Ola!

Naj najprej na kratko povem svojo zgodbo. V otroštvu sem bila parkrat spolno zlorabljena. V enem od treh primerov naj bi šlo samo za igro, saj je bil bratranec starejši le 3 leta (jaz tam okrog 5 let).

Vse skupaj je v naslednjih nekaj letih plavalo na dnu podzavesti, v najstniških letih pa kar naenkrat izbruhnilo na plano. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se sprijaznila s svojo preteklostjo. Zaradi tega sem se zaprla vase in nisem nikomur povedala.

Težave pa so se pojavile pred kratkim. Stara sem 21 let in nisem imela še nobenega resnega fanta. Zelo težko se zaljubim in še nikoli nisem bila z nikomer, v kogar bi bila resnično zaljubljena. Vedno kadar se zapletem s kom, je tako, da on izbere mene, ne jaz njega. Saj ne da ne bi bili v redu fantje, problem je le v tem, da me ne privlačijo. Slišala sem, da je pri žrtvah spolnega nasilja pogosto, da grejo v skrajnosti: se popolnoma predajo spolnosti ali pa ne pustijo nikogar blizu. Jaz bi zase rekla, da sem nekakšna mešanica. Fant, ki si bo zadal ta cilj, me bo dobil, ampak samo do spolnosti. Tega se ustrašim in se umaknem.

Kako narediti mejo in se začeti bolj ceniti? Ker res ne bi rada izpadla kot kakšna pocestnica, ker vem, da to nisem. Kaj narediti? Kako si lahko sama pomagam?

Najlepša hvala že vnaprej za odgovore.

LP!

PS: Tole temo sem najprej poskušala dat v tist predalček za žrtve spolnega nasilja pa ni prijelo, zato se obračam na vas tu, če bi mi kdo znal kaj svetovati. Hvala! :)))

res ti težko odgovorim, potrpi pa tudi na drugem forumu ali pa jih pokliči in se pogovori s svetovalci, ki tam delajo.

Primož

Imava podobne izkušnje.
Jaz sm bla zlo nesamozavestna in nikol se nisem urejala-tud nobenga fanta nism mela. Pol me je pa neki pičl, pa vpliv drugih ljudi, sm se začela urejat, pa bl sm ratala samozavestna-tko je prišlo do veliko fantov in velik sexa…
Moj problem je bil, da sem vsakega pustila (včasih tud že po enem dnevu), hotla sm delat samomor, v bistvu sm “uživala” v duševni bolečini…
Nato sem spoznala mojega sedanjega fanta in se naučila, da mam tud jest pravico bit srečna.
Če si močna osebnost si raj pomagaj sama (jest psihiatrom ne zaupam).
Zlo pomembno je, da osebam, ki so ti to nardile, ODPUSTIŠ!!!!!!!!!!
Men je uspelo po dolgih letih, čeprav imam še eno osebo, ki me je prizadela (ne spolno), pa ji še ne morem popolnoma…
V glavnem, ko jim boš odpustila in ko se boš sprijaznila s tem, da si tud ti lahko srečna, takrat se ti bo življenje popolnoma obrnilo!

če te še kj zanima, kar vprašaj

lp

Pozdravljena!

Tudi jaz imam podobno izkušnjo. Vendar mislim, da je bolj pomembno, kot ospustiti tistemu ki te je prizadel je, dasama pri sebi razčistiš in prideš do sklepa, ki je pomagal meni. In sicer, da nisi kriva ti, ampak tisti, ki so te prizadeli. dpustit….raje bi rekla, da odpustiš sebi, kot drugim!

Tudi jaz sem imela obdobja, ko nisem blizu pustila nikomur, tako včasih tudi prijateljicam ne, kot obdobje, kjer sem poskušala marsikaj, z marsikom.

Sedaj sem pa našla fanta, ki me ima rad in mislim, da lahko rečem, da imam tudi jaz rada njega. Preteklost in spomini pa ostajajo. Samo da, ko imaš nekoga ki mu popolnoma zaupaš, se lahko o vsem z njim pogovoriš – ti je lažje in tudi vse slabo ni več tako slabo!

Upam, da ti bo uspelo odpustiti sebi. Vse ostalo pride samo!

Lep pozdrav
Špela