Prosim, pomagajte….
Sem kar mlada, vecinoma obiskujem forum Mladi… a mislim, da bi me tam se nadrli, ce bi odprla kako temo, se posebej, ker ni navezana na spolnost…
problem:
oce spravlja mamo ob pamet. Tocno tako, kot sem napisala!
Zgodba se je zacela ze pred leti (10 let nazaj), ko je foter psihicno zacel unicevati mamo. Ker mi je trenutno prevec hudo, ne morem ne vem kako razlagati… bom poskusila…
nista locena, a se ne moreta prenesti! Mama bi se rada locila, a fotra se ne bomo mogli nikoli znebiti! On je ze delil stanovanje: na papir narisal zelene in modre crte (kateri prostori so njegovi, kateri nasi), z rdeco pa skupne.
In mamo maltretira, mislim da to pocne nacrtno,… mama je ze zelo bolna (osteoporoza, artritis,….da dusevnih bolecin ne omenjam!) in on samo prezi na njen sibki trenutek in potem jo zacne blatiti, govoriti stvari, ki jo prizadenejo, daje jo v nic, da je se naju pokvarila in podobno…
Danes je spet bilo nekaj – ne vem tocno kaj – zbudilo me je dretje, v kuhinji je vse polito po stenah, mama joce, foter v dnevni sobi nabira energijo za naprej…za znoret!
Sem ze mislila, da se je mama pomirila, ker je sla leci,… prinesla sem ji jutranjo kavo, in ji ponudila… vstala je, in potem se je zazrla v prazno, oci izbuljila, solze so tekle, ona pri miru, kar trda je postala, kava v narocju, ona pa polzela nazaj…
nemogoce mi je opisati, da bi razumeli..
in potem sploh ni mogla dvigniti kave… pomagala sem ji…. grozno….
tako dobra mami, pa jo ocetove besede unicujejo!
ne vem, ce mi boste lahko pomagali, ker ne morem opisati…
a mogoce ima kdo kake izkusnje s tem in bi mi lahko kaj pametnega povedal, ali pa samo … ne vem. prosim, pomagajte nekako.
Draga Fishy !
To kar pišeš , da se dogaja v vaši družini se je tudi meni v mojem zakonu.
Verjetno pa sama ne boš mogla ničesar storiti . Če je mati tako na koncu z živci jo skušaj prepričati , da se ustrezno zdravi , ker bo šele nato lahko kaj spremenila v odnosu do očeta.
Iz mojih izkušenj zelo pomaga akapunktura pa avtogeni trening pa psihoterapija pa vsakršna fizična aktivnost , nato pa ločitev.
nikar pa ne misli , da se to dogaja samo pri vas, takih družin s še hujšimi odnosi je veliko . Skušaj preživeti brez prehudih posledic.
LP Andreina
Ne razumem, zakaj se fotra ne bi mogli znebiti. Ce je res tako hudo, zakaj si to pot zapirate? Nisi napisala… mama naj si kje najame garsonjero in se preseli tja. Ce pa je lastnica tega stanovanja, naj ga proda. Ce pa je foter lastnik, pa tako ne vem, zakaj vztrajate. Mama ob tem nasilnezu vztraja ze 10 let. Ze 10 let prenasa njegovo ravnanje, ki ji je spremenilo tudi samopodobo. Je nesamozavestna, ima zlomljeno voljo, obcutek, da “mu ne more uiti”. Zato se nic ne spremeni. In dokler bo tako, se tudi ne bo. Predvsem se v tej situaciji ne pocuti kriva ti. Podpri mamo, kolikor mores, v odlocitvah, da ga zapusti. Ce ga ne bo, je to njena odlocitev, saj je odrasla. Verjetno pa bos tudi ti kmalu odrasla, morda sla studirat in se bos izselila iz tega vecnega bojisca…
Fishy, tudi meni se to dogaja. Že od vsega začetka, ko sem se začela zavedati. Vedno sem upala da bo bolje in ni. Sedaj sem stara 23 let in nič ni drugače. Nikoli ne bo drugače, če mama ne bo poiskala strokovne pomoči in se nato ločila. Drugega izhoda NI!!!! Ti pa ji stoj ob strani. Škoda, da moramo nekateri največ živcev potrošiti doma v lastnem domu, kjer naj bi ti pomagali in ti svetovali, kako se boriti v življenju. P je ravno obratno. ŽELIM TI VSE NAJBOLJŠE. Pazi nase….
živjo Fishy… vedno te rada berem na ‘mladih’, ker mislim da imaš glavo res na pravem mestu … si krasen človek, z veliko mero tolerance in za vsakega najdeš lepo besedo. Verjamem, da ti doma, v razmerah kakršnih živite, ni lahko. Vendar pa se moraš zavedati, da je to v prvi vrsti problem tvojih staršev in ne tvoj ! Sama se bosta morala izkopati iz težav in sama bosta morala najti rešitev. Moški so res čudni (seveda ne vsi) … v bistvu si želijo ljubezni, nežnosti in razumevanja … pa tega ne znajo izraziti, oziroma izrazijo na čisto napačen način.
Tvoja mami očitno še ni prišla do točke, pri kateri bi ugotovila, da je ona sama in samo ona tista, ki lahko poskrbi zase. Za svoje dobro počutje, za svoj duševni mir. Tu nekje bi ji mogoče lahko malo pomagala tudi ti. Pojdita skupaj ven, v gozd, v kino, v mesto … naj diha … globoko diha, da bo začutila sebe in ugotovila kaj želi. Ko se bo našla (pa če tudi s pomočjo strokovnjaka), bo tudi vedela kako naprej. Čaka jo dolga pot, samo jaz mislim, da se ji splača potruditi … tudi zaradi tebe. Poskušaj se z njo pogovarjati .. čimveč pogovarjati … tudi tako ji bo lažje.
Ne vem kakšen odnos imaš z očetom … mislim pa … da pogovor z njim tudi ne bi bil odveč. Imaš brata? Naj se on poskuša pogovoriti z očetom .
Kadar sem jaz žalostna ali jezna … ponavadi o svojih čustvih pišem na papir … pišem in pišem … potem pa včasih dam prebrati osebi, kateri so besede namenjene. Naj prebere … na samem … in prepričana sem, da to obema pomaga.
Še enkrat … vem, da se je težko ‘odklopiti’ … vendar zavedaj se, da je to stvar tvojih staršev in nikakor ne dopusti, da bi njuni problemi postali tvoji problemi …
Pozdrav, Barbara.
Hvala vam…da odgovorim na nekatera vasa vprasanja:
stanovanje je (ce se ne motim) od obeh. torej se kao deli na pol..ne vem, ce bi zmogli iti vstran od njega, saj tako on le se placuje racune, mama pa vec ali manj kupi vse za gospodinjstvo (to pa tudi ni malo!)…
ne vem v bistvu zakaj se ne locita… bom se poskusila pogovoriti z mamo, pa vam bom javila – upam, da bi to slo…
a mogoce kdo ve kako gre, ce se locita… glede stanovanja ipd… mama je brezposelna (dela – vendar na lastno pest, pomaga v drugih gospodinjstvih),… kako mislite bi sla delitev?
kaksna je moznost, da bi dobili stanovanje?
ne vem… mogoce se mama ravno tega boji,,… ne vem… ce veste mi prosim povejte.
hvala vam!
Barbara;
imam brata, a z ocetom se ne da pogovoriti!
malo sem se prenaglila, da sem sploh pisala sem, ker vem, da je to nemogoce opisati…
ko kateri prijateljici povem situacijo s fotrom, vse recejo : ah, saj ne more biti kaj huje, kot pac povsod,kjer so prepiri…
in potem ko pridejo k meni na obisk, spoznajo, da je z njim nemogoce,….
bom se pogovorila z mamo…
hvala barbara.
lepo pozdravljena,
lahko ti povem da nisi edina, čeprav vem, da je to slaba tolažba….tudi sama sem šla skozi tak pekel…stara komaj trinajst let…v tistih norih letih, ko sem imela problemov že sama s sabo dovolj…doma pa pravi cirkus…
moja mama se je takrat odločila za ločitev…vleklo se je vse skupaj kar pet let…morala je skozi vsa podtikanja, vse laži na sodišču, oče je posegal po najgrših sredstvih, doma vzganjal pekel, nama vse stvari zmetal ven pred vrata, notri po hiši uničeval, kar se je dalo…zgleda da je vedel da mu teče voda v grlo in da bo moral popustiti, se sprijazniti, da se mu mama ne pusti več in da se bomo za vedno ločili….
mamo je to psihično čisto strlo, ne vem od kod je takrat jemala toliko moči, ker je bilo res nevzdržno…tudi mene je oče vlekel v ta cirkus….
o podrobnostih ne bi, ker jih nočem pogrevati….še vedno zelo boli
Ampak nama z mamo je uspelo…če si trdno odločen, potem nekako gre….Res pa je, da nisva potem dolgo uživali sreče….ko se je oče odselil (čeprav ponoči še vedno ni bilo miru), sva si z mamo začeli na novo urejati življenje….in potem je udarilo….tokrat huje….mama je zbolela …..rak….vse trpljenje ki je sledilo in vse skozi kar sem se morala takrat prebijati….sama….raje več ne razmišljam o tem….
Ko me je mama pustila samo, sem mislila da ne bom več zdržala….ampak potem sem našla moč….čisto sama, brez službe, s hišo, ki prinaša stroške….čisto na tleh….brez pomoči….
Meni je potem pomagala NARAVA….začela sem hoditi ven, v hribe, na dolge sprehode….in tam sem se počutila boljše….zraven pa sem vzela mojega štirinožca in sva se skupaj potepala….in pa da ne pozabim….tu je še računalnik, ki mi je pomagal lajšati mučne samotne večere….
Skozi klepet tukaj na netu sem potem spoznala nove ljudi, nekaterim danes lahko rečem celo prijatelji, srečujemo se tudi v živo….in kar je najpomembneje….tu sem spoznala tudi mojega fanta….pa naj se sliši še tako nemogoče….
…..me je že zaneslo in sem začela na dolgo in široko, ne? :))))) …..hotela sem ti samo povedat, da če se bosta z mamo odločili, držali skupaj, bosta našli tisto moč, ki vama bo pomagala naprej….KAKO?….to se morata odločiti vidve…verjamem pa, da če se bosta odločili v smeri, da gresta vstran od očeta, začneta živeti svoje življenje….prepričana sem, da vama bo uspelo…pot ne bo lahka, ampak na koncu bosta lahko vsaj normalno zaživeli….to je vsaj moje mnenje….vem kako je bilo pri nama, čeprav tisti užitek pač ni dolgo trajal….
Važno je, da se ne predata, da vztrajata naprej, da si poiščeta nekaj, kar vaju bo držalo in vama vlivalo moči….
Če je meni uspelo, pa sem bila prav tako čisto na tleh, obupana, brez volje….potem lahko vsakemu….
Povem pa ti, da danes ko gledam nazaj, sem ponosna na sebe. Prebijala sem se skozi vse muke, nisem se predala….za nagrado pa imam danes življenje, kot sem si ga vedno želela…fanta, s katerim se imava rada in najino malo punčko, ki je samo še okronala najino zvezo….
torej….glavo pokonci….na koncu vsakega tunela pride luč….pa čeprav je še tako dolgi….tudi tebi bo posvetila….verjami mi….
jaz ti želim, da čimprej najdeš oz. najdeta skupaj z mamo, rešitev….in da se nam čez čas oglasiš….z bolj veselimi novicami….
lepo se imej….in vso srečo
Naj ti ne bo žal da si napisala svoje občutke … četudi misliš, da te ne razumemo prav dobro kaj doživljate pri vas doma … verjemi, tudi če bi napisala esej o tej temi, si verjetno ne bi mogli misliti, kako hudo je v resnici.
Boš pa zato dobila vsaj nekaj vzpodbudnih besed, kakšen nasvet in dejstvo … da se podobno pravzaprav dogaja marsikomu …
Edino, kar lahko še rečem je .. dajmo se starši potrudit in vzgajati otroke tako, da bomo kasneje v življenju na njih lahko ponosni …
Barbara.
Čisto prav, da si pisala. Še misliti si ne morem, koliko nas je takih, ki se srečujemo z nasiljem v družini. Pri nas je bilo tako, da smo se bali očeta vsi. Mami, brat in jaz, potem sem pa enkrat poklicala policijo in so ga lepo odpeljali. Pa drugič tudi, nakar sem se jaz pri 24 letih preselila, oče se je pa odločil, da na policiji ni fajn prenočevat. Mama sicer pravi, da je sedaj bolje. Tudi ko pridem na obisk je delno res bolje. Ampak z očetom se o tem žal ne da pogovarjat, ne prizna si, da je že od vsega bolan. Vzkipljiv je pa še vedno, mami se je pa naučila postavljati se mu po robu in je še bolj huda kot on, če se slučajno spravi nanjo. Kakrkoli boste z mamo in bratom sklenili vedi, da vas vse čaka naporno delo, ker oče ne bo sprejel sprememb. Lahko se obrnete na kakšen zavod za pomoč v takšnih primerih, da ti bodo pomagali tudi po zakonski poti. Ne dovoli, da boš ti trpela zradi staršev. Želim ti, da čimprej pričneš reševati ta problem. Lahko pa si na formumu psihiatrija kaj prebereš, ker je bilo o tem že veliko napisanega. Meni je pomagalo.
Psihično nasilje, ja poznam. Vem kaj pomeni, če je nekdo psihično moten in se izživlja v družini. Živeti v takem vzdušju, me je izsesalo. Zelo intenzivno se je dogajalo sicer pred kakimi 3 leti in več. Vendar še vedno sem zelo nesproščena doma.
Prav rada bi ti povedala kaj, kar bi ti pomagalo. Bom poskusila. Mami trpi in se ne zna izviti iz tega. Verjetno ravno zato, ker je telesno bolna, se ne odloči oditi od njega. Tebi je grozno, ko vidiš, da je sesuta. Vendar ne moreš je rešiti, pa čeprav ji skušaš olajšati nekaj trenutkov. Bolje zate, da ne poskušaš biti ti njej mama. Krasno bi bilo, če bi jo kaka njena prijateljica povprašala o tem, kako sploh razmišlja o vsej tej zadevi, kaj bi rada napravila in bi ji lahko stala ob strani. Če mama nima družbe, se poskusi obrniti na društvo, ki se ukvarja z nenasilno komunikacijo (poglej v časopis Delo – mislim da sobotni), ali pa s kako odraslo osebo, ki ji zaupaš. Žal kot otrok lahko največ narediš kaj zase. Bodi v družbi z ljudmi, najdi si kaj, kar te veseli.
Ne moreš in ne smeš biti močna in pogumna zase in še za mamo.
Fishy, drži se.
Fishy , nekaj sem ti napisala na temi “Kaj je vzrok moji sreci “.
Vec ti zal ne morem pomagati .
Lahko recem samo to , da ze pogovor ogromno pomeni. S tem , ko obelodanis svoje probleme , ti postanejo nekako manjsi.
Mislim , da mami ne mores pomagati , ce ne bo sama v sebi nasla moci za to , da poskusa nekaj spremeniti. Lahko jo samo razumes , podpiras in ji kazes svojo ljubezen.
Se enkrat ti zelim polno srece.
A.
hvala vam, vsem, ki ste mi namenili te vrstice – veliko mi pomenijo, ze to da nisem edina…
a hudic je, ker zelim, da foter gre vstran, sele potem bi lahko vsi skup normalno zaziveli.
potem bi mogoce lahko se imela kak odnos s fotrom, zdaj pa to ne gre, ko sta oba skupaj in samo cakata, da se verbalno ponizata.
midva z bratom pa med dvema ognjema.
no, hvala vam, … ce se bo kaj razvilo, vam javim. Lepo, da ste tukaj.
Clovek takoj pomisli, da ni vec sam.
Draga Fishy!
Prebrala sem tvoj post, in še zdaj mi je zelo hudo zate. Verjetno si že sama opazila, da si mi zelo pri srcu. Tako kot je napisala že Barbara, si prav prijetno dekle. In žal mi je, da si tako nesrečna, da je tvoj oče, tak tiran.
Problem, bi mami verjetno že rešila, samo ima zvezane roke. Verjamem, da točno ve kakšna je rešitev vas treh, samo ne more ga izpeljat.Ker ni zaposlena, ni dovolj denarja za najemnino stanovanja. Zaveda se, da vaju ne more peljati kar nekam, pri tem pa ni vnaprej jasno, od kje bo dobila denar za vajino preživetje, šolanje itd.. Po mojem misli, da je tu sicer slabo, kjer ste, vendar za vaju še vedno bolje, ker se lahko šolata, pa hrana je,itd..
In vse to trpljenje, jo seveda uničuje. Stoj ji ob strani, naj gre po nasvet morda poišči spletno stran Ženski krizni center…..samo mislim, da je tu edina rešitev iti stran, kar pa je verjetno nemogoče. Razen, če nimate, kakšnih sorodnikov, ki bi vas začasno vzeli pod streho.
Že samo zato, kar sedaj doživljaš, je nujno,da se zelo trudiš letos na faksu. Moraš imeti voljo in pogum, za šolo, da prideš do lepega poklica, ki ti bo omogočal čimbolj kvalitetno življenje.
Mislim nate in na brata, držita se!
LP, Jana
Uboga Fishy
Nekaj podobnega sem tudi sam dal skozi a na srečo pri 7ih letih ko niti nisem vedel zakaj gre.Očetu je verjetno na dnu srca vsaj malo ljubezni, torej ti predlagam z veliko strpnosti in taktike se pogovori z njim.Razloži mu , če mu je vsaj malo do tebe in brata in če mu je bilo kdajkoli kaj do mame naj vas pusti ali oditi ali naj on odide.To je edina rešitev.Reci mu :Zakaj naj bi imeli otroci lastnega očeta za tirana, če se on ne zna drugače obnašat ob svojih problemih.Z pravo taktiko in prijazno besedo boš mogoče zbudila ljubezen v njem, če pa nič od tega ne bo pomagalo VAS VSEH NI VREDEN in uporabi vsa sredstva od Policije do psihiatrije da spravite proč njega ali sebe.
Sočustvujem z vsemi vami in želim veliko sreče, poročaj prosim o razpletu.
Lep pozdrav nezna duša