Pozdravljeni!

Potrebovala bi nekaj nasvetov glede odnosov ki jih imam s svojo taščo in eno od svakinj.

Pri možu živim že več kot 3leta, naj omenim da živiva sama v svoji hiši, tašča in svakinja pa živita ene 3km vstran v svoji hiši. A hiša kjer živiva stoji na kmetiji, katere lastnica pa je tašča, a za kmetijo skrbi, jo vzdržuje, gradi, obnavlja in na njej delava jaz in mož sama. v tem času ko živim tukaj se je dogajalo veliko slabih stvari. Svakinja je mene in svojega brata ( mojega moža ) izsiljevala v smislu, da če ne bova naredila to pa to se bo zgodilo nekaj hudega, naju zmerjala ( predvsem mene, ker imam mamo iz hrvaške ), poniževala ( govorila, da nisva nič vredna, in da samo njena beseda nekaj velja ), nama grozila da bo poskrbela za to da bova ostala brez hiše, mene večkrat udarila, pravtako moža, moža je enkrat celo tako zahrbtno napadla, ko je bil sklonjen pred stekleno omaro je od zadjl priletela z železnim dvozobom, naravnost nasadila na vrat in ga butnila v omaro, mož je imel celo glavo porezano od stekla. Pretresen je bil tako, da je celo noč bruhal. Zgodila se je kar nekaj fizičnih napadov iz strani svakinje, a sva žal iz strahu da bo se res kaj z hišo zgodilo, predolgo čakala z prijavo pri policiji. Ker je omenjena svakinja pravnica, sva po taščini prošnji, da naj umakneva kazenski pregon, to storila, da bo ženska lahko po diplomi šla v službo in zahtevala neformalno, da naj ne hodi več v najino bližino in živi življenej po svoje, a naju naj namiru pusti. No s taščo je pravtako odnos slab. Ne jaz, ne njen sin ( moj mož ), se ne zastopimo. Odkar živim tukaj, bi rada vse imela pod kontrolo, sej veva oba da je lastnica, a je mož že veliko vložil v kmetijo in ima tudi on pravico besede. sam nismo pa v času suženjstva, da bo nekdo hodil za nama, in nama govoru: zdaj boš to neredu, če ne bo… nevem kaj vse in te pol še skoraj udari, če hočeš kaj nazaj rečt. velikokrat sta se mož in tašča sprla, sedaj je sicer bolj mir, ker se nobenemu ne da več prepirati. Tašča mene ne sprejema, ko pride gor na kmetijo jo pozdravim in nagovorim, ona gre mimo mene kot da me ni, tako je že od samega začetka. Je bilo sicer vsako leto čez leto ene 5dni, ko je izjemoma sama do mene stopila in me kaj vprašala na hitro. Ampak kot rečeno, izjemoma. Pogovarjati se noče, če jo kaj vprašam, postane živčna, neki zamomlja in se odmakne vstran. Sploh več nevem ali jo naj še nagovarjam, ker se počutim tako bedasto, da zaradi tega ker hočem biti vljudna in se zanimam zanjo postane živčna. Na kosilo sem jo ogromnokrat povabila, prvi mesec je enkrat prišla, pol pa ni več hotela. lani sem nabavila kokoši, in nekaj časa je jemala od mene jajaca ( jaz sem ji prinesla škatlo jajc in jo vprašala če jo bo vzela, ker sama ni nikoli rekla ) in pol čez ene 3 mesece, mi reče da bo že sama rekla, ko jih bo želela imeti. A nikoli ni nič rekla. No marca 2011 sem jo prosila če bi mi podpisala potrdilo, s katerim bi lahko prijavila stalno prebivališče na kmetiji, pa mi je prvič rekla da se bomo dogovorili. Nato sem ji dala ene 2-3tedne mir, ker zraven mene pač rata hitro živčna, da me ne bi spet kaj po krivem obtožila. Pol se je to vleklo kar nekaj časa. sem jo še aprila, maja, junija, julija, avgusta nagovarjala in prosila, če bi se lahko kaj zmenili, da če pride v hišo sest da bi se v miru pogovorili. Hiši niti bliz ni hotla pridit. Sicer pa ko sem sama doma in me ne vidi da jo gledam čez okno, pa voha okoli hiše in možu govori, kaj bi vse moral narediti. Midva je ne razumeva več. Mož pravi da niti prej njegov odnos z taščo oz njegovo mamo ni bil dober, ni pa bil še nikoli tako slab. Sploh neveva več kako pa kaj, ker se nama zdi kot da se odnosa sploh en da popraviti. Sem noseča in se sprašujem kako bo letošnje leto potekalo. Prejšnji teden je svakinja, ki po dogovoru naj ne bi zahajala več sem, prišla, in sosedu ( stricu od moža, ki je nama pač sosed ) nekaj pripeljala. Da ne omenjam, kako živčna sme ratala takrat ko sme zagledala tisti avto. Brrrr! Kar strese me. Lani sem se od stresa psihično sesedla, pristala za 3 tedne v bolnici, nato pa poiskala psihologinjo, h kateri sme hodial eno dobro leto. Glavna debata na srečanjih je bila moja svakinja in tašča, ker ju ne razumem in nevem več kaj naj naredim. Prvi dan ko sem prišla h možu na kmetijo, sem v štali odpravila živino, tašči šla na vrt okopavat in naredial malico za vse. Nato pa je že od prvega dne naprej šlo vse samo navzdol. Pa čeprav sem tašči rihtala piščance, za katere sme sama prosila, če jih lahko rihtam, ker sem ji želela pomagati, ker je skozi jamrala, kako ji to ne gre, ji jih potolkla in oskubla, rihtala na vrtu ( sicer pa sem imela še svoj vrt katerega sem sama rihtala ), rihtala njene rože. Pa nikoli ni z mano niti besedice o tem. O po vseh sporih, je mož pred 1letom vzel tašči ključ od njegove hiše in ji rekel, da ko rabi it na wc naj pove pa ji bo pustil odklenjeno hišo. Tašča nikoli ne reče za wc, je pa možu kar nekajkrat rekla, da ga bo iz hiše vrgla, če ji ne da ključe. Mož je zelo žalosten, saj je hišo začel pred 12leti graditi. Sedaj sva poročena, in tašča mu je že od otroških let obljubljala da mu bo dala kmetijo, ko se bo poročil. In kaj se je zgodilo? O obljubi ne duha ne sluha, in ko sva jo povabila ne porko, nama je vrgla vabilo nazaj in rekla da je ne bo. Čeprav se ne razumemo, ji mož napravi drva za zimo, jih gre služit pred njeno hišo in odpelje greznico, pa še marsikaj, čeprav se do njega obnaša zelo grdo. Tudi jaz sem ji do sedaj še vedno pomagala, kot sme že zgoraj omenjala in tudi letos ji nameravam, ampak ta njen odnos in odnos svakinje je obup.
Imam še drugo svakinjo, ki je pa se odselila že pri 15letih od tašče ( svoje mame ) ker je bilo navzdržo tam, sedaj živi ta druga svakinja z svojim partnerjem v svoji hiši, tudi ene 2km vstran. S taščo se ona še nekako razume, s prvo svakinjo ( oz svojo sestro ) pa se ne trpita, nimata stikov, ker ji je počela ta sestra, takega hudiča, kot ga je počela zadnja leta svojemu bratu. A je za njo lažje, ker sta na svojem, midva z možem sva sicer v hiši, v katero je vlagal samo mož, in zadnja 3 leta še jaz. A je vse tako vprašljivo, ker je lastnica tašča in bojim se da bi letos začela zahajati spet svakinja na kmetijo in me visoko nosečo napadla. Naj še omenim, da ta svakinja svojo mamo ( mojo taščo ) pretepa, to vsi vemo, smo že šli do policije, a ti rečejo, da če je tašča ne prijavi, da so jim zavezane roke. Tašča se mi ful smili, po drugi strani pa me je ful prizadela z njenim osornim odnosom, nevem kako si predstavlja da bo naš odnos potekal, ko bodo enkrat otroki. No če jih bo sploh priznala kot svoje vnuke. Kaj mi svetujete? Pogovarjat se z njo je zelo težko, ker kadar koli stopim do nje, se obrne in odide. Mogoče mi je kdaj ratalo da me je nekaj časa poslušala, a se je hitro obrnila in se nič nismo pogovorili. Včasih razmišljam, da bi taščo vzela k sebi, da ne bi bila izpostavljena nasilju iz strani svoje starejše hčerke, a me je strah da bo to obupna situacija ker se ne razumemo, in da se bom pod pritiskom samo še zrušila. Nimava denarja za selitev. Mož ima sicer službo za nedoločen čas, a slabo plačano, dva kredita, da ne govorimo o drugih stroških in seveda o stroških ki jih prinese kmetija, ker nama trenutno gre bolj slabo s kmetijo, pa jaz noseča. Tud če stroški od kmetije izginejo, za najemnino ne bova spraskala skupaj. Najboljše bi bilo če bi zadela na lotu in se odselila. Ampak to lahko samo sanjam. Hišo bi mož sicer moral tam pustiti, a če bi bil denar, pravi sam, da mu ne bi bilo težko oditi. Veliko slabega nama je bilo storjeno, tudi s svakinjo smo se poskušali pogovarjati, po pol leta skoraj vsakodnevnega truda sva obupala, ker se ni dalo nič pogovoriti. midva imava še vedno nek spoštljiv odnos, a sva pripravljena odpustiti, če bi le videla, da se bo kaj na boljše obrnilo.

Zanima me, a ste da take odnose sploh še rešiti? Kako? Ali svetujete kaj drugega?

Spoštovana LacentyFortles,

žal še ena zgodba z nasiljem v družini, polna razočaranj, dvomov, predvsem pa jeze, besa in strahu, ki kar kliče po zavarovanosti in pomiritvi. Čutiti je tudi, da je ta zgodba poznana, ne le vašemu možu, temveč tudi vam. Skozi celo pripoved se jasno vidi, kako na nek prijazen način iščete stik s taščo, preizkušate vse mogoče možnosti, pa vseeno ne najdete stika z njo. Morda je ta trud namenjene vaši materi (ali očetu), ki vas je prevečkrat razočarala ali zavrnila.

Sprašujete, če se takšni odnosi, v kakršnih živite sedaj, sploh dajo izboljšati. Dajo se, vendar mora biti za to pripravljenost vseh, ne le vas in moža, tudi tašče. Verjetno ste v zadnjih letih že globlje dojeli, da se vaši odnosi, ne glede na to, kaj poizkusite narediti, ne izboljšujejo (temveč morda celo stopnjujejo). Problem vidim v tem, da vaš mož molči, se umika, izogiba in naredi “nevidnega”, čeprav ima vsekakor utemeljene vzroke za njegovo vedenje, saj je čutiti, da je tako zmaltretiran in ustrahovan, da raje ostaja tiho, se izogne konfliktom ali ne naredi ničesar (oz. vam prepušča skrb). Ne vem, koliko si vi želite, da bi vaš mož končno nekega dne “udaril po mizi po moško” in končno ustavil to neskončno družinsko agonijo. Kajti ena resnica je ta, da takšnega taščinega vedenja ter vedenja svakinje ne bo ustavila prijazna beseda in izražanje naklonjenosti, temveč ODLOČNOST, TRDNOST in NEOMAJNOST – v smislu, da ko bo vajina jeza dosegla vrhunec, da se bosta tako odločno razjezila in postavila jasne meje, da jih bosta samo še občasno prestopili (ko bosta še poskušali, sicer pa ne). Sedaj vidva funkcionirata z vidika strahu, saj je čutiti, da bi rada taščo in svakinjo toliko omehčala, da bi vaju pustili na miru oz. prepisali hišo, se sprijaznili, vaju sprejeli, ne nagajali, se nehali kregati… Vendar se bojim, da se to ne bo zgodilo na takšen način, kajti onidve sta polni raznoraznih stisk in nasilja, ki pa ga morata nekam lansirati, saj jima je neznosno težko – in to sta vidva. S svojim odnosom do ljudi nenehno sproščata ogromne količine jeze, besa, sovraštva, ponižanja, nevrednosti, nepomembnosti in še česa. To, da hčerka tepe svojo mater, je posledica nasilnih odnosov od prej. Hčerka se je toliko naužila tega nasilja svojih staršev, da ga sedaj samo izraža. Tukaj je mati tista, ki ni zmožna umiriti ne sebe ne hčerke, kaj šele nastopiti kot prijazna ženska. Bojim se, da je teh negativnih izkušenj pri vaši tašči preveč, da bi se trenutno odnosi izboljšali. Dokler tašča sama ne bo ukrenila nekaj s svojim življenjem, se njen odnos do ljudi ne bo izboljšal. Bo se, če ji bosta z možem postavila jasno mejo in “močno ograjo” okoli vajinega življenja. To sta dolžna narediti najprej zaradi sebe, lastne varnosti in samospoštovanja, nato pa še zaradi prihajajočega člana družine. Če se vi ne boste počutili varno ob možu, potem bo vaš otrok odraščal v duhu “ne-varnosti, nemira, nepredvidljivosti, nezaupanja, groženj…”. Nujno je, da moža toliko podprete, da čuti, da mu nekdo stoji ob strani. Vaš mož pa mora začutiti vse krivice, ki jih je doživel in se zelo odločno in prepričljivo postaviti za svojo družino ter tašči in svakinji postaviti meje, da je odnos, ki ga imata sedaj, za vaju nesprejemljiv in ne-varen ter da ga ne bosta več dopuščala. In sicer, ne glede na vse (npr. hišo, za katero se bojita), takšno vedenje je ponižujoče, sramotno in nespoštljivo, saj z vsakim obiskom vdirata v vajino intimo in zasebnost, da ne omenimo nasilnih izgredov, ki bi jih morali prijaviti. Veste, včasih je treba meje postaviti tudi na drugačen način (npr. s prijavo), kajti nekateri ljudje šele takrat ali po večkratnih “šokih” dojamejo, da njihovo vedenje ni primerno. Pri mejah in varnosti bosta morala biti res odločna in se ne pustiti prepričati v nasprotno na osnovi raznih manipulacij, kajti sicer ne bosta dosegla nobenega miru. Takšno življenje kot ga imata sedaj, niti ni življenje, temveč “matranje”. Sedaj se niti vidva ne počutita dobro, nista zadovoljna, vajin odnos je poln strahu, ne-varnosti in nemira, kamor pa prihaja nov član družine. Verjamem, da čutita, da bi bila selitev iz te hiše nekam stran zagotovo najboljša rešitev za vse vas, vendar se bosta sama mogla odločiti, kaj si na tem svetu zares želita. Očitno pa na tem mestu miru, sreče in veselja ne bosta deležna, temveč stalnega terorja, pregovarjanja, konfliktov, izsiljevanja, nasilja… Občutek je, kot da ni videti konca tem težkim in žalostnim odnosom.

Če povzamem, bom rekla, zaupajta z možem drug drugemu, bodita si v oporo in spodbudo za pogumne korake, vzemita si čas za razmislek o o boljših možnostih za vašo prihodnost, ki bo še dolga. Ko si človek nekaj vztrajno želi, se sčasoma pokažejo tudi možne rešitve. Razmišljajta predvsem v smeri, ali je zares vredno vztrajati v tej hiši in kaj vama tu življenje prinaša. Tudi v smeri, kako bi lahko zbrala kakšna sredstva za nov začetek, npr. s pomočjo sorodnikov, prijateljev. Zagotovo bi moževa odločnost zelo pripomogla k ustavitvi taščinega (materinega) vedenja do vaju. Vsakič znova bi moral dobesedno znoreti in ščititi svoj dom, ne glede na to, čigav je. Vendar so tudi takšni “ukrepi” začasni, lahko so dolgoročni, vendar ne v smislu življenja, ki to ni. Ker tašča/svakinja začuti sinov/bratov strah, ji s tem da še večjo moč: on se umika, ona pa nastopi. Ko se bo vaš mož zelo razjezil, bosta njegova mati in sestra zagotovo znižali svojo napadalnost ali se počasi začeli umikati. Tašča vam je res na vse možne načine pokazala, da vas ne sprejema (čeprav ste vi čisto v redu), vendar je ta nesprejetost njena izkušnja, saj se sama počuti tako nesprejeto, zavrnjeno in zagrenjeno. Vendar, ali je smisel življenja v tem, da se na vsakem koraku vsak dan boriš za svoj obstanek in se večno pregovarjaš? Mislim, da ne. Vsekakor pa vam odsvetujem vselitev tašče v vašo hišo, saj se s tem odnosi nikakor ne bi izboljšali. Odločitev pa je seveda vaša.

Želim vam vse dobro, veliko poguma, odločnosti in težnje po svobodi, ki si jo zaslužite!

Joj, me je kar groza, ko tole berem. Nimam čudežnega recepta, zgolj nekaj nasvetov. Meni se zdi nerealno pričakovati, da bi omenjeni osebki med sabo shajali. Mir vidim edino v tem, da gresta proč, žal. Žal mi je tudi, da nista svakinje ob incidentu prijavila, kdo pa hoče tako pravnico, noro. Naj že enkrat odgovarja za svoja dejanja!
Pravita, da ne moreta na svoje. Problem je, ker hiša ni na vajini parceli, tako jo posledično verjetno ne moreta niti prodati, ane? Zdaj lahko napneta možgane, kje lahko pridobita največ denarja. V taki situaciji sva že bila z možem in sva preživela. Glede na to, da sta na kmetiji sigurno lahko prodajata drva, hlodovino, govedo (kar pač imata). In ko seveda enkrat intenzivno delata na tem, da gresta, prodajata vse kar imata: stroje, gospodinjske aparate, itd. Svojo hišo sicer lahko data komu v najem, samo upam, da to ne bo koga preveč onesrečilo in si s to najemnino krijeta svojo najmenino. Pomislita kaj znata, kaj lahko ponudita na trgu, ali znaš kakšno ročno delo ali kaj kar bi lahko prodajala na tržnici, na spletu. In vedita, sicer ne vem iz katerega dela Slo sta, a v malo manj razvitih mestih so najemnine in cene stanovanj veliko nižje in tričlanska družina res ne potrebuje veliko prostora in predvidevam, da nista zahtevna. In na začetku lahko startata tudi z 1-2 sobnim stanovanjem, po porodniški si poiščeš službo in razmišljata naprej. Na občini se pozanimajta ali oddaja kakšna občinska stanovanja, na CSDju povprašaj, če vama ob vajinem dohodku pripada kakšna pomoč.
Mi smo bili v veliki modni hiši, a nesrečni. Zdaj smo v majhnem starejšem stanovanju, a srečni! Se igramo, kolesarimo, hodimo v knjižnico, v hribe, skupaj kuhamo, pečemo itd.
Srečno!

ojjjoooj – ne bi smelo biti tako, a žal je. Zato išči rešitve tam kjer je realno.

Ko razmišljaš, da bi pomagala tašči in jo vzela k sebi – kaj pa misliš s tem?
– prvo sebi ne znaš pomagat in bi želela pomagat drugim?
– če bi taščo vzela k sebi – tašča je izoblikovan karakter, ki ne more spremenit svojega odnosa do tebe na tak način, da bi mržnjo kot z stikalom ugasnila (ne gre, pa tudi če bi želja že pri njej vsaj malo tlela, ker je slabega odnosa vajena leta in leta …)
– in še vseeno – če bi taščo vzela k sebi – bi s tem odprla vrata svakinji in vsemu nasilju ki plava okoli nje – ne vem no … ampak lahko bi prišlo do zelooo katastrofalnih posledic
ker gonilo v njima je prvinskega (živalskega) vzroka: – ljubosumje, zavist, dokazovanje da si ti manj vredna … oz. postavljanje sebe nad …
– in ta čustva bodo še bolj plamtela, bolj ko boš ti kazala druge karte in jih odpirala (vajina ljubezen, sreča nad otrokom, … ) – to taka oseba ne bo mogla prežvečit in (po moje) bo samo vprašanje časa kdaj se vaju bo lotila pred otrokom (da izgubita spoštovanje pred lastnim otrokom, če se ne bosta uprla) oz. kdaj se bo lotila otroka (t.i. pamža ničvrednega – tako bo nanj gledala).
– torej kaj lahko narediš: se izključno osredotočiš na sebe, moža, otroka – kaj, kako boste vi.

Upam, da ti uspe se v miru pomenit z možem – in najti rešitev – mir, kjer boste lahko uživali – tak kot je napisala “prejoj”

Srečno – M

moja sestra je bila v podobni situaciji, in so se na koncu po vseh trudih za ohranjanje nekega odnosa, ki to nikoli ni bil, odselili, ker enostavno ni se dalo nič pomeniti, vedno huje je bilo. Bilo jima je zelo težko, saj sta celo nekaj dni z otrokoma v avtu spala, pol šla v eno malo stanovanje, šele sedaj po nekaj letih, sta prilezla tako daleč da bosta šla hišo delat ( eno sta za seboj pustila, ker je njen mož gradil na parceli, katere tašča je bila lastnica, kot je pri vama primer ). upam da ti bo kak nasvet od drugih segel v srce, ket ti hočejo samo dobro, odločitev pa je konec koncev vajina. Pa mislita na otroka. Moja sestra danes pravi da je sicer bilo zelo težko oditi iz tiste hiše, ampak da se imajo zdaj tako fajn, ker sta z možem in otroki ubežala tistemu nasilju. In da sta sedaj na svojem. Razmisli. Življenje imaš samo eno, ne zapravi ga zato, da bodo drugi po tebi hodili. Nevem koliko si stara, deluješ mi precej mlada, a se mogoče motim in mislim da ti tega pri tvojih letih ni treba prenašati. Še za starejše ljudi je tole preveč.

Pozdravljeni!

Hvala za odgovore. Mogoče ni bilo mogoče razbrati tega iz mojega pisanja. Mož se vedno zame gor postavi. Tašči je recimo večkrat rekel, da jo je lahko sram da dela pizdarije in se do mene tako obnaša kot se. Ker so ljudje po vaseh si pač govorili o tašči razne stvari. Ker sosedje le niso slepi in vse vidijo, slišijo, pol pošta okol zaokroži. Po tehtnem premisleku, sva ugotovila, da bi bila zelo zelo slaba ideja taščo vzeti k sebi. Ker če se že zdaj ne trpimo, kaj bo šele, ko bo se v hiši nahajala. Mož pravi že res da je parcela njena, hišo sme pa jaz gradil, in če nočem da ima ključ, ga en bo imela. In najbrž ima res prav s tem. Spomnim se zelo slabo začetka, in res mi ni bilo najbolj prijetno, ko je hodila po hiši kot se ji je zahotelo. A nisem nič rekla, mož je vzel tašči ključ zaradi tega, ker je odnašala hrano iz hladilnika brez besede, katero sva kupovala in se je možu to zdelo grdo. Pa tud da je le tako prerezal pot tudi nasilni svakinji. je pa res in zelo utrujajoče da mora mož vedno znova vzrojiti in govoriti kako bo policijo poklical itd. da se stanje malo umiri. Tudi glede tega vzrojevanja sva jo slišala od mlajše svakinje, da je mož preveč nesramen in krut do mame, sam kaj ko svakinja in svak, ona dva ne vidita vsega kaj se dogaja. Pač držita z taščo.
No lahko povem, da je mož prejšnji teden šel tašči splužit sneg, ker je pri nas še pač padal, in je bila vsa modra po obrazu, in da je šepala, ko je prišel domov mi je to rekel, pa sem moža spraševala če misli da je to spet od tega ker jo je hčer pretepla, in me je zagrabila taka panika da sem klicala zdravnika, če jo gre pogledat ( ker jaz pač ne hodim k tisti hiši, in ker mož nažalost ni vedel reči, ali je tista nasilna svakinja tudi doma ali ne, zato nisem šla sama pogledat) , ker zdravniki niso hotli iti, sem poklicala policijo da jo gredo pogledat. No tašča je v vsej paniki klicala moža, sam sem jaz dvignila in ji razložila zakaj sem klicala ( da me je zanjo skrbelo in da pač ker jaz dol ne hodim, da bi jo zdravniki pogledali, pa niso hoteli, itd. ) je rekla, da ona mene ‘sprejema’ ( nevem kaj zanjo pomeni da me sprejema, še nisem do danes odgovora dobila ) in bi me še sprejemala, če…(nevem kaj je tud hotla povedati in zakaj ni dokonca povedala ) in da če bi bila jaz za kaj dobra, oz kaj boljša od njenega sina, da bi ji zrihtala ključ od hiše, da bi lahko šla na wc ), čeprav tašča zelo dobro ve da lahko gre na wc, ker so vrata glavnega vhoda vedno odklenjena, kadar ona pride gor na vrt ali zakaj že pač pride. In moti me tudi to da drugje okoli razlaga da je jaz in mož ne pustiva na wc, kar je res grdo od nje. Tako da celo mlajša svakinja s katero imam dokaj dober odnos, svojega brata ( mojega moža ) zdaj že začela napadati, kako je lahko tako nefer do mame, pa ji mož ne more dopovedati, da ji dovoli, ampak da tašča noče iti, in nama ne verjame. Sedaj pa res nevem kaj si naj mislim. Lahko pa povem, da se naenkrat tašča z možem pogovarja čisto mirno, po tistem kar sem poklicala policijo, celo vprašala ga če to in to sme narediti. na kmetiji, ki je itak njena….pol pa je človeku naj še kaj jasno. ahjej. No pa telefonu mi je še rekla, da se naj vstran od nje držim in takoj za tem prekinila. Meni je tako na jok šlo, saj kot ponavadi, mi ni dala možnosti da bi se kaj pogovorile. Me je skoraj presenetilo, da sem lahko sploh v miru povedala zakaj so jo prišli policisti pogledat., ko sem dvignila telefon in se ji javila. In včerja so sva večer šla iz gozda, ker sva garmade sekala, je prišla mimo in je moža nekaj spraševala , medtem ko od mene se je pa vstran obračala in me z očmi prav prezerljivo gledala.
Ja letos bova delala intenzivno da tem da čimveč stvari prodava in čimveč denarja nabereva, da bova lahko odšla od tukaj.

Pozdravljena Lacenti, vse sem prebrala. Bog ne daj, da kadarkoli vzamete v svoj dom taščo. V svoj dom spadate samo ti, mož in vajini otroci.
100% pa pojdite, ko boste lahko živeti drugam, ker tu za vas ne vidim srečne prihodnosti. Pojdita z možem stran, če druga ne zaradi vajinih še nerojenih sončkov, ki bodo rabili ljubezen.
Tako, da svetujem ti da prekineš vse stike z moževo družino in z njimi komunicira samo še on. Tudi otrok, ko jih bota imela nisi dolžna peljati k moževi družini.
Če pa že bodo vstrajali, da jih vidijo, pa se dobite na nevtralni lokaciji, kaka slaščičarna ali kaj podobnega, nikakor pa jih ve vabite v svoj dom. Ker si tega ne zasložijo. Ker ste zaradi njihovega sovraštva morali stran in si samo pomagati in toliko pretrpeti.
Tako, da če želite srečno živeti, pojdite stran in jih ne vabite k sebi. Družite pa se s takimi ljudmi, ki vas osrečujejo in so vam v veselje.

Pa srečno!

Tudi jaz nisem v rožnati situaciji. Pa bi ti vseeno rada povedala, da se mi zdita z tvojim možem preveč dobri osebi, ter da vaju je škoda na tisti kmetiji. Praviš, da si noseča. Sama vem kako je, ko pričakuješ otročka in, ko ga poviješ. Veš, takrat se veliko stvari spremeni. Predvsem je dobro, da imaš mir in čas zase. Da si tudi nabereš novih moči, ter da si sposobna lepo skrbet za otročka. Takrat boste pomembni le vi trije, kot družinica. Kakor sem razbrala imaš zelo napadalno snaho, prestopila je mejo, prešla je že v fizično nasilje. Nikdar, ampak res nakdar ne dopuščaj takšnega nasilja. Si predstavljaš kako bo, ko boš imela novorojenčka, ki bo zahteval vso pozornost?? Bo priletela h vam in vas napadala… Otroček pa bo trpel in se jokal, vsi trije boste živčni… Veš sploh ni več pomembno, koliko sta vidva vložila v to hišo, dejstvo je da imata zlobno snaho, in da ta hiša ne bo nikdar vaša. Njena diploma gor ali dol, jaz bi jo prijavila na policijo in zahtevala prepoved približovanja. Ti si svojega otroka dolžna zaščititi, pred kakršnokoli obliko nasilja, zavedaj se tega. Kako pa je pri tebi doma? Hočem povedati, četudi tam nebi bilo prostora za vas tri, se je bolje stiskati, če so le odnosi boljši. Srečno.

Hvala vsem za nasvete. Dejansko ugotavljava, da se bova res morala odseliti. K bi bil človek vedež, ne bi bil revež, kot pravijo, k bi mož vedel že takrat ko je začel zidati, da bo zadnjih 5 let tako mučnih, ne bi tukaj zidal. Sam da prideva do še nekaj denarja, pa bova šla vstran. Mogoče že pred rojstvom otroka. V bistvu takih odnosov, oseb ne bom nikoli prav razumela. Najbrž je tud bolje da se sploh ne trudim več. V petek je bila svakinja spet gor. Je nekaj tolkla po vratih, sam ji nisem odprla. In sva včeraj na obisku pri drugi svakinji izvedela, da jo je klicala v soboto in jo napadala. Šlo se je vglaven za najino poroko, s katero sva dolgo odlašala, sicer sva se poročila lani in to samo civilno , ampak po nasvetih ljudi, naredila tako, da sva povabila tiste ljudi s katerimi se zastopimo in taščo in moževega strica iz principa da bosta lahko na tem dogodku, ker bi jima najbrž veliko pomenilo, čeprav se ne zastopimo. In zdaj je nama končno jasno, zakaj tašča ni prišla na poroko, čeprav je bila povabljena. Ker se je bala, da jo bo hči pretepala še bolj, ker bi tašča lahko šla, svakinja pa ne. To je pa res grozno, da mati ne upa na sinovo poroko, iz strahu da jo bo kdo pretepal. Priznam, malo mi je hudo glede obiskov, sej te ene svakinje itak ne bom blizu pustila, ker tud druga svakinja nima kontakta z svojo sestro, ker je tolk nasilna, da si ne upata otroka ji dat. Sam hudo mi je, ker sama nisem imela babice, in sem si za svoje otroke želela, da bi pa oni imeli to možnost, neglede na to kako se bom jaz razumela s svojo mamo ali taščo, otroki ne bi smeli tega občutit, če se mi odrasli ne zastopimo, in nisem želela nikoli nič omejevat. In kolikor opažam, bom po rojstvu imela res sitnosti, ker svakinja res ne da miru. In stric ki je sosed ji daje podtuho. In včeraj sem pri drugi svakinji izvedela veliko stvari, da tašča njima eno razlaga, dela pa drugo. Kako ji naj kdaj zaupam, otroka v varstvo. Res ne bo šlo. Jaz ne razumem, zakaj morajo biti taki problemi. Z svojo družino se super razumem, tudi moža sprejemajo kot lastnega sina. Sam so 250km v drugo smer na drugem koncu slovenije. Mi je žal, da jih obiščem bolj redko, ponavadi 1krat na mesec, sam je pot ponavadi velik strošek in se nama ne izide, pa še kmetija naju omejuje. Se pa veliko po telefonu slišimo. Če bi se odločila, bi se lahko tja preselila, kot začasna rešitev, za kako leto, dve, moža edino skrbi služba, ker je marca ostal brez in zdaj sicer novo našel kar hitro, a slabo plačano, ampak tolk je da čez mesec prideva in tam k so starši v prekmurju je še bolj problem službo najt, in ga malo skrbi. Jaz sem bila zdaj 1 mesec na poskusnem delu, sam sem že tolk visoko noseča, da me pač niso naprej vzeli, tud opažam, da me najbž nikjer ne bodo več hoteli do poroda vzeti, kar je škoda, saj bi tako več denarja hitreje nabrala. Sicer pa kje bolj v bližini nimava nikogar kamor bi lahko šla. Pač stanovanje, sam to nama denarno ne bi zneslo ta trenutek. Pač da še malo počakava, in si nabereva denar, v to trenutno ciljava. In pol se bova odločila, kam točno bova šla. Nevem zakaj, pa ko bi se lahko tako lepo razumeli, pa bi se dalo vse pogovoriti, vsaj iz moje strani. Recimo me je mami vprašala, če bova otroka krstila, pa sva rekla da ne, ker nama glih ni zato, sej z vero otroka lahko tudi sam vzgojiš če hočeš, pa je rekla, da bi pa si ona ful želela, da bi ji to izjemno veliko pomenil, če lahko ona to kako pomaga, ker ve da naju še po vrhu denarno zdaj zafrkava, če bi ji pustila, pa sem ji rekal, prav, pol pa vse zrihtej, povebi goste, plačej duhovnika, zrihtej kosilo, oz kaj se ti bo zdelo prav itd. midva pa bova z malim sam prišla, pač tam pristona, pa bo tebi v veselje krščen. Je bila presrečna. In isto bi naredila za taščo. Sam kaj ko se noče z mano pogovarjat. Najbrž ne bom nikoli prišla na tak nivo pogovora, kot sem z svojo mamo.
In ful se sedja bojim hodit iz hiče, ker je svakinja brez zdržkov in bi me visoko nosečo lahko kje napadla na dvorišču. Tega sem pa že tako sita, da se moram skrivati in bežati v hišo pred njo. Kot da smo v kaki državi tretjega sveta kjer se vsi med seboj koljejo. Vem da jo lahko policiji prjavim če me napade, sam raje vidim, da sploh do tega ne pride.

Včasih se mi zdi, da živim na drugem planetu, ko prebiram tak zgdbe.

Moj nasvet (tudi jaz sem pravnica) je, da vsakič, ampak čisto vsakič brez pardona pokličeš policijo, ko začne svakinja s fizičnim napadom ali grožnjami. Ženska mora začet odgovarjat za svoje napake. A zdaj se boš pa ti sekirala za NJENO službo? Kaj ko bi se raje za SVOJE zdravje in svoj duševni mir, do katerega imaš VSO pravico na tem svetu.

Kar se tašče tiče, pa kaj hudiča jo prosiš, kaj ji ponujaš jajca, kaj ji delata drva, kaj hudiča ji sploh dober dan rečeš?? A sta rada predpražnik ob katerega si obriše noge? A uživata v poniževanju? In ti še celo tuhtaš, da bi jo k sebi vzela? Ja fajn res. Da te bo lahko poniževala vsako minuto vsakega božjega dneva. A si tega želiš? In ti še razmišljaš o tem da uboga reva rata cela živčna zraven tebe. Halo??? Vedi samo nekaj – drugi te ne bodo cenili, če se ne boš sama. In ti/vidva se ne cenita čisto nič. Ko bosta sama sebe cenila, ne bosta dovolila takega poniževanja. Oprosti, vendar če psihologinjo plačuješ, potem si vrgla denar stran, saj ti ni pomagala čisto nič. JAz bi jo na tvojem mestu čisto enako ignorirala kot ona tebe in ko ti kaj reče nespoštljivega, se enostavno reče, da takih besed jaz ne bom prenašala in se obrneš proč. Ne dovoliš, da ti to delajo. In pika. Konec razprave. Čudežno deluje, verjemi.

Če bi bil vedež ne bi bil revež, lahko velja za vajino situacijo glede hiše. Jaz bi storila tako, da bi jasno in glasno tašči povedala, da zahtevam (ne prosim), da se lastninsko uredi vajina hiša, sicer pa ji mirno povej, da boš šla k odvetniku, ker da vama je takega stanja dovolj, da želiš imeti zadeve urejene. In to stori. ŽAl imam premalo informacij, da bi ti jaz lahko dala kredibilen pravni nasvet glede hiše. V najslabšem primeru bosta pač morala proč. Za mir in duševno zdravje se splača. Še posebej, ker prihaja otrok. Otroku si kot mati DOLŽNA nuditi normalno okolje.

Srečno.

Hvala, tajanak, za nasvete, res sva se preveč pustila, da se je po nama hodil. In če ne bom znala branit sebe, kakšen vzor pa bom otroku, kar sram me je, da se mi take stvari dogajajo. še dobro da sva to vse ugotovila, preden bo otrok prišel. To sem vsekakor odločena, da bom za čisto vsako stvar poklicala policijo, kaj se tiče naju, ne bom pa klicala več policije za taščo, in ji nudila ostale pomoči, ker je res škoda mojih živcev in zakaj bi se sekirala zanjo, če ji jaz nič ne pomenim, prav imate, to mi vsi tukaj svetujete in tud sama ugotavljam da je tako. Tajanak, a imate kak email, na katerega bi vas prosila, za pravni nasvet, če vam je do tega? Hvala vam za pomoč.

Oprosti, nisem bila dolgo na tem forumu. Če še želiš pravno pomoč, pusti mail, se ti bom javila.

Upam, da je situacija pri vas kaj boljša. Pozdrav.

Situacija ni nič boljša, še slabša. Možu po 3 mesecih niso službe podaljšali, in je bil spet brez en mesec, zdaj je našel drugo, tako da komaj lezeva čez mesec, in tud navarčevala nisva skoraj nič, zdaj intenzivno prodajava drva, žival, seno da bova prišla do jeseni do denarja za selitev da bova imela za prve mesece za najemnino za enosobno stanovanje. Do poroda so še samo dnevi. Bi pa rada povedala en dogodek ki se je zgodil nekaj dni nazaj. Mož je bil lih v sredo tretji dan v novi službi in ga kliče proti večeru tašča da naj pride pomagat, da jo hči očitno tepe,…pa ji pove, da ne more iti, ker je komaj začel v novi službi, da se ne more hecat zdaj z izhodi med delovnikom. Pa mož pokliče svojo mlajši sestro da če lahko gre čimprej pogledat kaj je, ker on do 20ure dela in bo šele malo pred deveto doma. In ga kliče nazaj, da je taščo starejša svakinja grdo pretepla, da je cela modra, da jo bosta peljala k zdravniku in šla na policijo. Pa da ko prideta od zdravnika in policije da pokličeta. Pa ni bilo klica, pa je mož prec jutri zjutraj poklical, ker je hotu vedeti kaj je zdaj, in je izvedel, da sta taščo kar tam pustila z nasilno svakinjo, nista šla ne k zdravniku z njo, ne na policijo, sta se pa svak in svakinja zato nad moža znesla da mora taščo takoj k sebi vzeti in ji narediti sobo pri nama in da policije ona ne bo klicala, tudi izjave ne dala, ker ji lahko otroke vzamejo. Lepo vas prosim, ker bo svojo mamo pred nasiljem zaščitila bodo ji otroke vzeli? Kakšen izgovor, da nimam komentarja. Sam odgovornost prelagajo na moža, a kaj je mož edini otrok od tašče ali kaj? Je mož rekel da to tako ne gre, da je to stvar med njim in taščo in da se naj ne vpletata. Pol ga kasneje kliče mlajša svakinja, da če bi se v soboto dobili pri tašči da bi se pogovorili in se je mož strinjal, da pogovor je ok in da bi poskušali kako rešitev najti. Čeprav meni osebno je bilo grozno, da je svakinja svojo mamo celo modro, onemoglo pustila kar tam, vsaj k sebi čez noč bi jo lahko vzela no, pa zakaj bi do sobote čakali na pogovor? A nasilna svakinja je pa do takrat ne bo pretepala ali kako? Pol pa čez ene pol ure pošlje mlajša svakinja sms, citiram: ”No, v bistvu se nimamo kaj pogovarjati, ti kar takoj pripravi ključ za mamo”. Mož je bil totalno razočaran. Sa je reku da se en bo nad sestro znesu ker bo pol smao on največji prasec. Pa je moj mož svaku popoldne ko ga je v roke dobu rekel, da naj naju nehajo izsiljevati in da jih ni sram da gladajo samo na svojo korist in nobene odgovornosti nočejo prevzemati, svakinji je tašča ravno toliko mama kot njemu, in da sva midva bila že večkrat na policiji in sociali, pa nisva nič mogla, ker tašča vse zanika in da se mora it nasilna svakinja zdravit, in da tašča ne bo dobila ključa, ker bo sicer tud svakinjo gor vlačila in se bo mene in otroka napadalo. Odziva nobenega, sam mulo zdaj pasejo. Pol pa pride v petek, torej 2dni kasneje tašča gor na vrt, v kratki majci in kratih hlačah, ni imela niti enega fleka, normalno je hodila…torej sva z možem ugotovila da je šlo sam za neko strategijo, ki so jo skuhali mlajša svakinja in tašča skupaj. Tud tašči je tasvojo povedal, da če nič ne misli na otroka, da se ga bo napadalo in mene zraven. Tako da tud nobenemuuuuu ne zaupava več. Jaz stikov z njimi več ne želim. Tud mož ne. Obup, upam da odideva čimprej.

Nimam besed. Moje mnenje je, kljub vloženemu trudu, času in denarju, če vama je kaj do miru, ki je največ vreden, bežita od tam. Poiščita si dom daleč stran in začnita živeti. Bolan odnos, ki se ne bo izboljšal, le slabše je še lahko.

Srečno.

Ponovno, zadeva je relativno enostavna. Če se odločita, da vama je zadosti (bil bi skrajni čas, glede na to da v to noro okolje prihaja nedolžen otrok), potem prekinita stike, ne dovolita več, da vama grenijo življenje. Konec, pika. Enostavno ko pasulj. Imam občutek, da nekako rabita vso to dramo, vse kolobocije, vse nesramnosti, ki vama jih servirajo. Ker sicer tega ne bi toliko časa tolerirala.

Upam, da vama selitev uspe, tebi pa vso srečo pri porodu, po njem pa veliko moči, da zbrišeš te bolne ljudi iz svojega življenja. Že zaradi otroka si to dolžna storiti.

hvala vam, moj email je [email protected], res bi vas prosila za pravni nasvet.

Pozdravljeni,

rada bi se vsem zahvalila, da ste mi svetovali. Da sva se pred 1mesecem in pol odselila je bila ena najboljših odločitev ki sva jih sprejela. nato sva 1 teden po selitvi dobila čudovitega sina, ki je sedaj star en dober mesec, imamo se super, imamo popolni mir, smo sproščeni, super je. pa končno veva čemu živiva in čemu vlagava denar. moja družina in sorodstvo najinega sinčka že pozna in vsi so veseli za naju, moževa družina pa po rojstvu otroka, ni pokazala nobenega interesa do njega, kot ste mi rekli da se bo najbrž zgodilo, sva bila pri bivših sosedih, s katerimi smo dobri prijatelji, prejšnji vikend na obisku, pa sem videla od daleč na kmetiji taščo in svakinjo, one sta tud naju z tamalim videle od daleč, in sta samo prezerljivo pogledale proti nama in se obrnile. Še toliko bolj vesela sem da ne rabim tega več vsakodnevno gledati.