Prosim za vaše mnenje
Spoštovani obiskovalci in svetovalci foruma!
Znašla sem se v precepu, ko ne vem, kako naprej. Pravzaprav se v tem začaranem krogu vrtim že dolgo, dolgo časa.
Pred več kot desetimi leti sem začela razmerje z moškim, ki je bil takrat že precej časa ločen in je imel iz prvega zakona desetletno hčer. Zelo jo ima rad in je navezan nanjo. Tudi midve sva se dobro ujeli in mislim, da me ima zelo rada, pa tudi jaz njo. Živi sicer pri mami in zdaj, ko študira, pride k nam nekje vsaka dva tedna, kar je zelo malo v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Oče zanjo plačuje preživnino in tudi drugače ji daje žepnino in ji kupuje oblačila, obutev, daje denar za izlete… tako, kot tudi jaz mislim, da je prav.
Kje je torej težava? Ko sem zanosila (mimogrede, otroka sva si želela oba, vsaj tako sem mislila), sem si zelo želela, da bi se poročila, vendar on ni bil za to. Nikoli ni navedel razloga, zakaj ne, ker po njegovem razloga ni bilo. Se pač ni hotel poročiti z mano. Ko sem bila noseča, sem bila velikokrat sama. Ker sem imela v nosečnosti veliko komplikacij, sem dosti časa preležala v bolnišnici, kjer nisem smela niti na stranišče. Med tem časom je on odšel s hčero za en teden na morje, nato pa še s prijatelji za en teden na jadranje. Ni vprašal, kako bo z mano, ali bo kdo prišel k meni… Saj je res, da imam sestro in dobre starše, a vendarle se mi je zdelo, da je to tudi njegov otrok. Čutila sem se zelo prizadeto, a sem kmalu ugotovila, da s takim samopomilovanjem škodujem ne samo sebi, ampak tudi otroku. Bolj sem jokala, bolj sem krvavela, zato sem se morala pomiriti. Ko se je otroček rodil, pa je bilo vse še veliko slabše. Vedno sem imela občutek, da sem sama za vse. Otrok je bil res nemiren in po cele noči ni spal (zdravnica je rekla, da pač ne potrebuje toliko spanja kot mi). Od začetka, ker je bil nedonošen, sva se vsake tri ure dojila in tega ritma (prebujanja) se je očitno privadil. Takšno (nespanje) je trajalo približno do njegovih dveh let, nato se je umirilo in normaliziralo. Partner mi pri tem ni pomagal – ni vstajal ponoči, tudi kasneje, ko nisem več dojila, ne. Ko je prihajal iz službe, sem ga prosila, naj se spočije, potem pa za dve uri vzame otroka, da se naspim… pa ni bilo nič iz tega. Bila sem izčrpana. Ponoči nočna izmena, podnevi dojenček in vse obveznosti – skrb za hišo, prehrano… Samo enkrat se je zgodilo, da ob štirih, ko je prišel domov, ni bilo kosila (otročku so rastli zobki in vso noč nisva spala) in mi je že vrgel pod nos, da je isto kot v njegovi prejšnji vezi, ko ona ni hotela delati (pozabil je, da ko se je rodila njegova hči, je on vstajal ponoči, kasneje, ko je hodila v vrtec, jo je on zjutraj oblačil in vozil, da je žena še lahko spala. In ona je bila doma, pa mu nič ni bilo težko)… Tudi ko sem jaz začela spet hoditi v službo, je bilo vse na mojih ramenih – skrb za otroka, ponoči vstajanje, skrb za hišo, kosilo, večerja… Tako fizično kot finančno. Z njegove strani pa sem prejemala vedno več očitkov, da niti tega niti onega ne postorim. Res je, da tudi on dela (imamo sicer zelo malo parcelo, a okrog hiše on pokosi travo, velikokrat opere in da sušit perilo ter v glavnem on sesa), toda kljub temu tudi meni ostane precej dela (kuhanje, pospravljanje, brisanje prahu, čiščenje kopalnice, likanje), še posebej pa skrb za otroka. Je zelo natančen in vsako malenkost opazi, ki ni narejena (tistega, kar je, najbrž ne) in potem se jezi. S sinom se praktično ne ukvarja nič, še nogomet igrava midva. Jaz sem ga naučila plavati, smučati, kolesariti… kot da nima očeta. Ko mu reče, da bi šla na igrišče, je očka ali utrujen ali gleda televizijo… Zadnjič mi je sin rekel, da komaj čaka, da odraste, da bosta lahko z očkom kaj skupaj počela… Vsakega evra zanj mu je žal. Ne prispeva ne za oblačila, ne za obutev, ne za igrače… Nimava skupnih financ, ker se on s tem ne strinja. Če otroku sama karkoli kupim (s svojim denarjem), se moram vedno zagovarjati pred njim. Še sin se je že navadil, če dobi kakšno no igračko, jo skrije med ostale ali pa rečeva, da mu jo je kupila teta. Groza me je, ker otroka učim lagati! Najhujše pri vsej stvari pa je to, da ima do sina tako grd in poniževalen odnos. Žali ga na vsakem koraku, vsak dan se zdira nanj, najhuje pa je, ko je pri nas njegova hči. Imam jo rada in tudi sin je nor nanjo, a jaz se že vnaprej bojim, preden pride. Moj partner namreč dela med otrokoma tako strahotno razliko, da je zdaj tudi že tamali to opazil. Npr. oba, ko jesta, drobita kruh. In potem se na tamalega zdere, če ne zna lepo jesti, da je kot pujs, hčeri pa ne reče nič. Oba v dnevni sobi jesta napolitanke – na malega se zdere, če ne ve, kje je miza, njej ne reče nič. Igrata nogomet, ona brcne žogo, da zleti med moje rože (jaz rečem, se zgodi), mož se dere na malega, če ne ve, kje se žoga lahko brca… V nedogled. Že mali je opazil, da se nanj vedno dere, njej pa ne reče nič… Ne vem, nenehno se izmika pogovorom, ker ni pravi čas (ali kaj gleda na TV, ali je utrujen, je pozno…). Ko mu rečem, naj sam pride do mene, ko se bo pripravljen pogovoriti, se to ne zgodi niti v mesecu dni. Nato ga spet opomnim, se skušam pogovoriti, ker me moti, da med nama ni komunikacije, ni povezanosti, sva kot dva sostanovalca… pa ne uspem. Rečem mu, da lahko greva narazen, če to želi, če nisem jaz tista, ki bi ga osrečila. Pa pravi, da tega ne želi, čeprav roko na srce, kaže drugače. In ko rečem, da ne morem več, da ne zmorem več takšnega odnosa, da želim, da se razideva, reče, naj grem. Kot da mu je vseeno. Pravzaprav imam občutek, da bi si potem celo oddahnil, samo reči ne upa, da ne bi bil on kriv za razpad veze. Kot da je pomembno, kdo je kriv! In potem mi pove, da on se iz hiše (ki je najina) ne bo selil, niti ne dovoli prodaje. Vem, da bi lahko marsikaj iztožila, a zelo dobro poznam nas pravosodni sistem in vem, kako dolgo meljejo sodni mlini. Kaj pa naj v tem času? Zelo je jezen in zagrenjen, mislim, da se še vedno počuti krivega, ker je hčeri “razdrl” družino. Mislim, da se mu zdi krivično in bi se počutil bolje, če bi tudi sin živel sam z mano, da ne bi imel družine… Ne razumem. Zapira se vase, izmika se, da bi z nama preživljal čas, nenehno je na treningu, na službenih zabavah… Za naju pa nima ne časa ne energije. Meni ne daje občutka, da sem ljubljena, spoštovana, da sem mu všeč… Vsak večer zaspi pred TV in pride v posteljo šele proti jutru. Pravzaprav zaspi mogoče za kakšno uro, toliko, da tudi jaz odidem v posteljo. Potem pa hop na računalnik ali pred porniče. Ko mu to omenim, je kakšen dan drugače, pa spet po starem. Pred nekaj leti sem opazila, da doma manjka kondom, ki ga je imel v omarici. Čudno se mi je zdelo, da ga hrani tam, ko je šel na službeno zabavo, ga ni bilo več. Ko sem ga o tem povprašala, sem dobila odgovor, da sem butasta, f******, nezaupljiva, da ga dušim…. Pa mu v vseh letih do takrat nisem nikoli težila z ljubosumnimi izpadi. Včasih sem bila samo užaljena, ker je več časa preživljal z drugimi kot z nama. Kasneje, čez nekaj let, ko sem to spet omenila, je rekel, da ga je vzel zraven za vsak slučaj, če bi kaj bilo. Zame je to prevara. Trudila sem se, da bi šla preko tega, a on ni nikoli pokazal, da je s tem naredil karkoli narobe. Nisem ga želela kontrolirati, ker sem se bala, da me bo to posrkalo vase in bom s tem še bolj škodila sebi in otroku, vendar mu zaupam več ne. Še velikokrat sem ga dobila na laži. Naj povem še to, da se je v zadnjem času tudi večkrat ponorčeval iz mene in moje zunanjosti (kilogrami, ki jih imam po njegovem mnenju preveč, tehtnica pa kaže, da jih imam približno enako kot pred desetimi leti), ter tudi pred mano reče, npr. kakšne joške ima tam ena ali kako bi to in to… Mene to žali in prizadene, on pa pravi, da je hec in da je pravi moški in jaz pač tega ne razumem… Pravi, da boljšega, kot je on, ne morem dobiti, saj kdo pa bi še delal vse tako, kot on? Zame pa partnerstvo ni samo delitev dela, želim si bližino, pogovor, ramo, na katero se lahko naslonim. In predvsem za sina želim takega očeta, kot ga ima njegova hči. Že od začetka se mi zdi, da je na sina ljubosumen. Ne prenese, da se mu posvečam, da mu zvečer preberem pravljico. Meni pa se zdi, da bo to njegovo otroštvo tako hitro minilo in kdaj pa bom navezala stik z njim, če ne sedaj? Po eni strani poslušam partnerja, da se sinu preveč posvečam, po drugi strani se mi zdi, da naredim zanj premalo. Z veseljem bi kakšen dan postorila kaj drugega po hiši, če bi se s sinom tačas ukvarjal on. Potem mi ne bi bilo treba delati do desetih zvečer in pasti v posteljo…
Nenehno razmišljam o tem, kaj naj naredim. Po eni strani bi rada šla proč in si dala priložnost v življenju, da skupaj z otrokom v miru zaživiva, po drugi strani pa me skrbi, kaj bom s tem naredila otroku. Naš mali je tako zelo občutljiv otrok (na to me je opozarjalo že več vzgojiteljic v vrtcu, pa tudi učiteljica v šoli). Vse ga tako globoko rani, prizadene, in o vsem tako zelo razmišlja. Ne vem, če je ravno prav, s čim vse obremenjuje svojo malo šestletno glavico – in ne znam mu pomagati. Če se z možem spreva (oz. bolj glasno govoriva, ker se trudim, da se pred njim ne bi skregala, vedno vpraša: mami, kaj ne bomo šli narazen?) Tudi ko mi je mož pred njim rekel, da sem budalo in kreten od kretena, mu je bilo to prvo vprašanje. Tega se tako boji. Pa ne vem, od kot mu misel na to. Kot da res čuti, o čem vse dni premlevam. Skušam se pogovoriti z njim, pa se mi zdi, da ga ne morem pomiriti. Pomiri ga samo, če rečem, da ne bomo šli. Če rečem kaj drugega, mu skušam razložiti, pojasniti, dati primer njegovega sošolca… po več noči ne spi in ponoči se obvezno polula. Potem se pa zjutraj očka norčuje iz njega…
Pred nekaj meseci sva se odločila za zakonsko terapijo (na mojo pobudo, seveda). Zdaj sva ta projekt premaknila na jesen, jaz pa se sprašujem, če ima sploh smisel. Ne vem, če ga še hočem, mislim, da si želim samo mir…
Pa bi tako rada naredila, da bi bilo prav. Predvsem za otročka. Prosim, pomagajte mi z nasvetom, kako bom naredila otroku čim manj škode in me ne obsojajte preveč, ker se že tako sama vse dni nažiram. Vem, da bo potrebno ukrepati, ne le jadikovati. Toda kako, da bo zame in za otroka najbolj prav?
Spoštovana gospa,
ves čas branja vašega pisma mi je po glavi hodilo le eno vprašanje: kaj vas še tako močno drži ob vašem partnerju? Kaj je tisto, kar vas ob njem drži bolj, kot da bi poskrbeli zase? Vas na koga spominja in vam je življenje skupaj z njim že poznano? Ali vas je enostavno strah sprememb, ki bi prišle, če bi sprejeli korenite odločitve? Verjemite, da težje kot je, ne bi bilo, če bi odšli, bi pa se marsikaj spremenilo in vam življenje olajšalo.
V vašem skupnem partnerstvu je smisel povsem zamegljen, najmočnejša vez med vama je vsekakor vajin sin – in morda bolj kot ne edina. Morate se zavedati, da se vaš partner sam od sebe ne bo spremenil. To se lahko zgodi le, če se bo sam tako odločil – kot kaže, pa večjih problemov on ne priznava oz. živi in dela, kot hoče. Cilj je torej na vas, ki so vas v pismu navedene stvari precej začele motiti, vam uničevati življenje in zdravje, predvsem pa niso prizadele le vašega dostojanstva, temveč nenehno čustveno vplivajo na vašega in njegovega otroka. Otrok vseskozi vse čuti in mu ni treba nič posebej naznanjati, kakšne volje ste, kaj se dogaja med vama z očetom. Resda otrok morda ne pozna točne vsebine spora, zagotovo pa ga je strah, kaj bo, čuti negotovost, nemir in napetost v družini. Stresno življenje, kot ga imate s partnerjem, najbolj občuti vaš sin že iz zgodnjega obdobja otroštva dalje. Zelo dobro zaznava vaše počutje in očetovo, ki se vanj nevede preliva in izraža preko npr. nespečnosti, nervoze, jokanja, močenja postelje… On namreč ostaja nemočen in ne more prav nič narediti, da bi se vidva z očetom bolje razumela, čeprav si od vsega na svetu to najbolj želi. Ne zanemarite njegovega počutja in mu nežno prigovarjajte ter ovrednotite, kaj (po vašem mnenju) doživlja. Ničesar pred njim ne skrivajte, saj to napetost pri njem le še potencira, občutkov pa se tako ali tako skriti ne da. Na njemu razumljiv način mu razložite, kakšna je situacija in sami ocenite, kaj in kako mu boste povedali. Tudi če se s partnerjem razideta, on očeta nikoli ne bo izgubil, saj bo oče do smrti njegov oče. Trenutno pa najbolj nujno vidim, da bolj pogledate vase in začnete razmišljati, kaj bi si VI želeli in kakšno življenje bi radi imeli. Intezivno razmišljajte o tem in sprejmite določene odločitve, ki ste jih pripravljeni in zmožni uresničiti. V tisto, kar verjamete, vam bo nedvomno uspelo.
Jaz sem prepričana, da si tako vi kot vaš partner zaslužita boljše in lepše življenje. V vajinem odnosu namreč ni sledi spoštovanja in povezanosti, temveč veliko zagrenjenosti, obupa, nezadovoljstva ter tudi poniževanj in posmeha s strani vašega partnerja. Slednje ni boleče le za vas, temveč je zlasti za otroka izredno čustveno uničujoče, saj gre za odkrito norčevanje in poniževanje, ki na otrokovi samopodobi pusti nepopisljive posledice za vse življenje. Zamislite si, kako težko je v življenju večno izmikati se situacijam, ki lahko vzbudijo sram in osramočenost; tak človek se ne more nikoli sprostiti niti se ne upa bližnjemu razkriti – to povzroči posmeh in poniževanje. Travme in tegobe vašega partnerja so nedvomno povezane z njegovim preteklim življenjem iz otroštva, ki ga je nato živel tudi v svojem zakonu in sedaj v odnosu z vami. Če je karkoli pripravljen narediti zase, pa tudi vi, je zakonska terapija vsekakor za to primerna priložnost. Ključno pri terapiji je, da se oba odločita zanjo in v njej najdeta smisel, saj v nasprotnem ne bo takšnih učinkov, kot bi jih želeli. Če bo vaš partner hodil zato, ker vi tako hočete, ne pa tudi on, se bo v odnosih bolj malo spremenilo.
Pri vas vidim zadržke glede vašega odhoda v tem, da si še ne zmorete priznati, da vam z družino ali partnerskim odnosom ni uspelo. Ko boste to zmogli, ko se boste počasi začeli soočati s tem, da je v življenju potrebno spontano delovati in ne na silo oz. za vsako ceno (kot je to pri vas, kjer čutim, da želite družino obdržati skupaj, čeprav poka po vseh šivih), bo tudi vam marsikje lažje. Čutim, da ste v redu človek, le sebe premalo cenite in hitro nase prevzamete krivdo in odgovornost za stvari, ki niso vaše. Vaša odgovornost ste vi in vaš otrok, vaš partner pa bo oz. bi moral prevzeti svoje, kot npr. očetovsko odgovornost. Vi ne morete otroku nadomestiti očeta, to vlogo je on zanemaril iz ne vem katerih razlogov. Morda je bil tudi njegov oče v njegovem življenju precej odsoten, rekla bi, da tudi v vašem, manjkalo pa ni nespoštovanja in besnih vsestranskih poniževanj. Sprašujem se, kako vi odreagirate, kadar vaš partner otroka sramoti, se dere nanj ali se norčuje iz njega. Se odzovete odločno ali le na hitro pomirite situacijo, kakor pač najbolje znate?
Vsekakor stanje, kakršno je, kliče po spremembah in tako naprej ne boste mogli živeti. Nekaj boste morali tvegati in potrpeti, da boste dobili tisto, kar želite. Verjemite mi, da ima duševni mir neprimerljivo ceno. Če se boste odločili, da skupaj z otrokom zapustite partnerja in si uredite novo življenje, vam priporočam, da si na tej poti najdete čustveno oporo odrasle osebe (prijateljice, terapevta…), ki vam bo stala ob strani in vas bodrila, da ne obupate. Ne dvomim, da vam sami ne bi uspelo, vendar je veliko lažje vztrajati, če še kdo verjame v vas, da vam bo uspelo. Odločiti se boste morali, kaj so vaše prioritete, lahko si jih kar zapišete in kaj bi morali opustiti. Ko bo odločitev dozorela, boste ukrepali, prej ne. Če se boste odločili, da ostanete naprej s partnerjem, boste morali tudi pošteno premisliti, kako bo vajin odnos izgledal v bodoče, saj tak, kot je, nima nobene prihodnosti. Sledi le uničeno zdravje in poteptano samospoštovanje, vašega otroka v življenje pa čaka podobna zgodba. S partnerjem bi se morali bolj odločno in gotovo pogovoriti (ne čakati mesece), temveč takoj, še isti večer, kajti če odlaša in prelaga vajine pogovore, je to znak, da mu odnos ni pomemben, da mu vi niste pomembni, zagotovo pa ga je tudi strah pogovorov, saj je lažje ohraniti status-quo (nespremenjeno stanje) kot pa iti naprej v življenju in nekaj spremeniti.
Želim vam srečno pot in pogumne korake naprej! Poskrbite zase, saj bo le tako tudi otrok pomirjen in zadovoljen.
Tagorka,
kot da bi bral svojo zgodbo. Sprašuješ se kako bo ločitev vplivala na otroka? Naj ti povem, če finančno zmoreš, pojdi stran, absolutno bolje za otroka! Iz lastnih izkušenj ti povem, da bosta več škode naredila otroku s takšnim odnosom, kot pa če bo živel samo z enim staršem. In tale čustvena preobčutljivost otroka, ki se že sedaj kaže.. nič drugega kot posledica vajenega odnosa.
Če mene vprašaš, si tale tvoj partner očita, da je razdrl družino in zdaj to prenaša nate in na sina, zato pa njega niti ne pogleda, ker vaju oba krivi…Pomoje želi, da se čimprej odmakneta, več kot očitno ne bo naredil nič, škoda truda… Vsaj tako je videte iz pisma.
Pa še to, kondom vzame za vsak slučaj če bi kaj bilo, KLJUB temu da ima tebe?? Se pravi bi te on čisto easy prevaral, kljub temu, da ima tebe….
KAJ še delaš z njim?? Ne resno..
Glede partnerskega odnosa so ti že zgoraj napisali in nimam kaj dodati.
Bi pa dodala nekaj drugega, nekaj, kar se tiče tebe. Ni mi jasno, kaj počneš, da imaš toliko dela, da garaš do poznega večera. Punca, zorganiziraj se malo! Otrok ni tako strašno mali, da bi morala 24/7 pazit nanj – raje naj ti pri čem pomaga. Bo tudi zanj bolje, če se boš malo odlepila oz. mu pustila dihati, saj ga opisuješ kot popolnoma nesamostojno, razvajeno bitje. Tvoje delo pa – kaj, vraga, delaš, da toliko garaš? Tudi jaz živim v hiši z veliko parcelo, sadovnjakom, vrtom… Pa naporno službo ima tudi in 2 najstnici doma. In ne padam zgarana v posteljo, imam čas za hobije, nabiranje gob, sprehode s psi v naravo…
Spremeni te stvari pri sebi oz. jih daj malo na rešeto – v tvoje in sinovo dobro.
Tagorka iz lastnih izkušenj ti lahko rečem kako se je fajn znebiti nekoga, ki ne spoštuje ne samega sebe ne druge. Taka veza te uniči, ampak, ko je končaš je kot bi se ponovno rodil. Zato naredi ta korak. Kaj pa imaš od njega: ne spoštuje te, niti finančno niti doma ti ne pomaga….samo znebi se ga in vriskaj na ves glas!
Vidva s sinom sta žrtve nasilja tega človeka, psihičnega in ekonomskega nasilja.
Pri nasilju je eden od elementov, ki je nevtralnemu opazovalcu nepojmljiv, tudi to, da se žrtev oklepa storilca, se mu skuša prikupiti, je prijazna do njega, mu hoče ustreči. Otroci, ki so žrtve enega od staršev, tudi žrtve spolnega nasilja, se recimo držijo za roko s storilcem, ne s tistim, ki ga ne zlorablja. To je poseben samoobrambni mehanizem in mislim, da enako ravna tvoj sin. Očetu skuša ustreči, obnaša se tako, kot misli, da bo očetu bolj všeč (kaj bi bilo njemu bolj všeč, pa je deloma razbral tudi iz tvojega samoobrambnega vedenja). Zaveda se, da očetu ločitev ne bo všeč in zato ga je tega strah, ne zato, ker potem ne bi več živel z očetom.
Priporočam ti, da pokličeš katerega od telefonov, na katerem svetujejo žrtvam nasilja (Ženska svetovalnica, SOS telefon za žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo), da ti bo sploh postalo jasno, kaj se dogaja s tabo in sinom. Pri takšnih težavah je ključno, da se storilec zave, kaj pravzaprav počne, kar pa se ne zgodi ravno pogosto. Tvoj mož ni razdelal še niti krivde ob prvi ločitvi, kaj šele, da bi se zavedal nasilja nad vama.
Tole je pa grozno. Ne morem verjeti, da je avtorica še vedno pri tem človeku. Imam pa vprašanje za stroko, kaj se spremeni za otroka po ločitvi. Ali se res reši vseh travm, saj bo verjetno imel obiske pri očetu? Kako je v teh primerih, me zanima kot bralca te drame. Saj je najmanjše delo ločiti se, prav, kaj pa potem?! Starša nista skupaj, otrok pa ima stike z obema. Ta isti “škodljivi starš” ima še vedno stik z otrokom in šanso kvariti otroka in mu uničevati življenje. Hvala za odgovor.
Spoštovani,
ja, žal je tako, da je otrok povsem nemočen in totalno odvisen od odločitev odraslih. Zato je odgovornost na starših, kako bodo po razvezi ohranjali stike in sodelovali. Seveda otrok največ odnese iz odnosa staršev, ki se odločata in stvari urejata v otrokovo korist, ki sodelujeta z namenom ohranjaja stikov med starši in otrokom ter svoje nerazrešene konflikte razmejita in pustita ob strani ter jih ne razrešujeta preko otroka. Slednja poteza je v praksi žal zelo pogosta, a za otroka izredno uničujoča, saj si vsak otrok po naravi želi, da bi starša ostala skupaj in se kasneje vedno boji, da bo koga izgubil. To je čisto naravni strah vsakega otroka. Kolikor starša po razvezi ne ravnata karseda odgovorno, premišljeno in zrelo, vse čustvene posledice te “borbe” med zakoncema občuti otrok kot stisko, krivdo, strah, napetost, negotovost, žalost, jezo in še kaj. Te stiske pa se pri otroku odražajo na različne načine, npr. popusti v šoli, ima težave s koncentracijo, motivacijo, ima izbruhe jeze, je nasilen do vrstnikov, nenehno zboleva…
Na “škodljivega starša”, kot ste ga poimenovali, lahko vpliva drugi starši, in sicer z odločnostjo, vztrajnostjo in različnimi pogovori. Seveda dostikrat starši obupajo, sploh če so socialne institucije krivične ali gluhe za želje in izvrševanje dogovorjenih stikov. Potrebno si je zaupati in vztrajati v tistem, v kar človek zares verjame.
Z lepimi pozdravi,
Oprostite, ker se šele zdaj oglašam – nisem preveč vešča z računalnikom in tako sem komaj zdaj opazila, da je “moja tema” na forumu. Mislila sem, da se je kje izgubila…
Najlepša hvala vsem za vaše mnenje in spodbudne besede.
ga. Novak, ne morem verjeti – sploh me ne poznate, pa ste tako dobro ocenili mene in situacijo! Hvala. Res je, tudi sama se počutim, kot da hočem na silo obdržati skupaj družino, ki poka po vseh šivih in ki to sploh ni…
Sprašujete me, kako se odzovem, ko partner sramoti otroka. Zelo različno. Vedno dam otroku jasno vedeti, da takšnega ravnanja ne odobravam, da je takšno obnašanje grdo in nedopustno – zaradi tega tudi nenehno slišim očitke od partrnerja, da zagovarjam otroka, mu dajem potuho, se postavljam na njegovo stran, njemu pa spodkopavam avtoriteto… In potem se seveda obvezno skregava še midva, ali pa se on ne pogovarja več in gre ven. Meni pa se zdi, da si avtoriteto ruši sam z neprimernim vedenjem in se mi zdi, da to ni potuha – otroku namreč vedno povem, da njegovo obnašanje ni bilo primerno, da pa očka ni naredil prav, ker je rekel/naredil… to in to. Včasih, kot najbrž že veste, pa tega otroku ne rečem pred partnerjem, ampak mu rečem, da se bova pogovorila kasneje. In ko sva sama, mu vse razložim – pred očetom pa ne rečem nič, da se ne bi sprla še midva. Vendar vidim, kadarkoli pride do take situacije (in to je skoraj vsak dan, če smo skupaj), da me otrok gleda s svojimi črnimi očki in čaka, kaj bom naredila… Jaz pa običajno ne vem, kaj naj… Vem, da bi morala zaščititi otroka, a ne vem, kako?
ga. Novak, veliko berem vaših nasvetov, in zelo veliko razmišljam o vsem skupaj, pa vendarle ne najdem (konkretnega) odgovora na vprašanje, kako se postavijo meje? Kako naj jaz partnerju jasno povem, kaj želim, kaj pa se mi zdi nedopustno in preko česa ne morem, nočem in ne smem, ne da bi s tem postavljala ultimat?
Vem, da ne morem nikogar prisiliti, da bi me imel rad in tega tudi na noben način ne morem doseči, pa če se še tako trudim. Je pa res, da se zelo bojim ostati sama, pa čeprav pravzaprav to že celih deset let sem… Tako rada bi, da bi bil čas, ki ga preživljamo skupaj, sproščen, vesel, harmoničen… Konec koncev življenje tako hitro mine…
Hvala še enkrat vsem za odgovore!
T.
Spoštovana gospa,
kaj naj rečem? Bolj se boste morali poglobiti in zazreti vase ter najprej pri sebi razčistiti s skrbmi, ki vas pestijo, ter si oblikovati načela življenja, po katerih bi radi živeli. Konkretno to pomeni, da boste mogli najprej globoko v sebi sprejeti nekatere odločitve, ki se jih boste nato držali, npr. da enostavno ne boste več prenašali poniževanj s strani moža, pa ne glede na to, kolikšno ceno bo treba za to plačati. Šele ko boste sami odločeni, da nesprejemljivih in skrajno ponižujočih odnosov ne boste več trpeli, boste takšne meje začeli izražati in obvladovati tudi pri zaščiti vašega otroka. Vi lahko še neštetokrat prigovarjate možu, mu očitate, ga kritizirate in se nemočno jezite nad njegovimi neuspelimi poskusi v življenju, pa vendarle je stanje še vedno obupno in nezadovoljno za vse. Spremembe bo torej treba začeti uresničevati drugje! Dokler ne boste čimbolj razumeli sebe in svojih reakcij, se ne bo v vašem življenju spremenilo nič. Vaša jeza in bes na moža namreč ostajata nema, saj se jezite največkrat iz nemoči in obupa, predvsem zato, da zadušite nastali ogenj, ne pa iz sebe, iz svojih prepričanj, da za vas nekaj pač ni dopustno, ker tako čutite in v to verjamete. Sama vas, če vam opišem svoje občutke, doživljam kot izredno negotovo in nesamozavestno žensko, ki sicer v kritičnih momentih navidezno bolj odločno nastopi, v resnici pa ste zelo krhki, osamljeni in utrujeni. Najrajši bi rekli, če bi imeli komu, da tega ne zmorete več, in hrepenite samo po tem, da bi se končno stanje umirilo. Doživljam vas v smislu, da “pri hiši podpirate vse štiri vogale” in se za vsako ceno trudite ohranjati nadzor nad vsem, kar sodi v družinsko življenje, saj čutite, da bo v nasprotnem vse razpadlo – torej tudi zakon in družina. Šele ko boste tvegali in dovolili, da stanje, kot je sedaj, “razpade”, se bo nekaj spremenilo in začelo drugače. Morate se zavedati, da tako v nedogled ne bo šlo, saj bo slej ko prej nekje počilo, morda se boste vi čustveno zlomili pod vso težo (npr. depresija, druga obolevanja…), morda bo otrok začel bes izražati navzven, povzročati večje preglavice ali pa kaj drugega (npr. afera vašega partnerja). Nase prevzemate vse odgovornosti in bremena, ki obstajajo, kar ste razumljivo vajeni že iz primarne družine, kjer vam je bilo nehote naloženo, da ste skrbeli za veliko stvari, vi kot deklica, pa ste ostali nepomembni in prezrti.
Ena izmed poti, kako čimbolj poskrbeti najprej zase, šele na to za druge stvari, je terapevtska pot in s tem delo na sebi. Preko terapije človek bolje razume svoje življenje, svojo preteklost, ki ga še danes utesnjuje, in bolj kot razume, zakaj živi tako, kot živi, lažje začne nekaj spreminjati – po malem in počasi – in ti koraki gredo sčasoma samo na bolje. Odnose z drugimi lahko spremenimo samo v nekem živem odnosu z nekom, kjer se vsa čustvena dinamika ovrednoti in doživi, občuti. Terapija ni nič drugega kot učenje življenja, vendar takega, kjer bo človek lahko rastel in sebe uresničeval ter živel. Ne životaril.
Vaš zadnji odstavek mi je še posebej všeč, saj že razumete, da ste v partnerski zvezi in družini že ves čas sami, čeprav bi moralo biti obratno. Veste v življenju je smiselno iti po poti, da ko človek začuti, da nekaj dela na silo, da tam enostavno ne bo šlo in je treba poiskati drugo pot. To si lahko predstavljate s simboličnim opisom, da vi na vso moč odpirate vrata, skozi katera želite iti, ki pa se nočejo odpreti, čeprav so poleg še druga vrata priprta, vendar si jih vi še ne upate videti. Upoštevajte to, kar čutite. Če nekje ne gre, iščite druge rešitve in možnosti, kjer se bo dalo, ker obstajajo, samo vas je še strah, da bi jih iskali.
Želim vam vse dobro in srečno na vaši poti.