Lep pozdrav vsem na forumu. Ime mi je Aleš in se obračam na vas, ker enostavno nevem več kako naprej. Dovolite mi da vam na kratko razložim problem. Gre se za mojega brata, ki nam povzroča velike težave. V družini smo štirje otroci, stari smo 25 let(dve sestri dva brata) in mati. Razlog za nestrinjanja je njegovo obnašanje, ki je sledeče: ne upošteva hišnih pravil, ne upošteva nič kar se mu reče, pri hiši nič ne naredi, težava pa je tudi alkohol. Zaradi tega smo vsi postali drugačni, sploh se ne pogovarjamo, ni prave komunikacije, vsi smo živčni, vsak živi za sebe, nismo srečni…Že parkrat smo imeli družinski razgovor, vendar se s tem ni nič spremenilo, kajti on vse obrne v svoj prid oziroma ne prizna svoje krivde in na koncu smo vedno vsi drugi vse krivi samo on ni nič kriv, čeprav smo se dejansko zaradi njega sestali. Ker se nič ne spremeni in tako ne more biti, ker vsi trpimo smo sklenili, da naj gre na svoje. Težava pa je, da se pri tem konča, on je sam rekel da bo šel, ampak tega ne naredi in po parih dneh je spet lepo enako kot je bilo, na isti točki. No da še povem glede alkohola. Alkohol je težava v družini, že dalj časa nazaj. Najbolj to občuti mati, kajti ona ima že travmo od otroštva, saj je njen oče (moj dedek) tudi pil in je doživela v otroštvu tragedijo (izgubila je očeta zaradi alkohola), no potem je spet dobila moža, ki je prav tako pil (pred leti sta se z očetom ločila, oče ne živi več pri nas) in zdaj za povrh vsega še njen sin. Seveda zato tudi ona vedno “znori” ko pride domov in brata ne najde doma, ker verjetno misli da spet kje pije (saj jaz jo razumem, kajti že zelo dostikrat je bilo tako, da je nekam odšel po vasi in pol zvečer pijan prišel domov, že res da ni vedno tako, ampak dostikrat je bilo in potem takemu človeku ne moreš več zaupati. Sploh pa, če reče da gre h kolegu pa da bo hitro nazaj in potem ga ni in pride zvečer pijan. Da ne bom predolg… lahko bi vam še pisal na dolgo ampak mislim (upam) da me razumete, z veseljem pa vam bom odgovoril, če vas še kaj zanima ali če sem kaj pozabil. Prosil bi vas za nasvet, ker res več ne vem kaj storiti, ali naj mu vržemo stvari pred hišo ali naj gremo mi drugam ali kaj…? Hvala vam za odgovor.

Spoštovani Aleš,

v vaši družini se prebijate skozi zares zahtevno obdobje, polno napetosti, prezira, jeze, nezaupanja in vse bolj obupujete nad možnostjo, da bi se sporazumeli, se pomirili in si bili med seboj v potrebno oporo. Kakor opisujete situacijo, je očitno, da je vaš brat v hudi stiski in skupaj z njim tudi vsi drugi člani družine. Destruktivnost, ki jo opisujete, vključno z begom v alkohol, je močan krik po tem, da bi nekdo prepoznal in ovrednotil njegovo doživljanje ter mu tako pomagal, da se umiri.

Že sami ste opazili, da se je vaš brat znašel v vlogi “grešnega kozla”, ki s svojimi obnašanjem vnaša nemir v vaše odnose. Podobno sta to počela dedek in oče in samo predstavljam si lahko, koliko prezira, napetosti, jeze, zavrženosti in sramu so morali prečutiti žene in otroci teh očetov, ki so na ta način bežali pred stisko, v kateri so se znašli. Bratovo obnašanje je pravzaprav beg pred soočenjem s temi občutji, saj se z njimi ni lahko srečati in jih konstruktivno predelati. Hkrati pa se obnaša ravno tako, da “kliče nase” novo zavrženost (omenjate možnost prekinitve stika) in tako se vrti v začaranem krogu.

Brat si globoko v sebi nadvse želi biti sprejet, rad bi bil del družine, hrepeni po tem, da bi našel način, kako se umiriti in pripadati brez nenehnega stresa, napetosti, porazov in zavrženosti. Tudi vi in sestri si ne želite pretrgati vezi z bratom, saj ga imate radi, ne glede na to, kaj se trenutno dogaja in kaj čutite na površini. Zato bo najbolje, da se znova usedete skupaj in bratu poveste, da ga pogrešate, ga imate radi in da ste prepričani, da si tudi on želi vzpostaviti drugačne odnose z vami. Da mu v njegovi vlogi gotovo ni lahko in prijetno. Ne govorite o tem, kdo je za kaj kriv, ampak spregovorite o pogrešanju, o lepih in prijetnih trenutkih, ki ste jih preživeli skupaj, o tem, kaj vsak od vas doživlja, kako se pri 25-ih letih spoprijemate z osamosvajanjem, o negotovostih in strahovih, upanju, o tem, kakšni so vaši načrti, cilji, želje za prihodnost. Pogovorite se o tem, kako ste odraščali, tudi o tem, kaj je bolelo (alkohol, ločitev, prevzemanje starševskih nalog …), koliko ste pogrešali očeta in varnost ter pomiritev, ki bi jih lahko dal samo on, koliko ste pogrešali mamo, ki je bila preobremenjena v skrbi za vas štiri in ji je zmanjkalo časa in moči, da bi se lahko zares sprostila in vam bila tudi čustveno na razpolago tako, kot si je globoko v sebi gotovo želela.

Zagotovila za to, kako se bo na tak poskus vzpostavljanja stika odzval vaš brat, ne morete dobiti. Navsezadnje je sam odgovoren, kaj bo naredil s svojo stisko. Tak poskus povezovanja je pomemben tudi za vas tri, ker boste le na ta način začutili, koliko bolečine in pogrešanja se pod površino skriva v vsakem izmed vas, in boste le tako lahko začeli bolj umirjeno in konstruktivno predelovati ta ranljiva čutenja. Mogoče boste ob poslušanju sebe zaznali tudi bratovo ranljivost in nemoč ter ga zagledali z drugimi očmi. Verjetno bo tudi brat zaznal, da ste se odločili verjeti v prečiščenje vaših odnosov, in se bo čutil nagovorjenega. Morda bo potrebnih nekaj poskusov in precej vztrajnosti, a narava (v tem primeru želja pripadati) ima veliko moč!

Veliko poguma vam želim!

Lep pozdrav.Upam,da mi bo to pisanje olajšalo moje težave.Rada bi se vsaj malo nekomu potožila,saj ne vem,kako naprej.Moje težave so se začele,ko sem zanosila v18.letu.Ostala sem sama z mojo hčerkico, ki mi je dala novo upanje na srečo.Ko je hčerka dopolnila 5.let sem spoznala partnerja in se čez 3.leta z njim poročila.Bili smo srečni in rodila sem še eno punčko.Zazidali smo si prelepo hiško.Vse bi bilo lepo in prav, če se moja prva hči in moj mož nebi začela vedno bolj prepirati.Začelo se je,ko je hodila v srednjo šolo.Prišlo je tako daleč,da sva se kregala tudi midva.Ko sva se nekega dneva prepirala ,je moja hčerka ,poklicala policijo.Od takrat naprej je bilo vedno huje.Jaz in mož sva še vedno vstrajala skupaj in poskusila sva vse skupaj preboleti.Bili so to zelo težki časi za nas.Vendar se imava rada in tudi moje hčerke nisva zaradi tega sovražila.Ko je šla študirat sva ji vedno pomagala in še naprej sva jo imela rada,pa čeprav nama ona ljubezni ni niti malo vračala.Vedno je govorila da on ni njen pravi ata in da on nima nobene pravice njej ukazovati.Pred leto dnevi je spoznala dobrega fanta in zanosila ,rodil se je prelepi vnukec.Vtem času se je odselila k njemu in njegovim staršem.Včasih pride domov in je vse vredu tako dolgo dokler je vse po njenem,ko pa ni pa se začne nesramno obnašati ,todi do svoje sestre.Ko je zadnjič bila doma je zbruhnila vsa njena jeza samo zaradi neke malenkosti,ki ni bila vredna takega prepira.Potem je spakirala mi vzela vnukeca iz rok in so odšli.Seveda sem jokala celo noč,z možem sva se hudo skregala.Očital mi je da sem jaz vsega kiva,ker ne vem narediti reda in se samo cmerim.Potem,me je klicala hčerka in mi rekla da je nebo več nikoli domov,da noče več videti svojega očima, ker ji gre na živce.Ne vem več kako naprej.vse skupaj me je tako potrlo ,da sem res začlela razmišljati o ločitvi .Z možem sploh več ne govorima.Še vedno ga imam rada,tudi svojo hčerko imam zelo rada in res imam občutek,. da sem vsega jaz kriva.Prosim če mi kakor koli svetujete saj ne vem več naprej.lep pozdrav Monika.

Spoštovana ga. Monika, lepo pozdravljeni!

Vaše sporočilo ste poslali v stiski, ko ne veste več, kako naprej. V resnici je med vašimi vrsticami razbrati veliko ljubezni in skrbi za to, da bi se vaši odnosi sprostili in umirili ter postali prijetni. Da bi se vidva z možem v njih čutila izpolnjena kot starša in zakonca ter da bi vaši hčerki ob vas/vama lahko začutili varnost, sprejetost in toplino. Ne vem, če kdo lahko razume, koliko napora ste že vložili v to, da bi vam, vama in vašim otrokom uspelo, mislim, da ogromno. Dajte si priznanje za to, pripada vam, čeprav je trenutno zelo težko in prevladuje stiska, krivda, nemoč in bolečina.

Kar nekaj tem je, na katere vam želim dati odziv. Najprej glede vajinega odnosa s starejšo hčerjo. Mislim, da ste (in še vedno) ob njej morala znova prečutiti tudi svoje otroštvo in mladostništvo, ki je – kakor sklepam iz tega, kar se vam je dogajalo – moralo biti čustveno precej zahtevno. Pri 18-ih letih ste spočeli in sprejeli v svoje naročje prvo hči. Kljub temu, da ste ostali prepuščeni sami sebi, ste jo sprejeli z vso ljubeznijo. Čeprav ste bili sami nezavarovani, prestrašeni in izpostavljeni, ste z vso svojo nežnostjo in ljubeznijo hčerko želeli zavarovati pred temi čutenji in ji dati vse tisto, kar potrebuje, da se bo lahko razvijala. Ne vem, koliko solz se vam je v tem ranljivem obdobju utrnilo ob upanju, da boste lahko ponudili varnost svojemu otroku. Potem ste po 5-ih letih spoznali novega partnerja in se po nekaj letih poročili z njim ter rodili drugo hčerko. To obdobje je bilo kljub naporom (zidanje hiše) srečno in mirno. Kako pa je vaša hči doživljala odnos s svojim očetom? Sta ohranila stik? Se je hči čutila sprejeta s strani očeta? Je kdaj izražala bolečino v zvezi z odnosom z očetom, če ta odnos ni bil dovolj ljubeč in varen? Se je morda čutila zapuščeno in zavrženo? Kako ste vi govorili o očetu, ste stik z njim spodbujali, ga onemogočali, se ga bali? Manjkajo informacije, kaj se je dogajalo v tem odnosu, da bi lahko bolj polno razumeli, kaj vse je in še vedno doživlja vaša hči. Mislim, da je to nekaj, o čemer se bosta morali še precej iskreno pogovoriti in »prestreči« njena čutenja. V resnici je vsa jeza, ki jo je od najstniških let naprej usmerjala proti vam in vašemu možu, lahko tudi izraz ene globoke bolečine zavrženosti s strani očeta, posebej če oče ni ohranil stika s hčerko. Čutiti je, kot da bi vam hči na različne načine rada pokazala, kako nesprejeto, negotovo in nerazumljeno se počuti globoko v sebi. Če prav razumem je v zelo kratkem času zveze s fantom (podobno kot vi?) spočela in rodila vnuka. Pri vas čutim, da ste veseli, ker je fant ostal z njo, preselila se je k njemu in njegovim staršem in to je precej drugače, kakor se je zgodilo vam. Ne vem pa, kako se počuti ona, ko je tako na hitro prišlo do tako korenitih sprememb v njenem življenju? V zelo kratkem času se je preselila v neko novo okolje, ki ji je bilo še pred dobrim letom popolnoma neznano. To je zelo hitro in ob rojstvu sina (čestitam, babica!) terja ogromno nekega čustvenega napora, da urediš svoje doživljanje, svoj notranji svet, da najdeš svoj prostor ob partnerju, v odnosih, v katere si prišel, da preveriš, ali boš lahko upoštevan, sprejet, razumljen, skratka zares dobrodošel. Mislim, da se hči vrača domov prav preverjati, ali ste lahko kot mama z njo v teh čutenjih, ali jo lahko razumete in podpirate, ji date iskren odziv, ki ne bo poceni tolažba, ampak prečutena izkušnja, saj mislim, da ta čutenja poznate tako kot nihče drug in ji boste lahko v izjemno podporo. Lahko ste brez skrbi, da vas ima hči globoko rada in vas potrebuje, le do nje morate priti tako, da ne mirite sebe in ste preveč v krču (strahu), da ne boste spet kaj narobe rekli itd., temveč se začnete zanimati predvsem za njeno doživljanje, saj jo boste le tako lahko zares »prestregli« in ji bili v oporo. V pomoč pri tem naj vam bo vaša izkušnja, pojdite k sebi, podoživite svoja čutenja v njenih letih, v situaciji, ko ste jo kot nekaj mesečno dete nosili in ljubkovali v naročju, in boste našli besede, ki ji bodo dale nekaj več varnosti in občutka razumljenosti. Nihče nima toliko dostopa do nje, kot vi s svojo izkušnjo, to sem prepričan. Ne bo šlo od danes do jutri, nekaj časa boste iskali besede, ki ji bodo pomagale ovrednotiti njeno doživljanje, a ko bo steklo, se bo med vama naselila tista varnost in sprejetost, ki jo hči tako potrebuje. Torej vztrajajte in ne nehajte biti mama – poslušati, razumeti, vrednotiti, podpirati in sprejemati vse, kar vaša hči doživlja! Prepričan sem, da boste še ponosni na svoje materinstvo.

Nekaj besed o vajinem odnosu z možem. Gotovo je vse skupaj za vaju zahtevna preizkušnja, saj si oba že leta in leta prizadevata najti način, kako umiriti vse skupaj, a pogosto naletita na neuspeh, stisko in obup. Kakor opisujete, je čutiti, da je bilo vloženega veliko napora z obeh strani in kakor da nekoliko zmanjkuje energije in volje, ker ne pride do rešitve. Predlagam, da si vzameta nekaj časa zase in si v resnici izrečeta priznanje za ves trud, ki sta ga skupaj vložila v to, da bi vam uspelo. V resnici vama ni uspelo malo, čeprav je bilo veliko stresa, napetosti, dogodki, ki so vaša telesa preplavili s sramom in ogorčenostjo, občutkov zavrnjenosti in nerazumljenosti. Pravzaprav se da čutiti globoko bolečino in žalost, kako neovrednoten se lahko počuti človek, ki išče in išče, si prizadeva, ne doživi pa pomiritve. Ne vem, če je vama kdaj kdo dal priznanje za ves napor, ki ga vlagata. Mislim, da si ga bosta najlažje dala drug drugemu. Pri vama čutim predvsem potrebo po tem, da najdeta zase čas in prostor ter spregovorita o svojem doživljanju in čutenjih, ki vaju preplavljajo. O nemoči, jezi in bolečini, o občutku nerazumljenosti in predvsem o tem, kako vaju boli, ker vama ne uspe. Povejta si, kako iztrošena se počutita in kako si želita drug v drugem najti zavetje za vsa ta svoja občutja. Ne usmerjajta teh čutenj drug proti drugemu, temveč prevzemita odgovornost za njiju. To pomeni, da začutita, da ni drugi kriv za vajino doživljanje, temveč je predvsem ena velika krivica za oba to, kar se vama dogaja. Če je obojestranska pripravljenost, da poglobita in pomirita odnos ter najdeta poti, kako naprej, morda ne bi bilo napačno, če se obrneta tudi po kakšno primerno strokovno oz. terapevtsko pomoč. Če čutita, da bi vama lahko bila v pomoč.

Rad bi le še nekaj besed spregovoril o vaši mlajši hčerki in odnosu med hčerama. O mlajši hčeri v vašem sporočilu ne govorite, si pa gotovo želite, da njeno doživljanje ne ostane prezrto. Čeprav morda ona ne izraža tako močne stiske, kakor starejša, pa ji verjetno ni lahko, posebej, ker težko najde skupni jezik s starejšo sestro. Mislim, da je zelo pomembno, da spremljata njeno doživljanje, pripravite prostor za to, da se tudi ona začne izražati v tem, kar čuti. Vaši hčeri sta bili rojeni v različnih življenjskih situacijah, imata različna očeta, različne vloge v družini, a nobenega razloga ni, da bi druga drugo ogrožali, čutili ljubosumje ali kaj podobnega, saj druga drugo potrebujeta in si želita pripadati ter stati ob strani.

Tako, to je nekaj izhodišč, kje začeti. Vsekakor ni še nič izgubljenega in verjamem, da boste našli pot naprej. Ni lahko, toda bodite vztrajni in verjemite, da noben napor, ki ga boste vložili v vaše ranjene odnose, ne bo izzvenel v prazno. Povabite tudi moža, da se znova bolj vključi in skupaj z vami išče nove poti iz starih stisk.

Z upanjem, da vam bo vse bolj uspevalo, vas toplo pozdravljam!

Pozdravljeni,

Upam da je forum še odprt imam nekaj vprašanj ki si nanj trenutno res ne znam odgovoriti. Z partnerjem sva si pričela urejati stanovanje pri meni doma v zgornjem nadstropju, poleg tega je zraven še mama in njen partner. Do sedaj ni bilo problemov, razumeli smo se res kull, sedaj ko pa je delo nekje na sredini pa se je pričelo. V to je moj partner vložil velikoo dela in denarja da ne omenjam kredita in vse kar zasluži gre sproti v stanovanje. Bilo je dela res ogromno. Sedaj pa so se pričele pripombe z strani mame zakaj to tako zakaj ono tako zakaj se že ne naredi enkrat do konca. Ampak kako??? Jaz sem v porodniški, kar res ne morem prispevati veliko zraven, ona pa bi lahko. Ampak ne, hodi v službo kam gre denar ne vem, res je da za hrano se tudi nekaj da (za delavce) ampak glede na njeno plače ne toliko, ker sama tudi ogromno dam zraven pač koliko dobim dam zraven. Res pa je da imam sestro ki ne živi poleg in jo vedno kar nekajkrat na dan kliče. Ali so res takšni pritiski z njene strani da sma midva sedaj že obupala, ker tako ne gre več naprej. Res je da se ne razumeva z sestro ker jaz imam rada mir da me pustijo na miru ona pa kar non stop kliče pa kar usluge bi rabila,…lej če si vztrajala pa odšla zase, lahko rečem skoraj da je pobegnila z partnerjem, sedaj pa ko se vidi koliko je v hiši narejeno in okoli nje pa….ali je res zaradi tega? Zelo nerada se prepiram ampak sedaj mi je pa že preseglo vse meje. Partner mi je rekel da bo vse pustil in da gremo z hčerkico nekam na svoje. Res mi je zeloo žal in če bi to vedela prej gremo takoj za sebe nikoli ne bom več tako mislila, verjetno je bilo to treba da naju prisili da gremo. Z partnerjem se razumeva, vendar če dela cele dneve in pride slabe volje domov ker je pač tako stanje sedaj v hiši se sploh ne moreva pogovarjati. Kam iti je problem, vse se je dalo v kredit, kaj lahko še sploh storima? Ali naj vztrajava ali naj raje z najino hčerkico greva?? Zelo velika želja je po hiški vendar samo zaradi sedanjega kredita ne gre. Zanima me kaj si mislite vi? Ali res tako narobe razmišljam in naj potrpimo? Ali naj gremo zase in pustimo vse skupaj zadaj, čeprav še sedaj nevem kako?
Hvala za odgovore Nevenka

Spoštovana Lokja,

——————————————————————-
kolega Damijan, ki skrbi za temo, je na letnem dopustu.
——————————————————————-

Kljub kalvariji, ki jo doživljate in trpite z družino ob tem, vam rečem, da boste utrezen odgovor za nastalo situacijo našla le vi oz. vidva s partnerjem. Ne glede na vse odzive, ki jih uspemo pridobiti, se bomo z negotovostjo morali soočiti sami. Pri tem pa precej bolj verjemita vase v svoje izbire in odločitve, v varen in zaupen odnos, ki ga imata v partnerstvu. Zdaj res ni čas za obup, ker sta očitno pridna, garata, se odrekata. Zaradi maminega negodovanja in sestrinega nemira ne bo propadel ves projekt! Zase lahko zahtevate več spoštovanja, sploh pa razmejitve (). Še posebej če »pri meni doma« pomeni tudi, da ste (so)lastnica pri hiši, tj. formalna moč, da zadevo uredite v miru.

Seveda lahko občutim jezo, ki se vam prebuja zavoljo pritiska s strani mame, ampak poskusite jo mami pokazati (če ni to pravzaprav največji izziv), zanesite se na partnerja, ki vam lahko stoji ob strani, sicer bo ta ista jeza spremenila varno obliko (agresija, prezir, izbruhi…) in kot nefunkcionalna načela vas in vajin odnos. Tega si vendar ne bosta dovolila. So stvari, ki jih lahko zaupate partnerju in se tiče le vajinega odnosa, navzven pa nastopajta skupaj, spoštljivo ter pravično.

Vse se bo uredilo, ko boste lahko mami dala vedeti, da vas to, kar počne boli in jezi in da tega ne dovolite – tj. gotovost in odločnost, mati bo tako svojo stisko/nemir urejala drugod in na drugačen način. Če je kakorkoli možno, se lahko iskreno pogovorita z mamo o vsem tem, kar vaju pravzaprav najbolj muči v vajinem (nerazrešenem) odnosu, boste videla kaj vse bo prišlo ven. Če ne poskusimo, ne izvemo. Pri tem poskusite biti do konca iskreni do sebe, kajti večina težav v odnosih nam povzročajo pretekle nenaslovljene, neubesedene in neovrednotene izkušnje v primarni družini z očetom in mamo…

Kakorkoli, kar vztrajajta pri svojem dostojanstvu, zlasti v partnerski ljubezni, okolica se bo prej ali slej morala umiriti, sicer se ponovno obrnite na forum ali pa bližnjega strokovnjaka. Odnosi se uredijo, pa če se nam še tako zdi obupno. Včasih je treba malo zdržati, ker nimamo odgovorov takoj, po odločitva in prevzemanju odgovornosti (vsak) zase, pa prične negativizem izzvenevati. Zlasti, ko se za nekaj res odločite. Srečno!