prosim za nasvet…
Živjo!
Imam en problem in bi rabil vaš nasvet.
Zaljubil sem se v svojo dobro prijateljico. Problem nastane, ker ne vem, kako naj ji to povem. Saj veste, lahko se je zaljubiti, težko je to povedati…
Drugi problem je v tem, da sva dobra prijatelja. Na noben način nočem izgubiti najinega prijateljstva… prijateljstvo zelo cenim in tu nastane dilema… naj vse tvegam ? Kajti jasno mi je, da če izve, da do nje čutim nekaj več, med nama ne bo nikoli več tako, kot je zdaj… še posebej ob morebitni zavrnitvi. Zdaj pa imava zelo v redu odnos, sva res dobra prijatelja, odkrito se lahko pogovarjava o vsem, tudi o težavah in problemih, ki jih imava. Ampak jaz enostavno čutim do nje nekaj več…
Morda je kdo izmed vas že imel podoben problem in bi mi prav vsak nasvet prišel zelo prav…
Najlepša hvala za vašo pomoč.
Matej
Matej,
dve možnosti imaš. Ali potlačiš to v sebi in ostaneš še naprej njen dober prijatelj, kar pa nikoli več ne boš mogel biti. Saj bo v tebi prisotno še nekaj več. Ali pa ji vse to poveš in pričakuješ kar bo pa bo. Mogoče ne bosta več tako tesna prijatelja, ampak naredil si tako kot si čutil. Edina obveza je obveza, da delamo tako kot čutimo. Saj na koncu vedno objokujemo tisto česar nismo naredili in ne tisto kar smo.
primož
matej …
ena izkusnja (na sreco dobra!). Sama sem dozivela hud zlom nekaj let nazaj (psihicen, od razpadu zveze). V tistem casu sem spoznala preko prijateljev fanta, ki je dozivel podobno in zelo mi je pomagal pobirati se. Med nama je nastalo prekrasno prijateljstvo, tako, ki si ga lahko le zelis. In tudi brez vsakih custev, predvsem z moje strani. Nikoli se z nobeno zensko prijateljico nisem mogla pogovarjati tako, kot sem se lahko z njim.
No, seveda smo z druzbo preziveli veliko prostega casa skupaj, tudi midva sama, saj sva bila samska in enostavno tako pride (da se ne ‘slepas’ vedno pri prijatlih kot 3. kolo).
Vsi so naju skup dajali, kao, da nekaj imava, pa nisva imela. CISTO NIC! Bilo je super, sportala sva veliko, se pogovarjala … neobremenjeno in tako. ‘zacela sva se zaljubljati’ v tretje osebe, spet dozivljala razocaranja in tako .. vse sva delila, se pogovarjala o tem.
No .. in potem …. kar naenkrat sem ugotovila, da mi gredo zenske, ki si jih on ogleduje, na zivce. Da, najprej sem ugotovila, da sem postala ljubosumna 🙂 seveda mi ni bilo jasno zakaj, pa sem potem ugotovila, da sem se potiho zaljubila vanj in sem zelela vec, ne le prijateljstva.
in sem se znasla pred popolnoma istim kot ti. Kako on cuti? Kako bo odreagiral? Kaj se bo zgodilo? Naj bom tiho?
Ker sledim Primozevemu nacelu in sem veliko prevec iskrena oseba, sem pac tvegala in tiho priznala, da si zelim njegove blizine in vec kot le platonskega prijatelja. Malo me je mogoce prizadelo, ker ni ‘padel dol’ od navdusenja 🙂 No, oba v bistvu nisva vedela, kam peljejo zadeve, malo sva se lovila, skrivala nekaj casa, poskusala, se spoznavala v tem novem okolju … bilo je mnogo tezkih trenutkov, bilo je mnogo prekrasnih trenutkov. In sva mislim da zmagala 🙂 sva skupaj in se odlicno razumeva, se vedno sva najboljsa prijatelja. J epa res, da je vcasih tezko, ker pride moment, ko bi se rabil zaupati o situaciji med nama neki neodvisni osebi, ki je bila prej on. Nekako gre, prijatelje imava se vedno oba od prej pa tudi med nama sva nasla pot, da se sporazumeva tudi o tem.
Se pa popolnoma strinjam, da je zelo malo verjetno, da ce ona ne cuti enako kot ti, da prijateljstvo ne bo nikoli vec kar je bilo. Samo vprasaj se, ali je sploh res sedaj enako kot je bilo pred trenutkom, ko si si priznal, da jo ljubis?? Je iskreno do nje in tebe samega, da nekako IGRAS le prijatelja?
Odlociti se bos moral sam. Jaz vem, da sem vedno obzalovala stvari, ki jih NISEM naredila, kot pa tiste, ki sem jih.
Moj nasvet: bodi iskren. Iskren najprej do sebe, do najblizjih, na koncu koncev v neki razumni meri do vseh ljudi.
Veliko srece
Nyah
Matej, zal te moram jaz razocarat z obratno izkusnjo.
Zgodilo se mi je zelo podobno kot Nyah, no, da ne dolgovezim, tudi jaz sem zbrala pogum in mojemu prijatelju povedala, da do njega cutim nekaj vec. Rezultat je bil zal cisto nasproten, najprej se je ustrasil, zbezal, me nekaj mesecev popolnoma ignoriral. Sedaj po skoraj 2 letih od takrat sicer spet komunicirava in sva se kolikortoliko prijatelja, vendar se zdalec ne na takem zaupnem nivoju kot prej. Vse ostalo je dovoljeno, sluzba, studij, denar, medtem ko so custva in osebni problemi tabu tema.
Moram pa tudi povedat, da sem ga v teh dveh letih ze prebolela in mu njegove ostre zavrnitve ne zamerim vec. Kdo ve, kako bi jaz reagirala, ce bi bila v njegovi situaciji? Morda ravno tako kruto.
Po drugi strani pa si tudi ne predstavljam, kako bi bilo, ce bi takrat bila tiho in ves ta cas “umirala” za njim. Vsekakor je bilo vsaj zame bolje, da sem takrat prisla s tem ven na odprto, pa ceprav zadeva potem ni imela srecnega konca.
Vso sreco, pa karkoli bos ze sklenil naredit!
Matej,
meni se je še za čas študentskih let zgodilo ravno to, kar opisuješ ti. Imela sem zelo dobrega prijatelja, s katerim sva se super razumela. Po cele dneve sva preživela skupaj, si zaupala, žurala.. Še v isti postelji sva včasih prespala – seveda sva res samo spala. In tako je čas mineval, ne da bi jaz slutila, kaj se s prijateljem dogaja.
V bistvu se je on zaljubil v mene in mi je to tudi prizanal. Problem je bil, ker jaz nisem v njem nikdar videla ‘fanta’ ampak res samo dobrega prijatelja. In sledilo je razočaranje – na njegovi strani. Sem mu povedala, da ga razumem, če ne bova imela več stikov. Čeprav mi bo težko, da bom izgubila res edinstvenega prijatelja.
In po daljšem razmisleku se je odločil, da je škoda najinega prijateljstva. Da mu res ne bo enostavno vse skupaj pozabiti in preboleti, ampak se bo potrudil.
Čas študija se je končal in tudi najine poti so se na žalost ločile. Vendar pa imava še vedno redne stike, in tudi srečujemo se vsi skupaj – on je namreč poročen, jaz pa imam resnega fanta in najina partnerja tudi vesta za najino zgodbo.
Zato ti predlagam, da ji poveš kaj čutiš, ker če morda tudi ona v tebi ne vidi fanta in če boš ti dovolj močan, lahko še vedno ostaneta prijatelja.
Preizkušeno in deluje! 🙂
Uživaj v cvetju!
Matej, jaz bi na tvojem mestu ravnala po bolj mehki varianti, neverbalno. Če ji boš direktno objavil svoja čustva, jo res lahko šokiraš , ker na to morda ni pripravljena in rezultat ne bo ugoden zate.
Poglej, poskusi tako, da jo v običajnem pogovoru, med smehom , kot slučajno, primeš za roko ali jo objameš in pogledaš v oči … Takoj ti bo vse jasno, ko boš videl, kako bo reagirala. Če se bo umaknila, a boš opazil, da ji ni bilo neprijetno, da je imela iskrice v očeh, že imaš veliko šans. Če bo to naredila bolj grobo, si pač več od prijateljstva ne želi in boš moral pač to sprejeti.
Morda te pa preseneti in se privije k tebi…
Vso srečo!
Jaz imam v teh trenutkih iste probleme. Kar zadelo me je, kot strela iz jasnega. In sem bluzila, mu povedala, tako kot sem mu povedala vse do sedaj.
Komaj sem rešila najino prijateljstvo, skulirala sem se sto na uro, se opravičila za norosti, ki sem jih počela in …upam, da bo čim prej tako kot je bilo.
Zase upam samo to, da ta čustva premagam in mi ostane to , kar mi je bil dokler ,se nisem zacopala vanj.
Ttako zelo sem se bala, da ga bom čisto izgubila.
Matej , ne ji povedat, poizkusi premagati čustva. Edino…kaj pa če je ona na istem kot ti ? Jo poznaš dovolj dobro ?
Zdravo !
Najprej naj se vam najlepše zahvalim za vaše odgovore in nasvete.
Ja, vsak ima po svoje prav… dejstvo pa je, da se bom na koncu mogel sam odločit in sprejeti vso odgovornost za svoje dejanje nase…
Nakateri ste mi svetovali, naj ji direktno vse povem, potem pa bo kar bo… hm, ne vem, preveč “šokanten” se mi zdi tak način… bojim se njene reakcije, priznam ! In tako jo imam rad, da je nočem na noben, res noben način prizadeti, čeprav vem, da zdaj nisem več njen iskren prijatelj, ker ji nekaj tajim in ji v bistvu lažem !
Želim ji to sporočiti na nek drugačen, morda še lepši način (upam, da je to sploh možno…) čeprav vem, da ji bom na koncu nekako mogel povedat…
Ampak priznam, da čutim v sebi veliko bolečino, ker ji ne upam direktno priznat, da jo ljubim ter da jo imam rad… in to me boli, verjemite !
Upam, da se bom pravilno odločil… čutim pa, da tega ne bom mogel za vedno potlačit v sebi, ker bom potem prizadet samo jaz… in takrat bo verjetno še bolj bolelo…
Matej