Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Odnosi in socialna prva pomoč Življenje, ah to življenje Preveč prijazna tašča in občutek utesnjenosti

Preveč prijazna tašča in občutek utesnjenosti

Pozdravljeni!

Že dolgo premlevam o tej stvari in me zanima vaše mnenje. Kljub temu, da sem si od nekdaj želela, da iz hiše staršem ne grem drugam, kot na svoje, sva se z možem odločila, da si začasno urediva stanovanje pri njegovih in nato začneva z iskanjem ali gradnjo nečesa svojega. Vem, kriva sem sama, ker sem na to sploh pristala. A rodila sem sina in takrat druge možnosti nisva imela (za najemniško stanovanje ni želel slišati). In evo, tukaj smo – temno in majhno mansardno stanovanje, skupen vhod in življenje dveh generacij v hiši, preveliki le za dva in premajhni za 5. Skorajda tipično življenje slovenskih podeželskih družin. Vendar za razliko od nekaterih, tast in tašča do nas nikoli nista nesramna, ne zahtevata nič v zameno za življenje v njuni hiši (midva sva se sama odločila, da si stroške bivanja vsekakor delimo), vse vedno vzameta za dobro. Sta prijazna, ustrežljiva. Večkrat me čaka kosilo, ko se vrnem iz službe, vedno sta na voljo za varstvo sina. Vem, da si nekateri mislite, da nisem hvaležna, da bi lahko živeli idilično življenje. A predvsem taščo včasih s svojo uslužnostjo odnese predaleč, kar pomeni: nenapovedano vstopanje v stanovanje večkrat na dan (ker nam je spekla pecivo, nabrala rože, kupila žemlje – vse to seveda na lastno pobudo, jo redko za kaj prosimo). Nikoli ne pridem v hišo ali se vrnem iz nje ne, da bi se mi postavila na pot in mi nenehno ponujala pomoč, varstvo. Vse to me zelo bremeni in čustveno izčrpava, saj imam potem nenehen občutek krivde, da sem jima nekaj dolžna. Jočeta, ko gremo na morje in jočeta, ko se vrnemo. Na najinega sina sta prav tako zelo navezana. Težko preživim z njim sama nekaj minutk zunaj na terasi, ne da bi naju okupirala. Večkrat tudi povesta, kako sta srečna, da sem se preselila v njihovo hišo, jaz pa v sebi jočem, da sem se. Ne predstavljam si sploh, kako bo, če se bomo zares odselili iz hiše. V tej hiši se sploh ne morem sprostiti in imam nenehen občutek utesnjenosti. Imam občutek, kot da sama več nisem sposobna poskrbeti za lastno gospodinjstvo. Občasno z možem na miren način rečeva, da bova že povedala, kadar bova potrebovala pomoč ali varstvo, vendar je že naslednji dan ponovno isto. Mož je pri vsem tem zelo neodločen, zadnje se tudi izogiba pogovorom o gradnji hiše. Naj še povem, da me je moja mama vedno spodbujala k samostojnosti in mi pomagala le, kadar sem jo sama za to prosila. Imam občutek, kot da sem se ujela v nekakšno past.

Oj, pomoje se vse tole da rešit z enim pogovorom. Je pa res da bi ta pogovor moral odločno vodit tvoj možek. Sicer si pa lahko hvaležna da tako živiš.

Ženska, če nekaj želiš imeti, se je treba potruditi za to.
Če hočeš na svoje je vrsti red ponavadi tak, da z možem šparata, se zakreditirata, če ni dovolj, gresta na svoje, potem pa zanosiš. Če ne veš, da je posledica seksa lahko otrok, potem pa se išče “začasna ” rešitev. Ti si mislila, da boš moža z otrokom spravila na svoje, mož pa je razmišljal, da bo z otrokom tebe privezal na svojo mamo. Trenutno je točka za moža.
Kolikor poznam te slovenske razmere, boš moža zelo težko odrtgala od mamine kikle, ker je oportunist. Njemu je fajn, da ima vse pri roki, da mu ni treba delat, garat, pa niti se z novo familio preveč ukvarjat.
Če bosta šla na svoje, bo on moral več delati, več zaslužiti, pa še ti ga boš s kakšnimi “družinskimi” obveznostmi preganjala.

Oh,da bi se meni tako godilo v življenju jih po rokah nosim,bodi hvaležna,e pa res dobrota je sirota.Potem se pa zmenite,da ti prevzameš vajeti in skrbiš nekaj mesecev za njih.Si zaslužita.

No, takole ti bom rekla. Če boš kdaj ujela zlato ribico, si tega vseeno ne zaželi. To je posebna vrsta pekla, obratni pekel, bi lahko rekli. Človeka ne dotolčeš z naganjanjem in zlobo, temveč dobroto in ustrežljivostjo. Po svojem je to še hujše, ker se nimaš niti pravice razjezit in udarit po mizi – ker so dobri, ustrežljivi, prijazni?

Avtorica, jaz te razumem, kaj želiš povedati. Žal niste razmejili odnosov, žal imaš taščo in tasta, ki nimata svojega življenja in žal imaš moža, ki ni nikoli rabil meje med seboj in starši. Morate se pogovoriti, in sicer moraš ti nastopiti z maksimalno mero taktnosti, občutka, nežnosti in razumevanja. Mogoče te bosta pa presenetila … Moj oče je imel zelo razumno in samozavestno sestro, ki ga je dostikrat sama od sebe malo stresla, če je počel kaj, kar je vedela, da recimo meni ni prav. Vsekakor pa jima moraš povedati tudi, da ju imaš rada, da sta res the best, ampak da se morata dozirat. Tud kila čokolade na dan ni dobra, pa če je še taka vrhunska kvaliteta.

Ta pretirana, beri pretirana skrb je pretirana skrb zase, da ne bodo sami, da vas ne izgubijo. Nalimali so se. Ta pretirana ustrežljivost ne pusti dihati in še zvečer bi vaju pokrila, če bi si upala.
Nikoli ne bosta dihala. So dobre stvari n vse pri roki in je hvale vredno kosilo, ampak nič po vajino. ne dihate, stalno v hvaležnosti in še in še.
ne znajo dati svobode. vi pa se pa tako ne boste naužili ljubezni lastne družine, partnerstva, materinstva, očetovstva in tudi skrbi, ki so pogosto prijetnejše od nadlegovanja, ki ima v ozadju le skrb zase. Pravi starši pustijo otrokom živeti. Zase jih skrbi, ne za vas. Je prav da jih ampak tak nadzor je kot da bi živeli na sodišču, o.p.

Tudi jaz sem v istem smornu… Začasno sem že dve leti pri fantu, partnerju, tako da živimo skupaj njegova mama, on in jaz. Ona je tudi absolutno pretirano in že sladkobno prijazna in ustrežljiva, meni pa vse to daje en velik odpor. Dve leti se že borim s temi svojimi občutki, prišlo je že do tega, da imam na splošno odpor tudi glede stvari, za katere vem, da bi bile ok. Noben ne razume, da je ta prijaznost in ustrežljivost zadušljiva, da ti ne daje nobenega občutka samostojnosti, ampak ti da občutek nezaupanja da nekaj lahko sam storiš, da lahko poskrbiš zase in za partnerja… Da ti občutek manjvrednosti in pomanjšanosti.

Pri nas tudi kosilo skuhano, oblek ne smem dati prat, niti sušit. Čeprav prosim naj ne daje prat, da bom potem vse skupaj dala, namece stroj in ga prizge.. kopalke si v senci sušim da se zavarujejo pred soncem, 100x povem da se direktno na soncu hitreje uničijo, jih vseeno prestavi medtem ko sem v sluzbi. Da se bodo bolj posusile. Če že dam kaj sama prat, prinese pokazat “a se vama tole res zdi dovolj oprano??” In ko oba vstrajava da ja da naj pusti reče “če se vama to zdi oprano, potem pa tudi”… pomiva namesto naju, ko ravno zajtrkujeva in se priključi zraven in sproti pomiva, nama jemlje krožnike da jih bo pomila… Čeprav vsakič rečem, naj pusti. Po kosilu ne smem pomit… Ko kuham, bi prišla povedat kako naj kaj naredim, kako ona dela da je boljše, pomivala bi mi sproti. Prideva iz pohoda, pograbi čevlje in jih opere če jih jaz isto minuto ko se sezujem ne operem. Malico bi nama rada rihtala za v službo. Da ne hodi v najino sobo sem si morala izboriti.. in je bila strašno užaljena češ da bi samo sesala in pomila tla.

Dobro da kupujeva svojo hišo. Če ne, bi že zdavnaj končala to razmerje. Mojega ljubim, ampak ubija me njegova mama. In ubija s pocukrano prijazostjo, tako da če zavrnem ali če se jezik zaradi tega sem jaz nehvaležna in nesramna čez oči drugih. In je začaran krog. Katastrofa. Me pa tolaži, da vem, da nisem sama v tem.

Pozabila sem dodati.. ko sva pa povedala da kupujeva svoje, je pa jokala in govorila, da cel cas skrbela za vse, zdaj jo pa v zahvalo zapuščava.. ko bi ona razumela, da ta njena pomoč ni bila pomoč. .

New Report

Close