Problem z lastnimi starši
Pozdravljeni,
Dolgo sem oklevala in iskala morebitne podobne probleme mojim, vendar verjetno na tem forumu nima nihče takšen problem kot ga imam jaz. Stara sem 30 let in skupaj z možem živiva v hiši mojih staršev. Imava urejeno stanovanje v pritličju vendar imamo z starši skupen vhod, stanovanje ni pisano na naju. Naša familija ima majhno podjetje v katerem sva oba z možem tudi zaposlena. Oba z možem sva pridna delavca in se trudiva ustreči vsem željam najinih šefov. V tem primeru sta šefa moj oče in mama. S starši se dobro razumeva vendar občasno prihaja do vse večjih nesoglasij med nami. Zato sva se pred nedavnim odločila, kar imava veliko željo da bi šla živeti na svoje, zaživeti in delati po svoje. Ko sva to najino željo v dobri veri, da bosta moja starša novico lepo sprejela bila zelo razočarana! Ker imamo dokaj veliko hišo sta takoj začela govoriti kaj bosta sedaj s tako veliko hišo, kako jo bosta vzdrževala, kdo bo za njiju skrbel ker nista več tako mlada, da sta mene kot najmlajšo hčer planirala da bom doma, da je gradnja hiše za naju sam luksuz, da sploh ne veva kaj bi rada in na na koncu sta uporabla še zadnji adut, da če bova začela zidati hišo in tako tudi ne bova več 100% z mislimi na delu, da bosta primorana mojega moža odpustiti. Pa čeprav je mož vesten in marljiv v našem družinskem podjetju. Še zdaj ne morem svojim ušesom verjeti, da sta pripravljena svojega najoljšega delavca odpustiti pa čeprav je hčerin mož, samo da ne bi njihova hčer odšla od doma in bi s tem nekako nama onemogočila korak naprej. Ker se zavedata da je z eno plačo težko graditi in hrkati se zavedata da bo moj mož najverjetneje tudi kar težko dobil službo. In bi s tem preprečila da, bi midva gradila hišo ali pa da bi se celo premislila glede gradnje in ostala doma. Groza!!! A se to vam zdi normalno ? Sama že zdaj ne vem več, če je z mano kaj narobe ali z mojimi ta starimi ? Ne morem verjeti, da ti lahko lasten starš tako greni življenje in ti meče polena pod noge na tvoji poti do sreče. Namesto, da bi bila srečna za naju in bi naju podpirala in vem da bi bili na koncu vsi srečni. Prosim, če mi lahko podate vaše mnenja ker počasi se mi že meša od vsega tega!
Spoštovani Sun14,
morda se vam na prvi pogled zdi, da res nihče (vsaj na forumu) nima podobne težave, vendar vam zagotavljam, da vsi ljudje nekoč doživimo fazo, ki se ji reče odhod od doma, telesen, še bolj pa psihološki. To je obdobje, ki v redkokateri družini mine čisto brez bolečin, žalosti in strahu, toda če se znamo iz njega učiti, je nagrada večja zrelost. Ne le otrok, tudi staršev. Malo pred tridesetim letom (prav tedaj, ko ste tudi vi začeli resneje razmišljati, da bi šla z možem na svoje) se začne prava polnoletnost, ko je človek bolj zares, ne le formalno kot pri osemnajstih, pripravljen prevzeti odgovornost za svojo samostojnost v vseh pogledih.
Zato čestitke, da razmišljata po svoje, zase, o svetu, ki si ga želita ustvariti »po svoji podobi«. Optimalno razumevajoči starši bi vaju podprli, vama izrazili zaupanje (navsezadnje se že nekaj let dokazujeta z marljivim delom) in morda celo skupaj z vama razmišljali, kako bi vama pomagali. Obenem bi bili sposobni svoje strahove pred staranjem in betežnostjo ter nemočjo, ki ju prinaša, odkrito izgovoriti. »Kot najmlajšo hčer bi te najraje obdržala doma, ampak razumeva tvojo željo po samostojnosti. Bojiva se le, da te potem ne bova več toliko videla, kot bi si želela … Boš prišla na kavo? Nama boš v oporo, če ne bova zmogla sama?« Zanju je bilo laže pokazati trdo, na videz neranljivo plat – nezaupanje v vajino presojo in sposobnosti, jezo, celo grožnjo. Toda pod to »neranljivostjo« tiči en sam strah pred nemočjo, zapuščenostjo, in žalost, ker bi vaš odhod doživela kot izgubo. Tako kot zadevo doživljata onadva, je njuna reakcija čisto normalna.
Torej – nastala je situacija, ki je za vas silno frustrirajoča. Ni razumevanja, ni podpore, so poskusi grobega manipuliranja. Načrt A sta razgrnila, a se ni obnesel. Načrt B pa bo od vaju zahteval tisto pravo psihično odraslost, v katero stopata. Odraslost, ki se ne kaže samo v zrelem razmišljanju, ampak tudi v dejanjih. Normalno, da ste besni, ker starša nista pokazala pripravljenosti za vajine načrte, čutim pa tudi njun strah in obup. Njima se v tem trenutku vajina slika samostojnosti ne zdi niti malo podobna temu, da bi bili na koncu vsi srečni. Škoda, a tako je! Iz varnosti zagotovljene službe in stanovanja bosta morala začeti razmišljati o drugih službah, morda drugem stanovanju; morda pa tudi o tem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in da morda še niste izčrpali vseh možnosti za odkrit pogovor s starši. V vaši družini je pridnost in delavnost visoka vrednota; prišel je čas, ko se bo treba dotakniti čustev in jih poskusiti izgovoriti ter jim prisluhniti.
hej.
no, na hitro ti povem še svoje mnenje.
sicer nisem doživela tvoje situacije, poznam pa ogromno podobnih. ogromno!
in ti povem nekaj: prej ko postaviš meje, lažje ti bo kasneje!!!
npr. moji stari starši so na tak način nase priklenili svoje otroke in verjemi mi, da ko leta minevajo, se postarajo…in v našem primeru, ko se nekomu pri 50ih(seveda mlajši hčeri, kateri so že zelo zgodaj jasno dali vedeti, da je njuno mesto ob njima) posveti, da bi se moral odseliti, da bi preprečil manipuliranje, so starši že toliko stari, da si ti ta “grd”, ker jih zapuščaš na stara leta…
ne vem, če sem ti dovolj jasno orisala situacijo, vendar..v kolikor se res želita odseliti, ti svetujem, da resno začneta delati na tem. najlažje bi bilo tudi, če bi oba pač dobila drugo službo, vendar razumem, da je to lažje reči kot storiti.
skratka, čimprej se osamosvojita 😉
Strinjam se, da ste zdaj v fazi, ko se začenja prava odraslost. In naredili ste korak v to smer, poti nazaj ni več.
Starši na zadevo gledajo po svoje, s svojega vidika. Kako bodo ONI vzdrževali hišo (kot da ste vi krivi, da so šli graditi tako veliko hišo), kdo bo skrbel za NJIH, ker so že stari.
Po eni strani naj bi vi skrbeli za njih, ker vam dajejo možnost živeti v hiši, po drugi strani se upirajo vaši samostojnosti. Pa tudi. Če boste morali skrbeti za njih, tudi ne boste več 100% pri delu v firmi, a vas bodo takrat odpustili? Sploh, ker se boste morali firmi takrat še bolj posvetiti, ker bo vse na vas?
In če boste imeli otroke, tudi takrat najbrž ne boste 100% v firmi. Kaj tudi temu sledi odpuščanje? Mar drugi delavci pri njih ne smejo graditi lastnih hiš, si kupovati stanovanj ali imeti otroke, ker potem ne bodo več ‘dobri delavci’?
Ali so se vaši starši resnično pripravljeni odpovedati dobremu delavcu, samo da dosežejo svoje? Ali pa so v resnici od vaju z možem v firmi odvisni dosti bolj, kot si upajo priznati.
Sama bi to vzela za prazne grožnje in čustveno izsiljevanje. Vedno pravim: kadar daš, daj brezpogojno, drugače raje obdrži zase. Ne morete vi plačevati stanovanja in službe tako, da ste ‘večni otrok’ in morate živeti tako, kot si zamislijo starši.
Ne vem za vas, ampak jaz bi tvegala. Nekaj imata gotovo privarčevanega, kar začnita. Živeti na svojem je nekaj popolnoma drugega, kot biti vsak dan na očeh in na razpolago za kritiko. Precej verjetno je, da starši moža ne bodo odpustili. Kako pa naj bi ga? Če bodo odpustili njega, bodo morali zaposliti novega delavca. To pa ne gre tako zlahka. Mož ima gotovo pogodbo za nedoločen čas, odpustijo ga lahko samo na podlagi resnega disciplinskega prekrška (to bodo težko izpeljali, ker ni storil prav nič v škodo podjetja – dejstvo, da misli graditi lastno hišo se po zakonu ne smatra za disciplinski prekršek, ne glede na to, kaj si vaša starša mislita) ali pa iz poslovnih razlogov. Če ga odpustijo iz poslovnih razlogov, potem ne smejo namesto njega zaposliti nekoga drugega.
Pa četudi že, sčasoma bo mož že našel službo, če bo treba.
Starši lahko samo grozijo, ker se enostavno nočejo sprijazniti, da bi vidva rada na svoje. Možno je, da bosta sčasoma zadevo sprejela. Če pa ne, pa ne. Res je težko, ampak so še druge službe, tako za vas, kot za moža.
Kar se tiče njihove velike hiše. To ni noben argument. Lahko jo prodajo in kupijo manjšo. To je v svetu čisto normalna praksa. Ljudje menjajo svoje domove glede na svoje potrebe. Slovenci se moramo tega še naučiti. Nikjer ne piše, da ko enkrat zgradiš hišo, jo lahko zapustiš šele z nogami naprej.
Kar pogumno. Morda bo zelo hudo in zelo težko. Vendar boste čez nekaj let veseli, da ste ‘na svojem’ in samostojni.
Starši se tukaj vedejo kot prestrašeni otroci – in kot s takimi je tudi treba ravnati.
Mirno se jim pove, da z izsiljevanjem ne bodo dosegli ničesar, da gre izsiljevanje
lahko tudi v obratno smer in so na koncu oškodovani vsi.
Hiša – samo pri nas je Hiša nekaj svetega, nedotakljivega…. samo pri nas se niti ne
pomisli, da bi bilo Hišo, ki je ne moreš več vzdrževati in je prevelika zate, možno tudi
(o groza) prodati in si omisliti sebi primerno bivališče.
O ne. Raje ostarela ata in mama z bedno penzijo crkujeta na 400 kvadratih ogromne
bajturine – ali pa – kot v vašem primeru za Hišo zasužnjita in žrtvujeta še prihodnjo generacijo –
magari na silo – vse v čast Hiše.
Lepo se jima pove, da sta Hišo zidala ZASE, da jima takrat ni nihče pameti solil ali prepovedoval
graditi, da jima ni nihče govoril, da je to zanju luksuz – kako si potem jemljeta pravico to
govoriti vama??? Pove se jima tudi, da izsiljevanje ne more voditi v normalne odnose oziroma
vidva z možem na take odnose ne pristajata – vse kar bosta dosegla, je lahko popolna
odtujitev – kar pomeni, da oba odpovesta službo in gresta – in vaju ni več nazaj niti
na obisk.
Poglavitno v takih pogovorih je: VSE karte odprto na mizo, brez obtoževanj, brez jeze, samo
dejstva – vi bi radi to in to, mi bi radi to in to – najbolje bo če dosežemo kompromis, če ne,
bomo oškodovani vsi. Midva bova brez služb, vidva pa brez delavcev in sama.
Torej se mirno zmenimo in najdimo rešitev, sprejemljivo za vse.
Pozdravljena
Pojdita po svoji poti in preselita se. Ni potrebno, da v hišo, morda za začetek v stanovanje (lahko tudi najemno). Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da prej kot pokažejo starši pravo plat, bolje je.
Če bodo starši res odpustili moža, bosta lažje shajala v stanovanju, če ga ne bodo, pa še vedno lahko začneta z zidavo.
Mene je moj oče po mamini smrti hotel vreči iz hiše, kjer smo si v ‘veliki’ hiši na željo staršev (res da predvsem na mamino željo) uredili podstrešno stanovanje, kjer smo 25 let živeli več ali manj tako, kot so oni želeli.Svojo pravico sem morala poiskati na sodišču. In jo tudi našla. A razočaranje in grenak okus ostane in boli.
Le pogumno – lažje rešuješ težave in probleme, ko si še mlad.