prosim, rada bi bila tvoja
Mislim, da je to pravi naslov, ki označuje mojih zadnjih 10 let življenja.
Začela bom s trenutkom razveze, ko sem pristala in dala odpoved v podjetju, kjer sva bila oba zaposlena. Ostala sem doma, mislila sem, da bom tako lažje prebolela, če moža več dnevno ne videvam, a se nisem zavedala, kaj to v resnici pomeni. Naenkrat brez svojih dohodkov, z ogromno prostega časa, ki ga nisem imela s kom preživljati, družinski prijatelji so naenkrat izginili, bila sem finančno odvisna od moževe preživnine, ki je prihajala več ali manj neredno, prodala se je družinska hiša, preselila sem se v stanovanje, se v svoji bolečini zaprla med 4 stene, nisem vedela, kako naj živim naprej. Grozna bolečina, osamljenost, izguba socialnih stikov me je popeljala v svet depresije, ki je nisem prepoznala, mislila sem, da le žalujem, nisem imela zdravstvenega zavarovanja, nisem mogla/znala/vedela, da moram poiskati zdravniško pomoč, brez družine, kajti moje primarne družine, staršev ni več in po njih ni niti sorodnikov.
Obupen boj v meni in oklepanje upanja, mož se vrne k meni…
No, ni se. Ostala sva prijatelja in zato sem hvaležna, vendrar je bilo za to, potrebno kar nekaj let.
Potem sem ga spoznala, prijete moški, ravno v obdobju, ko ureja še zadnje formalnosti preko odvetnikov, glede svoje ločitve.
Bil je čudovit sogovornik, pravi balzam za moj svet osamljenosti.
Ja, v resnici se je ločeval, a kot sem kasneje ugotovila, se je ločeval že celih 15 let, zmeraj, ko je kaj zaškripalo, se odselil, pa spet vrnil in nikoli uradno ločil.
Po nekaj mesecih najinih pogovorov po telefonu, je podrl moj zid obrambe in začela sem verjeti njegovim besedam o skupni prihodnjosti. Skupaj sva iskala parcele, da si postaviva hišo, … a zanimino, takoj, ko sem se začela sama vklučevati v te pogovore in načrte, je vsake toliko izpuhtel, za teden ali dva. Se vrnil, imel vedno manj časa, … ko sem pristala, na možnost spolnih odnosov, se je začel umikati osebnim srečanjem, vedno je kaj prišlo vmes.
Jaz sem to opravičevala, češ kriva je njegova kronična bolezen, kajti bil je močno bolan, bolezen je napredovala, večni obiski pri zdravniku, operacije ali le le laži, skratka vse sem verjela. Bil je nenavadno skrivnosten, dobivala sva se zmeraj izven mesta, skratka bila sem slepo zaljubljena, preveč osamljena, pripravljena verjeti/opravičiti vse, le da sem z njim. Pet let sem tako preživela, brez da bi spala skupaj, preživela skupaj en cel dan, le urice, ali pa ure dolgi pogovori po telefonu, seveda, kadar je bila njegova žena s prijateljicami, skratka od doma. Bolj se mi je izmikal, bolj sem si ga želela. Vedela sem, da nekaj ni prav, da je nekaj zelo narobe, a v takratnem obupu, sem se ga oklenila, kot utapljajoči se človek, košček lesa.
Ves čas mi je lagal in se igral. Bila sem le popestritev njegovemu življenju, jaz neumnica, pa sem vse pripisovala njegovemu psihičnemu neravnovesju, zaradi bolezni trpi, zaradi bolezni ima motnje erekcije in zato ne moreva, saj ni to, da noče, strah, ga je svoje nezmožnosti, da bi odpovedal, pa se zato umika.
No, resnica je bila, da je neznansko užival v mojih izlivih ljubezni, v občutku, kako zelo je ljubljen, nekaj posebnega, edini, človek, ki sem ga pripravljena čakati, mu vse odpustiti, vse razumeti, nič zahtevati.
Zakaj ni spal z mano, zato, ker sem bila preveč nezna, preveč zaljubljena, njega pa vzburja le še trda erotika in dost specifična spolna aktivnost, ki z ljubljenjem nima kaj skupnega. Svoje potrebe je še kako krepko zadovoljeval na privatnih zabavah, s številnimi mladimi bejbami, poln opoja drog, ….. Sem izvedela kasneje.
Rabila sem pet let, da sem se rešila tega odnosa, zbrala dovolj moči, da sem prekinila vse stike, zamenjala številko in vzdržala, da se nisem priplazila nazaj z prošnjo, prosim, sem lahko tvoja, vse naredim, le da sem tvoja.
V tem času, sem zbolela. Depresija je tako nadaljevala, zbolela sem za čirom na želodcu, dobila razjedo dvanajsternika, in so me komaj rešili. Ja, v bolnico me je napol mrtvo odpeljal moj bivši mož, sedaj moj še zmeraj dober prijatelj, ko sem pač prebolela najin skupni brodolom.
Torej ostala sem živa, dobila zdravila, pričela zdraviti telo in tudi močno prizadeto psiho.
Z nenehnim delom na sebi, telovadba, hoja v hribe, redna prehrana, sem se postavila znova na noge, se zaposlila, sicer za minimalno plačo, a bila srečna, da le imam službo, delam, samostojna sem, nisem še odpisana, vseeno me negdo hoče zaposliti, kjub mojim ne več rosnim letom.
Delala sem več in bolje kot drugi, ostajala po službi, v službo prihajala prva. Po štirih mesecih so se pokazali rezultati, direktor navdušen nad mojim delom, ne pa sodelavci. Začela se je razkrivati njihova lagodnost, naenkrat je bilo vse možno urediti dosti hitro, kar so mu prej zatrjevali, da je zato potrebno veliko več časa… Dobila sem kup sovražnikom, ki so iskali načnin znebiti se me.
Takrat se je na podjetju zaposlil direktorjev sin.
Po nekaj mesecih, je vse bolj iskal mojo družbo. Pričele so se govorice.. Sama sem bila nezainteresirana zanj, dokler nisva začela delati na skupnem projektu. Deloval je odkrito, bil je prijazen, delaven, zagnan, deloval je pošteno, bil je samski in me kmalu povabil na zmenek.
Bila sem presenečena, saj sem ga kot človeka ocenila natančno tako, kakor sem si vedno predstavljala svojega življenjskega sopotnika. Bilo me je strah in sem direktno postavila vprašanje, ali gre le za flirt in spogledovanje, in ali moram paziti na svoja čustva. Odgovor je bil tako, kot sem si želela, da bi bil. Torej pričela sva se videvati, a njegov pogoj, za enkrat na skrivaj, družiti, vsak dan sva skupaj privat preživela nekaj ur, tudi intimno sva se zbliževala, počasi spoznavala, a se nisva spustila v spolni odnos. Strinjala sva se, da želiva počasi razvijati vezo. Ja, jaz sem tako mislila, on pa mi najbrž ni dovolj zaupal in se je bal, narediti ta korak, saj sem bila le njegova zaposlena – morda.
Vse je lepo teklo. Sodelavci so se združili in izvajali vse večji mobing nad menoj, jaz preponosna, da bi svojemu prijatelju in šefu povedala to, mislila sem, da bom sama zmogla in uspelo jim je degradirati me, da sem sama dala odpoved.
Stike s prijateljem, pa sva obdržala, še bolj na skrivaj, ker sedaj sem bila pri bivši firmi izdajalec, skratka označena, kot črna ovaca. bila sem prizadeta, a sem mi je kmalu zatem nasmehnila sreča in sem našla novo zaposlitev. In potem… znova bolezen, njegova diagnoza rak. Z menoj je prekinil stike, res je, da to še ni bila tista resna veza, da nisva bila ljubimca, a zame je bil nenadni konec stikov strašen šok. Razlog, ki ga je navedel, je bil bolezen, bolan sem, ne vem, kaj bo z menoj, zdaj nisem pripravljen na resno zvezo. Bolje je tako, da končava sedaj, ko se še ni prav začelo.
Za nekaj mesecev sem se popolnoma umaknila, a čez čas spet jaz navezala kontakt, v smislu, daj povej, kako je sedaj s teboj, kako napreduje zdravljenje, si dobro, kako ti gre?
In takrat se je pekel in ponovitev moje prejšnje zgodbe začela. Odzval se je, dal vedeti, kako zelo me ima rad, da pa sedaj ne zmore, naj mu dam čas.
Seveda je bil to balzam na mojo razočaranje in bolečino. Ja, rad me ima, zdaj res ne zmore druženja, trpi, bori se za življenje, … in vsa srečna, sem mu začela izlivati svoja čustva, svoje srce, spet zagotavljati, da sem za njega tu, da je moja ljubezen močna, da prestane tudi to, da želim biti ob njem, ne glede na razvoj bolezni. In v resnici se mislila, čutila, želela to in še zdaj želim.
Vse njegove vse bolj neredne odzive, sem pripisovala spet bolezni. Željo, da se ne vidi z menoj, sem pripisala slabemu počutju, bolezni stiski.
Vedela sem, da rak napreduje, vsaj to mi je povedal, ker drugače o tem ni želel govoriti.
Pisala sem mu, ga vspodbujala, tolažila, govorila o preprostih stvareh, da ga nekoliko sprostim, se trudila, naredila vse, da ne prekineva komunikacije. Bolela je njegova neodzivnost, a jaz sem menila, bolezen, to je bolezen, ne bodi sebična, misli nanj, trpi, ne zmore.
Vse dokler, se nisva slučajno srečala. No videla sem ga od daleč. Res je, da se zdravi, res je, da ima raka, a ne leži doma onesposobljen, tako kot sem si jaz predstavljala, pač pa hodi v službo, po sestankih, se srečuje s prijatelji, kljub osebni tragediji, se odlično drži in nadaljuje svoje življenje. Seveda sem srečna, da je z njim tako, da je dovolj močan, da vzdrži, da se bori in ne da, pa vendarle, njegove besede meni, so bile malo drugačne, nenehno slabo počutje, terapije, zdravljenje,
Takrat so se mi sesule sanje, ali pa deklica, ki to že dolgo ni več je, spregledala. Začutila sem neznanski bes, razočaranje, jezo, spet me nekdo manipulira, zavaja, se igra.
Ko želim prekiniti kontakt, mi zatrjuje, da zato ni razloga, da me ima zelo rad, da potrebuje čas, da me bo poklical, se javil…..mi vse povedal, o naju, o razvoju bolezni..
Meseci tečejo, odgovorov ni, tudi klicev ne, če ne pokličem jaz., jaz pa kličem, ker sem navezana nanj, ker si mislim, morda bi tudi jaz tako ravnala, če bi bila tako bolana kot on, rad me ima, bolezen je kriva, moram/hočem mu stati ob strani, saj ga vendar ljubim,… in ko potem ni odziva, si mislim, kaj spet počneš, spet prosiš, prosim le rad me imej, ker te imam jaz tako zelo rada, prosim imej me za svojo, prosim, rada bi bila tvoja, …. pa še vsiljiva se počutim, kot da se nudim, ponujam, pa me noče…, velikokrat se obsojam, včasih občutim sram.
Ne znam iz začaranega kroga, preveč sem not, da bi še znala realno ocenjevati situacijo, zato vas prosim za pomoč, komentarje, iskušnje, mnenja,… morda skozi tak pogovor najdem spet nekaj razsodnosti v svoji pregreti glavi, trenuke utehe, tolažbe, in morda zmorem spregledati, kaj mi je storiti. Prepoznavam identičnost obeh zgodb, pa ne razumem, kaj se mi dogaja, zakaj se mi to ponavlja, kaj moram spremeniti na sebi. Je problem v meni? ja, najbrž je.
Donna
Nebi si upal trditi in dati splošno diagnozo da je “problem v tebi”, se ti pa res pač dogaja – ravno tebi. Veliko si preživela v življenju, verjamem da so občutki do moških bolj slabi in zastopim te. Kako vse to črtati ? Ne bo šlo, to se je zgodilo, to si doživela. Ni potrebe po zapiranju vase, si prost človek in tako tudi živi !!!
Draga Donna,
najprej hvala za tvoj odgovor meni. Mi veliko pomeni, da si si vzela čas.
Kar sem tukaj prebrala vidim, da sva v istem ”zosu”. Ne vem, kaj naj ti rečem, ko vem kako je, ko si totalno na dnu in ne veš kaj bi sam s sabo, ko ti glava govori eno, srce pa drugo. Najrajši bi imela čarobno paličico in začarala najine ”prince”, da bi naju cenili in spoštovali, saj ju vendar ljubiva in sva pripavljeni zanje narediti vse! Pa je žal nimam. Zato se je potrebno soočiti z resnico, si prenehati zastiskati oči, vreči stran tisti pesek, ki si ga mečeva v oči in verjeti v to, da obstaja nekdo, ki nama lahko da to , kar si želiva in zasluživa.
Kot veš, sem jaz najtežji korak že naredila. Zdaj moram samo še izdržati, da ne popustim in spet padem v začarani krog. Vendar verjamem vase in vem, da bom zmogla.
Donna, meni je oči odprla tudi ta misel: ”Včasih ljubezen pomeni tudi to, da nekoga izpustimo, ker ne moremo uskladiti njegovega življenja s svojim”.
Vse je na nas, dokler si sami ne priznamo, ti nasveti drugih ne pomagajo nič. Veliko pa pomeni to, da veš, da nisi edini na svetu, ki to doživlja.
Glede na to, kaj vse si že preživela, pa ti lahko rečem: svaka ti čast! To dokazuje, da si zelo močna, bistra in topla oseba in si zaslužiš le najboljše!! Zato ti želim, da se čimprej izvlečeš iz začaranega kroga in občutiš lepoto življenja. Vendarle imamo samo eno.
Želim ti vse najlepše!!
Aknela
Aknela!
Hvala za prijazne misli, dobre namene, dobre želje.
Veš, tudi jaz verjamem vate, na celi črti, prišla boš ven iz tega odnosa, se očistila in potem, se bo zgodilo, tisto pravo, ob pravem času.
vedno se zgodi, vsaj sama trdno verjamem v to.
Verjamem pa tudi vase, čeprav z večimi spodrsljaji ali padci – tudi sama prilezem čez to.
Drži se in pazi nase, D.
Sem dvakrat prebrala tvojo zgodbo. Sicer si zelo veliko napisala, vendar vseeno malo povedala. Nisi povedala, zakaj sta šla narazen z možem. No, iz zgodbe izhaja, da to vsekakor ni bilo na tvojo željo.
Dobila sem vtis, da si neke vrste ženska-mati, celo ženska-žrtev ali morda celo ženska-misijonarka. In to določeni moški ali zavohajo ali pa morda celo sprva hočejo nekaj drugega, vendar jih ti s svojim vedenjem pelješ v večno enak vzorec.
Skrivali smo se takrat, ko smo bili najstniki. Danes se niti ti več ne skrivajo. Odrasel moški, ki se ločuje ali sploh tak, ki je samski, pa se nima kaj skrivati. Pa če nakleplje še toliko razlogov. Nihče se ne ločuje pet let, vendar si ti potrebovala pet let, da si prišla do tega. Takoj prvič, ko ti je omenil, da bo odložil ločitev, bi morala zdrveti stran, kot te noge nesejo. Tudi direktorjev sine, bolan ali ne – prav nobenih razlogov ni, da bi pred svetom skrival svoje prijateljstvo s teboj, če si ga res želi ali ga potrebuje. Vsekakor ne pet let. Sploh, če se nekdo zaveda, da morda umira, si bo želel ob sebi tiste, ki jih ima najraje, pa naj svet reče karkoli. Ti očitno v ta krog ne sodiš.
Kakšno uporabno vrednost imaš za tega sineta, jaz ne vem. Ampak ti si s svoje strani naredila vse in dala vse. Ne razumem, zakaj mora biti vse tako tajno. Zakaj sprejema tvoje klice, tvoja pisma, zakaj ti ne reče, da ga pusti pri miru. Mogoče si želi, da mu daš mir, pa nima energije, da bi ti to razložil? Po svoje ti je s svojim vedenjem dal že neštetokrat vedeti, da ‘hoče mir’, ti pa kar naprej siliš za njim. Tako namreč vse skupaj deluje. Mogoče ne razumeš ali nočeš razumeti, kaj bi ti rad povedal?
Ne kliči ga več, ker nima smisla. Pozabi ga.
Sprejmi te izkušnje kot življenjsko lekcijo, da nikoli več ne boš pristala na neka skrivanja, pa naj bodo razlogi še tako utemeljeno razloženi.
Brez zamere, ampak zdi se mi, da si malo nagnjena k zarotniškim romantičnim zgodbam in žrtvovanju. Ampak to te je izčrpalo.
Donna,
Takih kekcev, ki bi radi lezerno ziveli, nekje pa imeli v rezervi dekle ali zensko, ki je vsak trenutek pripravljena z njim klepetati, poslusat njegove tezave in po moznosti se seksati, je veliko.
Tistih drugih, kakrsne zi zenske zelimo ob sebi je pa malo manj oz. so oddani. Ampak so pa !
Torej verjemi, da bos nekoc srecala pravega, ki ga bos imela rada, predvsem pa bo tudi on imel rad tebe.
Predvsem pa imej rada sebe, bodi urejena, samozavestna. In ze ob prvih stikih – zdaj ti bo lazje, ker si ze malo bolj izkusena in manj naivna, pazi na skrivne signale, ki ti bodo povedali, da tu smrdi (beri: je ze oddan oz. ne misli resno).
Ce rece, da bo ON tebe poklical, nekaj skriva.
Ce ti da mobi in domaci in sluzbeni telefon in rece, da ga lahko poklices kadarkoli, pomeni da nic ne skriva.
Ce se bo sestajal s tabo v zakotnih lokalckih dalec od doma, skriva.
Ce se bo s tabo sprehajal po vajinem mestu vsem na ocem, ima mirno vest.
Pa se nekaj takih stvari je, po katerih se da hitro ugotovit, ce se svoboden. Vsaj to – za zacetek.
Ponovno se oglašam.
Prebiranje foruma, vaša sporočila so mi dala neko notranjo moč in to, da sem preprosto prvič prenehala z kontaktom tako, da nisem ničesar povedala, zakaj, čemu. Glavo sem imela prepolno misli in občutek, tako je prav.
No, ni trajalo ravno dologo, po tednu dni je prišlo njegovo sporočilo. Zase vem, nisem umolknila iz želje, da sedaj začne on iskati mojo bližino, pač pa od izčrpanosti in prepričanja, ne čuti.., to je pravilna odločitev.
Pa je čisto preprosto dejal, nehala si pisati, tokrat ti, zakaj.
Moj odgovor je bil, da glede na njegove odzive nisem vedela, ali mu je moja pošta dobrodošla. Ja, želim si jo, veliko mi pomeni.
In dopisovanje se je znova začelo. Spet sem se počutila kot izdajalec, ki nekoga bolnega pušča na cedilu. Pa ni dolgo trajalo, nekega dne odgovora več ni bilo.
Sem spet nasedla, boste dejali.
Ne razumem ničesar več, ta igrca toplo-hladno me duši.
Problem je v tem, da v sebi ne najdem tistega tehtnega argumenta in načina, kako vse skupaj prekiniti.
Ne izkorišča me telesno, finančno, kadar se odziva deluje iskreno in naravno, v bistvu sva le prijatelja. Prijatelji pa jo ne popihajo kar tako, ko nekdo ni v dobri koži in sposoben druženja.
Po drugi strani pa, prijatelji se imajo radi, se spoštujejo in se ne ignorirajo.
Ne vem pri čem sem, ali on v meni ne vidi prijatelja, pač pa nekoga, čigar bližine se boji, ali gre za motnje v delovanju možganov zaradi stresa, bolezni, ali pa fant predobro ve zakaj gre, pa se le odločiti ne more.
Besna sem sama nase, ker sem po vsem tem včeraj zvečer napisala kratko, sporočilo mu, v katerem nikogar ne obsojam le povem, da je tak odnos zame nesprejemljiv, da mi je potreben odprt iskren pogovor. Ni bilo direktno izrečeno, da od njegove odločitve ali do pogovora pride ali ne zavisi odločitev nadaljevati ta odnos omejen le še na dopisovanje, a med vrsticami se to da razbrati. Ne želim mu postavljati ultimatov, ali se pogovoriva, ali pa o meni več ne boš ničesar slišal, kajti tudi sama ne maram ultimatov.
Zdaj čakam njegov odziv. Pa vem, da ga sploh ne bi smela čakati, da to pomeni le, da sem še zmeraj čustveno navezana in da se v sebi še zmeraj globoko oklepam upanja, da bova odnos uredila.
Kaj naj naredim. Je prav, da v kolikor se ne odzove, brišem številko, smem pozabiti na voščilo za njegov rojstni dan, … na primer? Se lahko človeka, s katerim sta si bila nekoč zelo blizu kar tako izbriše?
Vem, da je edini način, da pozabim na nekoč “najine skupne načrte in želje”prenehanje vseh kontaktov. Čas bo spremenil moj vzorec premišljevanja o njem, želje po njegovi bližini. Če ostaneva v takšnem odnosu, zame neustreznem vem, da v meni iskrica upanja ne bo ugasnila.
Svetujte mi prosim.
Draga Donna,
mučiš samo sebe. Vedno si zamisli kako bi ti reagirala , ko bi dobila pisno sporočilo s takšno vsebino.
Različni smo ljudje in takšnega sporočila se nekateri ustrašijo in se še bolj zaprejo vase.
Če res želiš še z njim obdržati stike , ga moraš malo odriniti iz svojih čustev, ker te bo drugače požrlo in se z njim raje pogovarjaj, ampak pokliči ga le takrat ko boš res dobre volje, ko boš polna sama sebe , brez negativne energije, on se bo potem čisto drugače obnašal do tebe,
boš videla.
In še zapomni si vedno moraš sebe imeti najraje in šele potem se bodo nate ‘popali’ (malo za šalo).
Le pogumno naprej, s pozitivno energijo punca, držim pest zate.
PaPa
Draga Donna,
ko sem brala tvojo zgodbo, kar verjeti nisem mogla, kako je možno, da si nekdo (ti) dovoli, da ljudje tako ravnajo z njim. Da nima niti trohe samospoštovanja ( ozri se v svoje otroštvo, skoraj sigurno so korenine tam), da prosjači za ljubezen in naklonjenost in se ponižuje s tem, ko se pod pretvezo prijateljstva oklepa človeka, ki zelo očitno ne goji enakih čustev in se s čustvi naklonjenosti (tvoje) le hrani kot hijena. Pa ne samo on – tudi vsi tvoji bivši.
Nekaj je zelo narobe. Zakaj ti v glavi ne zazvoni in si ne rečeš – ne, tega si pa ne dovolim! Nihče se bo igračkal z mano in mojimi čustvi!
Raje sem sama, bolj se bom cenila!
Sploh si ne morem predstavljati, kako ti je, ker si česa podobnega ne bi nikoli dovolila, da se mi dogaja. Se imam preveč rada.
Ampak, ker poznam kar nekaj ljudi, ki funkcionirajo podobno kot ti in bi zato, da bi jih kdo ljubil, vsaj malo, čisto malo, storili vse. Ker tako blazno potrebujejo zavest, da so ljubljeni in da jih nekdo potrebuje, da lažejo celo sebi in svarilom lastne pameti.
Ne, ne obsojam te, ker v resnici ne moreš drugače,zato, ker je to tvoja primarna potreba in v bistvu tvoja odvisnost.
Hudo mi je, ker ti ne morem pomagati, saj se z besedami ne da spremeniti nekaj, kar je močnejše od tebe.
Le nekaj bi ti položila na srce: namesto, da večno razmišljaš o NJEM, (on je nepomemben!), se raje poglobi vase in se vprašaj – kaj je narobe z menoj? Zakaj tako ravnam? Kje so razlogi? Kdo me je v otroštvu zaznamoval? Kako bi lahko to rešila? Kdo bi mi lahko pomagal – morda kakšna skupina za samopomoč?
Obrni se k sebi in stran od njih, moških, ki te izkoriščajo.
Vzljubi se, imej se rada. Verjemi, da si vredna ljubezni. Pa saj ni nujno, da je to vedno ljubezen moškega. Tudi živali znajo vračati ljubezen, pa kakšni ostareli sorodniki, morda bi lahko pomagala v kakšni prostovoljni organizaciji, kjer bi osmislila svoje življenje s tem, ko bi osrečevala druge – s tem bi najbolj osrečila prav sebe.
veliko je možnosti, poskusi.
Vso srečo ti želim na novi poti!