Prosim za vaše strokovno mnenje-kako ukrepati v tej situaciji?
Lepo pozdravljeni. Sem v hudi stiski in dilemi in vas lepo prosim za vašo strokovno mnenje in pomoč.
Cel vikend sem bila popolnoma v šoku, zdi se mi, da se mi film izpred 15. in 10. let vrti pred očmi. Po grdi izjavi moje mame pa sem čisto na tleh. Za kaj gre? V četrtek prejšnji teden je k meni prišla na počitnice moja mlajša sestrica, ki bo stara 15 let. Že nekaj časa se nisva vidle, živimo namreč kar nekaj kilometrov proč. Že ko sem jo peljala k nam domov, je celo pot jokala, da trpi, da ji je hudo, da jo mami ves čas zafrkava, kako je grda, da je kurba, lajdra, da ji ničesar ne verjame, da se tudi brata spravljata na njo na pobudo mamice, da je kriva za vsako slabo počutje mame, za vse, kar se slabega naredi, da je sestra čarovnica, ki jo je treba samo zapret itd itd. Sestra je popolnoma nesamozavestna, o sebi ima zelo slabo mnenje, ves čas zardeva in je nasplošno popolnoma nesamostojna. To je bil zame pravi šok. 10 let sem prebolevala popolnoma enak odnos mame do mene, hodila sem celo k psihologu, saj sem bila čisto nesocialno bitje, ravno tako nesamozavestna, vsi so hodili po meni…..Potem sem to nekako prebolela, začasno prekinila stike z družino, stvari so se nekako uredile, zdaj pa so se vsi občutki vrnili. Sekiram se in hudo mi je za mojo sestro, ker vem, kako se mami psihično izživlja nad njo. Vidim, da jo uničuje, bojim se, da si bo kaj naredila. Sestra je v obdobju pubertete in potrebuje kakšen pogovor in spodbudno besedo, dobiva pa samo batine, psovke in kritike. Ne vem, kaj naj naredim. Danes sem bila tako besna, da sem skoraj preklela svojo mamo, pa sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik in ostala tiho, da ne bi sestra zaradi mene še bolj trpela. Peljali smo jo namreč nazaj domov, spet je celo pot jokala in prosila, če bi lahko še malo ostala. Nekako sem jo potolažila, dovolila sem ji, da je oblekla mojo oblekico, ki je vsaj za moje prekrasna in sega do kolen. Ob prihodu k mojim domov pa je takoj bila deležna psovke, da v teh cunjah izgleda kot lajdra, tako kot jaz, in da ne bo pustila, da se pokvari še ena hčerka, če že taprvo ni mogla zrihtat. Mislila sem, da bom padla dol. V pričo mojih otrok in mojega moža je rekla,da je lajdra in da jaz izgledam kot lajdra. Mož je ponorel, jaz sem jokala, sestra je jokala. Naj poudarim, da je sestra zelo mehkega in dobrega srca in fanta nobenega še pogledati ne sme, kaj šele, da bi koga imela. Zapirajo jo v kletko kot so mene včasih…..Spomini so se vrnili, hudo mi je, ker bi ji rada pomagala, pa se bojim, da se bodo z mojim vmešavanjem razmere zanjo le še poslabšale. Kaj naj naredim? Tako sem besna…..Najraje bi čisto prekinila stike, saj imam že ves čas same težave z mojo mami, mož je jezen name vsakič, ko gremo k nam na obisk, saj ve, koliko sem pretrpela zaradi nje in vseh ostalih. Rada bi začela končno živeti le za mojo družino, pa enostavno ne morem dopustit tega, da kdo uničuje sestro tako kot mene. Ne morem mirno spati. Za našo mamo sta bila samo sinova vedno nekaj vredna, midve s sestro pa popolnoma nič. Mislila sem, da se je kaj spremenilo, pa sem zdaj z grozo spoznala, da je nasmejan obraz bil vedno le farsa in da se doma dogaja pravi pekel za mojo sestro. Psihično jo zlorabljajo tako kot so mene in počutim se odgovorno. Kaj naj storim? Kakšne so možnosti, da jo vzamem k sebi? Kje naj začnem? Naj se poskusim najprej pogovoriti z mamo ali je to brez pomena in grem kar na CSD, pa mogoče še na policijo? Strah me je posledic, vendar nočem, da še kdo v življenju tako trpi, kot sem jaz.
Draga KAJA_Z,
težko je brati vaše sporočilo in lahko si le predstavljam, kako težko je to, kar opisujete, šele živeti. Kar opisujete, je pravi pekel in ne ustvarjanje pogojev za rast otroka, za oblikovanje najstnice v žensko. To okolje je strupeno. Popolnoma razumljiv je ob tem vaš bes. Nastal je iz nakopičene jeze, ki je nikoli niste smeli zares izraziti. Smete in morate biti jezni, ker vam bo ta jeza omogočila, da boste postavili resnične in trdne meje, za katerimi boste varni pred to zlorabo.
Zato čutim potrebo, da vam kar takoj napišem, da se popolnoma pravilno zavedate, da gre za čustveno in psihično zlorabo. Zlorabo pa je potrebno takoj prijaviti na CSD. Vaša sestra je še mladoletna in potrebuje ljubeče in spodbudno okolje. Kako bo vse skupaj na CSD šlo, vam seveda ne morem obljubiti.
Bi vam pa rada napisala še nekaj občutkov, misli, ki se prebujajo ob vašem sporočilu, in sicer je očitno, da se vam ob sestrini zgodbi prebuja VAŠA lastna zgodba zlorabe. Ne morete spati in popolnoma vas preplavi. Verjetno se znajdete psihično v isti grozi, ki ste jo doživljali takrat. To govori o tem, da travma, ki vas je zaznamovala, nekje latentno počiva v vaši podzavesti in se močno prebudi ob situaciji, ki spominja na zlorabo. Res je, da gre za vašo mamo, ki je bila vaš »rabelj« in da gre za vašo sestro, ki jo imate radi. Vendar pa je občutek, da iščete pravo dovoljenje nekoga drugega, odraslega, po možnosti strokovnjaka, da naredite to, kar čisto pravilno zaznavate, da je potrebno narediti. In to govori o tem, da ima vaš rabelj v vašem psihičnem svetu še vedno določeno moč nad vami in ste v tej zvezi vi še vedno žrtev. Zato je tudi razumljiva jeza vašega moža, saj na nek način niste čisto zares zapustili svojega krvnika, niste čisto zares odšli od doma. Verjetno ga nekje (zavedno ali nezavedno) skrbi, da bi vas ta vrtinec groze, ki ima v vašem svetu še vedno precejšno moč, nekega dne popolnoma posrkal vase in od vas ne bi ostalo dovolj za vaše otroke, zanj… Kakorkoli pa vam moram čestitati, da ste se uspeli odtrgati od mame, da ste si poiskali pomoč, da ste postali socialno funkcionalni, si zaupate in ste si ustvarili svojo družino. Vendar pa neka nepredelana groza še vedno močno vpliva na vas, občutek, da ob njej kar zamrznete.
Nikakor ne želim predlagati, da pustite sestro njeni usodi, naj se znajde sama. Seveda je plemenito, da ji pomagate, da ji premišljeno stopite v bran in na pomoč, vendar čutim, da ne bi bilo dobro, če bi vso iniciativo prevzeli popolnoma nase, saj bi s tem krepili njeno vlogo žrtve. Skušajte jo opogumljati, ji dajati dovoljenja, da se sme upreti tej grozi, tej zlorabi, naj gre na CSD ona, vi z njo… Naj govori s psihologinjo in socialno delavko na šoli,… Ne vem, to so samo ideje; želim naslikati skico, da je zanjo neizmerno pomembno, da dobi občutek, da ima moč, da zmore, da ima možnosti. In seveda, če obstaja način, da pride živeti k vam; da si to želi sama, da se s tem strinja in potrdi CSD,… spet zelo plemenito. Vendar je hkrati tu spet vaša družina, vaš mož in otroci; koliko se lahko pogovorite z njimi o teh opcijah, koliko se bodo ob vašem angažiranju in trpljenju počutili zavržene, odrinjene? Ne trdim, da je tako, a to so pasti, ki vas utegnejo ujeti, če se boste v celoti angažirali le vi.
Še en namig, ki bo popolnoma vaša odločitev po vašem razmisleku, če se vam bo namig zdel vreden razmisleka, in sicer: glede na to, da vam mamino izživljanje še vedno povzroča prava srhljiva in obupna počutja, razmislite o možnosti, da bi s pomočjo strokovnjaka šli skozi vaše lastno otroštvo, trpljenje, da bi to travmo predelali, kar bi vam omogočilo, da bi aktivirali in usmerili več notranjih moči v tisto, kar čutite, da je prav za vas, pa si (še) ne upate tega narediti. Naj še napišem svoje mnenje: kot opisujete, gre pri vaši mami za čustveno, psihično neuravnovešeno, poškodovano ali celo moteno osebnost. In vi ji NE morete pomagati; kar smete in celo MORATE narediti pa je, da poskrbite za lastno varnost, kar pomeni, da znate zaznati, kje nastopi za vas nevarnost (ko se začnejo občutja groze, občutki, da boste sramoteni, zaničevani, poniževanji,…) in tam postavite mejo. Če to pomeni, da z njo praktično ne boste imeli stikov, bo pač to ta meja. Vaša varnost je na prvem mestu, ker šele tam, ko ste vi varni, lahko resnično pomagate drugemu, lahko resnično drugemu sebe podarite, kar vaši otroci in mož vsekakor zaslužijo. Pa tudi vaša sestra bo imela od tega največ.
Želim vam veliko ljubezni, miru, odločnosti in samozaupanja na poti, ki vas čaka. Je težka, ni pa nemogoča in nobene potrebe ni, da bi vse življenje takole trpeli.
No, no – na kakšen način pa je vendarle lahko sestri v oporo, ali ne? Vsaj s kakšnim nasvetom, pogovorom, podelitvijo svoje izkušnje?? Ne vem no… Jaz sem razumela, da je zase že precej poskrbela in da ve, kako in kaj.
Mar je narobe, če jo skrbi za mladoletno sestro? Ali naj ji po vašem kar reče – jaz ti ne morem pomagati?
Ne vem, malo več razlage bi se pričakovalo v tem primeru.
Pozdravljeni bingo,
včasih lahko sporočila razumemo v eno smer, včasih v drugo. Kot npr. če je kozarec do polovice napolnjen z vodo, ga lahko vidimo na pol praznega ali pa na pol polnega. Še enkrat sem prebrala svoj odgovor in morda se ga da res razumeti tudi v smeri, da pomoč sestri ni bistvena.
Kakorkoli, še enkrat bi želela poudariti, da je pomoč sestri absolutno plemenita in pomembna, vendar KAKO pomagati pa je tisto, na kar sem želela opozoriti. Ne bi želela še enkrat pisati celega odgovora, ampak če natančno berete moj odgovor, verjamem, da se da razbrati naslednje: ko smo sami ranjeni, se trpljenje drugega zelo poveže z našo bolečino in smo zato veliko bolj aktivirani (celotni živčni sistem je aktiviran) za borbo. Kar pa je včasih lahko (ne trdim da vedno in nujno) tudi destruktivno za pravo pomoč. Zelo pomembno je, da žrtev pride do svojih lastnih virov moči, ne da pomoč deluje v smeri še večjega občutja lastne nemoči in vere v vsemogočnost drugega, kar žrtve velikokrat prepoznavajo v svojih zlorabiteljih. In to je zelo primerno »gojišče« za to, da bo taka oseba našla tudi v nadaljnjih odnosih osebe, ki jo bodo zlorabljale.
Torej, VSEKAKOR pomoč sestri, vendar na način, ki ji bo dala zaupanja vase in občutek, da se zmore tudi sama boriti za svoje pravice, varnost.