Bonobi imajo enake predatorje, kot šimpanzi.. pa se družben ustroj njihovih tropov, družin bistveno razlikuje. Med drugim bonobe lovijo celo šimpanzi sami.. te se pobijajo tudi med seboj, kot tudi lovijo druge vrste opic za meso.. vključujoč “hipijevkse” bonobe. Odraslega šimpanza celo štirje moški težko obvladajo. Eno so mišice za hojo po tleh, nekaj drugega tiste za visenje z vej.

– – – –

“Nihče ti ni bolj tuj, kot človek, ki si ga nekoč ljubil.”
Erich Maria Remarque

Ljudje se spreminjamo, navkljub trditvam nekaterih, da se ne (ponavadi popolneži, ki se itak nimajo kaj spremeniti). To je koristno. Tako prepoznaš slabega partnerja: ne spreminja se.
V realnosti se pa vsi čisto zares spreminjamo. Ko bereš knjigo pri 18ih ima en pomen, pri 25ih drugega, pri 36ih tretjega, pri 47 najdeš nekaj novega, pri 55ih spet čisto novi pogledi, pri 66ih se spet vse spremeni itd.
Dokler smo skupaj, dobivamo dnevni “update” naših sprememb. Ker so te majhne, jih tudi nujno ne vidimo, kot spremembe. Lahko jih opaziš le ob prebiranju iste knjige ali prebiranju lastnega dnevnika, če ga pišeš.

V trenutku, ko smo medsebojno oddaljeni, časovno-prostorsko, so seveda spremembe bolj izrazite, opazne. Perspektiva je druga.

OK, so tudi drastične spremembe. Kjer pa to lahko pomeni več različnih stvari. Toda, če izvzameo boleznske spremembe, obstaja velika verjetnost, da se je človek prej – z nami – pretvarjal.
V pozitivnem smislu je potem sedaj bolj podoben sebi. V negativnem smislu pa zgolj nadaljuje z igranjem lastnosti. Neke vrste kameleon.

Hec je tudi, kako ljudi, od katerih si se oddaljil (tudi nekdanji prijatelji) nekako ne srečuješ več. Kot, da bi se interesi, dnevne poti popolnoma spremenile?

Ljudje se spreminjamo. Rastemo. Včasih pač (žal) v različne smeri. In kot poje Sting: If you love somebody set them free
oz. Je pred tem malce bolj podrobno Khalil Gibran: “If you love somebody, let them go, for if they return, they were always yours. If they don’t, they never were.”

Če smo jih izpustili zgolj toliko, da so fizično odšli.. ne pa tudi iz srca in našega dnevnega pretoka misli in čustev.. pa se moramo imeti dovolj radi tudi sebe, da osvobodimo še sebe.. in jih izpustimo iz srca.
Pepel spominov razpihamo v okolico.. in ne na javni forum, ker potem samo grejemo stari pasulj zamer ali ješpren koprnenj. In točno o tem govori tudi ta tema.
Tega pa ne moreš na silo, ne moreš takoj. Z vsako konstruktivno debato, z vsakim uživanjem v naravi, z vsakim trenutkom prisotnosti.. v tem trenutku zdaj, brez oklepanja ali misli o njih.. pa se to postopoma vendarle zgodi.
Podobno kot hribolazenje.. korak za korakom.. in smo na gori.

In, ko smo pri gorah.. je nekako hecno, da ko človek leze gor, razmišlja o problemih, preteklosti.. ko greš dol, nasprotno že vidiš rešitve ali drobne stvari lepega v tem življenju.
Nisi več žrtev.. nisi ugrabljen. Prisoten si. Živ.

In takrat, lahko ugledaš druge, ki so prehodili podobno pot od ugrabljenega zombija do živega.. in se zaveš tega zdaj. Sebe in čudeža življenja.
Otroci, bližnji, prijatelji.. imajo tako več od tebe živega. Kot ujetega v zaciklan krog “žrtve”.

– – – –

Ravnanje vaše partnerice, tako kot je opisano.. seveda ni v kontekstu višje zapisanega. Dejansko vas na nek način preko obstoječih čustvih NE SPUSTI. Ne daje vam svobodo, temveč z vsemi razpoložljivimi sredstvi na voljo, proti vaši volji ves čas vleče nazaj v “razmerje”. Razmerje, ki ima sdaj čisto drugačen obraz in “vsebino”.
Navkljub vajinem dogovoru, pogovoru.. očitno nezavedno prebija in jo čustveno ugrablja, da posledično nadleguje vas. Neke vrste teroristično ugrabljanje preko čustev, kjer pa seveda pridejo prav vsa razpoložljiva sredstva.. verjetno zato, ker je nek bolnik pred stoletji zapisal, da: “Je v vojni in ljubezni vse dovoljeno.”
Ni.
LJubezen ni vojna.
Ljubezen je svoboda.

In ker vam bivša svobode ne daje, se seveda postavlja neprijetno vprašanje: vas je sploh kdaj ljubila?

Logična, boleča misel.

Navkljub vsemu je odgovor: DA.
Ljubila vas je na najboljši način, ki ga je v danem trenutku zmogla. Samo oblika te ljubezni, se je iz tistega dela, ko se naj bi ljudje medsebojno spoštovali in dajali svobodo, prelila v kaos različnih preplašenih čustev in misli, ki vdirajo v njo samo.. jo zapirajo v najtemnejšo klet njene preteklosti.. iz katere ne vidi rešitve.
Prestrašena je kot majhen, nemočen otrok.

Podobno kot tista primerjava argentinskega psihoterapevta in pisatelja Jorge Bucaya: “Če malega slončka priklenemo z verigo na drog, se potem, ko odrase ne upira več, če ga privežemo zgolj s sukancem. V mislih je še vedno majhen, nemočen.”

Nekako tako se ujamemo ljudje, v svoje otroške strahove, nemoč.. bolj drastičen, ko je bil dogodek, bolj smo čustveno še vedno ujeti.. pa čeprav je danes za zunanjega odraslega opazovalca to le “cvern”.

In, ja najtežje je ljubiti, spoštovati in pomagati človeka, ki te dnevno napada.. tako kot vas očitno napada vaša bivša.
Večja, ko je časovno prostorska, kot čustvena oddaljenost.. hujši bodo napadi.

Tu pa ponovno svetujem terapevtsko pomoč, kjer si lahko pridobite dovolj verbalnih orodij in tehnik, da te težave zlagoma premostite.

P.S.
Absolutne besede kot so:
– vedno..
– nikoli…
– zmeraj,
– “morati”..
itd.
povzročajo največ gorja med partnerji in prijatelji ter sorodniki. Zato se ponavadi pri terapiji prve poslovijo (se jih preprosto prepove).. in prav po uporabi teh besed absolutnosti v besedilu pišočih ali govorečih nakazuje dejstvo, da na terapijo nikoli niso hodili oz. so tam “sedeli na ušesih” s figo v žepu. Zato, da lahko rečejo, da so bili.. ne zato, da bi si želeli kaj doseči. Fejkiči.

Jorge Bucay – Ti povem zgodbo?

[img]http://www.bukla.si/upload/book_media/13054_13219.jpg[/img]

Glede napisanega se ne opravičuj, ker ni potrebe. Forum je predvsem namenjen izmenjavi mnenj in pogledov.
Sicer si pa postal dolgočasen, tako kot pogled na širno stepo.

To, da je ona mene napadala, je sedaj že dolgo povsem brezpredmetno. Vse kar je bilo pomembno je bila njena rast v …hm… hecno smer, vsekakor ne v smer izboljšanja, kakor bi si morda želel slehernik.
Šlo je predvsem za dejanja, ki so bila posledica njenega razmišljanja in najbolj zanimivo je gledati s kakšno lahkoto nekdo pohodi vse obljube, spoštovanje in vsa skupna leta. Jup, bil sem naiven, ko sem poslušal “ta stare” in njihove pripovedi o življenju.
Tudi tole tvoje modrovanje o svobodi in rasti že rahlo cika na fenomen duš dvojčic.
Mene kar zmrazi, ko nekdo začne razpredati o tem, a v ozadju je zgodba, ki vsebuje prevaro, laži, manipulacijo…
V takem primeru je vse kar lahko narediš to, da preprosto odstopiš in greš svojo pot.
In to zadnjih par let tudi udejanjam.

Opravičilo nikoli ni odveč.

Od kar obstajajo civilizacije, obstajajo zapisi, da smo ljudje ugotovili, kdaj neko travmo dejansko “prebavimo”: takrat, ko dejansko nimamo več potrebe o njej govoriti ali pisati. Sprejmemo stvari.
Tako tudi v Bibliji piše: “Bog mi je dal moč, da spremenim stvari, ki jih lahko in sprejmem tisto, česar ne morem.”
Pa že za Budo so par stoletij pred Židovskimi spisi zapisali:
“So stvari, ki si jih ne želimo, da bi se zgodile,
a jih moramo sprejeti;
so stvari, ki jih ne želimo vedeti,
a se jih moramo naučiti;
in so ljudje brez katerih ne moremo živeti,
a jih moramo izpustiti.”

Poti je vedno več različnih. Ena izmed njih je gotovo: razumeti. Ko stvari razumeš, dojameš, jih lažje sprejmeš.

Z izpostavljanjem lastne travme javnemu forumu, pa sporočaš: da stvari niti približno še nisi sprejel, niti naučil, še manj izpustil.
Če je to zgolj prvi korak k spreminjanju sebe, preko terapije, prijateljev, hobijev, debate.. skratka vsega, kar ti širi duha in zavesti.. nič hudega. To so zgolj koraki. Noben ne bo popoln.
Če pa je to tvoj EDINI korak, potem velja, kar sem že večkrat zapisal: igraš žrtev, da ti ni potrebno nič sprejeti, nič spremeniti. In glede na različne teme te internetne strani, je žal največ prav takšnih ljudi.

Pa je hecno, svoje avtomobile verjetno redno servisirajo, vsaj pri neuradnem mehaniku. K zdravniku tudi še gredo.. za svojo duševnost, čustva pa ne poskrbijo. Ne gredo do terapevta, terapevtske skupine, ne pogovarjajo se vedno znova s prijatelji, sorodniki, bližnjimi (ker je to kao “morjenje”) ker to že v osnovi vidijo kot nekaj manjvrednega, “izgubo”. Za njih je to še vedno tekma premoči. Lažje je namreč igrati žrtev, Calimera, ki se mu je pokvaril avto, ker ga nič ne servisira: Nesrečnik od malega.
[img]https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/736x/01/c6/46/01c646827c44095ff01775adbf7be6c8.jpg[/img]

Ne bi bil rad nespoštljiv (kot si sam do uporabnikov tega foruma), ampak – si se kdaj vprašal, kaj s svojimi zapisi sporočaš TI? Kakšen je TVOJ motiv?

Kot sam ugotavljaš, je često učinek zapisanega ravno nasproten od željenega. Vsaj za tiste, ki znamo brati (tudi) med vrsticami.
Tako npr. nekdo, ki vztrajno gradi pravičniško in vzvišeno držo vrhovnega uma, nezmotljive intelektualne in moralne avtoritete (seveda v varnem anonimnem zavetju foruma), namesto grandiozne in strah vzbujajoče figure, izrisuje podobo uboge osamljene in prestrašene pare, ki ima zaradi lastne osamljenosti in preobilice časa, močan motiv samodokazovanja v virtualnem svetu.

Bolje kot 0. 😉

Berem vaše objave, in se učim od vseh vas. Priznam. Pa četudi sem edina oseba, ki se ne skrivam za anonimnostjo. Rada tudi prebiram objave Stepnega Volka, ker lahko najdem skupaj na enem mestu mnogo teoretičnega znanja in nekaj praktičnih/starodavnih resnic, seveda ukrojenih za nek drugi čas. Seveda ni nujno, da se z vsem napisanim strinjam, kajti ene in edine Resnice po mojem mnenju pač ni, a sem hvaležna za mnoga znanja različnih avtorjev, ki jih Volk citira oziroma navaja,

Je pa res…da življenje in partnerski odnosi nosijo različne izzive in vsak od nas je vreden svojega denarja. Nekaj je teorija, drugo, kot sami dobro veste, je praksa oziroma vaši partnerski in drugi odnosi, ki se kreirajo in “dihajo” vsakemu v njemu lastnem ritmu. Tukaj teorija počasi izzveni. Ostanemo mi sami s svojimi vprašanji, zbegani in pogosto osamljeni v bolečini, žalosti, jezi, besu in neskončnimi vprašanji v glavi in srčku.

Zato smo mi vsi tukaj na našem forumu prostovoljno (no, upam vsaj, da vas nihče ne sili v pisanje semkaj), da eden drugemu pomagamo, svetujemo, se “poslušamo” preko ekranov, se beremo in pač … komuniciramo. In če z našim naklonjenim nasvetom ali idejo nekomu olajšamo njegovo stisko, delamo veliko delo. Se strinjate?

No, SV, zdaj si pa prestopil mejo spodobnega.

Res je, prav imate. Pomagamo eden drugemu, osvetlimo še kak drug pogled, še kako drugo pot.
…a vse ima svoje meje.
Vi ste prijazni in dobri, mediatorka, tudi tu na forumu.
O Resnici imam pa rahlo drugačno mnenje. Obstaja samo ena. ki se je lahko 100% oprimemo in ta je tista, ki ima za osnovo trda dejstva. Vse ostalo je fikcija. Lahko imamo svoj pogled na resnico, nekdo jo bo videl drugače zaradi nekaj dejstev, ki jih pozna samo ta oseba, a če smo pošteni in vsa dejstva upoštevamo, o Resnici ni dvoma.
Več resnic je navadno posledica tega, da reči čustveno dojemamo drugače kot nekdo drug in za potrebe ohranjanja lastne integritete pozabimo na kako dejstvo ali ga prikrojim po svoje.
…a to potem ni Resnica, je le čustvena projekcija.

Pozdravljeni

Te forume berem že dlje časa pa povem da se strinjam z vecino

Dejansko vsak vidi prevaro iz svojega zornega kota…in kok časa je že minil od ločitve…dolg cajt sem se spraseval zakaj tisti k vara nima tok “jajc” da bi to povedal.

Sem zato da si skos iskren ne glede na vse..

Priznam da vcasih nisem izbiru besed kako kaj povedat…tud ce je bil kdo kdaj prizadet.

Vendar v moji glavi obstaja ena vrednota ce si z nekom nisi zarad denarja al pa ne vem cesa ampak zato ker sva se tako odlocila…okey prevara se zgodi 1x 2x vec let…ko to zves nepopisno…in lahko se se tolk prepricujes pa poskusas na stran dat to ostane…res da je manjsa intenzivnost in zdej po parih letih ugotovim ce sem jest pravi jest ne tist k je vsakmu pripravljen pomagat brezpogojno ampak da selektiras kdaj zavrneš je boljš počutje ker izbiraš da nisi tam zraven..zanimivo ko zdaj bivša še vedno sprašuje če bi bila še kdaj skupaj če kej razmišljam pa povem da ne…ker jo takoj ujamem na kakšni laži in to pa mene odbija pa dobr a lahko vsaj zdej ko nisva skup poveš tako kot je….ewo da rečem ne sem rabil 2 leti…da sem dojel vse te intrige ki so bile…kok ene sekirancije z moje strani no potem sem se pa držal nasveta ki sem ga dal prijatelju ko je bil skos kreg v njuni zvezi…ko ti bo dovolj razočaranj boš spustil zvezo…in isto jaz…nikol navajen povedat ne da ne bo kaj narobe…danes ni to več težava…tko da razumem bdpt…

Zdej odnos je bolj švoh ker ne vem kdaj je kj res kdaj ni…imava skupne otroke pa je potrebna komunikacija…sicer na otroke in se izide…

Za ostalo pa terapija pa kar preberem tukaj gor..ker ljudje kot so starsi prijatelji ki nimajo izkusenj s prevaro ti bolj ko ne dajejo samo razumevanje…dejansko moras preklik naredit v glavi da sta oba odg za propad zveze in it od tu naprej…jbg

Pa lep pozdrav

“Kaj je Resnica?”
je Pilat vprašal tistega, ki naj bi jo, če vsaj približno držijo trditve krščanske Cerkve, poznal. Toda On je ostal nem. In resnica, ki je ni razkril, je ostala nerazodeta, tako za njegove privržence kot za rimskega guvernerja. Vendar pa Jezusov molk, v tem in v drugih primerih, ne ovira njegovih sedanjih privržencev, da ne bi delovali tako, kot da so prejeli samo končno in absolutno Resnico, in da ne bi ignorirali dejstva, so jim bile predane le tiste Besede Modrosti, ki so zajete v delčku resnice, zakritem v prilikah in v nejasnih, čeprav lepih, izrekih.

Ta politika je postopoma privedla do dogmatizma in nepopustljivosti. Do dogmatizma v cerkvah, dogmatizma v znanosti, do dogmatizma povsod. Možne resnice, tako tiste, megleno zaznane v svetu abstrakcije, kot tiste, povzete iz opazovanja in preizkušanja v svetu materije, se vsiljujejo nepoučenim množicam, ki so preveč zaposlene, da bi mislile s svojo glavo, v obliki Božanskega razodetja in znanstvene avtoritete. Toda iz časov Sokrata in Pilata do današnjih dni še nadalje ostaja odprto isto vprašanje občega zanikanja:
ali obstaja v rokah katerekoli skupine ali človeka takšna stvar, kot je absolutna resnica? Razum odgovarja: “ne more biti”. V končnem in pogojenem svetu, kakršen je tudi človek sam, nikakor ni mogoča absolutna resnica o nobenem predmetu.
Obstajajo pa relativne resnice in iz njih moramo potegniti največ, kar zmoremo.

V vsaki dobi so obstajali Modreci, ki so izpopolnili absolutno, pa vendar lahko podajali le relativne resnice. Kajti nihče doslej, rojen iz smrtne ženske naše rase, ni, ali ni mogel, drugemu človeku podati celotne in končne resnice, kajti vsak od nas mora to (za nas) končno znanje najti v samem sebi. Ker nista absolutno enaka niti dva uma, mora vsak odkriti najvišjo razsvetlitev sam, v skladu s svojo zmožnostjo, ne pa s pomočjo katerekoli človeške luči. Tudi največji živi adept lahko razkrije le toliko Univerzalne Resnice kot je lahko vsrka um, kateremu jo predaja, in nič več. Tot homines, quot sententiae – je nesmrtna resničnost. Sonce je eno, njegovi žarki pa so brezštevilni; učinki, ki jih proizvedejo, pa so dobrodelni ali škodljivi, v skladu z naravo in ustrojem predmetov, na katere sijejo. Polarnost je univerzalna, toda polarizator se nahaja v naši lastni zavesti. V skladu z razvitostjo naše zavesti proti absolutni resnici jo mi vsrkavamo bolj ali manj popolno. Toda človekova zavest je le zemeljska sončnica. Hrepeneč po toplem žarku se rastlina zgolj usmeri proti soncu ter obrača in obrača, spremljajoč tok nedosegljivega svetila: njene korenine jo ohranjajo v trdnem stiku z zemljo in polovico svojega življenja preživi v senci ….

VEČINA ljudi (90% Pravzaprav) je prepričanih, da VEDO v kakšnem tonu je sporočilo zapisano. Dejansko so raziskave potrdile ravno obratno, da tudi zapisi ljudji, ki so si najbližje, se dobro poznajo ne znajo pravilno raztolmačiti zapisanega. Le 50:50, kar je bolj ugibanje, kot “vedenje”.

Besede predstavljajo zgolj manjšinski del, človeška komunikacija je namerč po Merhabianu razdeljena na sledeče dele:
7% – besede
38% – vokalna komunikacija: ton, višina glasu, intonacija, predahi…
55% – neverbalna komunikacija: geste, mimika, poza, položaj udov (body language)…

Celo v živo pride do nesporazumov. V pisani besedi pa je to toliko bolj pogosto.

“In vino veritas”, so rekli Rimljani. Lahko sicer vzameš tudi katerokoli čustvo in ena perspektiva resnice se bo pokazala. Tako tudi jeza razgali eno resnico. Ljudje v jezi včasih rečejo stvari, ki jih ne bi smeli. Stvari, ki prizadenejo in se jih ne da več vzeti nazaj. So izrečene in lahko permanentno poškodujejo medčloveške odnose: Partnerske, prijateljske, kot znotraj družine in sorodstva.
Znotraj veselja, radosti je seveda človek spet drugačen, daje drugačno sliko in seveda resnico.
Človek pred in med seksom. Po orgazmu – le petit mort – mala smrt (sicer bolj tipična za moške ni pa za njih izključno rezervirana). In prej, znotraj tehničnega pogleda v debati, omenjeni hormoni enako kreirajo svojo.. Nivoji seratonina, dopamina, oksitocina, noradrenalina.. se povišujejo menjajo, zato smo znotraj seksualnosti, božanja, bližine drugačni, kot v “vsakodnevju”. Različne resnice nam kreirajo različni hormoni.
Ena resnica je, ko smo lačni. Druga, ko smo siti. Tako hrane, kot človeške bližine in ljubezni.
Ena resnica je zjutraj, druga zvečer in tretja opoldne. Ena, ko moramo v vrtec, šolo, službo.. druga, ko je prost dan, vikend, dopust.

Že znotraj enega samega človeka torej obstaja mnogo resnic. Zakaj bi potem šel in trdil, da je le ena absolutna resnica, ki mora veljati za vse ljudi?

Ponavljam: če je EDINA stvar, ko se ti zgodi prevara (prešuštvo), da to obelodaniš na javnem forumu (poleg vseh ostalih možnih).. pomeni, da je velika verjetnost, da je to namenjeno zgolj igranju vloge žrtve. Nikjer ni govora o 100%, niti absolutnosti.

Obsojanje vnaprej, kjer si v eni osebi tako tožilec, sodnik in porota.. brez možnosti, da gre za nerazumevanje, nesporazum oz. različne perspektive.. je pa že Remarque:
[img]http://www.azquotes.com/picture-quotes/quote-life-did-not-intend-to-make-us-perfect-whoever-is-perfect-belongs-in-a-museum-erich-maria-remarque-39-79-05.jpg[/img]

Ker je bila znotraj nacizma le ena resnica, so bile njegove knjige zažgane, njegova sestra pa obglavljena (ker niso mogli dobiti njega).

Zakaj sem tu jaz, sem podal že v drugem mojem sporočilu te teme (pa pred tem odgovorom sta dve izmed bralk to že sami pogruntali – odgovora 4 in 5).
Nenazadnje sem odgovoril tudi v sporočilu višje, kaj počnemo skupaj s prijatelji, sorodniki in otroci: govorimo, debatiramo, komuniciramo, polemiziramo.. skratka mislimo.
Kjer pa prav pride že tisti Sokratov izrek: “Edina prava modrost je, da veš, da ničesar ne veš.”

Kako prav je imel, dokazuje tudi sodobna znanost raziskovanja naših možgan, ki nas ves čas po malem zavajajo.. po domače: lažejo. Po eni strani so tako sposobni dojemati le droben fragment sveta okoli sebe in še tega potem izkrivljajo: Ne verjamite vsemu kar mislite in čutite.

Ljudje lažemo sebi, kot drugim. Vidimo stvari, ki jih ni (tudi magi – rokohitreci – temeljijo svoje čarovnije na osnovi tega, kako nas varajo možgani). Nekako nič ni zares oprijemljivo, kot je že Sokrat. Zato tudi vloge popolnežev-izgub, zločincev-žrtev.. ne obstajajo. In prav takšno črno-belo dojemanje sveta nakazuje, znotraj absolutne ene resnice, da imamo opraviti točno z igranjem vloge žrtve. Tistim, ki ne bo sprejel niti 1% svojega dela odgovornosti.. in bo za vse stereotipno odgovoren prekrškar z vtičnico in vtičnikom.

Ljudi, ki so polni popolnosti, se jih je dobro izogibati.. kot pravi Remarque. In zna biti to tudi eden izmed razlogov za prešuštništvo (pobeg).. poleg premnogih drugih.
ŽRTEV (popolneža) pa vedno prepoznamo po tem, da ves čas svoj prst obtožb uperja v ZLOČINCA. Kdorkoli že to naj bi bil.. judež, žid, druga rasa, drug spol.. ali specifično: bivši partner… pa tudi virtualni Stepni Volk pride prav za to igre krivde.

Znamenita scena iz filma Addams Family Values[/url], l.1993; kjer se bloni mala fejkička javi, da bo v vaji reševanja iz vode igrala žrtev.. in ji Wednesday Adams (Chrisitna RIcci) odvrne:
[img]http://4.bp.blogspot.com/-8vv3vgkcQfA/UZnnMM5TCvI/AAAAAAAAvP0/OqFfwMHYM0Y/s640/I’ll+be+the+victim+All+your+life.png[/img]

Hvala.

Enako bi iskreno rad pohvalil vas in vašo odločitev za poklic, ki ga opravljate, kot seveda prostovoljno delo na tem forumu. Čeprav me medčloveški odnosi, razmerja zelo interesirajo, si le s težavo lahko predstavljam, da bi zmogel opravljati ta hvalevreden poklic.
Zdaj, žal.. je terapevt lahko tudi zlorabljena beseda, ker ni nekih standardov.. in se posledično nekateri posamezniki samookitijo s to titulo.
Ena takšna neskončna mera potrpežljivosti in vztrajnosti je to.. da se pomaga drugim.
Če komu pomagajo moja razmišljanja, toliko bolje.. da se spodbudi razmišljanje ter debata, je itak moj namen.. da bo marsikaj narobe videno, interpretirano.. pa žal realnost. “Babilonska” posledica tega, da ljudje nismo enaki ali da bi govorili isti “jezik”.
Še Stepnega Volka, Hermanna Hesseja so nekateri bralci narobe razumeli in je bilo nekaj samomorov med njimi. Tudi sam Hesse je, leto pred smrtjo povedal, da je to bila njegova najbolj divje nerazumljena knjiga.
Tako so si jo potem prikrojili tudi hipiji, za svoje ozke namene svobodne seksualnosti in rekreativne uporabe drog ter upor buržuaznemu načinu življenja iz sredine 20. Stoletja.

Knjige nisem nikoli prebral.. sem sicer prebral 17. strani, na kar sem opozoril sošolce v srednji šoli, ko smo morali pisati o Domačem branju. Na moje in vsesplošno začudenje sem dobil oceno 5+, postal lokalni ljubljenček učiteljice.. in od takrat naprej so me sošolci tako pre-imenovali.
Poleg čisto neprimernega čtiva, pa Srednji šoli seveda zamerim premajhno pozornost filozofiji, ki bi nam lahko odprla poglede na različne perspektive življenja in premnogih “resnic”. Že antične šole filozofije ti to omogočijo.. in s tem si potem lahko zagotoviš odklon od vztrajanja na neki lastni absolutni resnici, kar pa izboljša tvoja razmerja.. s prijatelji, partnerjem in otroci.

Komunikacija
Se strinjam.. komunikacija je tista osnovna vez med ljudmi.. in drži tista Schopenhaverjeve dilema ježevcev: Ali naj se pozimi stiskajo skupaj, da jih ne zebe, a jih potem bode. Ali naj gredo narazen, jih ne bode, a jih zato zebe. Nekako tako tudi ljudje, kot socialna bitja, doživljamo vse skupaj. Malce bode, ko smo skupaj, ko komuniciramo.
Bolje, ko komuniciramo, manj bode. Brez bodic in trnov seveda nikoli zares ne gre (je iluzija).. lahko pa se izboljšujemo, popravljamo, da nam gre to čimbolj od rok (in jezika). Pridobimo s tem tudi v partnerstvu, kar pa je osnovni namen, vseh teh vaj.. tudi virtualnih preko forumov.

Vse teme, ki sem jih začel na javnem forumu, so se začele kot interno dopisovanje s prijatelji ter sorodniki. Prav na njihov predlog sem se potem oglasil še izven našega kroga sogovornikov.
Nihče se ne potrebuje strinjati o določenem pogledu na stvar. Imaš vso pravico stvari videti iz svojega zornega kota. Tisto zanimivo pa je argumentirano ali dovolj doživeto opisati svojega. Ne z namenom, da bi se ti klanjali, te častili ali karkoli takšnega.
Kot rečeno v drugem sporočilu te teme: dovolj (mi) je, da mislimo.

Anonimnost
Moja anonimnost je zgolj navidezna. Z osnovnim poznavanjem računalništva, se lahko dokoplješ do mojega imena in priimka. Dodatno vsi moji prijatelji, sorodniki, kot sodelavci (pre)poznajo moj nickname.. sošolci itak.
OK, če si hacker, tako ali tako veš celo to: kje vse sem doma (IP), iz katerih naprav se oglašam, kakšne ksihte pokam, ko tipkam… na metroju, vlaku, avtobusu.. trajektu.. ležeč na travi, na kavču ali za mizo.

“Kaj je Resnica?”
je Pilat vprašal tistega, ki naj bi jo, če vsaj približno držijo trditve krščanske Cerkve, poznal. Toda On je ostal nem. In resnica, ki je ni razkril, je ostala nerazodeta, tako za njegove privržence kot za rimskega guvernerja. Vendar pa Jezusov molk, v tem in v drugih primerih, ne ovira njegovih sedanjih privržencev, da ne bi delovali tako, kot da so prejeli samo končno in absolutno Resnico, in da ne bi ignorirali dejstva, so jim bile predane le tiste Besede Modrosti, ki so zajete v delčku resnice, zakritem v prilikah in v nejasnih, čeprav lepih, izrekih.

Ta politika je postopoma privedla do dogmatizma in nepopustljivosti. Do dogmatizma v cerkvah, dogmatizma v znanosti, do dogmatizma povsod. Možne resnice, tako tiste, megleno zaznane v svetu abstrakcije, kot tiste, povzete iz opazovanja in preizkušanja v svetu materije, se vsiljujejo nepoučenim množicam, ki so preveč zaposlene, da bi mislile s svojo glavo, v obliki Božanskega razodetja in znanstvene avtoritete. Toda iz časov Sokrata in Pilata do današnjih dni še nadalje ostaja odprto isto vprašanje občega zanikanja:
ali obstaja v rokah katerekoli skupine ali človeka takšna stvar, kot je absolutna resnica? Razum odgovarja: “ne more biti”. V končnem in pogojenem svetu, kakršen je tudi človek sam, nikakor ni mogoča absolutna resnica o nobenem predmetu.
Obstajajo pa relativne resnice in iz njih moramo potegniti največ, kar zmoremo.

V vsaki dobi so obstajali Modreci, ki so izpopolnili absolutno, pa vendar lahko podajali le relativne resnice. Kajti nihče doslej, rojen iz smrtne ženske naše rase, ni, ali ni mogel, drugemu človeku podati celotne in končne resnice, kajti vsak od nas mora to (za nas) končno znanje najti v samem sebi. Ker nista absolutno enaka niti dva uma, mora vsak odkriti najvišjo razsvetlitev sam, v skladu s svojo zmožnostjo, ne pa s pomočjo katerekoli človeške luči. Tudi največji živi adept lahko razkrije le toliko Univerzalne Resnice kot je lahko vsrka um, kateremu jo predaja, in nič več. Tot homines, quot sententiae – je nesmrtna resničnost. Sonce je eno, njegovi žarki pa so brezštevilni; učinki, ki jih proizvedejo, pa so dobrodelni ali škodljivi, v skladu z naravo in ustrojem predmetov, na katere sijejo. Polarnost je univerzalna, toda polarizator se nahaja v naši lastni zavesti. V skladu z razvitostjo naše zavesti proti absolutni resnici jo mi vsrkavamo bolj ali manj popolno. Toda človekova zavest je le zemeljska sončnica. Hrepeneč po toplem žarku se rastlina zgolj usmeri proti soncu ter obrača in obrača, spremljajoč tok nedosegljivega svetila: njene korenine jo ohranjajo v trdnem stiku z zemljo in polovico svojega življenja preživi v senci ….
[/quote]

Zakaj je treba spuščati meglo in resnico na osnovi faktov degradirati na nivo subjektivnega?
Verska resnica in resnica na osnovi faktov nimata prav veliko skupnega. Prva je manipulativna in ima težko ali pa nedokazljivo osnovo, druga pa ima za osnovo trdna dejstva.
Me zanima, kako bi odreagirala, ko bi ti z računa izginilo nekaj tisoč evrov pa bi ti nekdo prodajal subjektivno resnico, da morda si se pa zmotila in mislila, da si na računu imela za eno mesto večjo cifro.

“Kaj je Resnica?”
je Pilat vprašal tistega, ki naj bi jo, če vsaj približno držijo trditve krščanske Cerkve, poznal. Toda On je ostal nem. In resnica, ki je ni razkril, je ostala nerazodeta, tako za njegove privržence kot za rimskega guvernerja. Vendar pa Jezusov molk, v tem in v drugih primerih, ne ovira njegovih sedanjih privržencev, da ne bi delovali tako, kot da so prejeli samo končno in absolutno Resnico, in da ne bi ignorirali dejstva, so jim bile predane le tiste Besede Modrosti, ki so zajete v delčku resnice, zakritem v prilikah in v nejasnih, čeprav lepih, izrekih.

Ta politika je postopoma privedla do dogmatizma in nepopustljivosti. Do dogmatizma v cerkvah, dogmatizma v znanosti, do dogmatizma povsod. Možne resnice, tako tiste, megleno zaznane v svetu abstrakcije, kot tiste, povzete iz opazovanja in preizkušanja v svetu materije, se vsiljujejo nepoučenim množicam, ki so preveč zaposlene, da bi mislile s svojo glavo, v obliki Božanskega razodetja in znanstvene avtoritete. Toda iz časov Sokrata in Pilata do današnjih dni še nadalje ostaja odprto isto vprašanje občega zanikanja:
ali obstaja v rokah katerekoli skupine ali človeka takšna stvar, kot je absolutna resnica? Razum odgovarja: “ne more biti”. V končnem in pogojenem svetu, kakršen je tudi človek sam, nikakor ni mogoča absolutna resnica o nobenem predmetu.
Obstajajo pa relativne resnice in iz njih moramo potegniti največ, kar zmoremo.

V vsaki dobi so obstajali Modreci, ki so izpopolnili absolutno, pa vendar lahko podajali le relativne resnice. Kajti nihče doslej, rojen iz smrtne ženske naše rase, ni, ali ni mogel, drugemu človeku podati celotne in končne resnice, kajti vsak od nas mora to (za nas) končno znanje najti v samem sebi. Ker nista absolutno enaka niti dva uma, mora vsak odkriti najvišjo razsvetlitev sam, v skladu s svojo zmožnostjo, ne pa s pomočjo katerekoli človeške luči. Tudi največji živi adept lahko razkrije le toliko Univerzalne Resnice kot je lahko vsrka um, kateremu jo predaja, in nič več. Tot homines, quot sententiae – je nesmrtna resničnost. Sonce je eno, njegovi žarki pa so brezštevilni; učinki, ki jih proizvedejo, pa so dobrodelni ali škodljivi, v skladu z naravo in ustrojem predmetov, na katere sijejo. Polarnost je univerzalna, toda polarizator se nahaja v naši lastni zavesti. V skladu z razvitostjo naše zavesti proti absolutni resnici jo mi vsrkavamo bolj ali manj popolno. Toda človekova zavest je le zemeljska sončnica. Hrepeneč po toplem žarku se rastlina zgolj usmeri proti soncu ter obrača in obrača, spremljajoč tok nedosegljivega svetila: njene korenine jo ohranjajo v trdnem stiku z zemljo in polovico svojega življenja preživi v senci ….
[/quote]

Zakaj je treba spuščati meglo in resnico na osnovi faktov degradirati na nivo subjektivnega?
Verska resnica in resnica na osnovi faktov nimata prav veliko skupnega. Prva je manipulativna in ima težko ali pa nedokazljivo osnovo, druga pa ima za osnovo trdna dejstva.
Me zanima, kako bi odreagirala, ko bi ti z računa izginilo nekaj tisoč evrov pa bi ti nekdo prodajal subjektivno resnico, da morda si se pa zmotila in mislila, da si na računu imela za eno mesto večjo cifro.
[/quote]

Only when we realize that there is no eternal, unchanging truth or absolute truth can we arouse in ourselves a sense of intellectual responsibility. (by Hu Shih)

..v enem stavku vse povedano..

“Kaj je Resnica?”
je Pilat vprašal tistega, ki naj bi jo, če vsaj približno držijo trditve krščanske Cerkve, poznal. Toda On je ostal nem. In resnica, ki je ni razkril, je ostala nerazodeta, tako za njegove privržence kot za rimskega guvernerja. Vendar pa Jezusov molk, v tem in v drugih primerih, ne ovira njegovih sedanjih privržencev, da ne bi delovali tako, kot da so prejeli samo končno in absolutno Resnico, in da ne bi ignorirali dejstva, so jim bile predane le tiste Besede Modrosti, ki so zajete v delčku resnice, zakritem v prilikah in v nejasnih, čeprav lepih, izrekih.

Ta politika je postopoma privedla do dogmatizma in nepopustljivosti. Do dogmatizma v cerkvah, dogmatizma v znanosti, do dogmatizma povsod. Možne resnice, tako tiste, megleno zaznane v svetu abstrakcije, kot tiste, povzete iz opazovanja in preizkušanja v svetu materije, se vsiljujejo nepoučenim množicam, ki so preveč zaposlene, da bi mislile s svojo glavo, v obliki Božanskega razodetja in znanstvene avtoritete. Toda iz časov Sokrata in Pilata do današnjih dni še nadalje ostaja odprto isto vprašanje občega zanikanja:
ali obstaja v rokah katerekoli skupine ali človeka takšna stvar, kot je absolutna resnica? Razum odgovarja: “ne more biti”. V končnem in pogojenem svetu, kakršen je tudi človek sam, nikakor ni mogoča absolutna resnica o nobenem predmetu.
Obstajajo pa relativne resnice in iz njih moramo potegniti največ, kar zmoremo.

V vsaki dobi so obstajali Modreci, ki so izpopolnili absolutno, pa vendar lahko podajali le relativne resnice. Kajti nihče doslej, rojen iz smrtne ženske naše rase, ni, ali ni mogel, drugemu človeku podati celotne in končne resnice, kajti vsak od nas mora to (za nas) končno znanje najti v samem sebi. Ker nista absolutno enaka niti dva uma, mora vsak odkriti najvišjo razsvetlitev sam, v skladu s svojo zmožnostjo, ne pa s pomočjo katerekoli človeške luči. Tudi največji živi adept lahko razkrije le toliko Univerzalne Resnice kot je lahko vsrka um, kateremu jo predaja, in nič več. Tot homines, quot sententiae – je nesmrtna resničnost. Sonce je eno, njegovi žarki pa so brezštevilni; učinki, ki jih proizvedejo, pa so dobrodelni ali škodljivi, v skladu z naravo in ustrojem predmetov, na katere sijejo. Polarnost je univerzalna, toda polarizator se nahaja v naši lastni zavesti. V skladu z razvitostjo naše zavesti proti absolutni resnici jo mi vsrkavamo bolj ali manj popolno. Toda človekova zavest je le zemeljska sončnica. Hrepeneč po toplem žarku se rastlina zgolj usmeri proti soncu ter obrača in obrača, spremljajoč tok nedosegljivega svetila: njene korenine jo ohranjajo v trdnem stiku z zemljo in polovico svojega življenja preživi v senci ….
[/quote]

Zakaj je treba spuščati meglo in resnico na osnovi faktov degradirati na nivo subjektivnega?
Verska resnica in resnica na osnovi faktov nimata prav veliko skupnega. Prva je manipulativna in ima težko ali pa nedokazljivo osnovo, druga pa ima za osnovo trdna dejstva.
Me zanima, kako bi odreagirala, ko bi ti z računa izginilo nekaj tisoč evrov pa bi ti nekdo prodajal subjektivno resnico, da morda si se pa zmotila in mislila, da si na računu imela za eno mesto večjo cifro.
[/quote]

Believing ourselves to be possessors of absolute truth degrades us: we regard every person whose way of thinking is different from ours as a monster and a threat and by so doing turn our own selves into monsters and threats to our fellows. (Octavio Paz)

Tole je pa že mal težje sprejet, ane? 🙂

Ahh, Stepni_Volk… pretencioznost, grandioznost, narcisizem, egocentrizem, napuh, pokroviteljska drža do nevednih in intelektualno inferiornih bitij, fejk “žrtev”… to je približno tisto, kar veje iz tvojih zapisov in se kot zadušljiv smrdljiv oblak vali po vijugah tega foruma. Če pač ima človek toliko potrpljenja in vzdržljivega želodca, da se mu od silne (samo)grandioznosti in (samo)poveličevanja prej ne obrne…

Ponavljam (retorično) vprašanje, na katerega še vedno ni odgovora: kakšen je tvoj motiv? Je to res le (kot domnevam) osamljenost in bolestno pomanjkanje samozavesti? Morda kaj… hujšega?

Malce sicer namigneš, da si se znašel na tem mestu po prijaznem napotilu sorodnikov (ahem) in prijateljev (aheeem) – ugibam, da zato, da neskončno znanje ne bi blagohotno sijalo samo na tvoje najbližje?
Navajaš:
Vse teme, ki sem jih začel na javnem forumu, so se začele kot interno dopisovanje s prijatelji ter sorodniki. Prav na njihov predlog sem se potem oglasil še izven našega kroga sogovornikov.
Ob tem pa malce resignirano potarnaš:
Ena takšna neskončna mera potrpežljivosti in vztrajnosti je to.. da se pomaga drugim…

Torej, odreši me neskončne radovednosti.
Kaj počneš na tem forumu, poleg tega da udeležencem (ki gredo večinoma skozi težke življenjske preizkušnje) “pomagaš” in jih obkladaš z manipulatorji in fejk žrtvami?

In kaj je po tvojem mnenju namen tega foruma? Če zanemarimo dejstvo, da imaš na njem vso pravico in svobodo pisati neskončne eseje ter celo možnost instant copy-paste podučevanja nevednih ovčic? Kakorkoli, očitno gre za neko obliko žrtvovanja, nesebično pomoč manj razvitim.

Namigneš tudi, da – seveda – kot pravi svetovljan in erudit živiš v eni od svetovnih metropol, na metroju in na poti v službo (katedra filozofije na Ivy league kolidžu?) pa rad podeliš delček svojega natrpanega urnika z neukimi ovčicami.

Za konec:
Moja anonimnost je zgolj navidezna. Z osnovnim poznavanjem računalništva, se lahko dokoplješ do mojega imena in priimka. Dodatno vsi moji prijatelji, sorodniki, kot sodelavci (pre)poznajo moj nickname.. sošolci itak.

Ah, spet grandioznost, samoobčudovanje… itak. 5+ 😉

In res, tvoja anonimnost je zgolj navidezna – predvsem za tistega, ki zna razumeti.
In še najmanj za tistega, ki brska po IP naslovih.

Hecna si… Vsi citati, ki si jih navedla so ok…
Sam sem pristaš konstantnega učenja, kar pomeni, da si ne lastim nobene pravice po posedovanju resnice, niti ne mislim, da nekdo drug ne sme imeti drugačnega pogleda na isto reč.
…ampak fakti so fakti.
Če pred teboj nekdo lebdi, še ni rečeno, da res lebdi. Preučiti je potrebno vsa dejstva in nato ugotoviš ali lebdi ali ne. Isto je pri odnosih. Nekdo lahko nek odnos dojema kot omejujoč, nekdo drug pa ta isti odnos vidi kot odnos brez omejitev. Vedno pa je neka stična točka, neka sredina, kjer se mnenja in dojemanja lahko srečajo in poenotijo. Ta točka pa je lahko resnica, lahko pa fikcija. Kakor komu drago…
…jaz ostajam pri svoji smeri – če danes ne razumem, bom razumel kasneje, ko preučim dejstva. Drugemu pa ne bom vsiljeval svojih pogledov, le priznam mu, da imava različne poglede.
In ko so razlike prevelike, greva pač vsak svojo pot.

Ahh, Stepni_Volk… pretencioznost, grandioznost, narcisizem, egocentrizem, napuh, pokroviteljska drža do nevednih in intelektualno inferiornih bitij, fejk “žrtev”… to je približno tisto, kar veje iz tvojih zapisov in se kot zadušljiv smrdljiv oblak vali po vijugah tega foruma. Če pač ima človek toliko potrpljenja in vzdržljivega želodca, da se mu od silne (samo)grandioznosti in (samo)poveličevanja prej ne obrne…

Ponavljam (retorično) vprašanje, na katerega še vedno ni odgovora: kakšen je tvoj motiv? Je to res le (kot domnevam) osamljenost in bolestno pomanjkanje samozavesti? Morda kaj… hujšega?

Malce sicer namigneš, da si se znašel na tem mestu po prijaznem napotilu sorodnikov (ahem) in prijateljev (aheeem) – ugibam, da zato, da neskončno znanje ne bi blagohotno sijalo samo na tvoje najbližje?
Navajaš:
Vse teme, ki sem jih začel na javnem forumu, so se začele kot interno dopisovanje s prijatelji ter sorodniki. Prav na njihov predlog sem se potem oglasil še izven našega kroga sogovornikov.
Ob tem pa malce resignirano potarnaš:
Ena takšna neskončna mera potrpežljivosti in vztrajnosti je to.. da se pomaga drugim…

Torej, odreši me neskončne radovednosti.
Kaj počneš na tem forumu, poleg tega da udeležencem (ki gredo večinoma skozi težke življenjske preizkušnje) “pomagaš” in jih obkladaš z manipulatorji in fejk žrtvami?

In kaj je po tvojem mnenju namen tega foruma? Če zanemarimo dejstvo, da imaš na njem vso pravico in svobodo pisati neskončne eseje ter celo možnost instant copy-paste podučevanja nevednih ovčic? Kakorkoli, očitno gre za neko obliko žrtvovanja, nesebično pomoč manj razvitim.

Namigneš tudi, da – seveda – kot pravi svetovljan in erudit živiš v eni od svetovnih metropol, na metroju in na poti v službo (katedra filozofije na Ivy league kolidžu?) pa rad podeliš delček svojega natrpanega urnika z neukimi ovčicami.

Za konec:
Moja anonimnost je zgolj navidezna. Z osnovnim poznavanjem računalništva, se lahko dokoplješ do mojega imena in priimka. Dodatno vsi moji prijatelji, sorodniki, kot sodelavci (pre)poznajo moj nickname.. sošolci itak.

Ah, spet grandioznost, samoobčudovanje… itak. 5+ 😉

In res, tvoja anonimnost je zgolj navidezna – predvsem za tistega, ki zna razumeti.
In še najmanj za tistega, ki brska po IP naslovih.
[/quote]

Veliko bolj konstruktivno, poučno, za vse, ki samo berejo, tako kot tudi za tiste, ki pišemo in beremo, je debatiranje o VSEBINI in ne analiziranje in ukvarjanje z avtorji napisanega.
Kdo je Stepni, ali kdo smo vsi ostali, kaj tu delamo, zakaj smo tu gor, je pravzaprav brezpredmetno (čeprav je že odgovoril btw).

Dokler je naš argument zgolj napadanje drugih, se vrtimo v začaranem krogu. In igranje večne žrtve.

Ne moreš spoznati nič novega (tudi o sebi!) od nikogar, če se niti ne potrudiš argumentirati napisano.

In kot je že ga.Melita napisala:

Rada tudi prebiram objave Stepnega Volka, ker lahko najdem skupaj na enem mestu mnogo teoretičnega znanja in nekaj praktičnih/starodavnih resnic, seveda ukrojenih za nek drugi čas. Seveda ni nujno, da se z vsem napisanim strinjam, kajti ene in edine Resnice po mojem mnenju pač ni, a sem hvaležna za mnoga znanja različnih avtorjev, ki jih Volk citira oziroma navaja,

Če že od drugih ne zmoreš, nočeš uvidet nič pozitivnega, mogoče ti da vsaj mislit (če konstruktivnega argumentiranja še ne zmoreš) razmišljanje strokovne osebe?
Ali se po tvoje pač tudi ga.Melita tukaj na forumu samo mal afna?

No, tole je pa popolnoma kontra, tvojim običajnim tezam napisanim v tej temi.

No, tole je pa popolnoma kontra, tvojim običajnim tezam napisanim v tej temi.
[/quote]

Ne, ni… Znova povem, da je resnica ena in če na njej najdeva stično točko, je ok, če ne pač greva vsak zase in po svoje.
Moje konstantno učenje pa je vedno v smeri ugotavljanja realnih dejstev, ne pa fikcijske predstave na čustveni osnovi. Čeprav se zavedam, da imajo čustva na dojemanje realnosti močan vpliv in da se zlahka prepustimo impulzom, ko nismo pozorni na dejstva, je moj cilj vedno iskanje resnice na realnih, trdnih dejstvih.
Pri tem pa resnice ne dojemam kot nekaj, kar si lahko lastim. To pač ne gre, lastnik resnice je racio, ki upošteva dejstva. Tudi čustva so lahko dejstvo v smislu vzroka ravnanj nekoga. A posledica ravnanja je vedno neko stanje, nek skupek, zaporedje dogodkov oz. ravnanj nekoga in te lahko oceniš le in samo na osnovi dejstev. Ta ocena pa je lahko edino približek eni in neizpodbitni Resnici. Pa da ne boš to poskušala zaviti v vzhodnjaške pol verske in verske modrosti, ker to nima s tem o čemer pišem prav nobene zveze… to pomaga le zamegljevati resnična dejstva.
Kot sem rekel, jaz si prizadevam stvarem priti do dna in me kvazi resnice na čustveni osnovi ne pritegnejo, ker so preveč subjektivne.
Primer: Sosed me nekega dne napade, da na sicer skupnem parkirišču zanalašč parkiram pod njegovim oknom. Druga soseda mi enkrat namigne, da sem za tistega soseda navaden demon.
…tako se me nekega dne ta sosed fizično loti, ker da ga nalašč provociram, a se je tip uštel, ker je napak ocenil moje sposobnosti. Sledi njegova prijava na policijo in razčiščevanje stanja na sodišču… To se konča sicer v mojo korist – njegova tožba propade.
Njegova resnica je, da sem pač hudoben in sem uspel še sodnika naviti okoli prsta.
Moja resnica, ki je enaka sodnikovi resnici pa je?
… Večino dni pridem domov ravno tak čas, da sta prosti parkirni mesti, ki sta najbližji vhodu v blok in seveda pod sosedovim oknom. Meni je popolnoma vseeno kje parkiram, ker sem pa primerno len, parkiram blizu vhoda v blok. Na sodišču izvem še, da moram na tega tipa paziti, ker ima “izkaz” za to, da lahko ravna kakor pač ravna – shizofrenija pa sem in tja pozabi na tablete…
Primer je pač banalen prikaz nečesa, kar ves čas trdim pa ne razumete in poskušate obrniti po svoje.