prosim za strokovno mnenje

Spoštovani!
Na vas se obračam z eno samo željo: razumeti. Spodaj pripenjam pismo, ki sem ga pred dnevi že objavila na forumu “življenje” in nanj dobila precej odgovorov, večinoma zelo enoznačnih. Nekateri so me napotili na ta forum, češ da naj o vsem povprašam še vas, strokovnjaka. Ker čutim, da potrebujem strokovno mnenje, da se izkopljem iz preteklosti, jo predelam in končno pustim za seboj, vas prosim za mnenje. Hvala že vnaprej in lep dan!
Nena

Pismo:

Pred mesecem dni sem se razšla s fantom, s katerim sva bila skupaj tri leta in pol, dobrih 11 mesecev pa sva živela skupaj – v njegovem stanovanju.
Po dobrem mesecu še vedno na trenutke premlevam – ali sem bila zares jaz kriva za propad najine veze, čeprav moram priznati, da me obenem preseneča, da se na trenutke počutim celo bolje, ker ga ni več z menoj…
Po naravi sva do bolečine različna, kljub temu pa me je pritegnila ravno njegova diametralna molčečnost, nedružabnost…
Oba sva stara 27 let, jaz sem bila negovo prvo dekle in prva spolna izkušnja. On je po naravi molčeč, samozadosten, mnogokrat samotarski, brez pravih prijateljev in brez posebne želje, da bi jhi imel. Zadostuje mu družba v službi, edinega prijatelja nikoli ne pokliče, celo z bratom, odkar se je odselil nima nikakršnih stikov, mame ne pokliče, ta pokliče njega enkrat na mesec, da preveri, če je sploh še živ. Pravzaprav sva v najini zvezi imela težave že od začetka. Bil je prvi moški, s katerim sem bila pripravljena graditi resno zvezo, po prvi neuspeli, ki sem jo prebolevala kar štiri leta ( z vmesnimi krajšimi vezami). Prva zveza mi je precej uničila samozavest, v njej sem se naučila čustva, ki se mu reče ljubosumje, pa tudi nespoštovanje samega sebe… Ko sem spoznala tega zadnjega fanta, sem bila že na precej viišji ravni, kar se tiče samospoštovanja, lahko bi rekla, da sem se nekako rehabilitirala, zato sem tudi začutila željo po novi resni zvezi. A končala se je na popolnoma enak način kot prva in moje samospoštovanje je spet na dnu.
Že pred selitvijo sem malce oklevala, a sem se zanjo le odločila, da ugotovim, koliko je najina ljubezen pravzaprav vredna… Dve leti in pol pred selitvijo sva namreč preživela v “vikend odnosu”, pa čeprav sta najina domova oddaljena le dobrih 20 km in ni bilo posebnih razlogov za to, da bi se videla le ob koncih tedna, razen njegove potrebe po miru in po ustaljenem urniku, v katerega je na prvo mesto spadal fitnes, ki ga ni smel preskočiti… Kar tako brez veze se med tednom nisem smela pojaviti pri njem – kakršnokoli spontano povabilo na sladoled, na primer, še zdaleč ni prišlo v poštev…
Skratka: preselila sem se k njemu. Ker je bila najina prejšnja zgodovina zaznamovana z njegovim strahom pred stalno bližino (ta ga je dušila), sem pristala na marsikatero pravilo igre:
– nisem smela hoditi v isti fitnes klub kot on (to sem končno sprejela kot ne tako zelo katastrofalno zahtevo – nekje pač človek mora biti popolnoma sam)
– zatreti sem morala svojo željo po potovanjih in izletih po Sloveniji za konec tedna, ker to pač njega ni zanimalo
– sprijaznila sem se, da greva vsak konec tedna vsak zase kolesarit, ker on pač noče kolesariti po ravnem
– težko rečem, da je bilo utemeljeno njegovo mnenje, češ da mu ne dam dihati, ko pa je njegov dan bil videti nekako takole: zjutraj odhod v službo, po službi kosilo, ko je le redko spregovoril kako besedo z menoj, po kosilu počitek, ko je tako in tako gledal Tv, potem pa od 6h do 8h dve uri fitnessa, večerja, osebna higiena in spanec natanko ob desetih.. Če si me je slučajno zaželel, se je to imelo zgoditi med pol deseto in deseto, da ni zmotilo njegovega ritma spanca…
– sprijaznila sem se (vsaj skušala sem) tudi s skladovnicami pornografije v revijalni obliki in v obliki DVD-jev (skladovnice so vztrajno rasle, DVD je pa si je tudi izposojal), čeprav moram priznati, da me je to prizadelo. Pa ne zaradi drugega, kot zato, ker je z menoj le redko spal, čeprav je trdil, da ga privlačim in da mu je seks z menoj všeč, le da mu je pornografija zabava… Da bi si kaj takega ogledala skupaj, ni prišlo v poštev ( z njegove strani, ne z moje!!!)

Pogrešala sem skupne aktivnosti, čas, ki bi ga preživela skupaj, spontana crkljanja, bližino, pa sem vse odrinila s prepričevanjem same sebe, da tak pač je, da ne smem tiščati vanj, da se bo že sprostil… V stanovanju mi ni dovolil spreminjati ničesar, zato sem se začasno tudi odpovedala opremljanju, čakajoč na boljše čase, a sem se v tistem stanovanju bolj redko počutila kot doma…
Ker sem vse to sprejela kot del njegovega karakterja, sem znala svoje nezadovoljstvo izraziti le tako, da sem sem in tja ljubosumno ponorela… In to je po njegovem razlog, zaradi katerega ne želi biti z menoj…Po vsakem takem izpadu me je metal iz stanovanja, grozil, da bom morala oditi, zaradi česar sem začela dobesedno hoditi po prstih… Začela sem verjeti, da je pravzaprav v resnici njegova hladnost posledica mojega ljubosumja.Na koncu je šel tako daleč, da me je žalil, poniževal, zmerjal, da sem grda (pa sem, mislim da, vse prej kot to), nezanimiva, da je zunaj še toliko lepših žensk in da ne gre z menoj na dopust samo zato, da bo lahko brez mojega ljubosumja gledal druge ženske… Seveda gre sam tudi v Mercator po kruh in mleko, saj tudi tam vidi veliko lepšega kot doma… Prav neumno, vem…
In zdaj se sprašujem: mi je ljubosumje vsajeno ali je posledica zanemarjanja; sem zares nagnjena k temu, da si izbiram moške, ki si resne zveze ne želijo, ali pač sem sama tako nemogoč človek… Prijatelji, starši, skupna družba, vsi menijo, da sem ob njem zbledela, da me je popolnoma povozil, da še zdaleč nisem vsega kriva sama… Jaz pa se še vedno sprašujem: kaj je bilo prej: kura ali jajce… Ali nisem bila morda res sama kriva, da sem bila negotova in zato ljubosumna, ko sem pristala na vse pogoje (kompromis je bil z njim zares popolnoma nemogoč… ), bi morda morala požreti poglede vstran, poglede na kupe pornografije.. Zakaj mi je sploh prečkal pot, če sem mu tako malo pomenila????

Iz faze, ko sem se nenehno obtoževala zaradi ljubosumnih izpadov, s katerimi sem skušala fantu na napačen način pokazati, da mi nečesa manjka, in za katere on še danes meni, da so poglaviten, če ne edini razlog, da je zahteval prekinitev veze, sem prešla na stopnjo, ko si dovolim kritičen pogled na njegova dejanja, ko si dovolim napake (nekatere bi sicer lahko popravila), ko sem si priznala, da je srž problema v tem, da se nimam rada… rada bi le še razumela fantovo psiho. Žre me namreč kanec dvoma, da sem s svojim vedenjem vplivala na njegovo v tej meri, da je postal grob, žaljiv, nedostopen… Čeprav vem, da je to po eni strani lahko spet jalovo samoobtoževanje, bi vseeno rada razčistila s tem. Sama sem namreč človek, ki ima veliko potrebo po razumevanju dogodkov, ljudi, lastne psihe. Bivši fant mi je, ko sem ga želela povprašati o razlogih za težave, zabrusil, da preveč analiziram, da mu je pravzaprav vseeno, če jaz seciram odnos, da ga pa on ne bo. Zanj da je zgodba pač preprosto končana. Ko sem mu skušala razložiti, da želim razumeti, da ne bi ponavljala napak in da bi bilo dobro morda tudi zanj, da razume svoje vzgibe, se mu je to zdelo popolna neumnost. Njega ne zanima, kaj je posredi, je dejal. On samo ve, da »midva nisva kompatibilna«, za kar sem seveda bolj kriva jaz kot on, ker jaz težim,utrujam, nekaj hočem od njega, on pa je vsaj »pasiven«, mi ne teži in me pusti pri miru. Če je s kom kaj narobe, je z mano, jaz sem zrela za terapevta, ker sem bolestno ljubosumna, on pa tak pač je. Vedno bo tak in tako je OK. Če mi kaj ne ustreza, lahko grem…Njemu je tako in tako vseeno…
Če zdaj malce pogledam nazaj, moram priznati, da sem se na samem začetku veze zelo težko privajala hladnosti in čustveni neizraznosti… Potem sem to »sprejela« (očitno ne popolnoma, ker sem postala negotova v njegovo ljubezen) kot del njegovega karakterja, njegov urnik kot pravico do življenja, kakršnega želi, ki mu je ne smem kratiti; redko spolnost kot lastnost njegovega značaja… Če sva se sprla, se mi je telesno še bolj odtegnil… Tako da sem na koncu že vnaprej vedela: če se spreva, če mu bom »težila«, če bom ljubosumna, se me ne bo dotaknil ves teden. Minimalno… Če sem se želela pogovoriti o nama, me je zavrnil z besedami, da seciram…. Če sem želela slišati njegovo mnenje, se je vse skupaj sprevrglo v drezanje vanj in njegov upor z molčanjem. Če sem ga kaj vprašala, sem morala vprašanje ponoviti vsaj trikrat, da je morda spregovoril. Pa še takrat ni bilo odgovora na moje vprašanje, le zahteva: pusti me pri miru!
Želela sem rešiti najine težave, pa nisem vedela, kje naj se problema lotim… Pogovoriti se ni dalo, ignorirati ne znam, še celo po prepiru kmalu potrebujem bližino, objem, poljub, on pa je vedno potreboval distanco…
Ko sem se preselila k njemu, se je problem šele prav izostril in zaostril. Že od začetka sem bila v podrejenem položaju… Na samem začetku sem sicer uredila kopalnico in kuhinjo, potem pa začutila (in tudi vedeti mi je dal), da stanovanja ne bova urejala skupaj, da njemu ni do tega. Ker njemu ni bilo do tega, jaz pa sem bila le podnajemnik, mi je bilo jasno, da jaz tega ne smem… Še zlasti, ko mi je, ko sem zasadila rože na balkonu, podrobil, da to počnem zato, ker »markiram«. Takrat bi mi moralo biti jasno, da je čas za odhod, a ker sva se ravno nekaj dni pred tem sprla, sem opazko pripisala njegovi slabi volji. Upravičeni seveda, ker sem bila za prepir zaradi ljubosumja kriva sama…
Spolno me je zanemarjal, ob dneh, ko sem imela perilo, mu ni padlo niti na kraj pameti, da bi me pobožal, objel, drugače pocrkljal, čeprav sem mu nekoč zelo umirjeno povedala, da imam tudi takrat potrebe po nežnosti…
Raje se je zadovoljil s pornografijo, tudi takrat, ko bi lahko spal z menoj, celo najina spolnost je trpela na račun uporabe pornografskih materialov. Kot že rečeno: nisem zahojenka – razumem, da je pornografija nekaj normalnega, a da se zanjo raje odloči kot zame in da potrebuje vedno nove in nove materiale, to se mi je zdelo na meji bolnega. Seveda sem najprej pomislila, da sem za to kriva sama… Da se k pornografiji zateka, ker pri meni ne najde miru; da se tako sprošča. Potem sem začela razmišljati, da mu telesno ne odgovarjam… Lahko si predstavljate, kako je to učinkovalo na mojo samozavest in ljubosumje… Skušala sem živeti s tem, čimmanj spraševati, obtoževati, ker se je to vedno slabo končalo… Pridobiti sem ga želela drugače, z urejanjem…Pa ni učinkovalo. Nikoli ni pohvalil mojega videza, nove obleke… Celo med vrsticami mi je prepovedal preveliko »razgaljenost«, ki ga je pri drugih ženskah sicer privlačila, a jih je obenem zmerjal s »kurbami« – so za gledati, imel jih ne bi…
Sicer sem razumna in precej sodobna ženska, zato mi ni jasno, kako to, da sem prenašala takšna primitivna stališča. Morda zato, ker sem se prepričevala, da ni tak, da je to le odraz negotovosti, slabe volje…

Skratka: nenehno sem se umikala in obenem obtoževala, da preveč rinem vanj. Na tihem mi je to očitala tudi njegova mama, ki okrog njega hodi po prstih…Čeprav je nekoč priznala, da ji je žal, da ga niso naučili izkazovati čustev. Tudi sama le sem in tja ljubeče in nezahtevno preveri, če je še živ. Kar nekajkrat je preko mene skušala doseči, da bi jo sin poklical, jo povabil na obisk ipd.
Drugega, starejšega sina, ki je diametralno nasprotje, niti približno ne ceni toliko kot mojega bivšega fanta… Sama je hči alkoholika, tudi njen mož, oče mojega bivšega partnerja, rad pregloboko pogleda v kozarec, čeprav ni nasilen, je precej topel človek, česar za mamo ne bi mogla reči. Moj bivši partner je imel do alkohola izjemno negativen odnos. Na obisku pri njegovih starših nisem upala z očetom popiti kozarca vina, da bi se ne srečala z očitajočimi pogledi njega in njegove mame…
Kljub temu jo spoštujem in ko sem izgubila njega, mi je bilo še dodatno hudo, ker sem obenem izgubila tudi njegovo družino…
Zanimivo je, da tudi drugi njegovi znanci spoznavajo, kako malo, pravzaprav nič, jim ni dajal.En sam človek je , ki se ima za prijatelja mojega bivšega partnerja, pa tudi on že počasi spoznava, da se le on trudi, od mojega bivšega partnerja pa požanje le bolj ali manj aktivno prisotnost ali pa prikrit posmeh. Pa tudi njega velikokrat zanese, da v svoji slepi ljubezni mojega bivšega fanta kuje v zvezde. Prav smešno je že, ko ga hvali, kako čudovito je očistil ribo, kako krasno dvignil sidro…
Prav grozno se mi zdi, da se okrog njega zbirajo samo ljudje, ki ga »imajo noro radi« ( = mama, jaz, njegov prijatelj), on pa z vsemi pometa. In bolj ko pometa, bolj radi ga imajo. Ker je on pač občutljiv in je okoli njega treba hoditi po prstih….
In spet se krivim, da nisem imela pravice ljubosumno ponoreti, da sem njegovo grobost sprožila sama, da sem bila zares- kot pravi on- nasilen in zahteven psihopat…

Rada bi razumela tudi njegovo plat zgodbe, njegovo psiho, njegove strahove… Ne več zato, ker bi ga želela z ljubeznijo prebuditi ali kako drugače pridobiti (tudi zame je najina zgodba nepreklicno končana), le rada bi razumela, da bi znala prepoznati vzorec naslednjič, da se ne bom vanj znova zapletla…Mi lahko pri tem pomagate s svojim mnenjem? In- je kaj narobe z njegovim doživljanjem spolnosti???

Opravičujem se za tako dolgo pismo in upam na odgovor.

Nena

Spoštovana Nena,
naleteli ste na človeka, ki je samozadosten, ki se ne zmore vživljati v druge in , ni sposoben spreminjati svojih togih življenjskih principov tudi ob vztrajnih zunanjih vzpodbudah.Če že na vsak način iščete krivdo pri sebi, jo lahko najdete le v napačni izbiri.Po eni strani vam je imponirala partnerjeva odločnost in ste tej zavidljivi lastnosti, ki je sami ne premorete dovolj, podredili vse svoje čustvene potrebe in jih poskušali zreducirati, kar pa seveda trajno ni možno.Le predstavljajte si sedanjega partnerja kot očeta vajinih skupnih otrok, če bo vsako njihovo željo po bližini in ukvarjanju zavrnil z ” Pusti me na miru!” .Težave ima očitno tudi na spolnem področju, kjer ne potrebuje subjekta ampak objekt.Bi to radi ostali?Sam svoje osebnostne struktutre ne bo mogel spremeniti in tega ne zmore tudi psihiatrična stroka, saj ne gre za bolezen, ampak vase obrnjeno pozornost in interes.Ob drugemu,novemu, čustveno ustrezno odzivnejšemu partnetju boste zlahka premagali ljubosumnost( za katero ne bo več osnove), pa tudi znova pridobili samospoštovanje, ki ga nujno potrebujete za čustveno polnovredno in uspešno življenja.

New Report

Close