Prosim za nasvet
Spoštovani.
Moja zgodba je sledeča (in upam, da ne predolga)…
Stara sem 28 let, s partnerjem sva začela hoditi pri mojih 19ih, on jih je imel takrat 22. Zveza ni bila idealna, ampak so stvari nekako tekle. Diplomirala sem, se takoj zaposlila in preselila k njemu. Naj kar na tem mestu zapišem, da nisva skoraj nikoli kam hodila, niti na pijače, niti na dopuste…. izgovor je bil vedno finančne narave (čeprav čisto pošteno to ni bilo popolnoma res). Če sem poštena, je bil tudi najin pogled na svet različen, vendar v tistih trenutkih tudi ne tako zelo….
Pred letom in pol se nama je rodil sin. Zdi se mi, da je partner že vso mojo nosečnost preživel na neki “varni” razdalji. Sploh se ni hotel povezati z mano. Pa je prišel dan poroda. Dvanajst ur popadkov brez kakršnihkoli protibolečinskih sredstev (zaradi nihanja otrokovega utripa)…. No, zdaj se spomnim samo najpopolnejšega bitjeca na mojih prsih in tega, da je moj partner potem vsakomur razlagal, kako zelo je bil utrujen od poroda (zraven je bil cca. tri ure). Življenje se je seveda spremenilo. Jaz, popolnoma prerezana in raztrgana, še dva meseca nisem mogla sedeti, pa sem vseeno sama že od prvega dne previjala malega, ga kopala, ga nosila in tolažila, ko je imel krčke, ga dojila kadarkoli je hotel in večkrat vstajala ponoči. In tako se je tudi nadaljevalo. Partner je prihajal iz službe domov, seveda utrujen, vsak dan ga je čakal topel obrok. Otroku je popoldan namenil kakšne pol ure, potem se je ukvarjal s svojimi hobiji. Še prositi sem ga morala, če ga lahko ima kdaj kakšno urico, da bi lahko jaz šla po svoje. V prvem letu, ga je zelo redko previl, še redkeje nahranil ali umil, na sprehod skupaj nismo šli več kot enkrat. Večino dni sva z dojenčkom preživljala sama, njemu pa so bili bolj pomemni tisti njegovi modeli letal….. Še zelo živo se spominjam, kolikokrat mi je rekel, da jaz pa nimam za kaj biti utrujena, saj sem na porodniški…. Pa sem ga vseeno večkrat prosila, naj se več posveti otroku, naj se malo posveti meni, da ga rabim…..
Dokler ni v meni nekaj počilo in sem mu zagrozila z odhodom. Popolnoma otopela, izmučena, verjetno že celo depresivna. Ničesar nisem več čutila. Potem je začel nekaj malega pomagat (tu in tam je pomil posodo, malega nahranil, previl….), vendar se je vsak moj poskus pogovora o najini prihodnosti končal z jezo, kričanjem…. Ko sem mu nekega dne hotela reči, da mu dajem še eno možnost (seveda pod nekimi pogoji), je ponorel in mi rekel, da naj se kar sama ubijem, če me ne bo kdo drug…. Pa sem odšla. Z otrokom.
Nikoli mu nisem prepovedala stikov. Otroka redno vidi. Jaz sem se nekako malo pobrala, čeprav sem vsak dan na robu fizičnih moči (otrok se ponoči še vedno veliko zbuja). Zdaj se moj bivši zelo trudi pri otroku in se mu tudi posveča, ko sta skupaj. Že večkrat je namignil, da bi rad spet bil z menoj. Jaz pa do njega ne čutim ničesar, kar bi morala čutiti do partnerja. Ne morem niti pomisliti na kakršenkoli fizični stik z njim ali na kakršnekoli intimnosti. … Se pa zavoljo otroka resnično sprašujem, ali se naj vrnem SAMO zaradi otroka? Ali naj pač potrpim za otroka? Tako zelo sem ranjena in prizadeta, da si enostavno ne predstavljam več življenja z otrokovim očetom…. Ali mislite, da bi lahko to kako spremenila? Bi mi priporočali še kakšen pogovor s kom?
Resnično vam iskreno hvala za odgovor.
Spoštovana Bili83,
koliko žalosti vsebuje vaša zgodba in utrujenosti od življenja. Kot da ni nič več živega med vama, samo žalost in bolečina, ki je ostala neizgovorjena.
Če se boste odločili, da se vrnete k partnerju, se vrnite ZARADI SEBE in ne zaradi otroka. Tukaj gre za odrasel, partnerski odnos, pri čemer se očetovska vloga vseeno lahko uresničuje, tako kot ima vaš partner stike z otrokom že sedaj. Če vi čutite, da se želite vrniti, ker boste vi tako bolj uresničeni ali srečni, potem to naredite, če pa ob tej misli čutite odpor in nezadovoljstvo, potem so ti občutki na mestu. Pri tem je prav edino to, da kot starša sodelujeta in se dogovarjata glede in v korist otroka, saj bo na ta način otrok največ odnesel in bo vseeno odraščal v mirnem duhu. V takšnih odnosih lahko ostanete še naprej in se po občutku odločite, če bo čas, da se vrnete in s partnerjem začnete znova. Odločite se torej glede nase, glede na vaše želje in hrepenenja, za katera menite, da bi jih odnos s partnerjem uresničil – in ne zaradi otroka. Če boste vi v odnosu s partnerjem bolj zadovoljni kot sedaj, ko ste sami, bo to srečo čutil tudi otrok, sicer bo čutil vse tisto, kar se bo v vajinem odnosu prebujalo.
V primeru, da bi z odnosom začela znova, bi vsekakor morala nekaj spremeniti, odnos začeti graditi na drugačni osnovi, sicer se bo slej ko prej pokazalo isto. Da bi pa nekaj spremenila, potrebujeta novo izkušnjo z drugim človekom (terapevtom), kjer kot nevtralna oseba lahko prinese drugačne razsežnosti odnosa. Na terapevtskih srečanjih se vsakič vzpostavi živ odnos s terapevtom in se pogovarja tako o preteklih kot trenutnih izkušnjah, istočasno pa se vse to doživlja in kreira odnos. Edino takšne izkušnje vam lahko omogočijo možnosti za drugačne poti, saj se tekom pogovorov razčiščujejo težave, prav tako pa razjasni razumevanje za določene zaplete. Vajin odnos, ki je bil že od nekdaj precej odtujen in površinski, bi ovrednotili in razjasnili do te mere, da bi razumeli, zakaj sta ohranjala in živela takšen odnos. Vseboval je precej žalosti, osamljenosti in otopelosti ter obupa. Od kod vsi ti občutki? Se je ponovila zgodba, ki jo poznata že od doma? So se tudi vajini starši in vi ob njih tako počutili? Itd.
Vzemite si čas, saj bo čas pokazal, kaj vam je namenjeno in kam pojdite. Zanesite se na svoje občutke, ki vas ne bodo zavedli. Srečno vam želim!
Živijo bili83!
Popolnoma se strinjam z gospo Novak. Otroku bo bolje, če sta ločena, a imata otroka oba rada, kot pa da odrašča v družini, kjer ni ljubezni med staršema.
Najtežji korak si že zmogla, ko si odšla. Za to je potrebno veliko moči in poguma, za kar ti čestitam!
Poslušaj svoja čustva. Tudi fizično ti bo kmalu lažje, saj bo otrok malo zrasel in noči bodo spet mirnejše in daljše.
Ne iti nazaj, ker bo isto sranje čez cajt! Tko je, sam je zakuhal, ti si najdi enega k bo bolj družinski, ker tale ni. Vse si mogla ti storit… če boš šla nazaj, bo isto.
Tak vzgled ni za sina, da bo videl mamo ko vse dela, oče pa zunaj pije pa je čisto odsoten- slaba vzornika bi bila. Zato raje ostani kjer si!
Gospa Novak, iskreno se Vam zahvaljujem za odgovor.
Ob prebiranju vaših besed sem razmišljala, kaj sploh želim. Normalen partnerski odnos… v katerem se partnerja lahko pogovarjata tudi o neprijetnih stvarih, v katerem sta drug drugemu v oporo. Odnos dveh odraslih, ki znata vedno znova poiskati neko privlačnost drug do drugega. Odnos, v katerem sta drug drugemu pomembna.
Ob rojstvu otroka sem imela odlično priložnost, da spremenim nekatera svoja razmišljanja in sebe. Mislim, da mi je definitivno uspelo, da sem postala boljša oseba. Vem, koliko je potrebno da spremeniš sam sebe. Nažalost pa tudi ne verjamem, da se je moj bivši pripravljen in sposoben toliko poglobiti vase, da bi se lahko resnično spremenil. Tega, kar sem dajala skozi, pa dejansko ne želim več…. Res se bojim biti še enkrat tako zelo prizadeta….
Smešno, pa vendar čutim neko moralno odgovornost. Slabo vest zaradi otroka. Ne vem, kaj naj naredim, da se je otresem. Bivšega zaradi otroka pogosto videvam in imam močen občutek, kot da hoče on še vedno ohranit nek nadzor nad mano….
Upam, da se mi uspe sestaviti in začeti končno enkrat živeti življenje, ki ga želim živeti….
Hvala še enkrat.