Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje PROSIM ZA MNENJE IN MALO TOLAŽBE – (PRE)ZGODAJ SAMOODSTAVITEV

PROSIM ZA MNENJE IN MALO TOLAŽBE – (PRE)ZGODAJ SAMOODSTAVITEV

Pozdravljene,
pišem, ker bi rabila vaše mnenje in malo tolažbe od vas draga Karmen (ki vedno najdete pravo besedo v pravem trenutku) in vseh ostalih mamic, ki ste na volji za pomoč. Prebrskala sem že veliko odgovorov (Ko se dojenček upira dojenju in iz let nazaj), ampak pri meni se je zgodilo še bolj nepričakovano. Imam 10-mesečno dojenčico, ki se je odstavila od dojenja praktično iz enega dneva v drugega – 14 dni nazaj. In to ravno, ko je bil ta forum zaprt in ko smo se odpravljali na morje. Sicer sem klicala drugo svetovalko, ki pa se žal ne ukvarja več s svetovanjem (nisem vedela) in mi je vseeno malo pomagala, ampak do ponovnega dojenja mi ni uspelo priti. Spodnji naslov v angleščini (pomoč vsem, ki žalujete za dojenjem) sem tudi pogledala, ampak mi je preveč za prevajat in se nekako ne znajdem tam noter.
Sama še sedaj ne morem verjeti, da je to res. Od vsega začetka sem bila trdno prepričana, da bom hčerko dojila vsaj 1,5 leta (že pred nosečnostjo in kasneje sem prebrala veliko literature o dojenju, samo da bi ji res lahko ponudila kar največ se da).
Dojili sva se polno do 6. meseca, potem pa je poleg še jedla gosto hrano, a ne preveč z navdušenjem; kar naprej bi se najraje dojila. Nazadnje sva se dojili od 6 – 7x na dan (ponoči 2x). Še v petek je bilo tako. Potem pa ponoči neutolažljiv jok, morala sem jo nosit in uspavat na rokah, saj se dojit ni hotela (drugače se je samo zbudila, sem jo podojila in sva spali obe dalje – na družinski postelji). Bila sem prepričana, da jo bolijo zobki, ampak čez dan je bila vesela, razposajena, zaposlena z hojo – samo to bi še počela (vozimo jo za 1 ročico sem in tja neprestano, tudi do polnoči je polno aktivna). Kupili smo ji mazilo za zobke, podojila se je potem v soboto še trikrat. Že sem si oddahnila, da je vse v redu … in potem – ponoči zopet isto. Jok in nošenje za zaspat in v nedeljo se niti 1x ni hotela podojit – NIČ. Od takrat je torej že 17 dni in noče NIČ več.
Tako sem sprevidela kaj se je zgodilo. Jokala sem kot dež (še ko sem imela spontani splav mi menda ni bilo tako hudo). Ko pomislim, da je zares vsega konec in da ne bo več zaščitena pred boleznimi z mojim mlekom (do sedaj še ni bila omembe vredno bolna) ipd. me stiska v grlu in mi je hudo.
Že 17 dni si mleko ročno iztiskam (sedaj ga je res še malo – 2x na dan po 20 ml, ker večkrat časovno ne utegnem si iztiskat). Saj vem, da to niti za novorojenčka ni dovolj, ampak nekako se ne morem in ne morem poslovit od tega. Vseeno čakam še na vaše mnenje in upam, da pa morda se bo hčerka le še kaj spomnila na dojenje. Ampak kot vidim sploh ne ve, da je dojenje kdaj obstajalo. Ko ji ponudim dojko se obrne stran in včasih tudi joka (predvsem, ko je zaspana ali lačna) ali pa se s prstki igra z bradavico in enkrat me je le ugriznila – in to je vse. Da se še nasmeješ.
Vsi mi govorijo: kaj se sekiraš, hvala bogu, da je nehala … imaš mir. Tako da niti več nikomur ne omenjam, da mi je še hudo ali pa da si mleko še iztiskam (edino mož me kar razume). Meni pa se vseeno trga srce in na skrivaj jokam – tudi svetovalka mi je rekla, da je še prezgodaj za samoodstavitev (imela je 9 mesecev in 20 dni) in da naj ne obupam. V dneh pred dopustom sem mrzlično prebirala spodnje pogovore in knjigo Dojenček (tu piše, da je samoodstavitev normalna med 9. in 12. mesecem), klicala sem patronažno sestro (tudi zanjo je odstavitev samoumevna). Našla sem morebitne razloge:
– menstruacija oz. ovulacija (ampak to je že moja 3. po porodu in do zdaj ji NI nič škodilo) – patronažna pravi, da ji moje mleko smrdi in da ga ne bo več pila, ampak iz stekleničke ga pa popije;
– rast zobk (komaj 4 dni nazaj sem ji našla 2 nova 2. sekalca);
– mogoče obupna vročina, ki je bila v juliju in se je potila, ampak dojili sva se večinoma leže, da ne bi bilo tako hudo;
– mamin stres (iščem službo, včasih sem nehote res nervozna);
– na tem forumu je Dipsi lani pisala, da ima zelo živahnega otročka, ki ni 5 minut pri miru in ker nima časa jesti ji je tekom celega dneva po malem dajala kak košček tega in onega v usta – tudi jaz sem to počela. Čeprav se je dosti dojila, sem se bala, da ne poje dovolj goste hrane in sem ji vedno kaj dajala v usta. Ampak pri Dipsi se ni 100% odstavila in je še pila dalje, ampak pri meni se pa stran obrne, ko vidi dojko – silim je pa ne;
– 14 dni pred odstavitvijo smo privlekli na plano stekleničko in dudko (ki so bili od rojstva več ali manj nerabljeni). Po malem se je začela igrat z njima in iz stekleničke tudi malo pila (običajno navadno vodo), ker je bolj enostavno, če greš kam na pot kot iz kozarčka pit. Sicer zna tudi iz kozarčka pit, saj sem ji ga ponujala od 6. meseca dalje. Dudko ji pa umikam in je skoraj nima nič – le za igro. Morda jo je to premotilo? Sicer sem sama zelo proti obojemu, ampak očitno bom morala spremeniti mnenje glede stekleničke, saj ji moram mleko nekako ponudit – zjutraj se s stekleničko malo poigra in tako jo premotim, da spije to malo mojega mleka, ki ga še imam; saj kaj več pa niti ne zna spiti – malo povleče in ji je dovolj – da bi izpila 2 dl naenkrat nikakor!
– bolna ni bila, saj smo bile tudi pri zdravniku (par dni po odstavitvi je dobila neke pikice), pregledali so jo in ni bilo nič narobe;
– dovolj druge ljubeče pozornosti – kot pišete vi Karmen. Res je, da se punčki veliko posvečam in je več ali manj z mano. Razen, ko gre za kakšno urico kam v varstvo – to ji ni problem. Tudi z očkom je rada, samo mene ne sme videti pa je vse v redu. Sicer hoče bit le pri meni. Tudi samo jaz večinoma moram z njo hodit (če pa mene ni so tudi drugi OK). Je morda malo razvajena – pravijo vsi drugi, ampak jaz ne gledam tako na to – sedaj se uči, vse hoče videti, vedeti in nekdo mora biti poleg in ji pri tem pomagati. Nikoli je ne pustim jokati, zaradi tega morda tudi ne zna biti sama s sabo in mora bit vedno kdo poleg, ko se igra ipd. Zelo veliko jo nosim in stiskam k sebi, cartam že od rojstva dalje; dojila sem jo, ko je ona želela in tudi ostalo delam ponavadi tako kot ona želi – morda celo malo preveč, ma saj bo tako in tako vse še prehitro minilo. In še vedno je najraje pri meni, tudi zaspi sedaj na meni – tako da jo nosim in ponoči jo stisnem k sebi, ko se zbudi in običajno spiva dalje (le včasih jo moram še malo ponosit). Morda pa ji je bilo le preveč te neprestane bližine? Morda je meni ni, njej pa?
– mama ima manj mleka. Ne vem, s tem se nisem nikoli ubadala, enostavno se nisem s tem sekirala. Če se je ona se dojila in napredovala očitno je bilo mleka dovolj. Res pa je, da je par dni pred odstavitvijo malo bolj z navdušenjem začela jesti gosto hrano. Morda ji je bilo res mleka premalo (prve dni sem si mleko iztiskala cca 3x na dan in ga je bilo vsakič vsaj 80 ml – a meni to nič ne pove, ker ne vem koliko naj bi ga bilo). Tudi sedaj moram reči, da kar lepo poje gosto hrano. Res je malo izbirčna (posebno sedaj po 1-tedenskem dopustu, ko je jedla same frutke in skutke in kruh in sir in sladoled), ampak jo počasi privajam tudi na kuhano hrano in tudi z malo nasprotovanja poje. Ima pa sedaj veliko obrokov (5 najmanj) goste hrane na dan, ker se ne doji in ni vmesnih obrokov mleka in se bojim, da bo lačna (takrat joka in kot da se hoče dojiti, ampak obrača glavico stran). Tudi pred spanjem ji dam obrok goste hrane, ker na začetku je bila tudi ponoči lačna in sem ji dala sadno skutko pojest. PS: Težka je cca 8,5 kg (pri 9ih v posvetovalnici 8,3 kg, rojena 2,9 kg – nikoli problema z pridobivanjem teže, dojila se je tudi na 15 min na začetku).
To bi bili lahko razlogi za odklanjanje. Kljub temu sem upala, da se bo obrnilo na bolje. Mislim, da se tudi NE bo (nimam nobene ideje kaj naj več naredim?) in je najinega dojenja zares konec. Imate morda ve še kakšno idejo kaj se še da narediti?
Ne vem pa KAKŠNO MLEKO NAJ JI SEDAJ PONUDIM? Patrnonažna pravi naj ji dam kravje mleko (razredčeno z vodo in malo osladkano), ker adaptirana mleka smrdijo in jih dojeni otroci zavračajo. Včeraj sem ji po žlički ponudila Aptamil in ga je sprejela. Ma kaj več kot par žličk ne. Kaj če mleka sploh ne bo več hotela? Res si želim slišati vaše mnenje draga Karmen. Vem, da pomagate doječim mamicam, in jaz to več nisem, ampak … do sedaj ste mi res vedno tako lepo pomagala, da mi je bilo pravo olajšanje se obrniti na vas, saj ste zame edina prava (strokovna) opora. Pa tudi druge punce – vesela bom vašega mnenja.
Nisem si predstavljala, da zna biti ob samoodstavitvi tako hudo – prav v depresiji sem bila (hudo za mamico, ona se je smejala in me veselo oponašala, ko sem smrkala zraven nje). Ne morem dojet, da sem jo voljna dojit še in še in ona … noče; da nisem več doječa mamica in da ne bom več ‘članica’ tega foruma – vsaj do naslednjega otroka. Saj vem, da sem že sitna, ampak res bi rabila kakšno tolažbo, mnenje ali nasvet.
KOLIKO MLEKA NA DAN SPLOH SEDAJ RABI 10-mesečni NE-DOJEN dojenček? In koliko tekočine na dan naj bi poleg še spila?
In še to – punce uživajte v dojenju in ljubkovanju malih štručk, saj to tako hitro mine, da se niti ne zavedaš. In potem je tako hudo (in obenem lepo, ko vidiš, kako otroček raste, napreduje in se osamosvaja): Srečno vsem!
Lep pozdrav vsem in v naprej najlepša hvala za morebitne odgovore. Lep dan.

Pozdravljena, Maja!
Razumem vašo stisko, vaše občutke. Sem mama dveh punčk in pravzaprav nimam odgovora, kakršnega verjetno pričakujete. Z vami bi rada delila svoje izkušnje z dojenjem v tem zelo napornem odbobju, skozi katerega greste tudi vi.
Pri obeh punčkah sem bila od pribl. 9. meseca dalje samo jaz dovolj “dobra” za uspavanje, tolažbo in vse trenutke, ko sta (bili) zaspani, naveličani, ko sta se kam udarili itd. Ko je mlajša hči odkrila, kam vse lahko prileze sama, sem bila po eni strani odveč (nič crkljanja, niti za mizo ni mogla sedeti, da bi pojedla, vse se je dogajalo izključno v gibanju) – po drugi strani pa nisem smela izginiti iz njenega vidnega polja, sicer me je takoj začela klicati. Sedaj je ta mala gospodična stara eno leto in še malo in že hodi. Noči so manj naporne, ker kar lepo spi. Če pa se spomnim za nekaj mesecev nazaj – oh, vse je bilo povsem drugače. Izraščali so ji zobki, hoditi še ni znala, začenjala se je ločitvena stiska… Občasno je bilo videti, da ji za dojenje ni mar, tudi ugriznila me je kdaj. Potem pa se je zanimanje spet povečalo. Vem, to ni nobena tolažba za vas… Pa vendar.
Težko mi je, ko spomnim, kako sem prvič odhajala s porodniške v službo. Zdelo se mi je, da bi me starejša hči še potrebovala, saj je obdobje do 18 mesecev zelo dinamično. Ko pa sem v času druge porodniške skrbela za obe deklici, sem ugotovila, kaj vse bi zamudila, če bi hodila v službo…
Oddaljujem se od teme…
V vašem pismu me je zbodla trditev, da naj bi materino mleko smrdelo. Oprostite, to je pa res popoln nesmisel! In tisto, da kravje mleko razredčite z vodo in sladkajte! Kaj pa zobki? Kakšno zvezo z zdravo prehrano pa ima to? Občudujem vašo voljo, vztrajnost, da si mleko iztiskate. Če to še vedno počnete – zakaj pa mleka punčki ne nalijete v kozarček? Ravnajte, kot vam veli srce, po občutku. Če čutite, da vaša deklica dude ne potrebuje – ji je pač ne dajte. Tudi glede stekleničke ne vem, zakaj bi spreminjali svoje stališče?
Iz vašega pisma veje toplina, čutiti je, da vam je mar za vašo hčerko, da delate v njenem najboljšem interesu, veliko ste prebrali, zelo se trudite. To je najlepša dota, ki jo dajete svoji punčki. Občutek, da je ljubljena, varna, sprejeta. Morda je takšna pot starševstva težja, ampak na dolgi rok (sem prepričana) se to obrestuje.
Doječa stavka lahko traja različno dolgo. Sami najbolje poznate svojo deklico in sebe. Otroci nas zelo zelo dobro čutijo, bolje in intenzivneje, kot si lahko mislimo (lastne izkušnje). Morda je za vašo punčko vsa ta mešanica ločtvene stiske, plazenja, izraščanja zobkov (moja mlaša je imela pri 12 mesecih že 11 zob!), vaš nemir zaradi iskanja službe prehud zalogaj in se na ta stres odziva z zavračanjem dojenja. Omenjate, da ste bili na dopustu – sprememba okolja je za otroke stresna, čeprav morda ni videti. Bi mogoče poskusili z vsakdanjo rutino, kakršne je bila punčka vajena? Otroci imajo radi rituale, da se stvari ponavljajo, da so predvidljive – tako se namreč počutijo bolj varne. Super je, da ji s svojo prisotnostjo dajete občutek varnosti, ki ga zagotovo potrebuje.
In prav je, da poskrbite zase, za svojo urico, za svojih 5 minut. Nekje si morate napolnit baterije, se malo umirit – potem je materinstvo dosti lažje, saj ni enostavno biti ves čas na voljo (pa čeprav mame to počnemo s srcem)…
Nanizala sem nekaj misli, mogoče dobite kakšno idejo, morda sem vas vsaj malo potolažila – držim pesti za vaju.
Alenka

Draga Maja,
kako težko mi je bilo brati, v kakšni stiski ste se znašli in hvala za temeljit opis. Napisala bi vam podobno kot Alenka, dodala bi pa še tole…

Včasih se v življenju zgodi nepredvideno, na kar nismo pripravljeni. Kadar gre za našega otrokak, ki mu želimo seveda vse najboljše in ko je vez z dojenjem tako globoka, je predčasna odstavitev otročka lahko hud stres za mamico. Da bom bolj jasna, bom ponazorila s primerom… Moja hčerka je dva dni nazaj shodila. Prevevalo me je veliko veselje, ker je osvojila nov in pomemben razvojni mejnik. Obenem pa sem bila malce tudi žalostna, ker ne bomo nikoli več videli njenega hecnega plazenja in kobacanja, ker ni več majčken nebogljen dojenček ampak je kar nenadoma, čez noč malčica, ki teka po hiši.

Nekatere mamice, ki so bile v podobni situaciji in so želele, da bi dojenček še naprej dobival materino mleko, otroci pa se niso več želeli dojiti, so dojenčkom ponudile svoje iztisnjeno mleko v obrokih z gosto hrano ali po skodelici. Pa četudi le eno skodelico dnevno. Tako so otroci še vedno lahko dobivali protitelesa in začitne snovi iz materinega mleka. Nekatere mamice so mleko v prehodnem obdobju le malo črpale, toliko da so obdržale laktacijo in ko se je dojenček po nekaj dnevih ali celo tednih želel ponovno dojiti – so z dojenjem enostavno nadaljevale.

Popolnoma vas razumem, da ste vi ob tem dejstvu, da se je otrok prezgodaj odstavil tudi prizadeti. Mamice ob odstavitvi otrok predvsem pogrešamo tiste čarobne, mirne trenutke, ko smo se crkljali skupaj. Nadomestite jih lahko z veliko kožnega stika, igranja in pogovarjanja z vašo deklico. Tudi moj prvi sin se je odstavil relativno zgodaj, dejansko precej prej kot sem bila na to pripravljena sama. Takrat sem manjkajočo bližino nadomeščala predvsem z veliko cartanja. Tudi moj sin je bil tak, da ni sploh maral biti v naročju in se mu je vedno grozno mudilo raziskovati svet in okolico, za dojenje enostavno ni imel več časa.

Prijazen pozdrav! Karmen Mlinar, svetovalka za dojenje pri La Leche League International <http://www.dojenje.net>

Alenka B in Karmen.
Najlepša hvala za vajina odgovora. Vsakršna beseda mi v tem trenutku res prav pride … in tudi vaše izkušnje in primeri. HVALA!
Zanima pa me samo še nekaj … glede kravjega mleka. Adaptiranega mleka punčka ne mara (edino, ko ga naredim npr. z belim griskom ipd.). A je potem bolje, da ji ponujam samo več mlečnih izdelkov in adaptirano mleko (oz. svoje iztisnjeno mleko kolikor ga še je) zmešano z gosto hrano in nikakor ne kravjega mleka???
Brez zamere, ampak res sem v dilemi glede tega? Povsod čitam, da ne dajati otroku do 1. leta kravjega mleka … obenem pa sem priča številnim mamicam, ki kjub opzorilom pediatrov ipd. otroku dajejo kravje mleko in otroci so čisto zdravi.
Kaj je torej najbolje narediti?
Najlepša hvala in lep pozdrav.
Maja

Draga Maja,
priporočam vam, da se glede prehrane posvetujete z otrokovim pediatrom, ki bo vašo deklico pregledal. Če je deklica sicer zdrava in deklica uživa meso in druge vrste vbeljakovin, npr. stročnice, ter sicer pestro in raznoliko prehrano, potem sama odsotnost mleka ni tako problematična.

Da, res je, pos plošnih priporočilih naj se kravjega mleka ne bi dajalo otrokom vsaj do prvega leta starosti. A ne očitajte se, če je pri vas drugače in ravnate pač tako, kot je najbolj prav za vašo deklico. Vsekakor pa ji lahko postopoma in počasi ponudite mlečne izdelke (jogurt, sir, skuta,..), ki so bolj primerni za uvajanje kot samo kravje mleko.

Res je, številni otroci so zdravi, kljub priporočilom in dobro je, da je tako. Kar nekaj ljudi kadi, pa dočakajo pozna leta, ne? Je pa dokazano, da imajo kadilci povečano VERJETNOST, da zbolijo za določenimi obolenji.

Maja, srečno!

Prijazen pozdrav! Karmen Mlinar, svetovalka za dojenje pri La Leche League International <http://www.dojenje.net>

Karmen,
SREČNO tudi vam. In še enkrat hvala za vso pomoč in nasvete pri dojenju, ki sem jih posredno ali neposredno prejemala od vas (in tudi ostalih punc) vseh teh čudovitih 10 mesecev. Če bom utegnila bom tudi jaz na tem forumu kdaj podala kak nasvet in mnenje drugi punci, ki rabi pomoč pri dojenju.
Karmen res ste čudovita oseba, takih bi moralo biti na svetu več in vsi bi se imeli lepše. Imejte se zares dobro še naprej.
Lep prisrčen pozdrav.
Maja

New Report

Close