Pride privlačnost tudi kasneje?
Je razlika med ljubeznijo in zaljubljenostjo.
Zame je zaljubljenost: metuljčki, ter brezglavo razmišljanje da je nekdo tvoj ideal, ne da bi jo/ga dobro poznal.
Tale definicija je všečna: “Zaljubljenost je psihoza z omejeno zmožnostjo dojemanja realnosti.”
Sicer pa verjetno vsak posameznik te reči dojema na nek svoj (poseben) način.
obupanička
Se mi je nekako zdelo, da si najstnica glede na tvoja vprašanja, pa nisi, praviš, saj ne poznam nikogar, ki ne bi bil vsaj 1x zaljubljen.
Drugi ti na to vprašanje ne morejo odgovoriti, ker je to isto, kot če bi slepcu poskušal razložiti zeleno barvo.
Lahko mu sicer pojasniš, da je to barva zelenja, da deluje pomirjajoče, ampak slepec si bo zgradil le
svoje miselne predstave glede na tvoje pripovedovanje. Dejansko pa mora spregledati, da pride na dno bistvu skozi lastno doživljanje. Torej zahtevaš, naj ti nekdo na list paprija nariše abstrakten pojem, kot je sreča, ljubezen – NEMOGOČE!
Kaj pe če te je pustilo prazno ravno tole pretirano “eksperimentiranje” (napisala si s čimer koli, torej z drogami tudi verjetno?), da si se čustveno nekako zaprla, če si se v nekaj brezglavo spustila in dobila popačeno predstave, npr. da je ljubezen/zaljubljenost=seks/telesnost, sedaj pa vidiš, da to ne bo ravno držalo, da je vse puhlo, ničevo. Ker mi deluješ nekako tako, kot da ti za vse “dol visi”, energijska ohromelost, da je vse brez smisla, da potem tudi ni prostora za čustva, ljubezen, ki si jo želiš OBČUTITI, da bi te prebudila iz Sneguljčinega sna oz. otopelosti nazaj v življenje, pa ti nekako ne uspeva.
Karkol sm napisala=P In ne, to niso droge, joj!
Drug del si nekako zadel=S Imam res popačene predstave, dobljene na experimentih preteklosti=S
Zdaj ne vem, kje sem, kaj čutim, ali sploh kaj čutim, bom kdaj? V lajf je vstopil nov fant, ki ve kaj hoče, jst pa k ena brezglava kokoš=( Dons ga pogrešam, ju3 ga ne, dons mi je kul, ju3 bom razmišljala, da je brezvezen, dons se vidim z njim v zvezi, ju3 ne več, dons mi ima kul lastnosti, ju3 bom razmišljala, da laže…=S
Še nobene prave zveze nimam za sabo, nikoli zaljubljena, vse je bilo krneki mimo, zafrkancije=S Zdaj je na obzorju vse to, kar sm skoz sanjala, jst imam strah, da bo spet krneki, da bom spet k kura z odpuljeno glavo, nič vedela, kva dogaja z mano, na koncu si s5 rekla: ja, sej to ni bilo to, itq!=S
Zaljubljenost? Stanje med manijo in depresijo…ko vidiš osebo in te spreleti milijon občutkov, glavni vodilni pa je med strahom in nekakšno čudno evforijo (kot da si predoziral z redbullom). Adrenalin je v krvi na max; občutki so podobni, kot da si se nagnil pred prepad in boš ravnokar padel (takrat pride do izbire med hit or run situacijo, večina se raje skrije ali zbeži :)) ). Noge več ne ubogajo in vodijo svojo mlahavo politiko. Izgubiš dar govora in goltaš knedle. Glava ti začne goreti (če je kje v radiju pod 30 m tvoje bližine) in dobiš lepo izdajalsko rdečo bravo :D. Roke se ti čist preznojijo in treseš se kot listič v vetru. Ja pa znajo biti neki čudni krči v trebuhu, nekateri morjo laufat na stranišče. Ah, pa seveda smeh te vedno spopada, ko zagledaš to osebo. Ne moreš se zadržat, da se ne bi smejal kot kakšen zadetek. To so samo sporočila telesa, da je pripravljeno pariti se z dotično osebo (grobo rečeno). Sedaj lahko to stanje vzpodbujaš s pretiranim razmišljanjem o tej osebi.
To je stanje fatalne privlačnosti, frustracije in obsesivne želje po spolnem kontaktu. Človeški mladiči to travmatično dojemajo kot tisto “pravo” ljubezen, eno in edino. Zrelejša oseba ve, da je to samo eno. Seks na prvi pogled grobo rečeno. Je stanje hormonske neuravnovešenosti in vsega je kriv dopamin (ki se sprošča tudi ob zlorabi mamil). Vse reakcije telesa (slabosti, mehke noge, izguba glasu,smeh…itd) so zaradi kemičnih reakcij v možganih. Zakaj se nam pa nekdo sploh dopade, pa še znanstveniki niso dognali. Baje se “zavohamo” prek hormonov.
Za človeka bi bila taka situacija preveč stresna, če bi se vlekla v nedogled. Ti imaš klasično vprašanje. Ali izbrati med fatalnim ali tistim, ki mi bo dal varno zavetje. Ljubezen se rodi s časom, spolnost se začne in konča v glavi. Zaljubljenost je zgolj ekstremno poželenje, ljubezen pa trajnejše občutje in predvsem stanje zavesti. Upam, da sem ti razsvetlila malo to vprašanje.
Sama imam podobno situacijo, Spoznala sem tipa, ki je karakterno vse kar sem si kdaj želela, imava iste poglede na svet, približno podobne in skladne cilje za prihodnost, enaka moralna stališča, enak smisel za humor…
Ampak manjka tisti čar, ob katerem dobiš metuljčke in neskončno željo po tej osebi (ki jo dobim, ko sem z njim, če ga ni tu, pa žal ne…)…
Sama sebi se zdim čudna in iščem razlage v svoji preteklosti in najdem tisoč in en razlog za svoje čudne misli, ki jih doživljam, ampak ne vem koliko so te realne…
Kaj priporočate? Naj ga pustim na miru ali raziščem kaj je na tem, ker nočem pa se igrati z njegovimi čustvi, ki so pristna in še kako zelo prisotna…
Neumna stvar, res, ko so ženske tako odvisne od občutka, ki se s pravimi manevri lahko ustvari umetno, povrhu vsega pa še z zvezo nima nobene veze.
Obstaja teorija, ki trdi, da so moški tisti, ki so izumili ‘metuljčke’ ali ‘iskre’ – in to tisti, ki jih z lahkoto ustvarijo – ter na takšen način posredno in na lahko zavrnejo tisto žensko, katere so se naveličali.
Smilijo se mi ljudje, ki mislijo, da se da normalno zvezo graditi le na hudi živalski zaljubljenosti-iluziji.
Ja, potem pa poližeš smetano in se po 2 letih zveze sprašuješ, s kom sploh si.
Ni mar lepše, če že od začetka vidiš človeka takšnega kot je in ti je tudi privlačen, tak kot je.
Nekateri ljudje vedno znova v nekoga, ki ga komaj poznate, proicirate svoje želje in hotenje po idealu. In potem ste razočarani, ko ugotovite, da on ni točno tak. Seveda ni, ker to sploh ni on, to je le vaša predstava o njemu.
Jaka, saj to se sprašujem, da če mi ta trenutek ni vizuelno privlačen, je pa človek na mestu, popoln v morali in vrednostah, ciljih, poteh, ki jih ubira… vendar, tudi spolnost je pomemben del življenja in če te nekdo ne privlači, se da to dopolnit oz pride kasneje?
Jaz ne dopolnjujem tipa s svojimi ideali, želim naredit kar bo prav za oba in res ga nočem prizadet 🙁
In če je res to z metuljčki izum moških, potem se zdej z obrestmi vrača, ker se je to vgradilo v naš sistem in pronica ven…
Mnja, je že preteklo neki časa od moje objave in veš, da nism postala nč bolj pametna=S
V bistvu je tkole, da k ga vidim, me spreleti tist: dej me že objemiiiii in poljubiiiii!!!!! Ponavad pa kar sama skočm nanjga, hehe xD Pol k se dotaknem njegovih ustnic in se tko mal bolj stiskava, me že čist zrajxx in si včasih mislem: ej, dej, ne tolk govor, ker sm v svojmu svetu in ne dojamem lih čist kaj mi praviš xD
Se tud dooost tko pogovarjava vsak dan, pa to. Vse teme od a-ž=)
K govoriva po phonu, si mislem: joj, kir sexy voice!xD
Ampak drgač, ko se ne vidiva, ni tko, da bi ga pogrešala neki in sanjarila. Že mislem nanjga, ampak ne plujem po nekih oblakih=)
@ Jaka: s to zadnjo objavo se povsem strinjam! Je drugo in mene ravno to skrbi, da morda ni tiste privlačnosti, ki bi jo do njega morala čutit. Kot pravi Milivojevič, pa se čustveno zreli ljudje ne zaljubljamo, tako da to me niti ne skrbi 😉 ker zaljubljenost je samo iluzija, ki jo ustvarimo o nekom 😉
Jah, zakaj pa so ti drugi ljudje refrenca v lastnem ljubezenskem življenju? V tem primeru sklicevanje na avtoriteto. Da bi moral prelistati eno knjigo, v tem primeru omenjaš Milivojevića, da bi našel paragraf, suhoparno definicijo v dveh stavkih, kaj pravi o zaljubljenosti in čustveni zrelosti, se pa meni zdi otroško, čisto nič drugače kot vernik, ki se sklicuje na božje zapovedi, kot se pijanec oprijema plota. Sam sebi moraš biti “svetilnik”, drugi te bo vodil v skladu z njegovimi občutki in videnji sveta, strahovi in predsodki… Zaljubljenost je vsekakor nekaj zelo lepega, kdor tega ni nikoli občutil na lastni koži, nekaj zamuja, je prikrajšan za izjemen “čustveni ognjemet”, s katero nas je nagradila narava.
Zaljubljenost z leti mine … a se sčasoma obnovi in tako si ponovno zaljubljen v svojega partnerja … temu jaz rečem obujanje ljubezni oz. metuljčkov, vnašanje strasti v vezo …
Avtorica, skušaj spoznavat fanta čimbolj neobremenjeno brez nekih pričakovanj. Privlačnost se lahko razvije kasneje seveda, lahko pa ne. Dokler boš imela v glavi to, da moraš met fanta, da se moraš zaljubit, toliko časa boš nezadovoljna, vse dokler ne boš naletela na tako obliko “ljubezni”, kot jo pričakuješ in verjameš, da mora bit točno taka.
Nekatere se zaljubijo v debele denarnice, druge v dobr avtič xD. Tiste pač vzamejo z vsem tem še pač tipa, kakršn že je. Če je slab in jo bo tepu, bo že preživela. Ali nekatere ne prenesejo samskosti in je tudi vseeno, kšn je tip, saj samska biti, jim je težje. In tko naprej =)
Tole je pa res: mam kolegico, k menja tipe s tako hitrostjo, da ji res ne sledim več – skorajda na mesečni ravno. Morda ravno zdele menjava. 🙂 Skratka, priznala pa mi je, da ne more bit sama. Totalno se zaveda problema, ki si ga s tem ustvarja, in vedno znova ponavlja, da bo mela pol leta pavzo (ja, smešno, sam zanjo je to že Guinessov rekord), da razčisti stvari pri sebi … Samo ji preprosto ne uspe. Odvisna je od odnosov. Pa tud če so bad. Sam da ma nekoga … To zna bit res suffer – glede na to, da vem, s kakimi tipi je. Revca.