Da ne bom predolga, bom na hitro opisala to kar me teži v najinem odnosu. Par sva že 9 let, skupaj sva živela pri mojih starših 5 let, 4 leta sva že na svojem (hiša, ki jo je dobil od svojih staršev) in imava 3 leta starega sina. Partner mi skoraj nič ne pomaga pri skrbi in vzgoji sina. V popoldanskem času po službi malo pockrlja malega, leži pred TV-jem, sedi pred računalnikom ali opravlja dela zunaj hiše (hiša je bila potrebna korenite prenove, tako da jo počasi urejava), še smeti se mu ne da vreči v kanto. Ko opravlja dela okrog hiše mu ne gnjavim, ker vem da je utrujen, pa še v službi ima večkrat fizično naporno (v službi sva vsaki dan 8 ur dopoldne, vikende sva prosta), ko pa kakšen dan ali dva ne dela, pa bi rada da se več ukvarja z sinom ali da gremo kam v naravo, pa dobim vedno isti odgovor da se mu ne da. Naj povem da je mali naporen, saj še ni popolnoma samostojen, končno se je odvadil plenic, uporablja kahlico, ki jo je potrebno čistiti in prazniti tudi do 5 krat ali več dnevno in to vedno počnem jaz, ko je žejen ali lačen mu skoraj vedno postrežem jaz, na sprehod grem vedno jaz, … ne vem več ali je to normalno , zvečer utrujena padem v posteljo. Zgleda da sem do sedaj, vse nekako prenašala in tolerirala (moja krivda), sedaj pa ne morem več in se skoraj vsaki dan še samo kregava (včasih mi reče da mu samo težim), postala sem prava tečna baba, ne želim tega, želim samo da se malo več ukvarja z sinom, da imam malo časa še za sebe in za gospodinjstvo. To sem mu tudi že večkrat povedala in mi je dal prav, ampak vem da bo jutri isto. Njegov oče je bil isti, zato ne vem,kako zdaj ta vzorec uporablja naprej, če sam ve da to ni dobro za našo družinico.
Bojim se da bova počasi postala dva tujca, ki bosta skupaj samo še zavoljo otroka, tega pa nočem za svojo družino, ali pa še ena v poplavi ločencev…
Prosim za mnenje?

Spoštovana lutre,

tako je, če ne želita postati tujca in pristati v »poplavi ločencev«, bo potrebno zares ukrepati. Jasno je, da ste izčrpana in razočarana, verjamem, da sta pravzaprav oba, toda tudi to, da sin potrebuje oba (če sta se že zanj odločila!), zatorej bo potrebno čas in energijo starševanja porazdeliti in postaviti prioritete. To pa kliče k odločitvam, še prej pa k resnemu pogovoru o pričakovanjih, vlogah, pravicah in dolžnostih. Če partner želi in hoče preseči očetov vzorec, se bo potrebno temu primerno tudi obnašati in odločati. Odgovornost očetovanja zahteva veliko več kot to, da prideš iz službe, se z otrokom poigraš minutko dve, mu prineseš darilo in se potem odklopiš, češ to je to, »bo že ona«. Tu meje kličejo vas.

Sin očeta potrebuje tako kot mamo, a čeprav na drugačen način, je za njegov razvoj izjemno pomemben, saj je enakega spola in mu ponuja (čustveni, kognitivni in telesni) model, ob katerem se uči kaj pomeni biti moški in koliko sem jaz kot sin vreden očeta, in tako naprej. In če tega očeta kljub pogrešanju ni in ni, potem bo na to mesto vstopila žalost, razočaranje, veliko krivde in jeza, iskanje nadomestnega vedenja, s katerim bo lakho preživel grozno bolečino pomanjkanja ljubezni … vse to pa vodi mlado telo in duševnost v garanje, ki izžira otroštvo, v preigravanje stiske, ki ga bo spremljala celo življenje. Ob takšnem otroku je mami seveda čedalje bolj naporno in nevzdržno, saj očeta ne more nadomestiti. Ko pravite, »Zgleda da sem do sedaj vse nekako prenašala in tolerirala (moja krivda), sedaj pa ne morem več in se skoraj vsaki dan še samo kregava (včasih mi reče da mu samo težim), postala sem prava tečna baba, ne želim tega…«, vam to povsem verjamem.

Vi ste čisto redu tudi s tem, da vztrajate pri svojih zahtevah, saj so upravičene, toda o tem koliko časa boste še to dopustila, da vas partner ne spoštuje in ne jemlje resno, odločate vi. Saj ni nič narobe s tem, da se počutite nemočno, ker je to povsem sprejemljivo in razumljivo, vendar žrtev pri vsem je pravzaprav le sin, ne mati ali oče. Odrasli kljub takšnim in drugačnim izkušnjam in vzorcem imamo vendarle več izbire in veliko več odgovornosti. Če se dva odločita za otroka, si na oltarju javno zavežeta te krasne reči in besede, potem je temu potrebno slediti tudi v praksi, sicer varamo najprej sebe in moramo prevzeti odgovornost za posledice napačnih izbir.

Jasno je, da je oče odgovoren za vzgojo otroka, saj bo nadaljevanje obstoječega odnosa pomenilo, da sina zanemarja. Obenem imate vi vso pravico do časa pri skrbi zase in svoje potrebe. Otrokove potrebe pa so (naj bi bile!), za čas, ko je odvisen od staršev, vselej na prvem mestu. Priporočam čas in prostor, kjer se bosta lahko pogovorila na varen način kaj čutita oz. doživljata v družini in kakšne cilje in želje imata, koliko sta lahko to, kar sta ter kaj so vajine skupne vrednote. Bližnji zakonski terapevt pri tem vsekakor koristi. Odločitev je vajina oz. vaša.

Predvsem priporočam, da usmerite pozornost na to, koliko sami sebe jemljete resno, koliko si resnično zaupate in cenite.

Srečno!

Spoštovani terapevt,

Zgoraj gre za tipično zgodbo partnerstva v Sloveniji po rojstvu otroka, ko ženska par let po tem dobesedno izgori. In postane “tečna baba”, ko želi postaviti mejo in prevaliti vsaj del odgovornosti na partnerja. K “popolni zgodbi” manjka samo še zaključek, da si je le-ta “revček” zaradi pomanjkanja telesnih radosti in partnerkine “tečnobe” omislil ljubico.

Mene pa konkretno zanima na kakšne načine lahko partnerja “spremeniš”, kako postaviš meje v takem primeru ne da pristaneš v “poplavi ločencev”. To mislim, da je ključno vprašanje za večino žensk, ki postavljamo vprašanja na tem forumu.

PS: meni osebno je v “poplavi ločencev” čudovito, ker sem očitno v ločitvenem procesu s svojim doslednim delovanjem in postavljanjem meja, končno dosegla, da se njun oče z njima ukvarja polovico časa in da tudi finačno polovično srkbi zanju. Jaz pa se imam čudovito, saj po 15h letih neznosnega garanja in izključne skrbi in odgovornosti za družino uživam v prostem času, v finačnih ugodnostih pa še ne, ker mi je pač nasilno “ukradel” moje premoženje in postopki še trajajo. Tko da..vrnila se nazaj vsekakor ne bi, zaradi njegovega nasilja in materialističnosti (no ta zadnja je bila tudi razlog zakaj se je tako “trudil” za otroke, ker si je namreč predstavlal, da je preživnina vir blaznega dohodka za njegovo preživljanje :))) Vendar se verjetno na enak način odgovornosti očeta kot smo jo dosegli v našem primeru pri drugih družinah sploh ne da doseči. Poleg tega je pri nas gotovo pomemben faktor njegove rasti odgovornsoti tudi smrt njegove matere (izjemno manipulativne osebnosti, dominantne vrste, totalno sfrustrirane v lastnem partnerstvu s prikritim alkoholikom in obsedene v gradnjo čudovite fasade popolne družine, ki je rezultirala v velikih psihičnih manjkih pri njenih otrocih – sine ji je bil popolnoma podrejen in je bila poleg ljubice (ki je mimogredce njena kopija) glavni iniciator ločitve, ker sem se ji preveč “upirala”) v času ločitve, saj če ta ne bi umrla potem bi itak vse svoje obveznosti preložil nanjo, tako pa je ostal brez suporta. Njegove ljubice pa otroka na noben način nočeta sprejeti in je prislijen sam nositi svoje zadolžitve in odgovornosti.

Spoštovana,

na vprašanje, »…na kakšne načine lahko partnerja “spremeniš”, kako postaviš meje v takem primeru ne da pristaneš v “poplavi ločencev…”«, smo na forumu že velikokrat odgovorili, dovolje je, da si pozorno preberete nekaj tem. Je pa ta odgovor bolj preprost od dejanj, ki naj mu sledijo. Na kratko:

Odločiti se je potrebno, da nehamo s (pra)starimi zakonskimi konstrukti, da lahko spreminjamo odraslo osebo, s katero smo v odnosu, ker te moči nimamo. Iz tega konstrukta izhajajo boleči kompromisi. Če se kdo ob nas spremeni, je to posledica njegove lastne odločitve. Že malega otroka, ki kaže lastno voljo, interes, želje, itn. starši – vedno razvojno gledano – ne moremo kar spreminjati po svoji podobi (čeravno si to pogosto nevede prizadevamo), saj vsaka oblika prisile oz. nesvobodne izbire vedno vodi v upor. Da to dojamemo, sprejmemo in se po tem ravnamo, potrebujemo različni ljudje, različno dolgo časa.

V praksi pogosto ugotavljamo, da si pari še kar naprej pot do osebne sreče utirajo le prek spremembe drugega v odnosu – to nikoli ne vodi do srečnega in zadovoljnega partnerstva. Tudi ne menjajmo romance s trajno ljubeznijo. Skratka, ne obstaja način spreminjanja drugega, obstaja le odločitev, da sem v odnosu pripravljen spoznavati sebe in drugega ter se spreminjati v njem, pa ne zato, ker to od mene pričakuje partner (družina, prijatelji), temveč ker mi ta odnos prinaša izziv za lastni razvoj, zadovoljstvo in srečo. Le otrokom je dovoljeno zahtevati od staršev da so boljši oz. dovolj dobri.

Zaključil bi s tem, da se v partnerstvu pogosto dogaja, da se kaj hitro (npr. po romanci) znajdemo v skrajnostih; bodisi da preveč krivde za stisko vlečemo nase bodisi da sleherno odgovornost za bolečino v odnosu pripišemo partnerju. Ko nam ne gre, partnerstvo ne sme biti boj kdo ima prav, ampak kaj vsak prispeva k vzdušju bolečine v njem. Torej, gre za spremembo perspektive, na katero smo razvojno različno (ne)pripravljeni.

V branje priporočam članek o zakonskem odnosu (Naša žena, 8/2011).

Srečno!