Prijateljica
Pred prbližno enim let sem spoznal neverjetno punco, pametno, samozavestno, samostojno ulgavnem uau. Že večkrat sva šla tako kam vn npr. jest, kino itd itd. lahk bi reku tud dokaj redno ( vsak mesec vcasih vec vcasih manj), tud sama kam povab in kj napiše in nasploh se zelo dobro ujameva , me večkrat pohvali tudi npr. pri pogovorih imama zanimive teme tudi pri nestrinjanju se lahko z njo racionalno debatiram saj na stvari oba gledama koliko toliko logično, skoraj ne mine dneva ko ne pomislim na njo vlgavnem vse super zato bi rad mogoče kaj več kot le prijateljstvo. Tukaj pa se stvari ”zakomplicirajo” oz. morda samo jaz preveč razmišljam in sicer starejša je za 8 let, (21/29) ima dobro izobrazbo, službo ful samostojna medtem ko jaz še nism končal faxa, živim samo z mamo vndar sem navajen tud redno delat (posoda, sesanje, kuha, zunanja opravila itd) ampak tudi pr dekletih nisem ”najboljši” in zdaj nevem kako naprej. Kaj naj ji rečem če želim pa kaj več oz naj sploh kaj rečem? Nočem izpast ko nek otročji slinavc kar je tud zadna stvar ki jo rab, tud sam sem bil ”prisiljen” se vest bolj odraslo zarad situacije doma ampak pred tem sem imel le eno resno punco zato mi ne gre lih nabolše zato sploh nevem kako oz naj sploh nardim ta korak ”naprej”. Nenehno mi grejo po glavi misli da je ”out of my league” in ni šans da b lahko v meni vid kj več kot prijatla, po drug stani pa si mislim da zakaj bi gledal samo na stvari ki ima ona več kot jaz pa česa jaz nimam saj to tud ni point zveze. Hvala za vsakršn nasvet 🙂
Tko – jaz imam 6 let mlajšega že 8 let, super je. Sem bila tudi jaz že zaposlena, ko je bil na faxu, ampak si s tem nisem delala problemov, ker sem vidla, da je delaven in se ne bo hotel obesit name. Vedno sva bila v vsem enakopravna. On je naredil prvi korak, malo sem bila presenečena, ampak ker sva se tako dobro razumela, sem mu dala šanso in mi ni bilo nikoli žal. Na to, da je razlika v letih, niti ne pomislim, kolegi pa niti ne vejo vsi, da sem starejša, ker sva po letih videt približno isto. Leta niso ovira, če ni res neke ogromne razlike (pa še takrat včasih niso), tako da si ne delat težav glede tega. Če ne boš probal, če so šanse za kaj več, pa si to želiš, ti bo vedno žal. Če sta normalna odrasla človeka sta lahko še naprej prijatelja, tudi, če ti reče ne. Srečno!
Načeloma lahko ob enem druženju pač poveš, da jo imaš rad in da bi želel, da je kaj več. Vendar če ona ne bo za, boš to pač moral sprejeti. Vsak je svoje sreče sam kovač, al kako že rečejo.
Jaz imam 15 let starejšega partnerja, prej sva bila pa izključno samo prijatelja. In pol sva se en večer nekaj pogovarjala in je nekako preskočilo iz obeh strani.
Kar pogumno. 🙂
Kako je naredil prvi korak? Povabil me je na pijačo, tako kot sva že šla velikokrat, in zbral pogum in mi povedal, da zadnje čase razmišlja o meni in o tem, da bi bila kaj več kot prijatelja 🙂 Nič posebnega, sem pa zelo cenila direktnost in iskrenost. Nobenih namigovanj ali posebej romantičnih gest, iz katerih bi morala sama sklepat, kaj mi hoče povedat – to je dober recept za nesporazume. Samo preprosto povedal mi je kaj čuti in o čem razmišlja in me vprašal, če sem tudi jaz kaj razmišljala o tem. Mimogrede, nisem 🙂 Sem pa razmišljala o tem po tistem večeru in hitro ugotovila, da mi je v resnici všeč. Tako da, poskusi. Lahko se ne bo izšlo, lahko pa se bo, vedel pa boš le, če probaš.
Pa še to, moj je na splošno tudi absolutno lesen z ženskami in ni imel kaj dosti izkušenj z zvezami in šarmiranjem. Ampak meni je bilo to velik plus, ker tipov ki mislijo kolk so oh in sploh in se grejo neko osvajanje je malo morje, isti pristop, neke premišljene taktike… ni to zame. Ne padamo vse ženske na to, meni so tej tipi smešni. Seveda ne vem, kako tvoja gleda na to, ampak zgolj tako, za malo drugacen zorni kot 🙂
Pošteno. Hvala za odgovor. Trenutno čakam da se sprostijo malo ukrepi da lahko greš normalno na pijačo oz. na sprehod pol pa pač ni druge kot da povem da zdaj ko se že en čas poznama in sva se ful dobro zaštekala mislim da bi lahko bila nekaj več kot samo frenda. Nič nekih romantičnih gest z šopki ali kaj podobnega. Kratko in jedernato brez ovinkov 🙂 Problem je samo včasih če nisi ”vešč” v takih stvarrh, da ko ji strmiš v oči lahko enostavno ”zatrokiraš” od treme.
Zatrokirati od treme ni nic hudega, jaz sem jo tudi vedno imela 🙂 Razumljivo je, da je pomembne stvari težko zbrano povedati, srce razbija, glas se trese, besed pa od nikoder. Ponavadi kar povem, da imam tremo in dam tako sogovorniku vedeti, kaj se dogaja v moji glavi! Samo v filmih gre vse gladko po scenariju 🙂 Tudi jaz držim pesti, najprej, da ti uspe povedati, nato pa še za dober izid!
