Prošnja vsem
Spoštovani.
S težkim srcem na vas naslavljam tole prošnjo, žal mi je, ker ves moram za to prositi, vendar ne morem več drugače.
Jaz in moja družina smo pred približno 7. leti vzeli kredit za obnovo ter popravilo hiše, v kateri sedaj živimo. Glede na to, da je moja mati brezposelna, jaz in brat pa hodiva v srednjo šolo, si lahko mislite, da pridemo težko skozi mesece, še posebej, ker so obroki, katere moramo mesečno odplačevati postali zaradi dviga marke, ter sedaj eura vedno večji. Vse možnosti, ki smo jih do sedaj imeli na izbiro smo že porabili, ne vem več kako naj naprej. Pomislil sem tudi že na samomor, vendar menim, da bi s tem le še vse poslabšal. Kot nekateri veste, svetujem mladini, to je moje edino veselje, ki ga imam v življenju, vendar zgleda da bom moral tudi to opustiti.
Ta prošnja je v bistvu tudi moj zadnji izhod iz te stiske, drugega ni. Čeprav vas tole težko prosim, vas bom vseeno.
Prosil bi vas, če bi mi lahko Vi pomagali, v finančnem smislu, ni treba, da daste veliko, vse mi bo prišlo prav. Vsota, za katero smo zadolženi, je precej velika – milijonska – prosim vas, pomagajte, če je v vaši moči, sicer pa se vam zahvaljujem, ker ste si vzeli čas ter to prebrali.
Številka tekočega računa :
01000 – 0000400014 05 1257153 – 707361
To bi bilo vse.
Se opravičujem, ker sem vas to prosil, vendar je to moj edini izhod, vse drugo sem že poskusil, tako jaz kot moja družina.
Lep dan želim
S spoštovanjem Piccolo // Mario
Administraciji se opravičujem.
Spoštovani Piccolo
Vem, da te težave, ki jih ti navajaš niso enostavne. Vem iz izkušenj moje prijateljice, ki je že čisto na tleh in govori o samomoru. Njen mož je šofer, ki izredno malo zasluži, skoraj nikjer ne more dobiti, da bi vozil tako, da nič ne zasluži. Moja prijateljica je nezaposlena 3 otroka dva šoloobvezna ena pa 3 leta. In sedaj dobro preberi, ona dva imata iz vseh bank, ki so v Sloveniji kredite. Imajo lizing v Avstriji. Dolžni so ljudjem še pa še. Tako, da bi jim bilo premalo milijon mark, veš kaj je to. Tako, da veš, da nisi oz. da niste edeni. Sedaj 8. aprila ji pridejo vzeti avto. Živi pa na deželi, ki avto je nujno potreben. Prišli so iz Avstrije že hišo poslikali in vse, in kam bo šla živeti pod žalostno vrbo….. Nek dan se ji je že malo mešalo, da niso vedeli kaj ji je, kot, da bi bila pijana. Nič ni vedela kaj dela. Ni bila zmožna voziti avta nič, ker drugače jaz vem kakšna je ona tako, da mi je resnično vse jasno kako ji je. Kriza in kriza. Ne vem Piccolo jaz rada človeku pomagam upam, da bodo ti ostali tudi, da se boš zlizal z dreka ven……..
Želim ti vse naj naj, da se čimprej znebiš dolgov……
Lep sončen pozdrav
Doroteja
pozdravljena!
Se že vnaprej opravičujem za tole vprašanje in moje mnenje, ampak sem preveč radovedna. Zakaj pa so rabili toliko kreditov? Taki ljudje se mi zdijo zelo lahkomiselni, če kar jemljejo kredite in to od vseh bank!! Slej kot prej se ti vse sesuje.
Piccolo, pozanimaj se v banki, če ti lahko podaljšajo pogodbo in tako zmanjšajo obroke. Mogoče bi pa lahko prodali hišo in si kupili manjše stanovanje?
Brez zamere
lp
urša prav imaš. Jaz sem tudi že to povedala, ampak pravi, da še sami ne vedo zakaj so šli v to. Rabili so samo denar in denar. Sedaj so pa prišli tako nisko, da je groza. Meni se smilijo otroci, ker so jim že v šoli povedali, da mamica naj plača malico, če ne pa od jutri naprej ne bosta smela več v šoli jesti. Meni se srce trga. urša to je preveč velika zgodba, da bi sedaj ti tukaj vse napisala. Imaš pa prav, da zakaj??????? Tako razmišljam tudi jaz…..
Lep sončen dan
Doroteja
Piccolo,
brez zamere, ampak… Tole bo moje mnenje. Jaz sem zaposlena, mož ne, imava hčerko, plačujeva vrtec, in najemnino za stanovanje. Lepo te prosim, ali misliš, da je prav, da se takole obračaš na nas? Veš, če bi vsi hoteli in mislili, da smo upravičeni, da nam drugi pomagajo, ker smo sami zavozili, bi jaz tudi lahko rekla: “Ne zmoremo več!”. Tudi jaz si razbijam glavo z vprašanji, kako naprej, ampak gremo, pač po svojih zmožnostih.
In niti ne razumem, kako lahko dobiš toliko kredita, da ne gre več… Meni so naredili izračun v banki in več od tiste bedne cifre itak na mojo plačo ne morem dobiti, torej tudi bankrotirati zaradi tega sploh ne morem.
Sicer pa… Strinjam se z Uršo – zakaj pa ne prodate hiše? Res je, da bi se morda lažje izvlekli, če bi malo zategnili pas in šli v manjše stanovanje. Vsega si pač ne moremo privoščiti.
Upam, da ne zameriš, ker sem takole odgovorila, mislim pa, da imam vso pravico razmišljati na ta način. Veš, to je nekako podobno kot javkanje po časopisih, kako nekdo ne more dokončati nove hiše, ker je zmanjkalo denarja… Ali naj nakažem na njegov žiro račun denar? Saj sama niti nedokončane hiše nimam, niti stanovanja….
Vsak mora znati preživeti po svojih zmožnostih. Razumela bi te, če bi iskal moralno podporo ali nasvet, kako iz krize, ampak tole z računom pa me je pogrelo in mislim, da ne spada na tale forum. ž
Pa brez zamere.
Yo
Veš Urša, ko nimaš svojim otrokom kruha dati na mizo, kredit postane edina možnost. Ali naprimer, pri registraciji avtomobila ali naprimer pri nabavi oblačil, šolskih potrebščin, …. o sta plači (če sta oba starša seveda zaposlena) zajamčen osebni dohodek (cca.45.000 SIT mesečno).
……………………. potem se kredit ne zdi več TAKO ZELLOO LAHKOMISELEN,
LP, Ž.
Ja tako je, ko hoče kdo kaj iz denarnice. Lahko svetuješ in pomagaš, si dober in se razdajaš, ko pa prosiš za pomoč in poklekneš se pa vsi zaprejo kot školke.
Zdi se mi prav pogumno, da si takole PROSIL za denar. Res je, da bi uspel, če bi se pokazal v javnosti, povedal zakaj tako živite, kako, da ste tako zabredli, če bi vsi videli vašo stisko in vas pomilovali- da tako bi najbrž uspel, ker to je tisto, kar raja rada vidi-bedo in trpljenje, da lahko koga pomilujejo, čustvujejo in ne vem kaj še- prava ESMERALDA.
Tako pa se pač skrivaš za psevdonimom in ker gre za denar vsakdo dvomi v to kar si povedal(kot: kaj pa če rabi denar za kaj drugega ali pa kaj pa če to sploh ni res…vse prej boš slišal, kot pa mogoče pa res rabijo denar…pa ga dejmo nekomu, kateremu bo res prišel prav ( ne pa v vse možne ustanove, ko ne veš kje bo tvoj denar pristal-tako kot za posočje npr….).
Tako je, žal imaš opraviti z ljudmi.
Sama ti žal ne morem dati denarja, ker moramo skozi mesec preživeti z 110.000sit) -štirje z eno plačo -skoraj dobesedno čaramo.
Imam pa zate predlog, da pošlješ Primožu zaseben mail, kjer napišeš stanje tvoje družine. Mogoče bi ti lahko pomagal preko Karitasa ali na kakšen drugačen način.
Verjamem, da vam je težko in upam, da se najde rešitev tudi za vas.
Lala
Zdravo,
verjamem, da si v tezkem polozaju in da clovek s tezkim srcem napise takole prosnjo, ceprav je anonimna.
Vendar tudi jaz mislim podobno kot Yo_kuku, vsi moramo ziveti po svojih zmoznostih. Kot njena druzina smo tudi mi podnajemniki, mali bo sel kmalu v vrtec, jaz pa si ocitam, da nisem ob njem vsak delovnik skoraj do vecera, ker moram pac biti v sluzbi. Strasno me mori stanovanjski problem in lahko bi rekli, bo ze nekako, se zakreditirali in kupili stanovanje. Najbrz bi se potem prej ali slej znasli v financno hudem polozaju, zato pac ostajamo podnajemniki.
Ce ste lastniki hise, imate veliko premozenje, v hisi. In se mi osebno ne zdi prav, brez zamere, da se obracas na ljudi na tem forumu. Vecina izmed njih najbrz nima hise. Poskusite pac ziveti po svojih zmoznostih in se, kot so omenile ze predhodnice, po potrebi preselite v stanovanje. Vsega pac ne moremo imeti, na zalost. Pa oprosti, to je samo moje mnenje.
Tudi mi se prebijamo z eno plačo in mojim honorarjem. Ne morem reči, da nam gre slabo, ravno bleščeče pa tudi ne. imamo kredit in še kaj, pa vseeno poskušamo prihraniti kak tolar. A verjetno je tebi mnogo huje. Če si študent ali dijak, ti priporočam, da se obrneš na zvezo študentov/dijakov, pa na Karitas, tam vedo, kako pomagati.
Se pa strinjam s predhodnicami. Če imate veliko hišo, je to kapital, prodajte jo, preselite se ven iz mesta (cenejše stanovanje ali hiša), kupite manjše stanovanje. Včasih je pač treba stisniti zobe!
Sami razmišljamo o gradnji hiše – zdaj živimo trije na 40 kvadratih 30 km iz Ljubljane. Tudi ko bomo začeli zidati, hiška ne bo večja od 85 kvadratov, ker več ne potrebujemo in si več ne moremo privoščiti. In ostali bomo tu, čeprav je včasih prav zoprno se voziti vsak dan tako daleč v službo. A druge alternative nimamo – no, ja, najem kakega pregrešno dragega dvosobnega stanovanja v Ljubljani. NITI POD RAZNO!…
Oprosti, če zvenim hladna. Nisem, sem pa včasih huda na starše, ki se zapufajo do nezavesti za hiše, ki so daleč prevelike za družino, ki jo imajo, potem pa otroci razmižljajo o samomoru, ker ne vidijo izhoda. Oprosti, upam, da bo sonce kmalu posijalo.
T.
Piccolo,
še enkrat se ti oglašam in, žal, svojega mnenja ne morem spremeniti v tvoje dobro. Zakaj – da ne boš rekel, da sem trdosrčna, da nimam argumentov;
1- S plačo, ki je zelo nizka (tudi Ž. jo omenja) ne razumem, kako lahko dobiš tako visoke kredite, da kupiš hišo in avto.
Jaz imam ok. 150 tisočakov na mesec, skupaj z malico in prevozom. S tem denarjem moramo preživeti 3-je. Najemnina nas stane 70 tisočakov, se pravi, da za stroške (elektrika, voda, odvoz smeti, telefon…), hrano in obleko ter vrtec za otroka, ostane 80 tisočakov. Naj omenim še, da je ogrevanje na elektriko, to se pravi, da v času ogrevanja dobivamo za elektriko položnico v višini cca 30 tisočakov. Aja, pa otroškega dodatka dobimo ok. 8 tisočakov.
2- Tvoja mati je brezposelna, ti in brat pa hodita v srednjo šolo…
Mislim, da je prav, da v primeru, ko morda resnično ni drugega izhoda nekaj storita tudi vidva z bratom. Vedno se najde kakšno delo. Tudi jaz nisem iz premožne družine in sem že od začetka srednje šole hodila delat. Vse, kar se je dalo: pomoč v strežbi, varovanje otrok, pa čeprav v nočnih urah, ko so njihovi starši bili na kakšni zabavi (ko so otroci spali, sem delala domače naloge, brala, se učila). Celo pse sem za plačilo vozila na sprehod.
Da se, brez problemov sem izdelala srednjo šolo in se vpisala na fakulteto, kjer se je zgodba nadaljevala. Praktično sem sama zaslužila za pizze, pijače, šolske knjige, literaturo… In moram reči, da sem vesela, da je bilo tako, ker zdaj znam delati, ni mi težko, sem neodvisna.
3- Glede višine obrokov sem ti že rekla, da ne verjamem, ker ti jih določijo na podlagi osebnega dohodka.
4- Tvoje svetovanje mladini zelo podpiram, ne vem pa, zakaj bi ga moral opustiti. Naj ti to daje moč, da greš naprej, ne zapusti drugih, ker je tebi težko.
Toliko, Piccolo, premisli, kaj lahko sam storiš. Sicer pa, prodajte hišo, čeprav se sliši kruto, če ne, premislite, ali bi raje vzeli podnajemnika, ki bi delno doprinesel k boljšemu finančnemu stanju družine (v hiši morda je kakšen prostor, ki bi ga lahko oddali). In z bratom stopita v akcijo. Fanta, poiščita si delo, to vama ne more škoditi, pomagajta staršem in sebi in ne utapljajta se v brezupu. Morda bi tvoja mati, če je brezposelna, lahko zaslužila kakšen tolar s čuvanjem otrok? Moja mati je bila v takšnem položaju in je pač vzela k sebi čudovitega fantka. Pa je šlo, vsak tolar prav pride in če je oseba prava za to, lahko združi prijetno s koristnim.
Pogum in na delo!
Še vedno mislim, da ni prav in ni rešitev prositi na tem forumu, da nakazujemo denar.
Lep pozdrav!
Yo
Moje sožalje in iskrene želje, da se tvoj finančni piložaj čimprej uredi!
Ker mi je znano kaj preživljaš, sem se odločila, da še sama napišem par misli. Moji starši so po lastni krivdi, ravno ko sem bila v najstniških letih, ko iščeš svojo identiteto podobno reševali finančne teževe, do katerih pa je prišlo le zaradi težev v zakonu, tako da je bila moja nesreča na kubik. Privoščiti si nisem mogla ničesar, ker mi starši niso dali skoraj nič denarja, še delat se šla že v srednji šoli (popoldne in ob vikendih), da sem imela za najnujnejše in podobno se je dogajalo z mojo sestro, ko pa sem imela težave sama s sabo pa se še na starše nisem mogla obrniti ker so bili preveč zaposleni sami s seboj, kot je pač še danes, če nekaj ne razrešiš do konca oz. si me priznaš vzroka.
Lahko pa na stvar pogledaš iz drugega kota in potegneš kar se le da dobrega iz tega (jaz sem danes, ko sem že mamica zelo ponosna nase, ker sem postala zelo iznajdljiva, pridobila sem ogromno izkušenj,…in s partnerjem rešujem problem takoj ko nastane, ne potem ko se najame že nevem kateri kredit).
Je pa marisikateri moj predhodnik potrdil lepo lastnost slovenčov, da če je nekdo že sam v dreku, ga še ti malo potunkaj.Jaz se za moj lepši dan in za lepši dan ostalih raje držim tistega, da če te nekdo prosi, da mu pomagaj mu pomagam, če mu le lahko, če ne pa ga pustim pri miru in ga ne obsojam, ker vem da ima sam v sebi že preveč obsodb.
Pa še to, da ta stvar ne sodi na ta forum; kaj pa potem sploh sodi, tudi to je del življenja staršev – tako lepe kot manj lepe stvari.
Žal hiše ne gre prodat, saj je na njej pečat. Zavedam se, da nisem edini, ter da vas je še veliko, saj zato mi je tudi žal, ker sem to moral napisati. V bistvu tako nisem pričakoval, da bom kaj pridobil, sem pač poskusil. V teh 7 letih sem ostal že praktično brez vsega ponosa, tako da mi je že tudi za mnenje drugih vseeno. Se vam zahvaljujem, ker ste si vzeli čas ter to prebrali, že to je dovolj.
Upam, da boste ostali rešili težave, ki jih imate.
To je bila moja zadnja objava na spletni strani www. med.over. net.
Lep dan vsem
S spoštovanjem Piccolo