Do kam mislite, da je še spremenljivo it v prilagajanju v partnerski vezi. Ok, otroci, družinsko življenje… tukaj nekako vztrajaš pri svojem. Kaj pa ostale stvari?

Npr.. eden od partnerjev ima rad družbo, hodi na razna prijateljska srečanja, mu to veliko pomeni. Drug je glede tega zelo zaprt, ima rad bolj svojo družbo, pa še to da gre bolj ali manj sam. Seveda nastane problem, ker bi prvi rad, da gre partner z njim, vendar kako, če drugemu do tega ni.

Ali bi vi temu rekli problem? Jaz si predstavljam, da nekaj časa še trpiš, z leti te pa to vedno bolj moti. Seveda se vse da rešit s kompromisi, vendar koliko kompromisov v vezi je smotrnih? Dokaj matematično vprašanje, pa vendarle..

V pravi ljubezni se da vse rešit.

Živimo sami saze, in živimo svojo pot, ne partnerjevo, partnerjeva pot, je čisto slučajno vsporedna naši, vendar nikoli ne gresta vedno z roko v roki, ampak se sem pa tja tidi malo oddaljiti in se spet srečati.

To pa ne pomeni, da gredo narazen, ampak niso vedno “vštric” ZAto si vedno vesel svoje poti in takrat ko se spet srečati si še bolj vesel. Eden dela cel dan, to je njegova pot, ko pa zvečer pride domov v posteljo, se priviji k ženi, in ona k njemu, ker so se njuni poti spet srečali in uživata v tistem trenutku.

Jutri pa je spet nov dan za uživanje v življenju.

primož

slejkoprej je eden dosti doma, drugi pa hodi ven, kar je lahko za razmerje tvegano, tisti, ki hodi ven, si v družbi mimogrede najde sorodno dušo, samo za družbo, najprej s čisto vestjo, potem pa z vedno bolj kalno. Pa ni nič kriv.
Takšna dva nista najbolj za skupaj, razen če se prilagodita vsak polovico. En včasih gre v družbo, drugi včasih ne gre. Uh, kakšna škoda za vse lepe zabave.

Draga Nastja, kako ozko razmišljaš. Zu pravil ni, pravilo je samo eno: ljubezen je, ali pa ljubezni ni. Jaz bi bila zadušena, če bi skoz hodila samo z roko v roki. To ni ljubezen, ampak tlačenje osebnosti.

jaz bi prej rekla obratno…v začetku moti, potem se pa navadiš, oz. sprejmeš partnerja takega kot je. moj niti slućajno ni za žur…pa ga tudi ne moti, če grem sama kam. in je vse o.k.; seveda bi bilo pa težko, če bi me hotel imeti priklenjeno doma.

Mojca, ne razumem. Jaz bi rada plesala, moj pa ne, in zato ne greva plesat. Imava se pa rada. A ni tlačenje osebnosti ravno to? Da sedim doma in ga gledam? A ni boljše imeti partnerja, s katerim delita vsaj take stvari, saj valčka res ne moreš plesat sam, z nekom drugim pa – ne vem, no. To ni to. So stvari, ki se jih počne skupaj, in so stvari, kjer si lahko sam.

Tako kot piše poli99 se navadno dogaja, ampak pri sebi vidim, da se ne spravim dovolj pogosto v družbo. Dosti sem zamudila. Saj vem, da bi lahko šla, ampak sam iti tudi ni vedno fajn, tako se mi pa spet ni. Sam v teater, sam v kino, sam praznovat Novo leto? To ni to. Pa pozimi, sneg na cesti, ne vozim rada v snegu, njemu to ni težava, njemu je težava spraviti se s kavča. Do mesta imam 15 km. Naj se peljem sama?

Sama hodim ven s prijateljicami, gremo v lokal, gremo v savno in plavat, gremo ven, s partnerjem pa nikamor. Pa zelo zelo rada plešem. To je tlačenje moje osebnosti – z mojo pomočjo. Ko te otroci potrebujejo, to ni problem, ko pa odrastejo pa postane dolgčas.

Ljubezen ni vtem ko se dva gledata , ampak v tem ko gledata v isto smer……

Joj, Primož, kako je tebi vse jasno, vse lepo in prav…
Meni je problem, da ta prilagajanja velikokrat niso enakovredna, da sem ponavadi jaz prilagojena, prikrajšana, zanemarjena,…ZAKAJ ???

Sovražim pijačo, ki me spremlja že skozi vse življenje. Pil je moj stari oče, pije oče, občasno pije tudi mož. Npr. 1x na teden. Jaz tega absolutno ne toleriram, ker sem prepričana, da mu to ni treba. Nehala sva kaditi, torej mu tudi občasno piti ni treba.

Kaj menite in kaj naj storim?

Pelija, pa je pil že prej preden sta se spoznala, si mu povedala že takrat da te to moti???

primož