Tvoja relativizacija vsega in vsakogar je naravnost idiotska.
Na tem forumu ne govorimo o kraji lizike, ampak o ločitvi, varanju najbližjih oseb (lahko vzamemo v enačbo tudi otroke), razpadu družine…

Kdaj bomo razumeli, da se krizne situacije v življenju lahko rešuje na različne načine, bolj ali manj konstruktivno, bolj ali manj odgovorno – in kako jih rešujemo, je povsem naša OSEBNA odgovornost. Lahko izberem to, drugo pot ali tretjo pot. Bom soseda zaradi zasedenega parkirnega prostora s kolom po glavi? Bom varal in lagal najbližji osebi in s tem postavil na kocko obstoj svoje (pa še kakšne druge) družine, prihodnost otrok, svoje in partnerjevo materialno stanje? Ja, osebna odgovornost.
Zaradi napačnih odločitev je črna kronika vsak dan polna… In ko ti bo (bog ne daj) pijanec povozil otroka na prehodu za pešce – boš tudi takrat relativizirala moč osebnih odločitev? Boš sposobna pokazati razumevanje za njegove napačne odločitve in nepopolnost? Ga boš sprejela kot zmotljivo bitje, kot človeka, ki se trudi? Vso srečo…

Marsikdo na tem forumu ni sposoben ločiti med TEŽAVAMI V PARTNERSKI ZVEZI in VARANJEM. Ni eno in isto. Varanje je posledica napačne, neustrezne osebne odločitve, ne pa posledica težav v partnerski zvezi.
Težko za razumet, kajne?

Še to…
Je kakšna razlika med tistim, ki se odloči, da bo svoje osebne ali partnerske težave reševal z varanjem in tistim, ki se odloči, da bo svoje osebne težave reševal s pitjem, se pijan odpelje in nato na prehodu za pešce povozi otroka? V obeh primerih gre za osebne odločitve. In posledice osebnih odločitev. Kljub temu, da so bile na voljo tudi druge, bolj odgovorne rešitve…
Seveda je oboje mogoče razumeti, kar pa ne zmanjšuje osebne odgovornosti.

@SV
Resnica… Torej, midva skleneva pogodbo. Jaz se je ne držim, a od tebe kljub temu zahtevam izpolnjevanje določil te iste pogodbe. Predstavim ti “svojo” resnico in zaradi tega me ne smeš obsojati, niti ne bom trpel konsekvenc, čeprav se ti za hrbtom smejim, ker se nisem držal določil pogodbe? Sem prevarant ali sem pošten človek? Te spoštujem kot sočloveka ali ne?

Mene bi v tem primeru zanimalo zakaj… Kaj sem naredil narobe? Kje sem naredil napako… Ni 100% resnice, so pa neizpodbitna dejstva. Relativiziranje dejstev in resnice, ki na njih temelji pa spada bolj v sfero klinične psihatrije, zato se tega psihično zdrav človek bolj težko oklene.
Sicer pa se ne obešaj toliko na “vtičnik” in “vtičnico”, ker to ni moja točka bistva. Moja točka je drugje. Zakaj partner drugega ne spoštuje toliko, da bi mu povedal kako se počuti, kakšne težave ima? Tega ne povedo in namesto vzrokov natrosijo izgovore. Zakaj? Ker se zavedajo, da bi znale biti posledice njihovega ravnanja (!!!) za njih škodljive. Če se zavedajo tega, da morajo taka ravnanja skrivati in z manipulacijo doseči uresničitev svojih želja, pri tem pa partnerjeve želje povsem zanemarijo, je to pač prevara pa če so del opisa dejanj prevare evrčki, nepremičnine ali pa “vtičniki” in “vtičnice”. Predmet pogodbe je pač stvar dogovora.
Če ti enemu izmed partnerjev pogodba ni po godu, se pač doda aneks. Kaj pa bo v njem pisalo pa je stvar obeh partnerjev in če se o tem ne moreta pogoditi, se pač pogodba razdre.

Res je, točno to je poanta. Ampak če sva s partnerico v odnosu enakopravna, mora za svoja ravnanja tudi ona prevzeti odgovornost. …pa je ne prevzame in vso krivdo prevali name. Kdo tako počne? Komu je dovoljeno delati napake in lahko pričakuje, da bo odgovornost na svoja pleča zanj prevzel nekdo drug? To počno lahko samo otroci.
Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.

Tvoja relativizacija vsega in vsakogar je naravnost idiotska.
Na tem forumu ne govorimo o kraji lizike, ampak o ločitvi, varanju najbližjih oseb (lahko vzamemo v enačbo tudi otroke), razpadu družine…

Kdaj bomo razumeli, da se krizne situacije v življenju lahko rešuje na različne načine, bolj ali manj konstruktivno, bolj ali manj odgovorno – in kako jih rešujemo, je povsem naša OSEBNA odgovornost. Lahko izberem to, drugo pot ali tretjo pot. Bom soseda zaradi zasedenega parkirnega prostora s kolom po glavi? Bom varal in lagal najbližji osebi in s tem postavil na kocko obstoj svoje (pa še kakšne druge) družine, prihodnost otrok, svoje in partnerjevo materialno stanje? Ja, osebna odgovornost.
Zaradi napačnih odločitev je črna kronika vsak dan polna… In ko ti bo (bog ne daj) pijanec povozil otroka na prehodu za pešce – boš tudi takrat relativizirala moč osebnih odločitev? Boš sposobna pokazati razumevanje za njegove napačne odločitve in nepopolnost? Ga boš sprejela kot zmotljivo bitje, kot človeka, ki se trudi? Vso srečo…

Marsikdo na tem forumu ni sposoben ločiti med TEŽAVAMI V PARTNERSKI ZVEZI in VARANJEM. Ni eno in isto. Varanje je posledica napačne, neustrezne osebne odločitve, ne pa posledica težav v partnerski zvezi.
Težko za razumet, kajne?
[/quote]

In ta napačna, neustrezna osebna odločitev se je pojavila kar tako, iz čistega miru, enkratnega razumevanja in sožitja dveh, v ljubeči idilični partnerski vezi?!
Iz same idile odnosa je padla takšna napačna osebna odločitev? A dej?

Kakorkoli obračaš besede in jih poimenuješ in trmasto vztrajaš, da je za vse kriv eden, boš zabetoniran v nadaljnih odnosih na podobni točki, kot si bil do sedaj.
Nič se ti ne bo, na tak način, premaknilo na bolje. Žal.
In potem se boš čudil, zakaj si znova in znova “prevaran”.

Prekini z igranjem žrtve, sprejmi že enkrat vlogo odraslega moškega in pusti za sabo jokajočega infantilnega Calimera, in začni živet brez non stop obsojanja glede “napačnih osebnih odločitev” drugih!
Spoznaj sebe, svoja ravnanja, in sprejmi že enkrat dejstvo, da si samo NEPOPOLN človek, ki se trudi biti iskren, pošten.
Ko boš to dojel in nehal cepetat, kdo je kriv in kdo ne, in se nehal tlačit v vlogo žrtve, ki se ji je naivno, nedolžno, brez kančka sodelovanja, soudeležbe, odgovornosti, zgodila huda krivica, boš lahko naredil korak naprej.
Prej žal ne bo šlo.

In primerjat razpad zakonske zveze s smrtjo otroka, ki ga je povzročila vinjena oseba, je skrajno idiotsko.

Za RAZPAD ZVEZE STA KRIVA IN ODGOVORNA OBA ODRASLA OSEBKA. PIKA.

V odnosu otrok-pijani voznik, pa tega definitivno ne moreš trditi.
Že relacija otrok-odrasli nista ne po zakonu, ne po starosti, ne po izkušnjah kriva oba enako, da ne govorim o dogodku, ki je nepovraten (smrt), in nepopravljiv!
Kretenizem od primerjave!

V zakon tretjo osebo vedno pritegne slab odnos dveh nesodelujočih, da ne rečem nezadovoljnih partnerjev. Tretja oseba je vedno posledica slabega odnosa in ne vzrok. Zato sploh ni pomembno, kdo vara, ker ko do varanja pride, pomeni, da je nek odnos že globoko zabredel. Za to pa sta odgovorna oba.
[/quote]

Ne. Tretjo osebo se pritegne, ker se je nekdo v slabi zvezi odločil, da bo problem reševal s tretjo osebo, ne z možem/ženo.
Nisem pa nikjer napisala, da je tretja oseba vzrok (včasih sicer tudi je).
Seveda je pomembno, kdo vara. Tako kot je pomembno, kdo noče reševati zakona, kdo ga hoče, kdo vztraja pri svojem, kdo je pripravljen popuščati … Vse šteje. Kako sploh lahko trdiš, da ko je zakon enkrat v težavah, je (zate!!!) popolnoma vseeno, kaj kdo naredi, saj je zakon itak v težavah?

Miles. Ni ti treba varati, da druzino postavis na kocko. Druzina je lahko na kocki ze veliko prej in tudi ce sploh nikoli ne pride do varanja. Sicer pa je varanje lahko tudi umik iz odnosa. Se ne bi pocutil prevaranega, ce bi ze zena popolnoma umaknila vase in je ne bi brigalo vec zate?

Za težave v zvezi sta LAHKO res odgovorna oba, ni pa nujno. Vsa ne v enaki meri. Zakaj? Ker govorimo o odnosu, dvosmerni relaciji. In če nekdo od partnerjev drugemu ne skomunicira svojih pomislekov, težav, nerazrešenih zadev… ali mu te celo prikriva, še več, mu daje čisto nasprotne, zavajajoče signale, da je vse v najlepšem redu, da gre za sanjsko zvezo… skratka idila. Kaj potem? Je mar tisti drugi kriv, ker ni razbral lažnivca?
Kakorkoli.
Sploh pa ne govorim težavah v zvezi, ampak o varanju. Malce mi gre na živce, ker se stalno izenačuje oz. vleče vzročno-posledično zvezo: težave v zvezi > varanje. Sveta preproščina. Marsikdo bi bil zelo presenečen ob dejstvu, da do varanja pride tudi v povsem srečnih in funkcionalnih zvezah. Včasih res ni potrebna neka grozna drama v zvezi, da pride do varanja. Potrebna je zgolj (nepremišljena) človeška odločitev, ki pa ima lahko (in navadno jih ima) katastrofalne posledice. Tako kot trenutek neprevidnosti ali nepremišljenosti na cesti.

Tudi težave v zvezi imajo lahko različne izhode, včasih celo pozitivne – če se jih odgovorno rešuje. Lahko je to temeljit pogovor med partnerjema, družinska terapija… whatever. Eden od možnih in sprejemljivih, celo konstruktivnih izhodov, je tudi sporazumna ločitev. Lahko je to tudi varanje in posledično ločitev ter razpad družine. Ampak tega ne štejem ravno med konstruktivne izhode. Pa zato še nisem Calimero.

In od kje ti ideja, da je varanje neprimerljivo s smrtjo? Govoriš na pamet. Vsak terapevt ali psihiater, ki se dnevno srečuje s psihološkimi posledicami varanja in ločitev, ti bo zatrdil ravno nasprotno. Ločitev (celo sporazumna, kaj šele tiste grde) spada med najvišje rangirane stresne dogodke v življenju posameznika. Smrt bližnjega ima za posledico zelo močan čustven pretres, ki pa je običajno enoznačen (brez zamer in sovraštva), niti približno ni toliko mešanih čustev, prevladuje žalost, ki pa s časom izzveni. Okrevanje po ločitvi (ki je posledica varanja) pa je zelo zahteven proces, ki lahko traja več let. Ločitev je kompleksna, ker je nerazčiščenih zadev veliko (čustvenih, materialnih, eksistencialnih…), veliko je neizgovorjenega, nepojasnjenega, ostajajo odprta vprašanja, veliko je sovraštva, čustvenih nihanj v obeh smereh, globokih zamer, sploh če so v to godljo vpleteni tudi otroci.

Torej, preseneča me, s kakšno lahkoto in nepremišljeno se lahko nekdo spusti v varanje (ki ima lahko težke posledice za več vpletenih, tudi ali predvsem za otroke), na drugi strani pa se odgovorno pripenja v avtu, vozi 50 skozi naselja. In nikoli ne zamuja po otroke v vrtec, ker je to neodgovorno… 😉

Za težave v zvezi sta LAHKO res odgovorna oba, ni pa nujno. Vsa ne v enaki meri. Zakaj? Ker govorimo o odnosu, dvosmerni relaciji. In če nekdo od partnerjev drugemu ne skomunicira svojih pomislekov, težav, nerazrešenih zadev… ali mu te celo prikriva, še več, mu daje čisto nasprotne, zavajajoče signale, da je vse v najlepšem redu, da gre za sanjsko zvezo… skratka idila. Kaj potem? Je mar tisti drugi kriv, ker ni razbral lažnivca?
Kakorkoli.
Sploh pa ne govorim težavah v zvezi, ampak o varanju. Malce mi gre na živce, ker se stalno izenačuje oz. vleče vzročno-posledično zvezo: težave v zvezi > varanje. Sveta preproščina. Marsikdo bi bil zelo presenečen ob dejstvu, da do varanja pride tudi v povsem srečnih in funkcionalnih zvezah. Včasih res ni potrebna neka grozna drama v zvezi, da pride do varanja. Potrebna je zgolj (nepremišljena) človeška odločitev, ki pa ima lahko (in navadno jih ima) katastrofalne posledice. Tako kot trenutek neprevidnosti ali nepremišljenosti na cesti.

Tudi težave v zvezi imajo lahko različne izhode, včasih celo pozitivne – če se jih odgovorno rešuje. Lahko je to temeljit pogovor med partnerjema, družinska terapija… whatever. Eden od možnih in sprejemljivih, celo konstruktivnih izhodov, je tudi sporazumna ločitev. Lahko je to tudi varanje in posledično ločitev ter razpad družine. Ampak tega ne štejem ravno med konstruktivne izhode. Pa zato še nisem Calimero.

In od kje ti ideja, da je varanje neprimerljivo s smrtjo? Govoriš na pamet. Vsak terapevt ali psihiater, ki se dnevno srečuje s psihološkimi posledicami varanja in ločitev, ti bo zatrdil ravno nasprotno. Ločitev (celo sporazumna, kaj šele tiste grde) spada med najvišje rangirane stresne dogodke v življenju posameznika. Smrt bližnjega ima za posledico zelo močan čustven pretres, ki pa je običajno enoznačen (brez zamer in sovraštva), niti približno ni toliko mešanih čustev, prevladuje žalost, ki pa s časom izzveni. Okrevanje po ločitvi (ki je posledica varanja) pa je zelo zahteven proces, ki lahko traja več let. Ločitev je kompleksna, ker je nerazčiščenih zadev veliko (čustvenih, materialnih, eksistencialnih…), veliko je neizgovorjenega, nepojasnjenega, ostajajo odprta vprašanja, veliko je sovraštva, čustvenih nihanj v obeh smereh, globokih zamer, sploh če so v to godljo vpleteni tudi otroci.

Torej, preseneča me, s kakšno lahkoto in nepremišljeno se lahko nekdo spusti v varanje (ki ima lahko težke posledice za več vpletenih, tudi ali predvsem za otroke), na drugi strani pa se odgovorno pripenja v avtu, vozi 50 skozi naselja. In nikoli ne zamuja po otroke v vrtec, ker je to neodgovorno… 😉
[/quote]

Miles, se strinjam s tabo v celoti.

Res je, točno to je poanta. Ampak če sva s partnerico v odnosu enakopravna, mora za svoja ravnanja tudi ona prevzeti odgovornost. …pa je ne prevzame in vso krivdo prevali name. Kdo tako počne? Komu je dovoljeno delati napake in lahko pričakuje, da bo odgovornost na svoja pleča zanj prevzel nekdo drug? To počno lahko samo otroci.
Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.
[/quote]

Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.

Saj ravno o tem je v tej temi debata! EDEN NOČE PREVZETI ODGOVORNOSTI.
Ampak tukaj nekateri trdijo, da je to šele in zgolj samo partner, ki je “pre-varal” (ponavadi je tu mišljena tretja oseba oz.seksualna prevara).
Jaz pa pravim, da se to žal zgodi v zakonu že veliko prej.

Pa vzemimo, da vzamemo, varanje kot se nas tukaj večina strinja, da je, kot NEISKRENOST in da ni tretje osebe in ni seksualne prevare.

Pojavijo se konflikti. Eden želi pogovor, razjasnitev in rešitev problemov, drugi vse zanika, pometa pod preprogo. Skratka se izogiba tistega “v dobrem in slabem”. On bi samo v dobrem, ampak tako kot njemu paše.
Prvi ga opozarja (drugemu se to zdi, da mu prvi ves čas teži in najeda, hoče imet samo mir (beri: tako kot njemu paše) in mu je prav malo mar, kako se prvi počuti.
Skratka, se ne želi, ne zmore, noče soočiti s tem, da obstajajo konflikti, nezadovoljstvo v zakonu.
Za kakšno terapijo noče slišat niti pod razno.
In tako lepo vzdržujeta fasado, znotraj pa odnos gnije.
Kdo tu koga “vara”?
Kdo je tukaj izdal in prekršil zaobljubo “v dobrem in slabem”?
In prvi obupa. Po več letih. In se začne pogovarjat o osebnih težavah z drugimi.

Ampak, tukaj ti bo večina rekla, da tale drugi, ni zgrešil nič, prvi je pa “varalica”, ker se je o osebnih stvareh šel pogovarjat z drugimi ljudmi izven zakona. Sploh če so ti ljudje ali pa en človek nasprotnega spola.

In nihče ne želi in noče prevzeti odgovornost, na mestu tistega, ki je leta zavračal in kršil zak.obljubo “v dobrem in slabem”. Ne, on je le uboga žrtev, ubogi prevaranček. Nič kriv, je hotel pač samo, da ma mir, da je v zakonu tako kot njemu paše in da ta drugi že neha težit in jamrat.

Tehtat kdo je bolj kriv ali celo trditi, da je kriva samo ena stran je infantilno, nezrelo!
In strahopetno ter v nekaterih primerih, manipulativno.
Ker takemu sploh ni cilj spremeniti se, ampak kot bubgreg u loju vzdrževat stanje žrtve, ki naivna uboga reva, ni absolutno kriva za nič.
Brezveze.
Butasto, nezrelo in neodgovorno.
In takšnemu človeku se bo dogajalo vedno eno te isto v življenju.
Verjetno bo tukaj na monu visel do smrti, z enimi in istimi težavami.
Butl ostane butl do konca.

In res drži stavek Alberta E., da človeška neumnost nima meja.

Za težave v zvezi sta LAHKO res odgovorna oba, ni pa nujno. Vsa ne v enaki meri. Zakaj? Ker govorimo o odnosu, dvosmerni relaciji. In če nekdo od partnerjev drugemu ne skomunicira svojih pomislekov, težav, nerazrešenih zadev… ali mu te celo prikriva, še več, mu daje čisto nasprotne, zavajajoče signale, da je vse v najlepšem redu, da gre za sanjsko zvezo… skratka idila. Kaj potem? Je mar tisti drugi kriv, ker ni razbral lažnivca?
Kakorkoli.
Sploh pa ne govorim težavah v zvezi, ampak o varanju. Malce mi gre na živce, ker se stalno izenačuje oz. vleče vzročno-posledično zvezo: težave v zvezi > varanje. Sveta preproščina. Marsikdo bi bil zelo presenečen ob dejstvu, da do varanja pride tudi v povsem srečnih in funkcionalnih zvezah. Včasih res ni potrebna neka grozna drama v zvezi, da pride do varanja. Potrebna je zgolj (nepremišljena) človeška odločitev, ki pa ima lahko (in navadno jih ima) katastrofalne posledice. Tako kot trenutek neprevidnosti ali nepremišljenosti na cesti.

Tudi težave v zvezi imajo lahko različne izhode, včasih celo pozitivne – če se jih odgovorno rešuje. Lahko je to temeljit pogovor med partnerjema, družinska terapija… whatever. Eden od možnih in sprejemljivih, celo konstruktivnih izhodov, je tudi sporazumna ločitev. Lahko je to tudi varanje in posledično ločitev ter razpad družine. Ampak tega ne štejem ravno med konstruktivne izhode. Pa zato še nisem Calimero.

In od kje ti ideja, da je varanje neprimerljivo s smrtjo? Govoriš na pamet. Vsak terapevt ali psihiater, ki se dnevno srečuje s psihološkimi posledicami varanja in ločitev, ti bo zatrdil ravno nasprotno. Ločitev (celo sporazumna, kaj šele tiste grde) spada med najvišje rangirane stresne dogodke v življenju posameznika. Smrt bližnjega ima za posledico zelo močan čustven pretres, ki pa je običajno enoznačen (brez zamer in sovraštva), niti približno ni toliko mešanih čustev, prevladuje žalost, ki pa s časom izzveni. Okrevanje po ločitvi (ki je posledica varanja) pa je zelo zahteven proces, ki lahko traja več let. Ločitev je kompleksna, ker je nerazčiščenih zadev veliko (čustvenih, materialnih, eksistencialnih…), veliko je neizgovorjenega, nepojasnjenega, ostajajo odprta vprašanja, veliko je sovraštva, čustvenih nihanj v obeh smereh, globokih zamer, sploh če so v to godljo vpleteni tudi otroci.

Torej, preseneča me, s kakšno lahkoto in nepremišljeno se lahko nekdo spusti v varanje (ki ima lahko težke posledice za več vpletenih, tudi ali predvsem za otroke), na drugi strani pa se odgovorno pripenja v avtu, vozi 50 skozi naselja. In nikoli ne zamuja po otroke v vrtec, ker je to neodgovorno… 😉
[/quote]

Preseneča te, ker ves čas gledaš izredno črno belo.
Smatram, da še vedno velja, da se privlačimo glede na to, kar nam manjka ali nimamo še obdelano v življenju.
Recimo, če v primarni družini ni bilo alkohola, oče ni pretepal mame ipd., je ogromna verjetnost (verjetno skoraj 100%), da te tak partner (alkoholik, nasilnež) v življenju sploh ne bo privačil. Še opazil ga ne boš. In ti tudi zanj ne boš kaj dosti zanimniv.
Bosta daleč v drugem svetu, s popolnoma drugačnimi interesi in problemi ter manjkoti.
Njega bo privlačil podoben partner, s podobnimi težavami.
Ker partnerje si izbiramo, nas privlačijo, ki imajo podobne nepredelane stvari iz preteklosti. To lahko poteka nezavedno.

V tvojem primeru; človek, ki je žal nabasal na človeka, ki z lahko in nepremišljeno vara, ima izredno nisko samopodobo. In ja, lahko rečeš, da ni on nič kriv, da je ubogi, da se je držal dogovorov, bil zvest, prijazen itn.
Vseeno pa mu to ne bo čisto nič pomagalo v nadaljnih vezah.
Spet bo nabasal na nepremišljenega prevaranta, ki z lahkoto pre-vara.
Čisto nič mu ne koriti tvoj pogled: tisti drugi je bil baraba, prevarant, jaz nisem naredil nič narobe. Jaz sem bil pošten.
Dokler si mlad, seveda kriviš lahko ne ravno ljubeče starše, ki so ti zapekli v možgane, da si en velik Nič od človeka in posledično temu, si prepričan, da si kaj boljšega od takšnih osebkov, nepremišljenih prevarantov, tudi ne zaslužiš.
A enkrat moraš prevzet odgovornost in rešit težavo pri sebi. Ugotovit, zakaj te privlačijo takšni ljudje, zakaj se ti to dogaja?
Kaj lahko narediš, da si ne boš dovolil, da do tega sploh pride (ali te takšni nepremišljeni varalice sploh že v osnovi ne bodo zanimali, še manj da bi z njimi ustvarjal družino), ali pa boš ugotovil, kako v drugih odnosih (kjer potencialno obstaja vedno možnost, da boš prevaran, a se boš poskušal truditi drugače), da do tega ne bo prišlo.
In poanta je, da se ves čas učimo, delamo napake.
Ti ne moreš reševati težave, zakaj je tisti “varalica” tak kot je. To je njegova naloga.
Lahko pa izboljšuješ in spoznaš bolje zgolj sebe, zakaj te taki ljudje privlačijo (športni varalice) ali pa, če je bilo “varanje” posledica njegove nepremišljene odločitve, zakaj je do tega prišlo.
Tisto, kar omenjaš zgoraj, da te nekdo lahko skozi leta skupnega življenja tako dobro preslepi, ti laže ves čas, da misliš, kako je iskren, in kako imata fajn odnos, kljubvsemu pomeni, da je bilo v odnosu nekaj, kar si spregledal. In to, da je on kriv sploh nikomur nič ne koristi. Poanta je, da ugotoviš zase zakaj si to spregledal. Če ne ugotoviš, ne boš vedel tudi drugič, in boš padel na iste fore, prevare.

Kriviti zgolj druge, da smo mi vse počeli najbolje, najboljpopolno, drugi so pa bili barabe, ne vodi nikamor, ker te čaka znova podoben odnos.
Popravni izpit, da se nekaj naučiš.

In dokler gojimo trmasto, kdo je kriv in se zgražamo, kakšni so ti ljudje, nepremišljeni, neodgovorni, varajo z lahkoto, ostajamo v bolečini in na mestu.
In nič ne bo nikoli drugače. Za nas. Zate.
Ker ti gre vsa energija v žalost, bolečino, zgražanje, prezir, sovraštvo, obsojanje, namesto, da bi se bolje spoznal, ugotovil, kje si sam in kaj si sam počel tako, da je bilo tako kot je bilo.
In predvsem, kaj lahko sam pri sebi lahko narediš, da bo naslednjič drugače, bolje zate, za odnos, za drugega v tem odnosu.

Smrt otroka, pa ne morem enačiti kot ločitev.

Bolečine pri ločitvi je veliko, razočaranja tudi, a so še vedno vsi živi. Obstaja kljubvsemu možnost “soočanja”, komunikacije, razumevanja, odpuščanja.
Vem, da je ločitev na drugem mestu po intenzivnosti stresa, a smrt je še vedno na prvem. Če je to še otrok, toliko huje.

Se pa spomnim starega poslovnega izreka: “Glej kako ravna z ženo, tako bo ravnal s podjetjem.”
Le ta seveda ne drži, ker se v poslovnem svetu ne vpleta nujno človeške seksualnosti, tiste glavne sile, ki jo ves čas “merimo”. Na vse ostalo pa tako zlahka pozabimo.

Igranje žrtve, ki jo lahko prestavlja tudi način pisanja in nasploh odločitev izpostaviti se v javnem forumu, je ena izmed takšnih iger za moč, ki že v osnovi ekvivalentno ruši partnerstvo.

Varajoči seveda lahko svoje varanje enako izkoristijo za pridobitev pozicije moči. Ali s tem, da prav tako igra žrtev (doma mu niso “dali”) ali zgolj s poslovno potezo prikaza, da so tam zunaj tudi alternativne ponudbe.

Alain de Botton v že omenjeni knjigi: Kako drugače misliti o seksu (povezava v moji objavi višje) pravi:

Ideali in njih simbolika so tisti, ki ljudem dajejo “opravičilo”, da ravnajo v neki dani smeri. In dokler je ta smer le variacija igre premoči, potem se bo v zakonu ruvalo in suvalo za to pozicijo.
Izpostavljanje javnosti je tako zgolj suvanje.. češ, lej kako prav sem imel, da si ti tak ?”=#*a!

Na te del sem se spomnil tudi znotraj oddaje o preverah: TV oddaje o varanju – Alta infedeltà, kjer spet Allan de Botton pravi:
“Družba meni, da imajo poročeni ljudje, ki so odkrili, da jih partner vara, vso pravico biti jezni nanj in ga vreči iz hiše, razrezati obleko in razcefrati njegov ugled pred prijatelji. Prešuštvo očitno daje prevarani strani zadostno podlago za ogorčenje in bes in več kot dovolj varajoči strani za opravičevane njenih ali njegovih odvratnih dejanj na najbolj ekstremne načine.”

V oddaji se namreč prevarani partner praktično vedno maščuje prešuštniku na dokaj pompozen način. Italijani pač. A še zdaleč ne tako smrtno, kot Slovenci, ko so zgolj zavrnjeni (glej črno kroniko smrti žensk pod rokami ljubosumnih bivših).

Seznam je povzet z manjšimi spremembami in dopolnitvami iz Ocenjevalne lestvice družbenega prilagajanja avtorjev Thomasa Holmesa in Richarda H. Racheya (Journal of Psychosomatic research, Vol 11, Pergamon Press 1967)

Družine in kako v njih preživeti, avtorjev Robin Skynner in John Cleese, str. 66 nadaljujeta:

Smrt tako niti približno ni primerljiva z ločitvijo in še manj prevaro. Smrt je dokončna, kot je že zapisala višje Lea39. Ločitev ni.
Elizabeth Taylor in Richard Burton sta jih spravila skupaj kar nekaj.
Nisem pa še slišal, da bi se ljudi vračali od mrtvih.

Prevara seveda je stresna, vendar zaradi stresa nismo upravičeni do vseh nemogočih dejanj, kot je tudi izpostaljanje na javnem forumu, igranje vloge žrtve.. igra premoči ali postavljanja pravil: kaj je prav in narobe.

Je pa res, da so bili še do nedavnega prepričani, da zaradi prevare smeš ubiti svojega soproga. Umor iz ljubosumja.
Če pogledamo muslimanski svet, se tudi ženski, ki se drzne ločiti od nasilnega ali navzdržnega moža – se to konča tako, da jo ali polijejo s kislino po obrazu oz. z bencinom in zažgejo. Včasih dodajo še avtomobilske gume, da je smrt bolj neizbežna. S tem početjem nadaljujejo tudi na zahodu, kjer jim zakonodaja to prepoveduje.. pri čemer na morislki pohod pošljejo nepolnoletne člane razširjene družine, vedoč, da se bodo izognili kazni.

Tako, da del sveta še vedno deli mnenje, da je smrt in ločitev, dobesedno, ista.

Čustveno gledano, seveda imaš pravico čutiti enako količino stresa in bolečine tako ob prevari, kot ločitvi ter smrti. Zavedati se moraš samo to, da drugi tega povečini ne enačijo, kot kaže raziskava višje.
Z vsiljevanjem svojih norm drugim, se pa seveda začne razpad vsakega zakona, kot tudi prijateljstva.

V smislu debate, pa je potem seveda potrebno poudariti, da TI nekaj tako občutiš.. in ne, da je nekaj ABSOLUTNO samo tako, zgolj zato, ker ti to sam trentuno čutiš ali misliš.

In prav tej pravilnejši obliki komunikaciji je namenjena terapija, kjer se loči med tem: kaj človek čuti.. in kaj je res.

Meni osebno ni všeč, da ljudje varajo.. da se lažemo itd. Vendar to ne bo spremenilo sveta.

Res je, točno to je poanta. Ampak če sva s partnerico v odnosu enakopravna, mora za svoja ravnanja tudi ona prevzeti odgovornost. …pa je ne prevzame in vso krivdo prevali name. Kdo tako počne? Komu je dovoljeno delati napake in lahko pričakuje, da bo odgovornost na svoja pleča zanj prevzel nekdo drug? To počno lahko samo otroci.
Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.
[/quote]

Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.

Saj ravno o tem je v tej temi debata! EDEN NOČE PREVZETI ODGOVORNOSTI.
Ampak tukaj nekateri trdijo, da je to šele in zgolj samo partner, ki je “pre-varal” (ponavadi je tu mišljena tretja oseba oz.seksualna prevara).
Jaz pa pravim, da se to žal zgodi v zakonu že veliko prej.

Pa vzemimo, da vzamemo, varanje kot se nas tukaj večina strinja, da je, kot NEISKRENOST in da ni tretje osebe in ni seksualne prevare.

Pojavijo se konflikti. Eden želi pogovor, razjasnitev in rešitev problemov, drugi vse zanika, pometa pod preprogo. Skratka se izogiba tistega “v dobrem in slabem”. On bi samo v dobrem, ampak tako kot njemu paše.
Prvi ga opozarja (drugemu se to zdi, da mu prvi ves čas teži in najeda, hoče imet samo mir (beri: tako kot njemu paše) in mu je prav malo mar, kako se prvi počuti.
Skratka, se ne želi, ne zmore, noče soočiti s tem, da obstajajo konflikti, nezadovoljstvo v zakonu.
Za kakšno terapijo noče slišat niti pod razno.
In tako lepo vzdržujeta fasado, znotraj pa odnos gnije.
Kdo tu koga “vara”?
Kdo je tukaj izdal in prekršil zaobljubo “v dobrem in slabem”?
In prvi obupa. Po več letih. In se začne pogovarjat o osebnih težavah z drugimi.

Ampak, tukaj ti bo večina rekla, da tale drugi, ni zgrešil nič, prvi je pa “varalica”, ker se je o osebnih stvareh šel pogovarjat z drugimi ljudmi izven zakona. Sploh če so ti ljudje ali pa en človek nasprotnega spola.

In nihče ne želi in noče prevzeti odgovornost, na mestu tistega, ki je leta zavračal in kršil zak.obljubo “v dobrem in slabem”. Ne, on je le uboga žrtev, ubogi prevaranček. Nič kriv, je hotel pač samo, da ma mir, da je v zakonu tako kot njemu paše in da ta drugi že neha težit in jamrat.

Tehtat kdo je bolj kriv ali celo trditi, da je kriva samo ena stran je infantilno, nezrelo!
In strahopetno ter v nekaterih primerih, manipulativno.
Ker takemu sploh ni cilj spremeniti se, ampak kot bubgreg u loju vzdrževat stanje žrtve, ki naivna uboga reva, ni absolutno kriva za nič.
Brezveze.
Butasto, nezrelo in neodgovorno.
In takšnemu človeku se bo dogajalo vedno eno te isto v življenju.
Verjetno bo tukaj na monu visel do smrti, z enimi in istimi težavami.
Butl ostane butl do konca.

In res drži stavek Alberta E., da človeška neumnost nima meja.
[/quote]

A ti se pogovarjaš s spodnjimi ustnicami tudi sicer?

Zate me pa res zanima, kaj je ozadje takega razmišljanja? Zdaj je prevarani že butast, nezrel in neodgovoren. In butl ostane butl do konca. Uh. In vsi, ki varajo, so prej plemenito par let prosili za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.

Ja, Einstein je dejansko imel prav glede brezmejne neumnosti.

Ampak vsaj za stres ob ločitvi in stres ob smrti partnerja (nihče ne govori o smrti otroka, lepo te prosim) greš lahko poguglat, ker je na tone materiala o tem.

1. Tehtanje in preštevanje stresnih točk je precej bizarna dejavnost, ki se je bom tokrat vzdržal. Sploh pa to ni bila poanta mojega razmišljanja.

Zdaj pa:
tisti, ki niste šli skozi proces ločitve lahko spodnji zapis mirno preskočite, ker ga boste brez lastne izkušnje in kljub vsej dobri volji le težko ponotranjili – kar vam ne gre zameriti.

Ravno ta “argument”, da je smrt dokončna, je po drugi strani (kakor se čudno sliši) lahko olajševalna okoliščina. Ker je zadeva zaključena. Za vse večne čase. Pri (umazani, komplicirani) ločitvi pa je tvoj “sovražnik” še vedno “tu” in bo “tu” najbrž še dolgo časa, sploh če so v negativno dinamiko vključeni tudi otroci. In velikokrat so. In hiše. In stanovanja. In denar…
Koliko knjig, filmov in sodnih postopkov se je že odvrtelo na to temo… Skratka, odsotnost “objekta” travme, je lahko tudi blagoslov. In v primeru ločitve velja to kot pribito – na kar pa lahko mirno pozabimo, v kolikor imamo skupne otroke. No, sedaj bo skočila Lea in zavpila: treba je delati na sebi in doseči stopnjo popolnega sprejemanja in odgovornosti za vse kar se ti v življenju zgodi (in tako naprej…), ne pa jamrati po forumih! Pomirjujoča misel, da imamo ob vseh silnih milijonih in milijardah skreganih in zasovraženih ločencev tudi zrelo in prosvetljeno Leo. To nam daje upanje.

2. Ko pa kot primer ločencev navajaš Taylorco in Burtona… verjetno se šališ.
No, jaz bom to vzel kot šalo, ker ima le tako kaj smisla.

Vsaka resnica temelji na custvih, le custva se razlikujejo po intenzivnosti. Ljudje smo custvena bitja, zato je naivno trditi, da kaka resnica ne temelji na custvih.

Odgovorim po posameznih sklopih, na drugačen način, ker se mi navajanje na način kot ga omogoča forum, ne zdi uporabno.
Odgovorim kar na lastnem primeru, da ne bom brezplodno zahajal v teoretiziranje…

Lea39 pravi:
Saj ravno o tem je v tej temi debata! EDEN NOČE PREVZETI ODGOVORNOSTI.
Ampak tukaj nekateri trdijo, da je to šele in zgolj samo partner, ki je “pre-varal” (ponavadi je tu mišljena tretja oseba oz.seksualna prevara).
Jaz pa pravim, da se to žal zgodi v zakonu že veliko prej.

BTDT pravi:
Seveda se razlogi za to pojavijo prej, a če smo do partnerja v zakonu pošteni in iskreni in odgovorni, damo partnerju vedeti, da nas odnos ne izpolnjuje in si želimo drugačnega odnosa oz. prekinitve. Ljudje, ki tega ne naredijo so potuhnjeni prevaranti, ki partnerju ne dajo možnosti, da bi svoj odnos do drugega popravili. Torej, jaz lahko prevzamem odgovornost za svoje ravnanje, sprejmem lahko tudi ukrepe, ki to izboljšajo, druga stran pa ob prvi sapici in prvi dežni kaplji odide?!?!? Tako se obnašajo neodgovorni otroci. Večina teže odgovornosti za neuspel odnos pa pade na koga?

Lea39 pravi:
Pa vzemimo, da vzamemo, varanje kot se nas tukaj večina strinja, da je, kot NEISKRENOST in da ni tretje osebe in ni seksualne prevare.

Pojavijo se konflikti. Eden želi pogovor, razjasnitev in rešitev problemov, drugi vse zanika, pometa pod preprogo. Skratka se izogiba tistega “v dobrem in slabem”. On bi samo v dobrem, ampak tako kot njemu paše.
Prvi ga opozarja (drugemu se to zdi, da mu prvi ves čas teži in najeda, hoče imet samo mir (beri: tako kot njemu paše) in mu je prav malo mar, kako se prvi počuti.
Skratka, se ne želi, ne zmore, noče soočiti s tem, da obstajajo konflikti, nezadovoljstvo v zakonu.
Za kakšno terapijo noče slišat niti pod razno.
In tako lepo vzdržujeta fasado, znotraj pa odnos gnije.
Kdo tu koga “vara”?
Kdo je tukaj izdal in prekršil zaobljubo “v dobrem in slabem”?
In prvi obupa. Po več letih. In se začne pogovarjat o osebnih težavah z drugimi.

BTDT pravi:

Prav to je naredila moja prevarantka, ko sem zaznal njeno odmikanje in ohladitev. Začela je težiti za malenkosti, se izmikati, moji predlogi za pogovor o tem je bil sprejet kot teženje, navzven pa je ohranjala fasado srečne družine. Če sem čisto iskren, je tudi ona povedala, da jo moti to in ono, a je šlo za reči, ki so se neposredno tikale blagostanja, ki se mu pa ni želela odreči. Beri – domov prinesi več denarja, omogoči mi več, a hkrati delaj manj. Žal pa v gospodarstvu brez kraje to ne gre in največkrat več dela pomeni tudi manj časa za družino in tudi večji zaslužek.
Kdo je koga varal?

Lea39 prav:
Ampak, tukaj ti bo večina rekla, da tale drugi, ni zgrešil nič, prvi je pa “varalica”, ker se je o osebnih stvareh šel pogovarjat z drugimi ljudmi izven zakona. Sploh če so ti ljudje ali pa en človek nasprotnega spola.

BTDT pravi:
Res je, ko sem zaradi njenega odziva podvomil v pravilnost in spodobnost mojega ravnanja sem se pogovoril s prijateljema, preveril svoje stališče še pri znancu, ki je psiholog in nato ukrepal tako, kot sem po svojih moralnih kriterijih lahko – zahteval sem sporazumno ločitev in z zahtevo uspel.

Lea39 prav:
In nihče ne želi in noče prevzeti odgovornost, na mestu tistega, ki je leta zavračal in kršil zak.obljubo “v dobrem in slabem”. Ne, on je le uboga žrtev, ubogi prevaranček. Nič kriv, je hotel pač samo, da ma mir, da je v zakonu tako kot njemu paše in da ta drugi že neha težit in jamrat.

Tehtat kdo je bolj kriv ali celo trditi, da je kriva samo ena stran je infantilno, nezrelo!
In strahopetno ter v nekaterih primerih, manipulativno.
Ker takemu sploh ni cilj spremeniti se, ampak kot bubgreg u loju vzdrževat stanje žrtve, ki naivna uboga reva, ni absolutno kriva za nič.
Brezveze.
Butasto, nezrelo in neodgovorno.
In takšnemu človeku se bo dogajalo vedno eno te isto v življenju.
Verjetno bo tukaj na monu visel do smrti, z enimi in istimi težavami.
Butl ostane butl do konca.

In res drži stavek Alberta E., da človeška neumnost nima meja.

BTDT pravi:

Eh… vsegliharstvo, pasivna agresija… izhajaš iz čustvenega dojemanja odnosa in hkrati poskušaš zamegliti realna dejstva.
Pred časom, a že po moji ločitvi, mi je nek znanec povedal: V odnosu enakopravnosti ni. Normalna ženska vedno hoče več tebe, večje blagostanje in tvojo podreditev. V resnici pa potrebuje, da se ukvarjaš z njo, ji odločno rečeš ne! in jo postaviš na svoje mesto. Tako bo ostala ob tebi, pohlevna in zadovoljna.

Hec je, da se manipulacij svojih partnerjev večinoma ne zavedamo več. Se mora nekaj dovolj katarzičnega zgoditi, da se tega spet osvestimo (prešuštvo npr. je ena takšnih katarzičnosti).
Drug drugega počasi kuhamo, kot oni izrek: “Če žabo vržemo v vrelo vodo, skoči ven.. če pa se temperaturo vode počasti povečuje, se bo žaba skuhala.”
Gre za simboliko, saj v dejanskem svetu žaba skoči ven, ko postane prevroče.
Nekaj podobnega naredimo tudi ljudje: ko postane preveč, se osvestimo.. se začnemo pogovarjati o bistvu.. gremo do terapevta.. naredimo pavzo.. se ločimo.

Iščemo rešitev.

Igranje vloge žrtve, pa seveda ni in ne more biti “rešitev”, je samo poizkus spraviti partnerja v kalup, ki si ga želimo.
Kot rečeno na začetku, ne igrajo vsi vlog (razen v seksu, kjer je zaželjeno:).. niti vloge žrtve. Način pisanja in podajanja vsebine, pa lahko daje močan indic, da človek piše z namenom (p)ostati žrtev.

V plus tovrstnim manipulacijam pa gre dejstvo, da ljudje žal še prepogosto dojemajo prevaro dokaj enoznačno, torej seksualno. Za vse prevare, ignoriranja.. se vedno najde priročno opravičilo.

In četudi ni znotraj partnerstva nič manipulacij.. vozita vzorno in spoštljivo, se vendarle, kot poročata zakonca Pease, ki sem jo podal v temi 6 splošnih zmot o varanju vseeno lahko zgodi seksualna nezvestoba.

Verjetno zato, ker je res težko ostati zvest idealu. Allan de Botton v omenjeni knjigi “Kako še drugače misliti o seksu” (povezava do knjige višje) pravi:
…
Buržuazni ideal ni popolna iluzija. Obstaja peščica zakonov, ki povsem združujejo tri zlate niti izpolnitve – romantično, erotično in družinsko – in se jim nikoli ne bo treba ukvarjati s prešuštvom. Ni nam treba trditi, kot včasih zamika cinike, da je srečen zakon samo mit. Je neskončno bolj mučno: obstaja možnost, a zelo, zelo majhna. Nobenega metafizičnega razloga ni, da zakon ne bi mogel izpolniti vseh naših upov, le verjetnostni račun nam ne daje skoraj nobenega upanja – tragična resnica, s katero se moramo hladno znajti iz oči v voči, preden nam jo življenje odvrže na dvorišče na svoj brutalen način in v času po svoji izbiri.
…

Kako doseči takšen zakon pa zanimivo govori knjiga: ”Life and how to survive it” Robin Skynnerja in John Cleesa. To je nadaljevanje že omenjene knjige: “Družine in kako v njih preživeti”. To prvo knjigo so prevedli v slovenščino, druge žal niso. Verjetno zato, ker govori o zelo-zdravih-ljudeh in družinah. Tistih, ki jim je nekako uspelo doseči tisti ideal. Gre pa za dolgoročno spremljanje Harwardskih študentov.
Dobra novica je, da je večina ljudi v študiji, nekje do 50 leta uspela doseči zadovoljstvo in srečo podobno tisti, ki jo zelo-zdravi-ljudje že imajo od začetka (družinski odnos in pogled na življenje se jim ustrezno prenese).
Hec je, da mi običajni sleherniki, ne vidimo ljudi realno. Vedno nekaj na njih projeciramo, jih vidimo bolj idealne, kot dejansko so.
Na koncu nas “razočarajo”. Vendar, kot so že pametnejši pred nami pogruntali: “Ne razočarajo nas ljudje, temveč naši ideali o njih.”

Zelo-zdravi-ljudje se zato ne zapletejo v manipulativne odnose, ker jih že vnaprej spregledajo oz. jih takšni ljudje v osnovi ne privlačijo.
Mi sleherniki, ki nosimo manjko iz osnovnih družin, pa si pač iščemo točno takšne partnerje, da lahko ta manjko preigravamo. Manipulacije staršev tako nadaljujemo znotraj lastne družine.

In to je na nek način tudi Lea39 poskušala prikazati, na nekoliko bolj militanten način, ko je opozorila, da si otroci alkoholikov pogosto najdejo za partnerja, ki bo tudi sam imel podoben problem: bo alkoholik ali pač malce drugčen zasvojenec ali alternativno begunec pred le tem.

Izogibanju vpogleda v nas same, kakšno družino smo imeli kot otroci, kako so z nami manipulirali starši.. ter seveda kako smo ravnali kasneje, ko smo tvorili lastno družino.. pa seveda botruje točno temu, da bomo ujeti v “zakleti krog”.

Kjer pa pride prav tisti vic o Muju, ko vozi po nemški avtocesti in sliši na radiju, da se v nasprotno smer pelje Geisterfahrer (nemši izraz za tovrstna “samomorilska” dejanja). Pogleda ven in reče: “Ma kakvi jedan, vidi koliko jih ima!”

Svoj vedenjski vzorec nam bo usojeno ponavljati. Pri tem pa ne bomo sposobni videti, tako kot Mujo, da pravzaprav sami vozimo v napačno smer.. že ves čas.

Večina zakonov se zlomi prav zaradi tega, ker eden od partnerjev noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in svoje prevarantsko ravnanje dojemajo kot izpolnjevanje svojih osnovnih potreb.

Saj ravno o tem je v tej temi debata! EDEN NOČE PREVZETI ODGOVORNOSTI.
Ampak tukaj nekateri trdijo, da je to šele in zgolj samo partner, ki je “pre-varal” (ponavadi je tu mišljena tretja oseba oz.seksualna prevara).
Jaz pa pravim, da se to žal zgodi v zakonu že veliko prej.

Pa vzemimo, da vzamemo, varanje kot se nas tukaj večina strinja, da je, kot NEISKRENOST in da ni tretje osebe in ni seksualne prevare.

Pojavijo se konflikti. Eden želi pogovor, razjasnitev in rešitev problemov, drugi vse zanika, pometa pod preprogo. Skratka se izogiba tistega “v dobrem in slabem”. On bi samo v dobrem, ampak tako kot njemu paše.
Prvi ga opozarja (drugemu se to zdi, da mu prvi ves čas teži in najeda, hoče imet samo mir (beri: tako kot njemu paše) in mu je prav malo mar, kako se prvi počuti.
Skratka, se ne želi, ne zmore, noče soočiti s tem, da obstajajo konflikti, nezadovoljstvo v zakonu.
Za kakšno terapijo noče slišat niti pod razno.
In tako lepo vzdržujeta fasado, znotraj pa odnos gnije.
Kdo tu koga “vara”?
Kdo je tukaj izdal in prekršil zaobljubo “v dobrem in slabem”?
In prvi obupa. Po več letih. In se začne pogovarjat o osebnih težavah z drugimi.

Ampak, tukaj ti bo večina rekla, da tale drugi, ni zgrešil nič, prvi je pa “varalica”, ker se je o osebnih stvareh šel pogovarjat z drugimi ljudmi izven zakona. Sploh če so ti ljudje ali pa en človek nasprotnega spola.

In nihče ne želi in noče prevzeti odgovornost, na mestu tistega, ki je leta zavračal in kršil zak.obljubo “v dobrem in slabem”. Ne, on je le uboga žrtev, ubogi prevaranček. Nič kriv, je hotel pač samo, da ma mir, da je v zakonu tako kot njemu paše in da ta drugi že neha težit in jamrat.

Tehtat kdo je bolj kriv ali celo trditi, da je kriva samo ena stran je infantilno, nezrelo!
In strahopetno ter v nekaterih primerih, manipulativno.
Ker takemu sploh ni cilj spremeniti se, ampak kot bubgreg u loju vzdrževat stanje žrtve, ki naivna uboga reva, ni absolutno kriva za nič.
Brezveze.
Butasto, nezrelo in neodgovorno.
In takšnemu človeku se bo dogajalo vedno eno te isto v življenju.
Verjetno bo tukaj na monu visel do smrti, z enimi in istimi težavami.
Butl ostane butl do konca.

In res drži stavek Alberta E., da človeška neumnost nima meja.
[/quote]

A ti se pogovarjaš s spodnjimi ustnicami tudi sicer?

Zate me pa res zanima, kaj je ozadje takega razmišljanja? Zdaj je prevarani že butast, nezrel in neodgovoren. In butl ostane butl do konca. Uh. In vsi, ki varajo, so prej plemenito par let prosili za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.

Ja, Einstein je dejansko imel prav glede brezmejne neumnosti.

Ampak vsaj za stres ob ločitvi in stres ob smrti partnerja (nihče ne govori o smrti otroka, lepo te prosim) greš lahko poguglat, ker je na tone materiala o tem.
[/quote]

Mah ne žarna, in btw spodnje ustnice kar pospravi, ker ti ne bodo pomagale, ne sploh ne, prevarani je ubogi nevedni naivni mali otroček, ki nikoli ni nič storil nobenemu hudega in je vse in vedno delal absolutno pravilno in prav. Poln ljubezni, predaje, iskrenosti, vedno odkrit in pozoren.
Blazno pameten, zrel in odgovoren.
In nihče ga ni nikoli, ne prej in ne kasneje prosil za pogovore, terapije, reševanje težav v zakonu.
Nekega lepega dne se mu je iz čistega miru in brezmejne idile zakonskega stanu, polne ljubezni, zgodila strašna krivica.
Njegov partner ga je naenkrat, v trenutku, brez besed, prevaral!
Kakšna groza, grdobija, kakšen monstrum je živel zraven mene, idealnega popolnega izredno pametnega dobrotnika!
Res, enako grozno, kot če ti pijan voznik do smrti zbije otroka!

Zdaj bolj razumeš ane?

1. Tehtanje in preštevanje stresnih točk je precej bizarna dejavnost, ki se je bom tokrat vzdržal. Sploh pa to ni bila poanta mojega razmišljanja.

Zdaj pa:
tisti, ki niste šli skozi proces ločitve lahko spodnji zapis mirno preskočite, ker ga boste brez lastne izkušnje in kljub vsej dobri volji le težko ponotranjili – kar vam ne gre zameriti.

Ravno ta “argument”, da je smrt dokončna, je po drugi strani (kakor se čudno sliši) lahko olajševalna okoliščina. Ker je zadeva zaključena. Za vse večne čase. Pri (umazani, komplicirani) ločitvi pa je tvoj “sovražnik” še vedno “tu” in bo “tu” najbrž še dolgo časa, sploh če so v negativno dinamiko vključeni tudi otroci. In velikokrat so. In hiše. In stanovanja. In denar…
Koliko knjig, filmov in sodnih postopkov se je že odvrtelo na to temo… Skratka, odsotnost “objekta” travme, je lahko tudi blagoslov. In v primeru ločitve velja to kot pribito – na kar pa lahko mirno pozabimo, v kolikor imamo skupne otroke. No, sedaj bo skočila Lea in zavpila: treba je delati na sebi in doseči stopnjo popolnega sprejemanja in odgovornosti za vse kar se ti v življenju zgodi (in tako naprej…), ne pa jamrati po forumih! Pomirjujoča misel, da imamo ob vseh silnih milijonih in milijardah skreganih in zasovraženih ločencev tudi zrelo in prosvetljeno Leo. To nam daje upanje.

2. Ko pa kot primer ločencev navajaš Taylorco in Burtona… verjetno se šališ.
No, jaz bom to vzel kot šalo, ker ima le tako kaj smisla.
[/quote]

Prvo se trudim biti, drugo še zdaleč nisem.. 🙂
Dopuščam pa da smo vsi zmotljivi, da delamo napake, in še jih bomo, vsi povrsti, prevarani, varajoči. Tako jaz, kot tudi ti.
In upanje ti daje lahko samo tvoje lastno sprejemanje in zavedanje, da si ravnotako zmotljiv, nepopoln, kot vsi mi ostali.
Noben razsvetljenc, ali pa milijarda skreganih in zasovraženih ločencev ne bo spremenilo nič.
Ti sam si tisti, ki to lahko stori zgolj in samo pri sebi.