Imam en problem in ne vidim več rešitve. Letos sem se vpisala na fax, vendar sem ugotovila da ni zame in sem se po dolgem premisleku odločila da se prepišem. Na drugem faxu sem se pozanimala ali je možen prehod, a sem izvedela da ni, saj se ti ne prizna 50% obveznosti, vendar bi se mi lahko priznalo nekaj predmetov. Moj namen je bil torej, da bi za letos pustila fax oz. bi opravila samo tiste izpite, ki bi se mi lahko priznali, drugače pa bi delala prek študentskega servisa in se naslednje leto vpisala na drug fax. Situacijo sem razložila tudi staršem, tu pa nastane problem saj me sploh nočejo poslušati do konca in še vedno vztrajajo, da moram uspešno končati letnik. Nikakor jim ne morem razložiti, da nimam pravzaprav nobene koristi od tega, če naredim letnik in da ga praktično tudi nisem zmožna, saj res nimam več nobene motivacije za učenje predmetov, za katere vem, da ne bom imela nobene koristi od tega, če jih opravim ali ne. Problem je v tem, da vedno mislita, da o vsem odločata onadva. Ok, razumem, da me hočeta zaščititi, ampak res pretiravata. Odkar sem jima povedala, kaj nameravam me še dodatno provucirata in me vsak dan sprašujeta če se učim, kdaj imamo predavanja, izpite… Večkrat mi tudi mami pošle sms zjutraj in mi pove,kaj moram narediti tisti dan (skuhati kosilo…) in na koncu vedno napiše: uči se. Zaradi tega prav znorim že navsezgodaj zjutraj in sem se potem še manj zmožna učiti. Res ne vem več kaj naj naredim in kako naj ju prepričam, da sama odločam o svojem študiju. Situacija se mi zdi vsak dan bolj brezizhodna.

Pozdravljeni, _abc_!

Verjamem, da vas situacija z napačno izbrano fakulteto in željo po vpisu na drugo ter nerazumevanje staršev ob tem, spravlja v mučne občutke ujetosti, utesnjenosti, in nemoči, na drugi strani pa v jezo, bes in pravi obup. Domnevam, da se ob vsem tem počutite zelo sami, narazumljeni in da bi v tej stiski še kako potrebovali oporo in razumevanje staršev, ki bi vas podprli v vaših odločitvah ali vam vsaj stali ob strani. Žal ne vi ne jaz nimava vpliva na njihove odločitve in strah, ki je za tem. Lahko jih sicer razumemo, da jih skrbi za vas, da jih je verjetno strah, da boste popustili in ne boste končali niti prve niti druge fakultete, in da so v želji, da bi vam prihranili kako slabo izkušnjo preveč vztrajni in ozkogledni. Ne vemo katere razloge še vse imajo, da vas silijo v dokončanje študija – dobro bi bilo, da jih povprašate o tem kaj jih tako skrbi in pomirite s tem, da jim zagotovite kaj nameravate (verjetno vam lahko zaupajo na podlagi dosedanjega dela). Starši verjetno skrbijo samo za svoj vidik – da so »dobri« starši, ki bi vas radi čimprej spravili do neke izobrazbe – pri tem pa spregledajo vas in vaše potrebe, še zlasti pa vaša čutenja. To pa je do vas skrajno krivično, saj vas pravzaprav ne upoštevajo. To pa je lahko že psihično nasilje, čeprav morda zavito v celofan. Prav tako je čutiti pomanjkanje pogovora in poznavanja vas z njihove strani – o vaših občutkih in doživljanjih- za kar ste prikrajšani, čutiti pa je tudi njihovo nezaupanje v vas, zaradi česar verjetno dvomiti tudi vi vase. Krivično je, žal pa, kot že rečeno, vi nimate vpliva na to, da jih spreminjate in prepričate. Poskusite jim sicer mirno povedati, da ste odrasli in odgovorni in da jim ni potrebno skrbeti za vas na enak način kot ko ste bili še otrok. Poskusite se mirno pogovoriti o vaših željah, potrebah, pričakovanjih, pa tudi o vaši odgovornosti in zaupanju. Zakaj jih morate »ubogati« v vsem, tudi, če vas še vedno ne bodo razumeli? Odgovornost za vaše življenje je v vaših rokah.

S starši bi se bilo dobro pogovoriti o tem kaj čutite in doživljate – vi ste že itak v stiski, ker ste mislili,da je sedanja fakulteta to, kar si želite v življenju, da pa ste medtem ugotovili, da to ni to in da boste poskusili kaj drugega (ne vem koliko ste v to drugo že lahko prepričani). Že sama odločitev za študij in povsem drugačen način dela je za mlado odraslo osebo stresen in v tem potrebuje čustveno, pogosto pa vsaj delno tudi finančno podporo staršev (kar je pogosto razlog za odvisnost in občutek nemoči za odhod od doma – na želeni študij). Ne govorite o tem kdo je izbral to fakulteto, na kateri ste (morda ste medtem, ko ste čakali na odgovor že tudi kaj zamenjali, opustili?). Je bila morda ta fakulteta (tiha, nezavedna) želja staršev? Želja po tem, da jim nekako ustrežete, da boste na ta način sprejeti in ljubljeni (da jih ne razočarate)? So bila to starševska pričakovanja do vas, ki jih morda nista uspela sama realizirati? To bi bilo pomembno ugotoviti.

Vi imate vsekakor pravico do izbire študija po svojih željah, pa tudi do zamenjave. Niste krivi, če ste se zmotili in boste izgubili eno leto, sicer pa zelo odgovorno razmišljate, da boste medtem naredili potrebne izpite za drugo fakulteto in delali preko študentskega servisa. Morda se boste morali staršem (prvič?) postaviti po robu in narediti kaj po svoje. Morda boste ob tem doživljali strah in občutek, da jih boste razočarali, izdali (čeprav otrok staršev ne more nikoli razočarati!)? Prepričana sem, da vam pripada to, da ste slišani, začuteni in greste v smeri, za katero vi čutite, da je prava. Samo vi to veste in ne jaz, ne vaši prijatelji, niti vaši starši.Zaupajte si, da čutite prav. Krasno je, če vas starši tu lahko podprejo, če pa vas ne zmorejo (to je njihov problem, ne vaš!) in vas bo to oviralo, je to (žal) samo vaša bolečina in toliko večje breme, da pa se vseeno pogumno odpravite na svojo pot odraslosti. Ne bo lahka, verjamem pa, da si to zaslužite in da vi to zmorete!

Vse dobro naprej.

Poleg vsega kar je navedla moderatorka se meni poraja tudi misel, da je starše enostavno strah, da boš zabluzila, če boš obstoječo fakulteto popolnoma pustila in se posvetila le služenju denarja. Morda jih je strah, da boš izgubila stik s študijem in učenjem, ki pa bo na novi fakulteti prav tako potreben, če jo boš želela končati. In strah jih je, da sploh ne boš končala nobene faklultete. Mislim, da ti le želijo pomagati k čimboljšemu vstopu v odraslost – na svoj način seveda in brez razumevanja tebe in tvojih želja. Ob takem starševstvu se tudi meni poraja vprašanje ali sta te sploh do sedaj dovolj usposobila, da si sama sposobna sprejemati zrele odločitve. Razmisli morda tudi odkod (iz njunih lasntnih življenj) izhaja ta njun strah.

hm…..
zgol moje mnenje, jaz sem seveda drugačna….
Kaj pa starše briga? Jaz bi na tvojem mestu naredila po svoje, bila tiho in se prepisala…. Povedala bi samo toliko, kot bi me vprašala. Na koncu bi rekla, res sem se trudila, pa ni šlo.
Jaz sem bila leto dni na delu v Nemčiji, sem prišla nazaj in se normalno vrnila na fax, nisem izgubila”stika” s šolo. Vsak po svoje. Vendar pa imej cilje in jim sledi.

moja izkušnja.

takrat še ne izkušena in nisem poznala vseh slabih mehanizmov domače družine- na njihovo prigovarjanje sem se vpisala na “njihov” fax. še danes po svoje trpim, saj opravljam službo, ki me ne veseli preveč. poleg tega da sem fax le s težavo končala- sem potem poslušala, kakšen luzer sem, ker sem ponavljala, pa nisem takoj diplomirala, blatenje, sramotenje. to so bila moja najhujša leta. najbolj je bolelo, da jih je bilo sram pred sosedi. zame jim je bilo prekleto mar. no, bodimo realni, še danes jim doli visi moje dobro počutje….

odloči se kot ti govori srce. če boš potem lepo furala letnike, ti starši nimajo kaj očitati. definitivno pa izkoristi to leto in naredi kaj zase, izpite, malo zasluži.
kaj pa je eno leto v primerjavi s celim življenjem?
svojim doma pa lepo povej, da lahko še tako skačejo po tebi, prisiliti te ne morejo v nič. naj ti dajo priliko, da se dokažeš!