Imam petletnega sina. Zelo čustven otrok je, zelo dojemljiv in navezan. Pred letom in pol smo dobili še enega fantka, ki ga je zelo lepo sprejel in tudi sedaj se lepo razumeta. Po lanskoletnih precej hudih težavah starejšega pri prvem vstopu v vrtec, smo bili letos zelo zadovoljni, ko je pričel kazati znake, da je v vrtcu zadovoljen (je tudi zelo družaben otrok).

Žal pa so letos nastali malo drugačni problemi. Njegov najboljši prijateljček, s katerim prijateljuje v bistvu že od rojstva, je postal muhast in poskuša z njim nekako manipulirati. Če mu sin ne posodi igrač ali ne dela ravno tako kot je všeč njemu, mu pravi, da se z njim ne bo igral. Sin je “kaznovan”, če prijateljčka ne vzamemo s seboj na družinske izlete (kot smo počeli včasih). In čeprav je bil (in je še vedno) sin zelo samozavesten otrok in je znal uveljaviti svojo voljo, sedaj postaja zelo nesrečen in prijateljčku v vsem skuša ugoditi in mu popušča. Prijateljček pa to v izdatni meri izkorišča. Z otrokom sva se z možem pogovorila, mu razložila, da ima tudi druge prijatelje, da ne sme tako popuščati in da se mora postaviti zase, vendar je vse zaman. On trmasto vztraja in hoče le njega. Sedaj se prijateljček tudi v vrtcu, kjer sta v isti skupini, noče več igrati s sinom (imam občutek, da mu je strašno všeč občutek nadvlade, ki jo ima nenadoma nad sinom), niti sedeti za isto mizo, in sin je strašno strašno nesrečen in zjutraj imamo hude težave, preden gre v vrtec. Nekoliko z lažjim korakim gre v vrtec le. če s seboj nese kakšno igračo in slutim, da z njo potem podkupuje prijateljčka k igri. Čeprav veva, da to ni prav, nimava srca, da bi mu to prepovedala..

Prijateljček je v zadnjem letu postal zelo agresiven (prej ni bil), išče prepire in pretepe, ko so se zadnjič igrali v peskovniku, sem slišala, kako je (brez kakršnegakoli razloga!!!, strašno fino se mu zdi občutek nadvlade nad nekom – dva sta pač več kot eden) skušal pripraviti še enega fantka, da bi skupaj natepla sina, ki je stal kot vkopan, ker mu ni bilo jasno, zakaj – ko pa sta vendar taka prijatelja!

Sin je zelo umirjen in bister fantek, in se mi smili, ker mora tako zgodaj občutiti borbe nadvlade in prevlade.

Ker vem, da morajo otroci sami urediti zadeve med seboj, sem nekaj časa poskušala pustiti času čas in čeprav nama je bilo z možem hudo, se nisva vmešavala, vendar se mi zdi, da vse skupaj že prerašča meje. Nedolžno ravskanje počasi prerašča v boksarske dvoboje brez pravega razloga, v katerih pa krajši konec (potem, ko sva sinu po začetnem šoku z možem razložila, naj udari nazaj) – če se prej ne vmešava midva z možem – zaradi šibkejše telesne konstitucije navadno potegne prijateljček. Vendar nikoli ne odneha. Še huje. Sumim, da se psihični teror nadaljuje v vrtcu. Z drugimi otroci v vrtcu se prijateljček po pripovedovanju sina zelo dobro razume in jih zna pridobiti na svojo stran. Ko se doma igramo pišemo, rišemo, rešujemo uganke, sestavljamo puzzle, ko sta skupaj onadva, se sliši le še ra ta ta bum bum bum, pištole, vojaki, policaji – skratka, sama agresija. Če je sam, sin joka že, ko gleda Kekca.

Nikomur še nisem omenila, niti prijateljčkovi mamici (s katero smo v površnih, vendar dobrih odnosih), niti vzgojiteljici…

Sin pa je vedno bolj nesrečen. Prijateljček ga ne mara več….
Kaj svetujete? Hvala za vaše mnenje.

Spoštovana Maruška,
vrtec je po zaščitnem domačem okolju prvi model siceršnjega življenja. Tam se pojavijo prve izkušnje navezovanja novih stikov,ohranjanje pridobljemih pozicij,sposobnost prenašanja porazov in tudi uveljavljanja oz. če temu tako pravite- nadrejanja.V načelu velja, da se sinko ne bo trudil za svoja pričakovanja, dokler boste to vi počeli namesto njega, zato le počakajte, da se bo pojavila njegova lastna iniciativnost, očitno nasilje nad njim pa bodo vsekakor preprečile vzgoljiteljice.Morebiti ne bi bilo napačno pobliže spoznati prijateljčkovih staršev, saj je možno, da katerega od svojih vedenjskih vzorcev dobiva prav doma.Takrat je treba seveda vplivati na vir.