Problem s sodelavko
Že par dni se precej ubadam z eno problematično sodelavko. Namreč, do pred dvemi leti sva bili na enakem nivoju – enak naziv in delo, nato se je odprlo novo delovno mesto in napredovala sem jaz. Na tem novem delovnem mestu ji sicer nisem direktno nadrejena, ampak delati (operativno izvajati) mora po mojih (strateških) predlogih. Malce po mojem napredovanju sem izvedela, da ji ni prav, da sem to bila jaz in ne ona. Saj razumem, ni panike. Ampak sedaj, dve leti kasneje, imam še vedno občutek, da misli, da bi lahko oba moje delo bolje opravljala. Nikakor ne zanikam, da je strokovnjak na svojem področju, včasih bi celo rekla, da pri določenih zadevah bolj kot jaz. Vsi ostali, s kateri delam, so zadovoljni z mojim delom. Glavna razlika med mano in njo (in tudi najverjetnejši razlog, da sem napredovala jaz in ne ona) je, da je najin odnos do dela popolnoma drugačen. Jaz sem ekstrovertirana, dinamična, ne jamram, energična, poskušam videti dobre stvari najprej potem se zaženem v slabe stvari. Ona je bolj introvertirane sorte, skoz nezadovoljna, na obrazi ji lahko bereš, da ji nič ni prav. Če se pogovarjava karkoli izven službe, se čisto v redu razumeva, ko pa se začne služben del, pa nikakor ne naredim nič prav (moj občutek). Ekstra se trudim za njo, poskušam čim več časa preživet z njo in z njenimi delovnimi izzivi, ampak preprosto dobim občutek, da me samo tolerira, ker me pač mora. Prišlo je do tega, da mi je uka telefon dvignit in jo poklicat, da mi je muka imeti sestanke z njo, ker probam bit pozitivna in proaktivna, pa spet ni nič dobro. Ta njen odnos mene ubija. Sem si že rekla, da se mi ne da več z njo ubadat, ampak je njeno področje precej pomembno in ga ne smem pustiti vnemar. Jutri imam spet sestanek z njo in mi je že sedaj muka. Ni mi jasno, kaj naj naredim. Naj se obnašam kot da tega ne vidim in pač naredim/ji svetujem kot najbolje znam ? Direktno z njo se mi ne da razčiščevat, ker bo spet dobila tisti svoj jamrast ksiht. Se opravičujem za tole, ampak sem morala iz sebe dat.
Na tvojem mestu se z njo ne bi več veliko ukvarjala oziroma s tem, kaj si ona misli. Važno je, da zna opravljati svoje delo, ti pa njeno znanje izkoristiti. Če ona stvari jemlje bolj osebno, potem je to njena težava in ne tvoja. Zakaj bi si lastila težave drugih ljudi?
Do je se obnašaj uradno, službeno, z njo se meni, kar se pač moraš. Bolj boš razglabljala in se poglabljala, bolj boš komplicirala. Če ji ni kaj prav, jo skušaj poslušati, sprejmi nek kompromis, če so njeni predlogi tudi tebi ok, drugače zahtevaj, da upošteva tvoje. če se da, čimveč komuniciraj po mailu, včasih je to lažje, manj je zapletanja in pregovarjanja.
Če je res takšna, kot pišeš, potem ima verjetno ob vsem tvojem trudu za dobre odnose ves čas občutek, da ji to dolguješ, ker si ji pač “ukradla” mesto, ki ga po njenem ne zaslužiš. Bolj se trudiš, slabše je. Odnose postavi samo na služben nivo pa konec.
Ker se običajno nič ne spremeni pri takih ljudeh, če se še tako trudiš..
Poskrbi zase.
če te občutki ne varajo, je ženska morda res ljubosumna in prizadeta. Ampak to bi moral biti NJEN problem, ne tvoj. Morda bi razmislila, zakaj se sploh toliko ukvarjaš z njo? Verjetno nekaj v njenem obnašanju pri tebi spodbudi te tvoje neprijetne občutke. Morda nekje globoko v sebi misliš, da si dolžna skrbeti za dobro počutje drugih, no jaz mislim, da morajo odrasli sami poskrbeti zase … naša “odrasla” odločitev je, ali bomo v življenju “surlasti” ali ne… naša “odrasla” odločitev je, ali bomo stvari sprejeli take kot so ali pa se bomo znotraj žrli do onemoglosti (se vidi na obrazu) … Ampak, kot sem rekla, to je stvar vsakega posameznika, nisi ti tista, ki bi to delala namesto nje.
No, tko jaz mislim 🙂
Groza, spominjaš me na eno mojo sodelavko. Dolga leta sva delali skupaj na enem projektu, sicer vsaka na svojem področju, potem je ona čedalje bolj prevzemala vodilno vlogo. Ker me na projektu res potrebuje (je bolj managerski tip, ne poglablja se toliko v vsebino in tehnologijo, pa zato še danes vsega ne zna sama narediti), se mi s projekta še vedno ni uspelo rešiti, no, pa saj imam to delo samo po sebi rada in mi ga ni težko opravljati. Po toliko letih je sicer že malo dolgočasno, po drugi strani je pa precej nezahtevno, ker pač že vse obvladam, pa se potem niti ne sekiram. Pridem v službo in oddelam svoje in grem relativno spočita domov. Imam pa na srečo tudi druge naloge, ne samo ta projekt. Sodelavka je sicer zdaj že prepričana, kako je ona že od začetka vse predvsem sama gor postavila (čeprav je prva leta na projektu sploh ni bilo, še v službi ni bila pri nas), ampak takih ljudi je pri nas polna hiša in tega pač človek ne more jemati preveč osebno.
Kar me pa grozno moti, je pa njeno stalno prizadevanje za neke hudo prisrčne osebne odnose. Jaz ne rabim prijateljic v službi. Imejmo fer delovne odnose, pa konec. Če je ona vodja, in se je odločila kot se je, potem naj ne išče pri meni simpatij. Če me vpraša za mnenje, ji ga povem, če me ne vpraša, sem tiho, razen če se mi njena odločitev res zdi huda polomija, potem pač opozorim enkrat. Ona se bo pa odločila, kaj bo s tem mnenjem. Če je vodja, potem naj pelje posel in stoji za svojimi odločitvami. Naj ne sili podrejenih, da se ji smejčkajo in ji kažejo navdušenje, porkaflek. In seveda, ko je kaj narobe, naj ne kolektivizira svjih napačnih odločitev, ampak naj prevzame odgovornost.
Ne trudi se, da boš svoji sodelavki všeč, to je brez veze. Bodi korektna in spoštuj jo kot človeka in kot sodelavko, in to je dovolj.
Pazi se je!
Obdrži korekten, profesionalen odnos. Nikar ne zaidi v privatne vode, ker bo odkrila tvoje slabosti in jih bo izkoristila proti tebi.
Osebno sem bila v podobni situaciji (s poudarkom na SEM BILA).
Bila sem naivna in sem ji verjela ter hotela biti prijateljska in poštena do sodelavke. Ona ni bila in me je počasi spodnesla, tako da sem na koncu JAZ dobila odpoved.