prsmuknjen par
Ja kako naj rečem. Midva sva skupaj že 4 leta, stara sva 21 let, vedno si zaupava, skupaj sva nedolžnost izgubila (pa sva že kr let pa pol hodila k se je zgodl) da je mela okolica s tem ogromn za opravt k sva jim govorila da zaenkrat ne vidva smisla da s tem kar takoj začneva, k oni bi to že ne vem kok kmal opravl ipd. No. Moj dragi se na trenutke polpolnoma sprosti (kar velikokrat). Npr. Ko pride k men (ker pač nimava od nikjer denarje vzet ker študirava redno ne živiva na svojem oz v svojem kotičku) je velikokrat tkole. Čim pride v mojo sobo se vrže na pojstlo in skače po njej, se valja dela ui ui in spušča take srečne otroške glasove jaz ga nekaj časa samo opazujem in gledam kaj ustvarja (da razrije celo pojstlo mi ni treba povdart) no pol se vsedem na pojstlo al me pa on zvleče gor pa me začne zgačkat, pa se začneva še s povštrom obmetavat, če sva sama doma se loviva tud po celi hiši in se skupi smejiva, pa skupi se hecava.Da ne omenm da pol k se umiriva se prvije k men in se crklja (včas se to pol previje v pravi preplet k se zažneva drug okol druzga ovijat) no pa pol se jest še blj crkljam. Včasih začne še kaj pet tko bl na hecn način ne zares. Če greva na izlet se dostkrat začne tko da vpraša kam se bova pa midva dons pela pela. In pol k greva sva normalno oba navdušena (jaz kr ne morm vrjet kaj dela za volanom) on ponavd začne pol pet da se midva pa peleva pela pela na lepš ipd in zavija levo in desno (če ni nobenga ne spred ne zadi ne nasprot)da se mal levo desno peleva reče tko po otročji. No pa se pol oba nasmejiva takim ali drugačnim vragolijam k jih počne oz. počneva.Jaz se sprašujem če on to počne da bi me spravu v smeh ker se doma ogromn kregamo in sem slabe volje kr naprej, k če njega vprašam mi reče da je srečen ko sva skupi tkole (pa se stisneva al pa me sam lepo pogleda pa tko). Obdaja me strah da ga bo kr na lepm minil vse to in da bo popolnoma resn. A je to mogoče? Aja pozabla sem napisat da je njegova sestrična rodila in greva kar pogostokrat na obisk in on je pomoje ta drug dojenček tam k dojenčka skoz heca pa ga spravlja v smeh, da o tem če km greva se spomne kakšno lumparijo jo more naslednjič naučit (dojenčka namreč) ko greva kakšn pajacek kupit je tud čist odtrgan seveda ga on izbere. Pol ga vprašam če si on želi že imet kaj kmal otroke (tm žez 2 leti) In on da to pa ne, da njemu to ne gre od rok, sej bi še šlo če nebi tok glasno jokal pa vreščal. No pa sej mu je jasn da je normalno to pr dojenčkih. Mah je hecn. Me tko nasmeji. Sam ne vem a so druge zveze tud take. Ti velik veš o tem. Men nihče od znancev ni omenil da bi mel približno enako zvezo in pol se sprašujem če je to res samo to da je srečn, al kaj prikriva,ali pa da mu pustim da je kar je da ga ne bremzam nazaj naj naredi kar hoče samo da bo ga zadovoljilo tudi to. Sam pravi da je srečn.Men pa tud srček se smeje ko pomislim na to da sva že nekaj časa skupaj in da ni ratal dolgočasnež ampak da je postal še bolj srečen in zabaven. O problemih ki naju mučjo pa se vedno skupi pogovoriva in si stojiva kolikor je mogoče ob strani. Uh mal sem zmedena. Se vid iz pisanja.PA ne paničarim, sam rabim neko razlago k bi mi razblinila oblačke nad glavo. Hvala. Sam ne me grajat pa mislt da hočm koga provocirat tuki k se zavedam da problemi hujši kot tole(če to sploh lahko definiram kot problem) obstajajo.
Časa imata še dovolj in da se imata tako lepo ni lepšega kot to.
Vsak pride do obdobja, ko se tudi umiri, kar pa ne pomeni, da se je spremenil v bistvu. V partnerskem odnosu je važno, da ne zabijemo uničimo bistva partnerja, njegovega bistva, njegovega obstoja, če v razmerju nekdo prevladuje, potem ne pride več do izmenjave energije in nekdo se razvija drugi pa ne.
kar pa se otrok tiče, tudi Jonas se je spremenil, ko je dobil hčerko. večina moških potem doživi čisto nove občutke, ki jih prej ni poznal. Zato še enkrat ponavljam, kar lepo počasi, časa imata še dovolj.
primož
Barbi, naj te potolažim, sta čisto normalna in hvala bogu, da je tko :))))) Midva sva skupaj 8 let, poročena 3 leta in naju ta norost še ni minila. Stara sva 28 let. Pričakujeva prvega otročka in moj dragi je še bolj prismuknjen, kot prej :)))). No, danes me je hotel u sneg vreči, pa sem mu komaj ušla…. Sicer sem se izgovarjala na moj trebušček in malo pikico, ampak sem ob prvem trenutku nepazljivosti dobila sneg za vrat. Kaj je sledilo, bolje, da ne povem, v hišo sva prišla čist premočena :)))) Dobro mi je znano obmetavanje s povštri, lovljenje po hiši, špricanje z vodo, vlečenje po tleh, žgečkanje, vožnja z nakupovalnim vozičkom po trgovini,razne vragolije v avtu, kot recimo…mahava vsakemu, ki nama gre naproti…in še in še….. Jst sem vesela, da je tko. Znava bit tud prekleto resna in stroga, vendar v trenutkih sprostitve naju pa ni za prepoznat in si po moje marsikdo misli…ta dva nista normalna. Pa sva :)))
Barbi ti samo uživaj, vsak trenutek. Ne, ni vse življenje isto. Spreminjamo se, naložene so nam odgovornosti, ki nas včasih zresnijo… Ampak če imaš partnerja, ki je dobrovoljen, ki zna videti svetlo, veselo ali drugo plat, je vse za polovico lažje! Bistveno je, da gradiš za naprej, da razvijaš odnos, da ne izkoristiš zaupanja in ljubezni… Samo to! Sprosti se in bodi še naprej srečna!
deklica draga, tole je pa tako simpatično napisano, da me je prav ogrelo…:)…po moje tvoj fant boleha za sila resno, bojim se kronično boleznijo – ljubeznijo…pravijo, da zanjo ni zdravila in včasih je prav dobro, da je tako..da ne pleteničim: uživajta vsak trenute, ko sta skupaj…naj bo otročji, prismuknjen, pojoč, brundajoč ali kakršen koli pač že je…vse to barva ljubezen v mavrične barve in prav je tako…kar si opisala, definitivno ni skrb za alarm…in nič bat – prav nič ga ne bo minilo, dokler bo tako srečen, kot očitno je…uživaj – in kot poje Smolar “pusti neumni žalost, obup in solze v očeh”….:))