Dober dan

s partnerko sva skupaj že sedem let.Jaz sem star 26, ona 24 let.
Problem je, ker se mi zadnje čase zdi, da se je punca zelo odaljila od mene.Sploh več ne pokaže, da jo zanimam. Prej me je skozi ljubkovala, zdaj pa nič več. Ko pride iz službe, se usede pred televizijo in gleda tv. Jaz jo skozi ljubkujem poljubljam in vse, ona pa nič.

Pa sem se že 10 krat pogovoril z njo, kaj se dogaja, če mogoče ji nisem več všeč, je ne privlačim, pa pravi ,da ni nič.

Res je, da je noseča in je v tretjem mesecu in prvo trimesečje sem še zastopil, da je bila odsotna, ker ji je bilo skozi slabo, samo je spala. Pač nosečniški znaki pa to .Zdaj pa so se umirili in vse je v redu.

Ko je bila v službi, sem skozi dobil sms od nje, večkrat je poklicala, zdaj pa sploh več sms-a ne dobim od nje, pokliče mogoče enkrat. Kot da bi bila odtujena. Si včasih že mislim, da me mogoče vara, da ji nisem všeč.

Tudi do spolnosti ji ni več.Bi sexala samo 1 krat na mesec, pa še to morem skozi dat jaz pobudo. Pa sploh ni nič vzburjena, ko jo ljubkujem, se greva predigro …

Pa sem se pogovoril že z njo, pa skoz pravi, da je ali utrujena, da nisem jaz kriv in bla bla bla…

Kaj vi mislite???
Mislite, da me vara ali me je prevarala??? (Kako naj zvem ??)

Mislite, da je več ne privlačim??
Kaj bi lahko bilo narobe??

Hvala!

Spoštovani »Tindra«!

Hvala za vaš prispevek. Lahko razumem, da vas skrbi, kaj te spremembe, ki jih opažate pri partnerki oz. v vajinem odnosu, pomenijo, ali so morda celo znak, da se med vama bliža konec ipd. Hkrati pa vaše vprašanje zelo dobro ponazarja spremembe, s katerimi se sooča par v času, ko pričakujeta dojenčka, in različnost moškega in ženskega doživljanja celotne situacije in različnih pričakovanj. Vse napisano se namreč lahko razume kot normalne spremembe, ki jih ženska začne doživljati v času nosečnosti in ki se odrazijo tudi na spremenjenem vedenju navzven, predvsem do partnerja. In hkrati je tudi vaš odziv na vse to ravno tako normalen. Sem pa vesela, da ste si upali svoje dvome jasno izpostaviti in preveriti.

Ja, nekatere ženske tekom nosečnosti prav kmalu ne mine veselje do spolnosti v takšni ali drugačni obliki, druge pa zelo hitro ali celo povsem oz. doživljajo do nje celo pravi odpor. Ne doživljamo namreč vsi enako svojega telesa in svoje spolnosti in je pošteno, da te razlike tudi spoštujemo. Če bi šli »preko svojega telesa« oz. preko telesnih odzivov drugega, preko občutkov, bi prizadeli predvsem sebe, stik s sabo, s tem pa na dolgi rok tudi z drugim. In vaša partnerka vam je dala jasno vedeti, da je to obdobje zanjo na poseben način »sveto«, ko se pripravlja predvsem na svojo novo vlogo, ki jo že v tem trenutku zelo globoko doživlja, četudi nima »težav« (in pri tem verjetno vaše ljubkovanje in vse, kar je več in meri v smer spolnosti, doživlja kot odvečno oz. vsiljivo ali vsaj nepomembno – preverite pri njej, kako je njej to…). Mislim, da znak »zaupanja« do vas, da si vas »upa« zavrniti in tako na poseben način pokazati, da je lahko ob vas res ona in se ji ni potrebno pretvarjati. In upam, da se ji ob vas tudi nikoli ne bo potrebno. Tudi to, da ne daje več toliko pobud za telefonske stike med dnevom, ne pomeni nujno, da je nekaj hudo narobe. Je pa odraz spremenjene situacije med vama.

Žensko doživljanje je namreč praviloma v času nosečnosti obrnjeno bolj »navznoter«, k sebi in k otroku, ki je del nje in jo njegovo pričakovanje globoko zaznamuje in se z njim na svoj način že povezuje in se osredotoča predvsem na svoje materinstvo. Včasih je to tudi obdobje, ko privrejo na dan številne ženske notranje stare travme in strahovi in lahko celo se kažejo kot milejše ali hujše oblike depresije… Ženske se lahko sprašujemo o svojem videzu in o tem, kako nas vi doživljate, lahko se sprašujemo, kako bomo zmogle materinstvo, kaj to za nas pomeni, kaj »izgubljamo« in kaj »dobivamo«… Je tudi čas poslavljanja od neobremenjenega življenja oz. čas priprave na velike spremembe… In na radosti novega življenja. Variant je neskončno. In tu ni »prav ali narobe«. Doživljamo, kar doživljamo, in pomembno je, da si upamo o vsem se pogovarjti drug z drugim. Pomembno je, da vidva najdeta svojo pot.

Hkrati pa se ženskam v tem obdobju zelo izostri občutek za partnerski odnos na drugi ravni, saj je to obdobje, ko ženske lahko postajamo zelo »občutljive«, »drugačne« kot prej, včasih z moške perspektive tudi »zahtevne«, imamo več potreb po zagotovilih, da nas imate radi (a ne kot spolni objekt, ampak predvsem kot mamo vašega otroka, ki ga nosimo, kot vašo partnerko za vedno in ne glede na vse), da boste naša čustvena opora tudi po rojstvu, ko nam bo včasih še težje… A boste zdržali ob nas in z nami? Nam boste, ko smo in bomo še kdaj v fizični in čustveni stiski, pomagali pomiriti najprej sebe in nato otroka? Boste zmogli vse spremembe (razpoloženja, razpoložljivosti, dnevnega ritma, obveznosti….) sprejeti in ne vzeti kot žalitev ali razočaranje? Pa hkrati ne obupali nad nami in nam v mesecih po rojstvu otroka počasi spet pomagali »se vrniti« nazaj kot partnerki? Tako kot telo vaše partnerke nosi in ustvarja fizično »posteljico« za razvoj otroka, ki otroku nudi popolno fizično varnost in udobje, imate vi kot moški edinstveno možnost, da skupaj s partnerko ustvarite čustveno »posteljico« varnosti, ljubljenosti, vztrajanja. Kar vam lahko vsem trem koristi in vas poveže.

In moški se v tej spremenjeni vlogi pogosto počutijo odveč, nepomembni, zavrnjeni, na stranskem tiru itd. Vendar ne pomeni, da ste nam odveč, da vas nimamo več rade, da vas ne potrebujemo, da je vaša partnerska vloga mimo… Ravno nasprotno – vaša partnerka vas zelo potrebuje, samo na drugi ravni, v drugi vlogi (pa ne vem, koliko si vam to sploh upa povedati, pokazati…). Ne vem, koliko je bilo med vama prostora za razvijanje odnosa na drugi ravni že pred nosečnostjo – za razvijanje globljih dimenzij partnerstva, globljega besednega in čustvenega stika (brez spolnosti, ki lahko veliko »zakrije«, ko pa ta ni več mogoča iz takšnega ali drugačnega razloga, pa se sive lise pokažejo v vsej polnosti – kar lahko vzamete kot povabilo k temu, da se zares posvetita odnosu). Ne vem, kakšen zgled prehoda v starševstvo sta dobila v domačih družinah, kaj vidita pri drugih okoli sebe… Vendar bi vama želela, da si naredite ta prehod po svoji meri, v svojem tempu in ga izkoristita za čas večanja čustvene povezanosti in zaupanja med vama. Ker iz tega, kar bosta zdaj zgradila (in sta do zdaj), iz tega, kar boste vi zdaj in po rojstvu otroka dajali parterki, bo ona lažje dobra mama vajinemu otroku in opravila nenadomestljivo vlogo. In vi boste gradil svoj ponos kot dober oče in ljubeči partner.

Nič niste sicer napisali, kako pa vi doživljate svoje očetovstvo, kakšni občutki vas prevevajo. Ali jim (že) dovolite na plano? Si jih lahko podelita med seboj in se na ta način povežeta? Lahko sanjata skupaj in hkrati tudi predelujeta strah in tesnobo, ker ne vesta, kako pa čisto zares bo, ko bo tretji član zares v vsej polnosti vstopil med vaju? Kaj bosta naredila, da bosta ohranjala vajin odnos tudi po rojstvu novega bitjeca? Lahko skupaj izbirata opremo za dojenčka? Skupaj načrtujeta obisk šole za starše oz. priprav na porod? …

Mislim, da ni čas (in novi član na poti to potrjuje), da bi kolo odnosa vrteli nazaj (kot je bilo pred nosečnostjo), ampak naprej – nosečnost je idealen (in za nekaj časa zadnji) čas, da vajin odnos spravite še eno stopnjo naprej – da utrdite vajin paratnerski odnos še na drugi ravni (pri čemer vama naravni umik spolnosti v ozadje samo pomaga, saj se nimata več za kaj »skriti«). Če boste opazili, da sama ne zmoreta kolesa odnosa pognati naprej, potem imata tudi možnost poiskati pomoč strokovnjaka.

Vam in vaši partnerki želim, da bosta zmogla uživati v pripravah na rojstvo in po njem skupaj v troje!

noseča je haloooo in ti bi se rad celi dan … po njej al kva ??