Prevarani – kakšen profil avtorjev je to?
Škoda le, da ne izkazuješ te vseobsegajoče sposobnosti sprejemanja in razumevanja človeških (ahem, milesovih) nepopolnosti in kalimerovskih zablod tudi na tem forumu – kot jo (verjamem) v svojem vsakodnevnem življenju… khm.
Kakor tudi predlagam, da se tale forum potuhe čimprej (samo)ukine, ker ga je za svoje nizkotne namene uzurpirala združba butlov in kalimerotov. Čas je že, da končno sprejmemo svoje grehe, ker smo svoje trpeče partnerje pognali v varanje in jim s tem povzročili nepopravljivo škodo. Pokesajmo se v tišini in kontemplaciji ter storimo nekaj zase in zgolj pri sebi.
Zorimo.
V tišini.
Sami.
ššš….
Ker če bom hotel brati romane, grem raje brat Dostojevskega…
A ti se pogovarjaš s spodnjimi ustnicami tudi sicer?
Zate me pa res zanima, kaj je ozadje takega razmišljanja? Zdaj je prevarani že butast, nezrel in neodgovoren. In butl ostane butl do konca. Uh. In vsi, ki varajo, so prej plemenito par let prosili za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.
Ja, Einstein je dejansko imel prav glede brezmejne neumnosti.
Ampak vsaj za stres ob ločitvi in stres ob smrti partnerja (nihče ne govori o smrti otroka, lepo te prosim) greš lahko poguglat, ker je na tone materiala o tem.
[/quote]
Mah ne žarna, in btw spodnje ustnice kar pospravi, ker ti ne bodo pomagale, ne sploh ne, prevarani je ubogi nevedni naivni mali otroček, ki nikoli ni nič storil nobenemu hudega in je vse in vedno delal absolutno pravilno in prav. Poln ljubezni, predaje, iskrenosti, vedno odkrit in pozoren.
Blazno pameten, zrel in odgovoren.
In nihče ga ni nikoli, ne prej in ne kasneje prosil za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.
Nekega lepega dne se mu je iz čistega miru in brezmejne idile zakonskega stanu, polne ljubezni, zgodila strašna krivica.
Njegov partner ga je naenkrat, v trenutku, brez besed, prevaral!
Kakšna groza, grdobija, kakšen monstrum je živel zraven mene, idealnega popolnega izredno pametnega dobrotnika!
Res, enako grozno, kot če ti pijan voznik do smrti zbije otroka!
Zdaj bolj razumeš ane?
[/quote]
Ne, niti malo te ne razumem.
Pa v tvojem črno belem svetu sploh obstaja možnost, da je prevarani dolga leta prosil za pogovor, predlagal strokovno pomoč, se trudil, skušal reševati, bil dober partner po svojih najboljših močeh in presoji, pa je bilo vse to premalo? Misliš, da je vedno tako, da varajoči iz golega obupa, namesto da bi naredil samomor, ker ga ljubljeni partner niti malo ne razume, poišče tretjo osebo in se potolaži v njenem golem naročju?
Za varanje moraš imeti čas, energijo, domišljijo … Tisti, ki je s srcem in telesom pri partnerju in družini, tega časa in energije nima.
Mah ne žarna, in btw spodnje ustnice kar pospravi, ker ti ne bodo pomagale, ne sploh ne, prevarani je ubogi nevedni naivni mali otroček, ki nikoli ni nič storil nobenemu hudega in je vse in vedno delal absolutno pravilno in prav. Poln ljubezni, predaje, iskrenosti, vedno odkrit in pozoren.
Blazno pameten, zrel in odgovoren.
In nihče ga ni nikoli, ne prej in ne kasneje prosil za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.
Nekega lepega dne se mu je iz čistega miru in brezmejne idile zakonskega stanu, polne ljubezni, zgodila strašna krivica.
Njegov partner ga je naenkrat, v trenutku, brez besed, prevaral!
Kakšna groza, grdobija, kakšen monstrum je živel zraven mene, idealnega popolnega izredno pametnega dobrotnika!
Res, enako grozno, kot če ti pijan voznik do smrti zbije otroka!
Zdaj bolj razumeš ane?
[/quote]
Ne, niti malo te ne razumem.
Pa v tvojem črno belem svetu sploh obstaja možnost, da je prevarani dolga leta prosil za pogovor, predlagal strokovno pomoč, se trudil, skušal reševati, bil dober partner po svojih najboljših močeh in presoji, pa je bilo vse to premalo? Misliš, da je vedno tako, da varajoči iz golega obupa, namesto da bi naredil samomor, ker ga ljubljeni partner niti malo ne razume, poišče tretjo osebo in se potolaži v njenem golem naročju?
Za varanje moraš imeti čas, energijo, domišljijo … Tisti, ki je s srcem in telesom pri partnerju in družini, tega časa in energije nima.
[/quote]
Ne ne mislim, da je VEDNO tako.
Vseeno pa:
a ti resno misliš, da je za čas, energijo, domišljijo 100% ODGOVORNA v vezi DVEH, zgolj in samo ENA oseba?
Ravno zato pišem, ali pa komentiram avtorjevo temo, kjer se strinjam z njegovim dopisom.
Iskanje potrditve na nestrokovnem forumu prevaranih, da so žrtve, nič krivi.. Zakaj? Tolažba neznancev?
Ma dej!
Varanje samega sebe, da ti ni treba spremenit, mignit, da se lahko pacaš v vlogi žrtve.
Ravnotako se NE STRINJAM s črno-belim opredeljevanjem, da je za VSE v zakonu 100% kriv “varajoči” (v narekovajih ravno zato, ker enim je varanje zgolj in samo seksualni zaplet s 3.osebo, kot si takoj tudi sama omenila, enim pa je varanje LAŽ in NEISKRENOST, kjer ni nujno vpletena nobena 3.oseba in je lahko varanje že to, da se je zakonec zlagal, da ni npr.pokadil pet cigaret, ker ve da drugi v zakonu cigaret ne odobrava).
In ja, če si bil sam prevaran, kar sem osebno bila, je najlažje krivit vse drugo, in vse druge, kot pogledat vase in se vsaj vprašat in predelat, ne na forumu, ampak s strokovno osebo, ali preko stokovnih knjig, prijateljev, bližnjih, ki ti znajo objektvno povedat v faco in povedat iskreno tudi stvari, ki jih nočeš slišat, ker boli, ker je težko, ker veš da imajo prav, niso čustveno vpleteni, lažje so objektivni, ker veš da to počnejo, ne zato da te prizadenejo, ampak da lahko kaj spremeniš, narediš drugače, bolje v prihodnje.
Če pa si že prepričan, da si naredil absolutno vse kar si lahko, da bi ohranil zak.zvezo, drugi te je pa kljubvsemu prevaral, pa zopet; koji k.iščeš od laikov na forumu?!?
Itak veš, da si ok človek, da si naredil vse ok, kar si lahko, zakaj potemtakem potrebuješ trepljanje po rami ljudi, ki jih ne poznaš, ki te ne poznajo, ki tudi ne morejo REALNO presojat, kaj je točno bilo, kdo je zares kriv, kaj je kdo naredil in kaj ne. Slišijo zgolj tvojo plat zgodbe.
In smo nazaj na temi avtorja.
Zakaj potrebuješ potrditev, podporo neznancev, za nekaj, za kar si že sam 100% prepričan v svoj prav?
Škoda le, da ne izkazuješ te vseobsegajoče sposobnosti sprejemanja in razumevanja človeških (ahem, milesovih) nepopolnosti in kalimerovskih zablod tudi na tem forumu – kot jo (verjamem) v svojem vsakodnevnem življenju… khm.
Kakor tudi predlagam, da se tale forum potuhe čimprej (samo)ukine, ker ga je za svoje nizkotne namene uzurpirala združba butlov in kalimerotov. Čas je že, da končno sprejmemo svoje grehe, ker smo svoje trpeče partnerje pognali v varanje in jim s tem povzročili nepopravljivo škodo. Pokesajmo se v tišini in kontemplaciji ter storimo nekaj zase in zgolj pri sebi.
Zorimo.
V tišini.
Sami.
ššš….
Ker če bom hotel brati romane, grem raje brat Dostojevskega…
[/quote]
Nič ti ne bo pomagal cinizem.
Spet te bodo prevarali. 😉 (..hec..)
Lahko pa prosvetliš nas, ki nismo sposobni gledat sveta črno-belo, na 100% krive varajoče in 0% krive prevarane, kaj pravzaprav ti pomeni pisanje laikom na forumu o varanju, o tem, kako si bil prevaran?
Kaj iščeš, potrebuješ od popolnih neznancev, ki ne poznamo ne tebe, ne tvoje zgodbe v živo, ne tistega ki te je prevaral?
Glede na to, da si vse naredil verjetno absolutno prav (komuniciral, bil odkrit, iskren, prisoten, razumevajoč, ljubeč, si si zase in za drugega vzel čas, vložil vso svojo ljubečo energijo in domišljijo v zakon, bil res s srcem in iskreno pri stvari, kot pravi žarna), naredil res vse kar si lahko in si bil kljubvsemu prevaran, ti verjetno ne bo težko biti iskren tudi z nami in podeliti svoj resničen namen pisanja neznancem o varanju.
Prosvetli nas, prosim.
Hvala.
Takole je. Noben, ki piše svoje zgodbice seveda ni prepričan 100%. Ampak večinoma ljudje le iščejo potrditve za svoja dognanja, do katerih so prišli skozi neko (slabo) izkušnjo. Le redkokdo je pripravljen sprejeti tudi kako kritiko nase. Še posebej težko je to, ko se človek čuti nemočnega in prevaranega. Verjamem, da redki so pripravljeni slišati in videti tudi lastno odgovornost, vendar morda malo kasneje, ko na forum več ne pišejo.
Sem sem prav tako bil prevaran. Vendar nikoli nisem igral žrtve. Bilo je celo tako, da sem v določenih momentih čutil, da moram braniti svojo bivšo pred “zlobnimi” jeziki tistih, ki so bili ob tem prav tako prizadeti, presenečeni, razočarani. Sam je nikoli nisem obsojal, čeprav sem težko pogoltnil vse skupaj. Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes. Vsaj po moje. Nekaj sem delal narobe, vsega pa tudi, je bilo tudi kaj dobrega vmes, ampak premalo za uspešno zvezo.
Ne, niti malo te ne razumem.
Pa v tvojem črno belem svetu sploh obstaja možnost, da je prevarani dolga leta prosil za pogovor, predlagal strokovno pomoč, se trudil, skušal reševati, bil dober partner po svojih najboljših močeh in presoji, pa je bilo vse to premalo? Misliš, da je vedno tako, da varajoči iz golega obupa, namesto da bi naredil samomor, ker ga ljubljeni partner niti malo ne razume, poišče tretjo osebo in se potolaži v njenem golem naročju?
Za varanje moraš imeti čas, energijo, domišljijo … Tisti, ki je s srcem in telesom pri partnerju in družini, tega časa in energije nima.
[/quote]
Ne ne mislim, da je VEDNO tako.
Vseeno pa:
a ti resno misliš, da je za čas, energijo, domišljijo 100% ODGOVORNA v vezi DVEH, zgolj in samo ENA oseba?
Ravno zato pišem, ali pa komentiram avtorjevo temo, kjer se strinjam z njegovim dopisom.
Iskanje potrditve na nestrokovnem forumu prevaranih, da so žrtve, nič krivi.. Zakaj? Tolažba neznancev?
Ma dej!
Varanje samega sebe, da ti ni treba spremenit, mignit, da se lahko pacaš v vlogi žrtve.
Ravnotako se NE STRINJAM s črno-belim opredeljevanjem, da je za VSE v zakonu 100% kriv “varajoči” (v narekovajih ravno zato, ker enim je varanje zgolj in samo seksualni zaplet s 3.osebo, kot si takoj tudi sama omenila, enim pa je varanje LAŽ in NEISKRENOST, kjer ni nujno vpletena nobena 3.oseba in je lahko varanje že to, da se je zakonec zlagal, da ni npr.pokadil pet cigaret, ker ve da drugi v zakonu cigaret ne odobrava).
In ja, če si bil sam prevaran, kar sem osebno bila, je najlažje krivit vse drugo, in vse druge, kot pogledat vase in se vsaj vprašat in predelat, ne na forumu, ampak s strokovno osebo, ali preko stokovnih knjig, prijateljev, bližnjih, ki ti znajo objektvno povedat v faco in povedat iskreno tudi stvari, ki jih nočeš slišat, ker boli, ker je težko, ker veš da imajo prav, niso čustveno vpleteni, lažje so objektivni, ker veš da to počnejo, ne zato da te prizadenejo, ampak da lahko kaj spremeniš, narediš drugače, bolje v prihodnje.
Če pa si že prepričan, da si naredil absolutno vse kar si lahko, da bi ohranil zak.zvezo, drugi te je pa kljubvsemu prevaral, pa zopet; koji k.iščeš od laikov na forumu?!?
Itak veš, da si ok človek, da si naredil vse ok, kar si lahko, zakaj potemtakem potrebuješ trepljanje po rami ljudi, ki jih ne poznaš, ki te ne poznajo, ki tudi ne morejo REALNO presojat, kaj je točno bilo, kdo je zares kriv, kaj je kdo naredil in kaj ne. Slišijo zgolj tvojo plat zgodbe.
In smo nazaj na temi avtorja.
Zakaj potrebuješ potrditev, podporo neznancev, za nekaj, za kar si že sam 100% prepričan v svoj prav?
[/quote]
O 100% krivdi in o prevaranem, ki naj bi imel izključno pravico do statusa žrtve govorita le ti in SV.
To kar mene pri vajinem podajanju tematike moti je poudarjanje krivde obeh. Seveda je krivda pri obeh, le uravnotežena ni… Eden prevzema odgovornost za družino, drugi ne. Eden se je pripravljen pogovarjat o problemih v partnerskem odnosu, drugi ne. Na žalost je prevarant ponavadi tisti, ki se noče pogovarjat in reševat težav skupaj.
Skoraj hkrati z mojim ločevanjem se je to dogajalo še dvema znancema. Neverjetno, ampak vsi smo imeli približno enake zaplete in razplete. Vsi trije moški smo imeli partnerke, ki niti niso dajale nekih znakov, da je kaj narobe, da jim kaj ne ustreza, le v določenem momentu se pri njih pojavijo ravnjanja, ki so značilna za varanje.
Meni nikoli ni bilo jasno kako je mogoče, da oseba, ki se je bila z mano sposobna pogovarjat in usklajevat vse možne podrobnosti o dopustu, o obisku sorodnikov, o menu-ju na rojstnodnevni zabavi, o izvenšolskih dejavnostih otrok ni bila pripravljena investirati podobnih naporov v najin odnos. In ja… vse skupaj na koncu zapakira v paket čustev, ki jih uporabi za razlago in apologijo lastnega početja. O dejstvih se pa noče pogovarjati. Kako lahko tu porazdeliš krivdo? Kdo nosi odgovornost? Nekomu ni všeč kar počne drugi pa če se ta tega zaveda ali ne, prvi ni pripravljen reševati problema tu in zdaj, rešuje ga pa pri drugi osebi. Dejstvo! Kako bi tukaj porazdelila krivdo? Kdo bo nosil odgovornost?
Vse, ampak popolnoma vse se na koncu zlije v eno ali dve dejanji, ki ne temeljita na čustveni projekciji enega ail drugega partnerja ampak na dejanjih enega ali drugega in to ne glede na ugotavljanje krivde prevaranta ali prevaranega. Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
Zakaj? Zato, ker je prevarant te reči predelal že takrat, ko se je odločil za varanje.
Takole je. Noben, ki piše svoje zgodbice seveda ni prepričan 100%. Ampak večinoma ljudje le iščejo potrditve za svoja dognanja, do katerih so prišli skozi neko (slabo) izkušnjo. Le redkokdo je pripravljen sprejeti tudi kako kritiko nase. Še posebej težko je to, ko se človek čuti nemočnega in prevaranega. Verjamem, da redki so pripravljeni slišati in videti tudi lastno odgovornost, vendar morda malo kasneje, ko na forum več ne pišejo.
Sem sem prav tako bil prevaran. Vendar nikoli nisem igral žrtve. Bilo je celo tako, da sem v določenih momentih čutil, da moram braniti svojo bivšo pred “zlobnimi” jeziki tistih, ki so bili ob tem prav tako prizadeti, presenečeni, razočarani. Sam je nikoli nisem obsojal, čeprav sem težko pogoltnil vse skupaj. Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes. Vsaj po moje. Nekaj sem delal narobe, vsega pa tudi, je bilo tudi kaj dobrega vmes, ampak premalo za uspešno zvezo.
[/quote]
Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Vidiš, tole zgoraj pa ti zdaj poskusi razložit milesu, žarni in podobno mislečim.
Enim je jasno, drugi se pa otepajo to razumet. Noče jim bit jasno, ker ko ti to postane jasno, se zaveš, da boš prekleto veliko še moral delat na sebi.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes.
Potrditev neznancev, da si ok je podobno kot šloganje. Plačaš šlogarci, da ti pove da si ok.
Za potrditev, da si ok, tolažbo, iščeš ponavadi tam, kjer boš našel resnico; ki je pa nekje vmes, kot si sam zapisal.
In ta resnica ne bo v kartah, kavni usedlini, jasnovidki, ampak konkretno brskanje globoko vase s pomočjo strokovne pomoči (ljudje, knjige..).
Kar spet privede do začetka: ljudje nočejo resnice (ker boli, ker je ravno to, nekje v sredini, ni črno-bela), ljudje nočejo delat na sebi, ljudje hočejo zgolj poceni tolažbo, da so ok, da je vse ok tako kot je.
Vse to bi znalo celo biti lepo in prav, ko ti potem življenje znova in znova prinese popravni izpit.
In gremo spet od začetka; jok, šok, in čudenje “zakaj se mi to dogaja” in ” kako je to mogoče”, “jaz sem pa res nesrečnik”, ” mene se pa res smola drži”, nato pa še: ” prekleti prasci/ce varalice”, ” ves svet je pokvarjen”..
A vidiš vzorec?
VSE je krivo, samo jaz ne.
Jaz ne odgovarjam za nič v tej pokvarjeni družbi, sem zgolj nesrečna žrtev.
Kaj naj naredim?
Rabim samo potrditev, tolažbo, da sem ok tak kot sem in mi ni treba narediti nič.
Vrtenje v krogu. 🙂
[/b]
Ne ne mislim, da je VEDNO tako.
Vseeno pa:
a ti resno misliš, da je za čas, energijo, domišljijo 100% ODGOVORNA v vezi DVEH, zgolj in samo ENA oseba?
Ravno zato pišem, ali pa komentiram avtorjevo temo, kjer se strinjam z njegovim dopisom.
Iskanje potrditve na nestrokovnem forumu prevaranih, da so žrtve, nič krivi.. Zakaj? Tolažba neznancev?
Ma dej!
Varanje samega sebe, da ti ni treba spremenit, mignit, da se lahko pacaš v vlogi žrtve.
Ravnotako se NE STRINJAM s črno-belim opredeljevanjem, da je za VSE v zakonu 100% kriv “varajoči” (v narekovajih ravno zato, ker enim je varanje zgolj in samo seksualni zaplet s 3.osebo, kot si takoj tudi sama omenila, enim pa je varanje LAŽ in NEISKRENOST, kjer ni nujno vpletena nobena 3.oseba in je lahko varanje že to, da se je zakonec zlagal, da ni npr.pokadil pet cigaret, ker ve da drugi v zakonu cigaret ne odobrava).
In ja, če si bil sam prevaran, kar sem osebno bila, je najlažje krivit vse drugo, in vse druge, kot pogledat vase in se vsaj vprašat in predelat, ne na forumu, ampak s strokovno osebo, ali preko stokovnih knjig, prijateljev, bližnjih, ki ti znajo objektvno povedat v faco in povedat iskreno tudi stvari, ki jih nočeš slišat, ker boli, ker je težko, ker veš da imajo prav, niso čustveno vpleteni, lažje so objektivni, ker veš da to počnejo, ne zato da te prizadenejo, ampak da lahko kaj spremeniš, narediš drugače, bolje v prihodnje.
Če pa si že prepričan, da si naredil absolutno vse kar si lahko, da bi ohranil zak.zvezo, drugi te je pa kljubvsemu prevaral, pa zopet; koji k.iščeš od laikov na forumu?!?
Itak veš, da si ok človek, da si naredil vse ok, kar si lahko, zakaj potemtakem potrebuješ trepljanje po rami ljudi, ki jih ne poznaš, ki te ne poznajo, ki tudi ne morejo REALNO presojat, kaj je točno bilo, kdo je zares kriv, kaj je kdo naredil in kaj ne. Slišijo zgolj tvojo plat zgodbe.
In smo nazaj na temi avtorja.
Zakaj potrebuješ potrditev, podporo neznancev, za nekaj, za kar si že sam 100% prepričan v svoj prav?
[/quote]
O 100% krivdi in o prevaranem, ki naj bi imel izključno pravico do statusa žrtve govorita le ti in SV.
To kar mene pri vajinem podajanju tematike moti je poudarjanje krivde obeh. Seveda je krivda pri obeh, le uravnotežena ni… Eden prevzema odgovornost za družino, drugi ne. Eden se je pripravljen pogovarjat o problemih v partnerskem odnosu, drugi ne. Na žalost je prevarant ponavadi tisti, ki se noče pogovarjat in reševat težav skupaj.
Skoraj hkrati z mojim ločevanjem se je to dogajalo še dvema znancema. Neverjetno, ampak vsi smo imeli približno enake zaplete in razplete. Vsi trije moški smo imeli partnerke, ki niti niso dajale nekih znakov, da je kaj narobe, da jim kaj ne ustreza, le v določenem momentu se pri njih pojavijo ravnjanja, ki so značilna za varanje.
Meni nikoli ni bilo jasno kako je mogoče, da oseba, ki se je bila z mano sposobna pogovarjat in usklajevat vse možne podrobnosti o dopustu, o obisku sorodnikov, o menu-ju na rojstnodnevni zabavi, o izvenšolskih dejavnostih otrok ni bila pripravljena investirati podobnih naporov v najin odnos. In ja… vse skupaj na koncu zapakira v paket čustev, ki jih uporabi za razlago in apologijo lastnega početja. O dejstvih se pa noče pogovarjati. Kako lahko tu porazdeliš krivdo? Kdo nosi odgovornost? Nekomu ni všeč kar počne drugi pa če se ta tega zaveda ali ne, prvi ni pripravljen reševati problema tu in zdaj, rešuje ga pa pri drugi osebi. Dejstvo! Kako bi tukaj porazdelila krivdo? Kdo bo nosil odgovornost?
Vse, ampak popolnoma vse se na koncu zlije v eno ali dve dejanji, ki ne temeljita na čustveni projekciji enega ail drugega partnerja ampak na dejanjih enega ali drugega in to ne glede na ugotavljanje krivde prevaranta ali prevaranega. Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
Zakaj? Zato, ker je prevarant te reči predelal že takrat, ko se je odločil za varanje.
[/quote]
Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Motiš se, ali pa nočeš razumet.
Ta “kvazi institut krivde obeh” ni zato tam, da opravičuje dejanja prevaranta, temveč omogoča vpogled tebi, prevaranemu, da bolje spoznaš sebe, svojo nepopolnost, napake v zakonu (tudi če so bile te daleč od varanja, skoraj popolne).
Le tako lahko spreminjaš sebe, svoj pogled na celoto, konec koncev le tako lahko tudi odpustiš.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
In zopet: motiš se.
Je pomembno, ker ti ravno tak pogled, človeški, z napakami na obeh straneh, pogled, ki ni črno bel, omogoča, da se prevarani pobere.
Kako pa se bo pobral po tvoje?
Z laičnimi potrditvami, tolažbo neznancev na forumu, da je ok?
In če mene ne razumete, ali mi ne verjamete, ker sem navaden smrtnik, in laik na področju strokovne obravnave odnosov, zakonskih parov, varanja, ločitev, si prosim preberite dopis ge.Melite Kuhar iz druge teme, tega istega foruma, ki pa na podlagi stokovnih obravnav, skoraj desetletja izkušenj z zak.pari v živo piše in razmišlja ter ugotavlja podobno:
Hvala za vse vaše prispevke o varanju, s teoretičnega in praktičnega vidika. Zanimivo branje in argumentiranja. Sem se tudi marsikaj naučila. Dejstvo pa je, da po devetih letih mojega svetovalnega dela s pari v Svetovalnici, ki so doživeli prevaro, laži, skrivanja, manipulacije in ves ostali nabor, ki spada v to poglavje, da vsi mi res različno doživljamo to ultimativno izdajo zaupanja in spoštovanja partnerskih dogovorov.
Sicer sem tudi sama v zakonu bila prevarana in se spomnim, kaj vse sem ob tem doživljala, ko se ti pred očmi ruši iluzija nepremagljivosti najine/partnerske celice in družinice in kako te boli vsaka celica telesa. In kako te takšna bolečina prisili, da se soočiš s sabo in svojimi demoni in se povprašaš, kako iz te bolečine iziti kot nova/prenovljena oseba, ki se odloči živeti naprej polnokrvno. Da prideš do tega, je poprej potrebno iti do pekla lastne žalosti, jeze, besa, obupa, brezupa in potem se zlagoma vračati nazaj v svoje čustveno bitje kot nadgrajena osebnost. NO, pač, sama sem tako naredila in pri tem potrebovala dve leti. Priznam.
Zakaj pride do prevare, čigava krivda je, kako pre-živeti naprej, kaj se iz tega naučiti o sebi in o odnosih, je po mojem mnenju rezultat oziroma seštevek vsega kar smo kot bitje/oseba doživeli do točke preloma/prevare. Teorija pri tem malce pomaga ja, a realnost te vrže na beton brez milosti. In se strinjam, da je ob tem velik izziv se odločiti za osebnostno rast in preobrazbo. In v končni fazi odpustiti. S tem se odvežeš od drame, v katero si bil zafecljan zaradi trgajoče bolečine.
In kljub temu se ne bi nikoli upala reči oziroma zatrditi, da jaz pa ne bi nikoli prevarala partnerja, četudi sem bila žrtev prevare. Priznam. Ker ni garancije za prav nobeno stvar na tem svetu.
Sem vesela, da lahko moderiram tale naš forum, ker vidim, da konstruktivno sodelujete in dokaj spoštljivo upoštevate nasprotne argumente. Hvala!
Glede na to, da tako podcenjuješ mnenja neznancev na forumu in njihovo kalimerovsko mlatenje prazne slame, vseeno v njihovo “spreobrnitev” in razsvetlitev vlagaš ogromno energije. Tisto kar očitaš drugim (črno-belo vrednotenje “tujih” izkušenj), sama ortodoksno izvajaš. Lepo, da si lahko iz svoje izkušnje varanja lahko potegnila nekaj tudi zase, sploh ker se očitno osebno čutiš precej odgovorna za partnerjevo varanje. Ampak to je pač tvoja zgodba.
Na netu sem prebral veliko izpovedi tistih, ki so varali, zakaj so to počeli, kaj jih je “prignalo” v varanje. Tako tistih, ki varanje obžalujejo in tistih, ki ne obžalujejo ničesar. Guess what? Niti eden od njih ni zvrnil krivdo oz. odgovornost za svoja dejanja na svojega partnerja. Niti eden. Z izjemo neke ženske, ki je priznala, da jo je mož leta seksualno zapostavljal, in da si je zato poiskala ljubimca, čeprav moža še vedno ljubi – in se mu ne želi odpovedati.
So mar varajoči bolj zreli od svojih partnerjev, ki jih na vsak način želijo odvezati odgovornosti za njihova dejanja? In prevzeti na svoja pleča še tisto, kar niso dolžni niti sposobni nositi? In kakšna se zdi perspektiva nadaljnjega odnosa z nekom, ki ga kot nedoraslega otroka odvežeš odgovornosti za storjeno škodo? Tako kot mladoletnemu delikventu, ki pač ni zakonsko odgovoren za svoja dejanja? Ki ga mama vzame v svojo zaščito in prevzame krivdo nase, ker se zaveda svoje odgovornosti za njegovo napačno vzgojo? No, lepa popotnica. Bo prevarantu – v mojem miselnem svetu rečem lažnivcu – to kaj olajšalo osebno rast? You wish…
No, ker te že tako zanima moja osebna izkušnja…
Veš kaj je moja bivša izjavila, ko je bilo varanje razkrito? “ZASRALA SEM, ZAJEBALA SEM!!!!!”
In ne, nikakor ni izjavila: ti si kriv, ker… Ali oba sva odgovorna, ker…
Pa še hecen detajl. Nekaj dni pred razkritjem varanja, sva se iskreno pogovarjala o najinem odnosu, o najini zvezi (njena vzporedna afera je že bila v teku, brez moje vednosti seveda) In ne spomnim se več kdo je zadevo odprl… O tem ali imava glede na leta, ki sva jih preživela skupaj kakšna obžalovanja, primanjkljaje, zamere, kakšne “kaj bi, če bi…?” In kaj je povedala? Da jo najina zveza popolnoma izpolnjuje, da je srečna, da sva se ujela, da ne pogreša ničesar.
In ponovno – Guess what?
Več pomislekov je bilo na moji strani, predvsem v smislu pomanjkanja osebnega časa za naju od kar imava otroke, časa samo za naju (knjige, potovanja…)
In kako naj veš, da je nekaj hudo narobe (ko je), če ti partner na noben način ne skomunicira težave? A ni ravno zato PARTNER – “v dobrem in v slabem”? A ne govorimo vedno, da je komunikacija ključ odnosa? Čeprav ti je nekdo (vsaj tako misliš) najbližji na svetu, mu ne moreš pogledati v srce in možgane. Lahko samo upaš, da je iskren, da ti sporoča resnico. In to je vse. Sem torej odgovoren za laži in dejanja moje partnerke? NE! To je bila njena odločitev, odločitev odrasle osebe, odločitev matere dveh malih otrok. Me boš obtožila za slepoto in gluhost?
Nekje sem prebral, da zveze razpadejo zaradi neizgovorjenih besed, ne zaradi izgovorjenih (pa če so še tako grde) Prekleto res!
In če nekdo ne izrazi svojih občutkov ali te celo zavaja, je to žali bog njegova odgovornost. In teža, ki jo nato nosijo vsi vpleteni, tudi (ali predvsem) otroci.
In verjemi – vsak varajoči se tega zelo dobro zaveda.
O 100% krivdi in o prevaranem, ki naj bi imel izključno pravico do statusa žrtve govorita le ti in SV.
To kar mene pri vajinem podajanju tematike moti je poudarjanje krivde obeh. Seveda je krivda pri obeh, le uravnotežena ni… Eden prevzema odgovornost za družino, drugi ne. Eden se je pripravljen pogovarjat o problemih v partnerskem odnosu, drugi ne. Na žalost je prevarant ponavadi tisti, ki se noče pogovarjat in reševat težav skupaj.
Skoraj hkrati z mojim ločevanjem se je to dogajalo še dvema znancema. Neverjetno, ampak vsi smo imeli približno enake zaplete in razplete. Vsi trije moški smo imeli partnerke, ki niti niso dajale nekih znakov, da je kaj narobe, da jim kaj ne ustreza, le v določenem momentu se pri njih pojavijo ravnjanja, ki so značilna za varanje.
Meni nikoli ni bilo jasno kako je mogoče, da oseba, ki se je bila z mano sposobna pogovarjat in usklajevat vse možne podrobnosti o dopustu, o obisku sorodnikov, o menu-ju na rojstnodnevni zabavi, o izvenšolskih dejavnostih otrok ni bila pripravljena investirati podobnih naporov v najin odnos. In ja… vse skupaj na koncu zapakira v paket čustev, ki jih uporabi za razlago in apologijo lastnega početja. O dejstvih se pa noče pogovarjati. Kako lahko tu porazdeliš krivdo? Kdo nosi odgovornost? Nekomu ni všeč kar počne drugi pa če se ta tega zaveda ali ne, prvi ni pripravljen reševati problema tu in zdaj, rešuje ga pa pri drugi osebi. Dejstvo! Kako bi tukaj porazdelila krivdo? Kdo bo nosil odgovornost?
Vse, ampak popolnoma vse se na koncu zlije v eno ali dve dejanji, ki ne temeljita na čustveni projekciji enega ail drugega partnerja ampak na dejanjih enega ali drugega in to ne glede na ugotavljanje krivde prevaranta ali prevaranega. Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
Zakaj? Zato, ker je prevarant te reči predelal že takrat, ko se je odločil za varanje.
[/quote]
Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Motiš se, ali pa nočeš razumet.
Ta “kvazi institut krivde obeh” ni zato tam, da opravičuje dejanja prevaranta, temveč omogoča vpogled tebi, prevaranemu, da bolje spoznaš sebe, svojo nepopolnost, napake v zakonu (tudi če so bile te daleč od varanja, skoraj popolne).
Le tako lahko spreminjaš sebe, svoj pogled na celoto, konec koncev le tako lahko tudi odpustiš.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
In zopet: motiš se.
Je pomembno, ker ti ravno tak pogled, človeški, z napakami na obeh straneh, pogled, ki ni črno bel, omogoča, da se prevarani pobere.
Kako pa se bo pobral po tvoje?
Z laičnimi potrditvami, tolažbo neznancev na forumu, da je ok?
[/quote]
Glej, bil sem pri psihologu, prebral sem kar nekaj literature na to temo. Temeljito sem preveril moja dejanja, moj odnos do partnerke. Marsikaj bi lahko spremenil, a žal ena sprememba prinese spremembo tudi pri čem drugem. To, kar sem pri psihologu spoznal je, da sem bil vzoren mož, da mi takratna finančna situacija ni šla na roko in da v rokah nisem imel ničesar, ampak res ničesar, kar bi mi lahko pomagalo ohraniti zvezo. Zakaj? Ker si je moja bivša zvezo predstavljala kot neuravnoteženo – ona center družine, jaz pa neke vrste sluga. Ona sama se je že nekaj pred prevaro odločila, da bo pač tako živela, da bo pred družino postavila sebe in ji je bilo do družine v taki obliki kot jo je imela, malo mar. Danes mi je jasno zakaj in kot sem napisal, takrat nisem bil edini v tem. V življenju sem šel skozi nekaj težkih preizkušenj, nekaj tudi z bivšo partnerko in meni je kristalno jasno kdo sem, kaj zmorem in kje so moje slabosti. To, o čemer govoriš je po moje bolj domena nedoraslih oseb, ki se še iščejo in se ne poznajo dovolj. Taka oseba se bo odločala na osnovi čustev in ne na osnovi faktov. Sem in tja tudi pri meni še vedno pride do tega, da podvomim vas, a ker se poznam vem, da se moram zbrati, premisliti in se odločiti predvsem na osnovi dejstev. Zato tudi tako težko sprejmem idejo o več resnicah. Če se ti to zdi črno-bel pogled se pač motiš, to je pogled na osnovi dejstev in na osnovi tega tudi lažje ocenim ravnanje prevaranta, mu lažje odpustim, ker poznam razloge za prevaro in na koncu lažje uredim svoja čustva do te osebe. To pa zahteva predvsem veliko mero poštenosti do samega sebe, česar pa prevaranti na tem nivoju, kot se mora s tem soočiti prevarani, večinoma niso zmožni. …morda pa bi bili, če bi se obrnili na forum in svoje demone izpostavili brezimni publiki. Na koncu pa bi vseeno morali narediti temeljito analizo svojih pogledov in pogledov drugih na to tematiko.
Torej, pobereš se, ko narediš temeljito analizo sam. Psiholog, terapevt, strokovna literatura, forum, prijatelji in ne nazadnje tudi žlahta so ti le v pomoč. Temelj za to pa so družbena pravila in moralne vrednote. Če tega nimaš in ne poznaš, ti tudi terapevt ne more pomagati.
Za razliko od mnogih na tem forumu, sem se jaz na njem pojavil s prispevki šele takrat, ko sem zgodbo z bivšo že predelal, bil že na svojem in si na novo uredil življenje.
S pristopom, ki ga ponujata SV in ti, bi verjetno se še vedno iskal in taval v megli…
Takole je. Noben, ki piše svoje zgodbice seveda ni prepričan 100%. Ampak večinoma ljudje le iščejo potrditve za svoja dognanja, do katerih so prišli skozi neko (slabo) izkušnjo. Le redkokdo je pripravljen sprejeti tudi kako kritiko nase. Še posebej težko je to, ko se človek čuti nemočnega in prevaranega. Verjamem, da redki so pripravljeni slišati in videti tudi lastno odgovornost, vendar morda malo kasneje, ko na forum več ne pišejo.
Sem sem prav tako bil prevaran. Vendar nikoli nisem igral žrtve. Bilo je celo tako, da sem v določenih momentih čutil, da moram braniti svojo bivšo pred “zlobnimi” jeziki tistih, ki so bili ob tem prav tako prizadeti, presenečeni, razočarani. Sam je nikoli nisem obsojal, čeprav sem težko pogoltnil vse skupaj. Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes. Vsaj po moje. Nekaj sem delal narobe, vsega pa tudi, je bilo tudi kaj dobrega vmes, ampak premalo za uspešno zvezo.
[/quote]
Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Vidiš, tole zgoraj pa ti zdaj poskusi razložit milesu, žarni in podobno mislečim.
Enim je jasno, drugi se pa otepajo to razumet. Noče jim bit jasno, ker ko ti to postane jasno, se zaveš, da boš prekleto veliko še moral delat na sebi.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes.
Potrditev neznancev, da si ok je podobno kot šloganje. Plačaš šlogarci, da ti pove da si ok.
Za potrditev, da si ok, tolažbo, iščeš ponavadi tam, kjer boš našel resnico; ki je pa nekje vmes, kot si sam zapisal.
In ta resnica ne bo v kartah, kavni usedlini, jasnovidki, ampak konkretno brskanje globoko vase s pomočjo strokovne pomoči (ljudje, knjige..).
Kar spet privede do začetka: ljudje nočejo resnice (ker boli, ker je ravno to, nekje v sredini, ni črno-bela), ljudje nočejo delat na sebi, ljudje hočejo zgolj poceni tolažbo, da so ok, da je vse ok tako kot je.
Vse to bi znalo celo biti lepo in prav, ko ti potem življenje znova in znova prinese popravni izpit.
In gremo spet od začetka; jok, šok, in čudenje “zakaj se mi to dogaja” in ” kako je to mogoče”, “jaz sem pa res nesrečnik”, ” mene se pa res smola drži”, nato pa še: ” prekleti prasci/ce varalice”, ” ves svet je pokvarjen”..
A vidiš vzorec?
VSE je krivo, samo jaz ne.
Jaz ne odgovarjam za nič v tej pokvarjeni družbi, sem zgolj nesrečna žrtev.
Kaj naj naredim?
Rabim samo potrditev, tolažbo, da sem ok tak kot sem in mi ni treba narediti nič.
Vrtenje v krogu. 🙂
[/b]
[/quote]
Nisem vedela, da si bila dolga leta muha na zidu v našem stanovanju, da točno veš, kaj se je dogajalo in kdo se česa zaveda …
Ne vem, zakaj izgubljaš živce, saj samo debatiramo. Ti si pač zajebala toliko, da ti je logično, da te je partner prevaral. Sama veš, kaj si naredila – očitno je moralo biti precej hudo.
Jaz mojemu bivšemu možu nisem nikoli naredila nič takega, da bi lahko kakorkoli opravičil tolaženje v tujih naročjih. Ko sem nekemu kolegu pripovedovala, kakšen odnos sva imela in kaj me je motilo, ni mogel verjeti, da se nama je podrlo zaradi takih malenkosti. In še enkrat, nisem se jaz pasla naokrog in zanemarjala partnerja, družine, to je počel on. “Kazen” je bila popolnoma nesorazmerna glede na moje “grehe”.
Za razliko od milesa sem jaz dolgo časa govorila, prosila, tudi jokala, pa je bilo vse zastonj.
Skratka, Lea, ti imaš očitno veliko na glavi in na vesti. Ne bom se spustila na tvoj nivo in te vprašala, koji k. zabijaš cajt tukaj na forumu, raje si malo razpraši možganske gube.
Glede na podano, tudi verjamem, da ste v danem trenutku naredili najboljše, kar ste takrat lahko.. tudi, če bi se kdaj kasneje lahko vrnili v tisti isti čas, bi ne mogli reagirati odločujoče drugače.
Še več: dvomim, da bi sam karkoli drugače lahko odreagiral.
Vaš opis tudi ne jemljem, kot uvodni del začetnega razmišljanja.. ni torej sredstvo za vzvod moči – igranje žrtve. Nasprotno, prikazali ste sebe v najbolj ranljivem trenutku, kar pa je osnova vsakega partnerstva: sposobnost biti odkrit, četudi je mestoma boleče.
Vendar to ne pomeni, da nekateri posamezniki, ki so pisali na javni forum, niso imeli točno opisanega namena: vlogo žrtve.
Njihova razmerja niso bila vaša. Pravzaprav sta oba partnerja lahko popolnoma različna od vaše partnerske zveze. Lahko se je vloga žrtve vlekla že od prej in jo je prevara samo okrepila. Veliko različnih scenarijev je možnih, saj se ljudje bistveno razlikujemo. Nenazadne ima vsak svoj lasten prsten odtis. In zna biti, da je tudi “čustveni” prav tako čisto unikaten.
Ni univerzalnih zgodb, rešitev. Ni.
V okviru debate, bi bilo morda zato zanimivo, če naletimo na neko izpoved, za katero se nam zdi, da vleče v eno ali drugo stvar.. se jo lahko lotimo iz te perspektive: “Kaj pišoči želi zavedno in nezavedno doseči?”
Podobno kot svetloba, ki jo sestavljajo različni barvni spektri, tudi mi, vsak izhajamo iz svojega. Celotna slika je tako nekaj, kar vidi več ljudi.. sam kaj spregledaš ali niti ne vidiš.. si pač delno ali v ceoti barvno slep za neko dano barvno področje.
Če pa valovanja gledamo širše, in jih poizkusimo porazdeliti na klaviaturo piana, je za človeško telo dostopnih valovanj za približno eno oktavo.. pri čemer je vseh znanih valovanj, v tem istem merilu klavirja: razdalja od Zemlje do Lune.
Glede na to, da tako podcenjuješ mnenja neznancev na forumu in njihovo kalimerovsko mlatenje prazne slame, vseeno v njihovo “spreobrnitev” in razsvetlitev vlagaš ogromno energije. Tisto kar očitaš drugim (črno-belo vrednotenje “tujih” izkušenj), sama ortodoksno izvajaš. Lepo, da si lahko iz svoje izkušnje varanja lahko potegnila nekaj tudi zase, sploh ker se očitno osebno čutiš precej odgovorna za partnerjevo varanje. Ampak to je pač tvoja zgodba.
Na netu sem prebral veliko izpovedi tistih, ki so varali, zakaj so to počeli, kaj jih je “prignalo” v varanje. Tako tistih, ki varanje obžalujejo in tistih, ki ne obžalujejo ničesar. Guess what? Niti eden od njih ni zvrnil krivdo oz. odgovornost za svoja dejanja na svojega partnerja. Niti eden. Z izjemo neke ženske, ki je priznala, da jo je mož leta seksualno zapostavljal, in da si je zato poiskala ljubimca, čeprav moža še vedno ljubi – in se mu ne želi odpovedati.
So mar varajoči bolj zreli od svojih partnerjev, ki jih na vsak način želijo odvezati odgovornosti za njihova dejanja? In prevzeti na svoja pleča še tisto, kar niso dolžni niti sposobni nositi? In kakšna se zdi perspektiva nadaljnjega odnosa z nekom, ki ga kot nedoraslega otroka odvežeš odgovornosti za storjeno škodo? Tako kot mladoletnemu delikventu, ki pač ni zakonsko odgovoren za svoja dejanja? Ki ga mama vzame v svojo zaščito in prevzame krivdo nase, ker se zaveda svoje odgovornosti za njegovo napačno vzgojo? No, lepa popotnica. Bo prevarantu – v mojem miselnem svetu rečem lažnivcu – to kaj olajšalo osebno rast? You wish…
No, ker te že tako zanima moja osebna izkušnja…
Veš kaj je moja bivša izjavila, ko je bilo varanje razkrito? “ZASRALA SEM, ZAJEBALA SEM!!!!!”
In ne, nikakor ni izjavila: ti si kriv, ker… Ali oba sva odgovorna, ker…
Pa še hecen detajl. Nekaj dni pred razkritjem varanja, sva se iskreno pogovarjala o najinem odnosu, o najini zvezi (njena vzporedna afera je že bila v teku, brez moje vednosti seveda) In ne spomnim se več kdo je zadevo odprl… O tem ali imava glede na leta, ki sva jih preživela skupaj kakšna obžalovanja, primanjkljaje, zamere, kakšne “kaj bi, če bi…?” In kaj je povedala? Da jo najina zveza popolnoma izpolnjuje, da je srečna, da sva se ujela, da ne pogreša ničesar.
In ponovno – Guess what?
Več pomislekov je bilo na moji strani, predvsem v smislu pomanjkanja osebnega časa za naju od kar imava otroke, časa samo za naju (knjige, potovanja…)
In kako naj veš, da je nekaj hudo narobe (ko je), če ti partner na noben način ne skomunicira težave? A ni ravno zato PARTNER – “v dobrem in v slabem”? A ne govorimo vedno, da je komunikacija ključ odnosa? Čeprav ti je nekdo (vsaj tako misliš) najbližji na svetu, mu ne moreš pogledati v srce in možgane. Lahko samo upaš, da je iskren, da ti sporoča resnico. In to je vse. Sem torej odgovoren za laži in dejanja moje partnerke? NE! To je bila njena odločitev, odločitev odrasle osebe, odločitev matere dveh malih otrok. Me boš obtožila za slepoto in gluhost?
Nekje sem prebral, da zveze razpadejo zaradi neizgovorjenih besed, ne zaradi izgovorjenih (pa če so še tako grde) Prekleto res!
In če nekdo ne izrazi svojih občutkov ali te celo zavaja, je to žali bog njegova odgovornost. In teža, ki jo nato nosijo vsi vpleteni, tudi (ali predvsem) otroci.
In verjemi – vsak varajoči se tega zelo dobro zaveda.
[/quote]
Glede na to, da tako podcenjuješ mnenja neznancev na forumu in njihovo kalimerovsko mlatenje prazne slame, vseeno v njihovo “spreobrnitev” in razsvetlitev vlagaš ogromno energije. Tisto kar očitaš drugim (črno-belo vrednotenje “tujih” izkušenj), sama ortodoksno izvajaš. Lepo, da si lahko iz svoje izkušnje varanja lahko potegnila nekaj tudi zase, sploh ker se očitno osebno čutiš precej odgovorna za partnerjevo varanje. Ampak to je pač tvoja zgodba.
Na netu sem prebral veliko izpovedi tistih, ki so varali, zakaj so to počeli, kaj jih je “prignalo” v varanje. Tako tistih, ki varanje obžalujejo in tistih, ki ne obžalujejo ničesar. Guess what? Niti eden od njih ni zvrnil krivdo oz. odgovornost za svoja dejanja na svojega partnerja. Niti eden. Z izjemo neke ženske, ki je priznala, da jo je mož leta seksualno zapostavljal, in da si je zato poiskala ljubimca, čeprav moža še vedno ljubi – in se mu ne želi odpovedati.
So mar varajoči bolj zreli od svojih partnerjev, ki jih na vsak način želijo odvezati odgovornosti za njihova dejanja? In prevzeti na svoja pleča še tisto, kar niso dolžni niti sposobni nositi? In kakšna se zdi perspektiva nadaljnjega odnosa z nekom, ki ga kot nedoraslega otroka odvežeš odgovornosti za storjeno škodo? Tako kot mladoletnemu delikventu, ki pač ni zakonsko odgovoren za svoja dejanja? Ki ga mama vzame v svojo zaščito in prevzame krivdo nase, ker se zaveda svoje odgovornosti za njegovo napačno vzgojo? No, lepa popotnica. Bo prevarantu – v mojem miselnem svetu rečem lažnivcu – to kaj olajšalo osebno rast? You wish…
No, ker te že tako zanima moja osebna izkušnja…
Veš kaj je moja bivša izjavila, ko je bilo varanje razkrito? “ZASRALA SEM, ZAJEBALA SEM!!!!!”
In ne, nikakor ni izjavila: ti si kriv, ker… Ali oba sva odgovorna, ker…
Pa še hecen detajl. Nekaj dni pred razkritjem varanja, sva se iskreno pogovarjala o najinem odnosu, o najini zvezi (njena vzporedna afera je že bila v teku, brez moje vednosti seveda) In ne spomnim se več kdo je zadevo odprl… O tem ali imava glede na leta, ki sva jih preživela skupaj kakšna obžalovanja, primanjkljaje, zamere, kakšne “kaj bi, če bi…?” In kaj je povedala? Da jo najina zveza popolnoma izpolnjuje, da je srečna, da sva se ujela, da ne pogreša ničesar.
In ponovno – Guess what?
Več pomislekov je bilo na moji strani, predvsem v smislu pomanjkanja osebnega časa za naju od kar imava otroke, časa samo za naju (knjige, potovanja…)
In kako naj veš, da je nekaj hudo narobe (ko je), če ti partner na noben način ne skomunicira težave? A ni ravno zato PARTNER – “v dobrem in v slabem”? A ne govorimo vedno, da je komunikacija ključ odnosa? Čeprav ti je nekdo (vsaj tako misliš) najbližji na svetu, mu ne moreš pogledati v srce in možgane. Lahko samo upaš, da je iskren, da ti sporoča resnico. In to je vse. Sem torej odgovoren za laži in dejanja moje partnerke? NE! To je bila njena odločitev, odločitev odrasle osebe, odločitev matere dveh malih otrok. Me boš obtožila za slepoto in gluhost?
Nekje sem prebral, da zveze razpadejo zaradi neizgovorjenih besed, ne zaradi izgovorjenih (pa če so še tako grde) Prekleto res!
In če nekdo ne izrazi svojih občutkov ali te celo zavaja, je to žali bog njegova odgovornost. In teža, ki jo nato nosijo vsi vpleteni, tudi (ali predvsem) otroci.
In verjemi – vsak varajoči se tega zelo dobro zaveda.
[/quote]
Hvala za tvoje pojasnilo, zgodbo.
Btw tale Calimero ti pa ne da miru. 🙂
Vedno ga omeniš. Zakaj je tako, boš vedel najbolje sam.
Verjamem, da je vsaka situacija, zgodba, ki smo jo doživeli drugačna od druge in da smo jo reševali kakor smo pač znali in smo lahko.
In smo zdaj tam, kjer pač smo.
Kar sem opazila, se izredno veliko, pomoje čisto preveč, osredotočaš na drugega (kako je on ravnal, kakšen je, so varajoči ipd.) in premalo nase.
Ampak to je tvoja zgodba, in tvoj tempo in proces celjenja ran.
Jaz te osebno ne poznam, in namen debate pravzaprav ni bil secirati osebno tvojo zgodbo, ampak debatirati o avtorjevi temi.
Ja, smo zašli tudi na osebni teren, kar pa ni bil namen.
Vseeno pa me še vedno zanima;
zakaj se sploh razburjati nad ugotovitvami, razmišljanji avtorja te teme, če pa veš zase, da si naredil vse kar si lahko, in da sploh ne spadaš med tiste, ki jih avtor omenja?
Zakaj se počutiš, osebno napadenega, ogroženega, če debatiramo o profilu ljudi, ki tvojo osebno zgodbo, ali ravnanja ne zajema?
Zato bi ti postavila eno vprašanje in če seveda nanj lahko odgovoriš z argumentom (zakaj ja, zakaj, ne):
Ali dopuščaš možnost, da so razmišljanja in ugotovitve avtorja te teme pravilna?
Ta, kvazi institut krivde obeh, odgovornosti obeh je prevečkrat zlorabljen za opravičevanje dejanj prevaranta, ki zavestno ni želel reševati odnosa, ki je zavestno manipuliral in zavestno pripravljal okoliščine za prevaro.
Motiš se, ali pa nočeš razumet.
Ta “kvazi institut krivde obeh” ni zato tam, da opravičuje dejanja prevaranta, temveč omogoča vpogled tebi, prevaranemu, da bolje spoznaš sebe, svojo nepopolnost, napake v zakonu (tudi če so bile te daleč od varanja, skoraj popolne).
Le tako lahko spreminjaš sebe, svoj pogled na celoto, konec koncev le tako lahko tudi odpustiš.
Delitev krivde za propad odnosa je navadno sranje. Na koncu to sploh ni pomembno. Na koncu je pomembno le to, da se prevarani pobere, da otroci izidejo iz ločitve čim manj poškodovani.
In zopet: motiš se.
Je pomembno, ker ti ravno tak pogled, človeški, z napakami na obeh straneh, pogled, ki ni črno bel, omogoča, da se prevarani pobere.
Kako pa se bo pobral po tvoje?
Z laičnimi potrditvami, tolažbo neznancev na forumu, da je ok?
[/quote]
Glej, bil sem pri psihologu, prebral sem kar nekaj literature na to temo. Temeljito sem preveril moja dejanja, moj odnos do partnerke. Marsikaj bi lahko spremenil, a žal ena sprememba prinese spremembo tudi pri čem drugem. To, kar sem pri psihologu spoznal je, da sem bil vzoren mož, da mi takratna finančna situacija ni šla na roko in da v rokah nisem imel ničesar, ampak res ničesar, kar bi mi lahko pomagalo ohraniti zvezo. Zakaj? Ker si je moja bivša zvezo predstavljala kot neuravnoteženo – ona center družine, jaz pa neke vrste sluga. Ona sama se je že nekaj pred prevaro odločila, da bo pač tako živela, da bo pred družino postavila sebe in ji je bilo do družine v taki obliki kot jo je imela, malo mar. Danes mi je jasno zakaj in kot sem napisal, takrat nisem bil edini v tem. V življenju sem šel skozi nekaj težkih preizkušenj, nekaj tudi z bivšo partnerko in meni je kristalno jasno kdo sem, kaj zmorem in kje so moje slabosti. To, o čemer govoriš je po moje bolj domena nedoraslih oseb, ki se še iščejo in se ne poznajo dovolj. Taka oseba se bo odločala na osnovi čustev in ne na osnovi faktov. Sem in tja tudi pri meni še vedno pride do tega, da podvomim vas, a ker se poznam vem, da se moram zbrati, premisliti in se odločiti predvsem na osnovi dejstev. Zato tudi tako težko sprejmem idejo o več resnicah. Če se ti to zdi črno-bel pogled se pač motiš, to je pogled na osnovi dejstev in na osnovi tega tudi lažje ocenim ravnanje prevaranta, mu lažje odpustim, ker poznam razloge za prevaro in na koncu lažje uredim svoja čustva do te osebe. To pa zahteva predvsem veliko mero poštenosti do samega sebe, česar pa prevaranti na tem nivoju, kot se mora s tem soočiti prevarani, večinoma niso zmožni. …morda pa bi bili, če bi se obrnili na forum in svoje demone izpostavili brezimni publiki. Na koncu pa bi vseeno morali narediti temeljito analizo svojih pogledov in pogledov drugih na to tematiko.
Torej, pobereš se, ko narediš temeljito analizo sam. Psiholog, terapevt, strokovna literatura, forum, prijatelji in ne nazadnje tudi žlahta so ti le v pomoč. Temelj za to pa so družbena pravila in moralne vrednote. Če tega nimaš in ne poznaš, ti tudi terapevt ne more pomagati.
Za razliko od mnogih na tem forumu, sem se jaz na njem pojavil s prispevki šele takrat, ko sem zgodbo z bivšo že predelal, bil že na svojem in si na novo uredil življenje.
S pristopom, ki ga ponujata SV in ti, bi verjetno se še vedno iskal in taval v megli…
[/quote]
Tudi tebi, kot sem že milesu napisala;
se ti zahvaljujem, da si delil svojo zgodbo.
Glede na napisano, se mi zdi tvoje ravnanje popolnoma razumljivo, konstruktivno, pravzaprav bi verjetno na tvojem mestu ravnala zelo podobno.
In bom tudi tebi zapisala kot sem že Milesu:
Poanta debate ni bila seciranje tvoje osebne zgodbe oz.tvojih osebnih dejanj (zato se mi zdi poistovetenje z drugimi odveč), temveč vpogled in razmišljanja glede ugotovitve avtorja, ki je temo tudi odprl, o profilu ljudi, ki jih omenja.
In pravtako, ne razumem, zakaj bi ti spadal med njih?
Kot si sam napisal, si rešitve, (po moje) iskal veliko bolj konstruktivno in perspektivno. Skratka veliko bolj zdravo, kot profil ljudi, ki jih avtor omenja.
In me iskreno zanima tudi tvoj vpogled na vprašanje; ali dopuščaš možnost, da so ugotovitve SV pravilne?
(Zakaj ne? Zakaj ja?)
Hvala za odgovor.
Vendar mi je bilo kmalu jasno, da sva zabrkala oba, da nama nekaj že lep čas ni štimalo. In to sva oba skuhala.
Vidiš, tole zgoraj pa ti zdaj poskusi razložit milesu, žarni in podobno mislečim.
Enim je jasno, drugi se pa otepajo to razumet. Noče jim bit jasno, ker ko ti to postane jasno, se zaveš, da boš prekleto veliko še moral delat na sebi.
Torej, mislim, da eni iščejo potrditev predvsem zato, da začutijo nek mir oziroma olajšanje ob vsem stresu, ki ga doživijo ob prevari. Potrditev, da so še vedno ok, saj ti prevara da občutek, da je s teboj očitno nekaj strašno narobe. Resnica pa je (kot vedno) nekje vmes.
Potrditev neznancev, da si ok je podobno kot šloganje. Plačaš šlogarci, da ti pove da si ok.
Za potrditev, da si ok, tolažbo, iščeš ponavadi tam, kjer boš našel resnico; ki je pa nekje vmes, kot si sam zapisal.
In ta resnica ne bo v kartah, kavni usedlini, jasnovidki, ampak konkretno brskanje globoko vase s pomočjo strokovne pomoči (ljudje, knjige..).
Kar spet privede do začetka: ljudje nočejo resnice (ker boli, ker je ravno to, nekje v sredini, ni črno-bela), ljudje nočejo delat na sebi, ljudje hočejo zgolj poceni tolažbo, da so ok, da je vse ok tako kot je.
Vse to bi znalo celo biti lepo in prav, ko ti potem življenje znova in znova prinese popravni izpit.
In gremo spet od začetka; jok, šok, in čudenje “zakaj se mi to dogaja” in ” kako je to mogoče”, “jaz sem pa res nesrečnik”, ” mene se pa res smola drži”, nato pa še: ” prekleti prasci/ce varalice”, ” ves svet je pokvarjen”..
A vidiš vzorec?
VSE je krivo, samo jaz ne.
Jaz ne odgovarjam za nič v tej pokvarjeni družbi, sem zgolj nesrečna žrtev.
Kaj naj naredim?
Rabim samo potrditev, tolažbo, da sem ok tak kot sem in mi ni treba narediti nič.
Vrtenje v krogu. 🙂
[/b]
[/quote]
Nisem vedela, da si bila dolga leta muha na zidu v našem stanovanju, da točno veš, kaj se je dogajalo in kdo se česa zaveda …
Ne vem, zakaj izgubljaš živce, saj samo debatiramo. Ti si pač zajebala toliko, da ti je logično, da te je partner prevaral. Sama veš, kaj si naredila – očitno je moralo biti precej hudo.
Jaz mojemu bivšemu možu nisem nikoli naredila nič takega, da bi lahko kakorkoli opravičil tolaženje v tujih naročjih. Ko sem nekemu kolegu pripovedovala, kakšen odnos sva imela in kaj me je motilo, ni mogel verjeti, da se nama je podrlo zaradi takih malenkosti. In še enkrat, nisem se jaz pasla naokrog in zanemarjala partnerja, družine, to je počel on. “Kazen” je bila popolnoma nesorazmerna glede na moje “grehe”.
Za razliko od milesa sem jaz dolgo časa govorila, prosila, tudi jokala, pa je bilo vse zastonj.
Skratka, Lea, ti imaš očitno veliko na glavi in na vesti. Ne bom se spustila na tvoj nivo in te vprašala, koji k. zabijaš cajt tukaj na forumu, raje si malo razpraši možganske gube.
[/quote]
Ne vem, zakaj izgubljaš živce, saj samo debatiramo.
😀
😀
Tvoje “debatiranje” ni niti D od debate. 🙂
Do sedaj nisi napisala popolnoma nič pametnega, zanimnivega in konstruktivnega glede na avtorjevo temo, o kateri nekateri tukaj debatiramo. Nobenih ne “za”, ne “proti” argumentov.
Glede obeh zgoraj sogovornikov si še svetlobna leta daleč. 🙂
Tako, da s tabo debatirat je zaenkrat brezpredmetno.
Tvoja osebna zgodba in tvoj pogled nanjo je pa tako transparentno enostranski, da je vsak komentar odveč.
Lahko pa poskusiš tudi ti, odgovoriti na vprašanje, seveda argumentirano:
Ali dopuščaš možnost, da so avtorjeve ugotovitve, pravilne?
Ko ti bo uspelo kaj pametnega, konkretnega o tem napisat, pa lahko z veseljem zares debatiram s teboj. 🙂
Mogoče mu res nisi storila nič takega, mogoče je ravno v tem problem, ker je še kaj manjkalo. Mogoče si spregledala ali si mislila, da to ni tvoje delo. Mogoče ti on tega ni znal/želel skomunicirati. Opcij je veliko pri tebi, kot tudi pri njemu.
Seveda verjamem, da lahko ima človek v nekem momentu občutek, da je dal od sebe VSE in še več, pa se ni izšlo. Tudi sam sem ga imel, ko sem bil ob koncu zveze. Ampak to ne pomeni, da ni možno več. Pomeni le, da v nekem momentu nismo znali bolje ali storiti drugače. Lahko pa se še vedno naučimo. Namreč verjamem, da dva lahko bivata v sožitju in zadovoljstvu. Seveda pa to ne pade z neba.