Pozdravljeni !

Odločila sem se, da vam pišem, ker potrebujem vaš nasvet in sama ne vem, kaj naj naredim. Stara sem 25 let, fant 29. Skupaj sva 2 leti. Že nekaj časa živim pri njemu doma s starši. Spiva vsak v svoji sobi. Problem, zaradi katerega vam pišem pa je fantovo stalno (vsakodnevno) onaniranje preden zaspi. Kako to vem? Enkrat slučajno nisem spala, pa sem slišala, kaj se dogaja v kopalnici (še prej si pa v sobi, kjer spi, ogleda kak porno – mal sem preverjala). Drugi dan isto.. Tretji tudi.. Jaz pa v postelji v jok. Slabo se počutim in slabo spim, nervozna sem in ne vem, kaj narediti. Kako naj se pogovorim z njim? Kaj naj mu sploh rečem?

Mogoče boste rekli, da to ni nič kaj takega. Ja, ne bi bilo, če bi imela normalno spolno življenje. Ampak zadnje čase seksava 1x na dva meseca, pa še takrat ima probleme z erekcijo. Ko ga zvečer božam in si ga zaželim (kar ne pomeni, da mislim vsak večer na seks.. saj je tudi drugače lepo), mi reče, naj grem raje spat, ker je treba zjutraj vstat. Ja, res je treba, samo če je tako, potem si nikoli ne bova vzela čas za naju. Vedno ima kake izgovore.. da je utrujen od dela, športa, da je zaspan, da lahko kdo od staršev pride. Med deseto in enajsto zvečer grem ponavadi v svojo sobo spat (še prej pa poslušam..). Vsak dan malo pred polnočjo ga zaslišim in ko v kopalnici odpravi, gre še v kuhinjo nekaj pojest, potem zobe umit in spat. Jaz pa v jok. 🙁 Prosim za nasvet, ker ne morem več tako naprej. Naj ga zalotim pri dejanju ali mu raje to povem kako drugače? Če mi bo prekipelo, bom verjetno ubrala prvo varianto, samo se potem bojim, da ne bova našla prave rešitve in bom prekinila z njim.

Glede seksa sem mu že večkrat povedala, kaj si mislim (in mu že zatežila) pa je rekel, da bo boljše, ko bova živela na svojem. Bojim pa se, da bo ista pesem. Še nekaj – zame seks ni najpomembnejši, vendar kot zgleda (in kot kje preberem) je brez pravega stika na tem področju težko peljati skupno življenje. Meni je sicer bolj važno to, da čutim, da me ima fant rad, da kam greva, da se mi posveča, čeprav ne seksava, ker je tudi brez tega lepo (vsega tega pa je zadnje čase zelo zelo malo.) Počutim se kot kaka stara mama v zakonu..:(

Pa še nekaj glede njegovega obnašanja.. ne rečem, da nima pozitivnih lastnosti, moti pa me, ker je redkobeseden, nečustven, ne pokaže prav veliko ljubezni, ko sem zraven njega je najraje sam, ne mara, da leživa objeta, ne mara objemanja (no, včasih se potrudi da ni tako, da ne bom samo kritizirala). Jaz bi se pa samo objemala in ljubkovala. Imam občutek, da ima punco samo zato, da lahko reče, da jo ima. Mislim, da me sploh ne rabi, vsaj jaz se ne počutim zaželjena. In tako gre iz dneva v dan. Obilica dela me zaposli, da ne mislim na to, potem spet jok in žalost. Bojim se, da zbolim. Prosim za nasvet, preden dokončno spakiram in ga zapustim.

Vem, da imate veliko dela z odgovori. upam, da si boste vzeli čas in mi pomagali! Že vnaprej hvala!

Obupana .

Spoštovana Obupana,
v vaši situaciji je možno dvoje:
prvič, da ima vaš fant težave s samozavestjo in se izmika nežnostim ki bi vodile v spolni odnos, pa se boji, da bi zatajila potenca( z opozarjanjem na intimne “dolžnosti” pa se začarani krog zaključi),
in drugič, gre lahko za posebno osebnostno motenost, kjer je v ospredju skrajna čustvena kontroliranost in težava pri vzpostavljanju bližine.Oboje sodi na posvet k psihiatru.Do tedaj pa mu nikar ne “težite” saj bo to doseglo ravno obratni učinek.Premislite, kateri dejavniki zunaj spolnega področja bi mu okrepili samozavest, na teh področjih ga diskretno podprite.

Najlepše se vam zahvaljujem za hiter odgovor. Poskušala se bom lepo pogovoriti z njim, potem pa bomo videli, kaj bo. Če bo treba, se še javim:)

LP!

Sicer nisem strokovnjak vendar sem slišala, da je to danes že priznana oblika zasvojenosti (predvsem v ZDA). Gre za zasvojenost bodisi s pornografskimi revijami, filmi ali pa s sexsom preko telefona ali interneta. Nekateri gredo tako daleč, da zapravljajo celotno družinsko premoženje. Predvsem je razširjena med moškimi ne glede na leta ter izobrazbo in baje razlog za ohladitev odnosov med partnerjema ni to, da moški ne bi več ljubil svoje žene. Enostavno zapadejo v to in si ne znajo sami pomagati. Da bi odnehali rabijo za to zdravljenje oziroma pomoč stokovnjaka, tako kot za katero koli drugo zasvojenost.
Ali gre v vajinem primeru za ohladitev ljubezni ali za zasvojenost ali pa za kakšno drugo težavo, ki se skriva v partnerju pa ne vem.
Lep pozdrav!
Juna.

Pozdravljeni!

S fantom sva se pogovorila in pravi, da je res, kar pravim in da mu je to prešlo v navado. Pravi, da bo rabil mojo pomoč, da se tega odvadi. Mislite, da bo to dovolj in kako naj se tega lotiva? Hvala za odgovor!

Spoštovana Obupana, moj nasvet že imate, ker pa bi bila konkretna navodila za ta prostor predolga in vezana na dodatne podatke, ki jih je mogoče dobiti le v živem pogovoru, skupaj obiščita psihiatra.

Pozdravljeni!
Danes sem prvič zašla na te strani in ker imam zadnje čase zelo velike probleme sama s seboj, sem se odločila, da vam napišem pisemce.
In sicer je najbolje,da vam kar opišem svojo situacijo…Stara sem 25 let, po poklicu prof. slovenščine in pol leta srečno zaljubljena. Problem pa nastaja v mojem odnosu do ljubezni. Fant, ki ga imam je moj prvi, kar pomeni, da sem se zaljubila zelo pozno. Noro ga ljubim in ravno v tem je moj problem. Do mene je zelo ljubeč in razumevajoč, toda ker je imel v nasprotju z mano zelo pestro preteklost (svoja dekleta je tudi kdaj prevaral), mu ne znam zaupati, kar me bolestno muči in krepi mojo ljubosumnost. Poleg vsega sva precej oddaljena drug od drugega in nisva veliko skupaj, kar povzroča pri meni tudi trenutke, ko ga preveč pogrešam. Vse to vodi v nekontrolirane izbruhe joka in napade panike, ponoči ne morem spati in noge se mi tresejo, sploh ne morem zaspati… Za delo sem izgubila vsako zanimanje, postala sem apatična in depresivna. Na dan sem se zmožna zjokati tudi 5x, pa mi ne odleže.
Rešitve sem iskala že povsod, v pogovorih s prijatelji, starši, s fantom, a me ne razumejo, saj vsi pravijo, da moram biti srečna v ljubezni, ne pa da jo doživljam kot tragedijo… Šla sem že tudi k svoji zdravnici, ki mi je predpisala Helex 3x na dan. Vendar ga ne jemljem redno, ker se bojim, da bi se zasvojila. Hkrati pa vem, da je problem v meni, v mojem nezaupanju, ljubosumju in pomanjkanju samozavesti, ki izvira iz tega, da sem zelo močne postave (imam veliko preveč kg), kar me obremenjuje že vse življenje, sedaj pa še bolj, ker vem, da bi fant bil zadovoljen, če bi shujšala, čeprav tega ne izrazi neposredno. Ker se bojim, da ga bom izgubila, se jočem, mu ne zaupam, imam ljubosumne izpade… Ne znam se rešiti iz tega, moje življenje vse bolj izgublja smisel, pomislila sem že tudi na samomor…Srečna sem le, ko je on ob meni, pa še takrat ne vedno…Brskam mu po emailih, telefonu, čeprav se tega sramujem. In ko najdem kaj takega, paničarim, čeprav vem, da me ima rad. Bojim se, da ga bom izgubila, čeprav vem, da bi se tudi v tem primeru življenje moralo nadaljevati, a si ne predstavljam, kako…Tako ne morem več živeti.
Prosim, pomagajte mi s kakšnim konkretnim nasvetom. Hvala.

Spoštovana Kaja,
imate prav , s pmirjevali bi se lahko zasvojili, zato bo namesto njih bolje vzeti antidepresiv,ki ne samo da ne povzroča odvisnosti, ampak bo ustrezneje odpravil tudi vašo depresivnost.( naj vam še prišepnem, da je stranski učinek vseh sodobnejših SSRI antidepresivov tudi izguba telesne teže)Vaša zdravnica bo gotovo izbrala pravega.Ukvarjanje s športom vam bo dvignilo samospoštovanje in vam pomagalo do dodatne izgube kilogramov.Potem bo ljubosumen vaš partner, saj se bodo moški kar naprej ozirali za vami.