Prijateljstvo z bivšim
Hojla!
Niti nimam kakšnega problema zanima me samo vaše mnenje glede prijatelstva z bivšim. Moja zgodba je taka, da sem bila z bivšim fantom skupaj kakšne pol leta, ko se je on odločil, da pač nisva za skupaj – razšla sva se brez kakšenga joka in stoka, pač če ni eden za ga ne moreš siliti v zvezo še naprej. Potem je minilo nekja časa in zopet sva začela hoditi ven še z enim njegovim prijateljem, bili smo nerazdružljiva trojica – ampak samo prijatelji. Od tedaj je preteklo že veliko vode sedaj imam novega fanta, ki se z bivšim zelo dobro pozna, ampak še vedno se z bivšim zelo dobro razumem in ravno tako z njegovim prijateljem. srečujemo se kar pogosto, tako da imam sedaj skoraj vedno, ko gremo ven s seboj 3 mušketirje. Ampak folku se to ne zdi ravno normalno – ko jim povem, da je eden iz druščine moj bivši, jaz pa mu sedim na kolenih in se z njim tudi objamem in mu dam lupčka, se jim zdim nora. Moj fant nima nič proti, saj itak pozna najino celotno zgodbo in ve, da nimava z bivšim nič ampak ali je res nemogoče, da si z bivšim najboljši kolega? Se moraš, ko se zveza razdre res na smrt skregat in se nikoli več srečati? Meni bi bilo brez bivšega življenje dolgočasno, sva najboljša prijatelja si skoraj vse zaupava – naslednji vikend greva celo na lov za kakšno punco zanj … v glavnem je moj medo, kot je bil prej – z razliko, da je samo kolega in nič več.
Se vam tudi zdi to nenormalno?
Tebe ne moti, bivšega ne moti, fanta ne moti … če pa druge moti, jah, vedno jih nekaj bo. To, da se mu usedeš na kolena in daš lupčka, pomeni, da mu zaupaš, pa tudi sebi, da so čustva res prijateljska. Dokler tako čuti tudi tvoj bivši, je vse OK. Če pa bi eden morda hotel več, potem bi bilo najbolje prekiniti stike, pa čeprav eden ali drugi ne bi želel izgubiti “prijatljestva” (ko so vmes močnejša čustva, ni več prostora za čisto prijateljstvo). Moraš pa paziti na nekatere stvari, recimo da ne boš prevečkrat sama z njim, pa da mu ne boš jokala, če se bosta s fantom kdaj skregala. Nedolžno tolaženje lahko hitro pripelje do nekaj več. Raje se potoži prijateljici.
Za tak odnos oz. predvsem za to, da ostane takšen, kot si ga opisala, je potrebna izjemna zrelost, trdna osebnost in popolna odkritost vseh treh, najprej do sebe. Mislim, da bi se vsak zase moral najprej poglobiti vase in si priznati oz. ugotoviti svoje latentne želje in čustva. Ko boste naredili to in ko tudi tedaj ne bo prav nobenega zadržka, boste na zavidljivo dobri poti. V nasprotnem primeru se bo zadeva, verjetno, na neki točki končala, ta konec pa zna biti precej boleč.
LP!
Matevž
V bolj norih letih sem hodila z enim tipom, pol sem se pa zaljubila v njeogvega najboljšega prijatelja, sam šele potem, ko sem prvega pustila, po nekaj mesecih, ker smo ostali prijatelji. V nihovi družbi je bil še en moj sošolec (prijatelj), pa trenirali smo skupaj, tako da smo ohranili stike. Ampak ko sem začela hodit z drugim, sem ugotovila, da me drug še ni prebolel in sem nekako uničila še njuno prijateljstvo. S sestro od bivšega sva pa postali tud kolegici, kr dobri. Pol me je on drug pustil, verjetno zarad prijatelja, vem, ker ni imel nobenega razloga, nikoli se bnisva kregala, ful sva se mela rada, edini moj fant ko lahko rečem, da je bil res OK. Pol se je tud vse uredilo, in ne moreš verjet, danes smo vsi spet naj naj. Pa tud nihče nikogar za kaj ne obtožuje, povemo si čist vse, moj ta prvi bivši mi je celo to, kako je pol z eno nedolžnost izgubil, prva ko mi je povedal.
Sam če mu ti takole sediš na kolenih, pazi, da ne bo kdaj kaj več, vprašaj se če ti res mogoče ni kaj do njega. Men je blo nekaj časa kar hudo za njim, sam po mojih bivših se ne obešam, za vsak slučaj… No, ja ko se vdimo, se dobesedno vržemo drug drugemu v objem. To, pol pa nič več :=)
Morda vam moram povedati še nekaj dejstev, da bo tole malo bolj jasno. S sedanjim fantom sem skupaj že 4 leta, z bivšim sem bila le kake pol leta. Vmes so bili še tisti “prehodni tipi” – pa še to moj bivši in sedanji fant sta se poznala že preden sem jaz prišla vmes. Pa tista lupčka mu dam sam na lička, ko se srečamo.
Saj sem tudi jaz na smrt skregana z enim drugim bivšim tipom in če ti tako zaserje življeje, kot mi ga je on čisto razumem, da ga tudi pogledat nočeš. Ampak, da pa se bi skregla čisto z vsakim, ki ni zame se mi zdi pa čudno. Tisto, da pa spiš z nekom potem se ga pa izogibaš pa spet ni zdrava pamet. Jaz z bivšim nebi več spala, pa da mi je zadnji na svetu – se mi bi zdelo že kot sex v družini, tako dolgo se že poznava, on bi pa sigurno z mano z veseljem, samo ve da nima šans in tudi namigne ne. Sicer pa bivšemu ne hodim jokat, če se skregava slučajno z mojim sedanjim fantom – ker nisem tak tip. Če se slučajno že kaj skregava, to sama razčistiva med seboj in ne nosiva jeze naokrog, to se mi zdi edino pošteno. Sicer se pa zlepa ne kregava, ker se (še) nimava za kaj pričkat.
Lep dan
Tema o bivših, ki se obešajo, sedijo po kolenih, kilicarijo…je že bila. Pobrskaj še po drugih forumih.
Osebno pravim, da ima VSE svoje meje. Ne se čuditi, toda naj ti naštejem nekaj “nenormalnih situacij”, tako za ilustracijo:
-klicarjenje ponoči, ker se imata bivša “full nekaj za zmenit”. ne more počakat do normalne jutranje ure? (o kupih sms ipd pa ne bi na tem mestu)
– sedenje očetu na krilih in poljubljanje…iz tega sledi, da tudi z bivšimi ne moremo tako. V prvem primeru, bi celo imeli lahko pomisleke, da gre za incest..
-neprestano božanje in gladenje, poljubljanje med brati in sestrami…
Morda bo kdo rekel, da pretiravam, toda postavljam ista dejanja v roke drugih udeleženih, da lahko začutite, da niso ok. Takšna dejanja naj bi bila “rezervirana” za tista dva, ki sta par.
Kot mnogim, se tudi meni to ne zdi normalno. Ponavadi se te veze popolnoma prekinejo. Z njim/njo deliš vse, vsa čustva, sex…Enostavno se neda s to osebo prijateljevati. Že ko jo zagledaš se spomniš na vso preteklost med vama. Kaj šele, da si z njo nekje na samem, sedita skupaj na klopi…vse kar je včasih bilo lahko nehote ponovno oživi.
Druga zadeva nad katero sem bil absolutno šokiran, pa je tvoj zdajšnji tip. Kako, da ni ljubosumen niti malo ? Morda pa te nima dovolj rad, če mu je toliko vseeno, da sediš bivšemu v naročju, ga ljupčkaš ipd. V drugem primeru kot je že nekdo zgoraj navedel, da morda zelo dobro prikriva, močno dvomim. Slej kot prej bi prišlo vse skupaj na plan.
Ne vem, no – meni so taki ultra tesni stiki z bivšimi odveč in ja, mene bi presneto motilo, če bi se bivša metala mojemu fantu po kolenih, se ga pretirano dotikala (lupčke pa tudi jaz dajem ob srečanjih ljudem, s katerimi smo si blizu, enako je z objemi). Nekje so meje obnašanaj do prijateljev, znancev … za to, da se koga redno dotikaš porebuješ veliko mero zaupanja, intime, ker nenazadnje le vstopaš v tuj osebni prostor ter obratno.
Zdaj – če ste vsi 4-je s tem čisto kul, potem ne vidim sploh razlage, da se ubadate z drugimi – who cares! Če vam paše, prav. Jaz sem zgoraj govorila zase, ne za vaš primer.
Je pa tudi to res, da čisto odvisno, za kakšen odnos je šlo, ko sta bila z bivšim še skupaj. Vkolikor ni bilo vpletenih tako intenzivnih čustev in preživljanja skupnega časa, povsem razumem, da sta zdaj sposobna obdržat nek prijateljski odnos. Jaz v svoje partnerske odnse vnesem veliko več intime kot v prijateljske odnose, zato po razpadu veze nikoli ne moremo it na običajen prijateljski odnos (znanstvo ja, drugo ne).
Oj
luna in v čem je problem? Če se drugi sprašujejo in zgrožajo in zgražajo kako, čemu, zakaj, …?
Če vam vsem skupaj tako ustreza in se ob tem vsi dobro počutite, “uživajte” tako tudi v bodoče. Če pa se pri tem nekdo ne počuti dobro (kot je nekdo dejal) pa raje prekinite s takimi medsebojnimi odnosi.
Če boš poslušala kaj drugi pravijo potem ne bo nikoli nič prav. Naredi tako, da bo dobro zate in za tiste, ki so v tem udeleženi. Če ti je pomemben glas ljudstva ali tvoj glas pa se odloči sama, ker s tem živiš samo ti.
PS: Komur izmed sodelujočih to ni všeč bolje, da te zapusti jutri kot danes in naj sodi na svojem 😉
sama imam še bolj zapleten primer… z bivšim sva bila skupaj 1 leto potem pa sva šla narazen brez kreganja, samo zaradi trme iz obeh koncev moje in njegove. prekinila sva stike, ker sva se tako zmenla. spoznala sem drugega tipa s katerim sem zdaj že skoraj 7 let in z njim imam 4 letnega otroka, ki mi pomeni vse na svetu. s sedanjim se dobro razumeva, le občasni prepirčki, me pa moti pomanjkanje nežnosti, kar sem mu tudi povedala (pa je blo ok samo par dni… potem pa po starem) in zdaj bistvo, po 6 letih se z bivšim spet srečava in greva na kavo. obujava spomine, beseda da besedo on pa men telefonsko. še vedno me nekaj vleče k njemu, saj se mi zdi da nikoli nisem zares pozabila na njega ( ljubezen mojega življenja) . po tistem sva se še parkrat dobila, seveda na skrivaj , kaj več od stiskanja in ljubčkanja še ni prišlo, je pa zelo blizu, on je še vedno sam od takrat ko sva midva končala. ko sva skupaj se oba počutiva sproščena, se smejiva in veliko pogovarjava in priznal je da večkrat razmišlja zakaj sva sploh šla narazen. ne moti ga ker imam otroka, skrbi ga le da bi razdru družino. naj povem da nikoli sam ne pokliče, vedno prepusti da ga pokličem ko sem sama, da nebi bilo doma kaj narobe. moj sedanji zaenkrat ne sumi nič. Kaj storiti? ima še katera podobno izkušnjo? moj sedanji je drugače dober človek, želje mi dobesedno bere iz oči, za otroka bi dal vse, le iskric nikoli niti ni bilo veliko…. bivši pa je čisto drugačen… ja vem .. ko začneta delat glava po svoje in srce spet po svoje… nastane zmeda…