Nadja01, hvala ti za take oporne besede. So dnevi, ko res rabim, da mi nekdo pove kaj spodbudnega in da me razume, kako to res boli.
Sem pa vesela zaradi tebe in tvoje sreče !
Želim ti lepo življenje skupaj s tvojim partnerjem še naprej !

Hvala

Boš kmalu ugotovila,da je to samo izgovor…da je našel drugo žensko.Na žalost je tako…
LP

Njegov prvi odhod me je zelo prizadel, ker sem ga imela neizmerno rada. Sedaj vidim, da sem mogoče naredila veliko napako ravno v tem, ker sem ga vedno postavljala na prvo mesto, s tem pa prevečkrat ponižala in zapostavljala tako sebe kot tudi vse ostale okoli mene vključno z otrokoma. Zame je bil edini, ki mi je pomenil “vse”- bil je moja svetla zvezda.

Po njegovem prvem odhodu je bilo zame zelo hudo, ker ni imel niti toliko poguma, da bi to razložil svojima otrokoma, čeprav je to obljubil. Tako sem to nalogo morala opraviti sama. Še sedaj se spomnim tega težkega trenutka, kako sem na tla dnevne sobe posedla otroka in s čokolado v roki razlagala, zakaj oči ne more biti z nami. Grozno!!
Mož se je v prvo domov vračal večkrat, a vedno ugotovil, da še ni pripravljen. Da se vedno rabi svobodo in je pri nas preveč otesnjen. Prvič se je vrnil za en dan, saj ko sem se vrnila iz službe, že ni bilo več njegovih stvari niti njega. To se je zgodilo večkrat, preden se je “dokončno” odločil, da se vrne. Jaz naivnica pa sem verjela, da bo to res za vedno. Toda očitno sem se zelo motila.

Sedanje razmere so zame ponovni šok, saj še vedno ne vem, zakaj je to storil. Vsakič je razlog drugje. A moram priznati da sem mogoče sedaj kanček bolj zrela in ga ne objukujem več toliko kot pred leti. Pride trenutek ali bolje rečeno v sekundi je včasih bolečina tako močna, da mislim, da tega ne bom zdržala, a na srečo je okoli mene veliko ljudi, ki mi stojijo ob strani.
Na srečo pa imam tudi svoja zlata sinova in skupaj smo si v veliko oporo, čeprav v resnici ne morem vedeti kaj se plete po njunih glavah.

Resnično upam, da kot pravijo vsi, da bodo sedanje bolečine minile in bo tudi zame pa tudi za druge še sijalo sonce. Posebno si to želim za svoja otroka.

LP S.

klara, verjetno imaš prav, čeprav je sedaj še nima (verjetno ima kaj ogledanega…) – zaenkrat je še v stanovanju njegovih staršev in še ne bluzi okoli, je pa verjetno res tako kot ti praviš – vse je samo izgovor.

Odselil se je kao samo začasno (za 1-2 meseca), ni vzel še vseh svojih stvari, ker pa je hiša (oziroma majhna hiška) moja (podedovana), bo pač odnesel (odpeljal) samo avto in motor. Itak je njegov avto vreden precej, precej več kot moj, pa še motor ima za cca (bivših) 2 mio SIT, tako da bo odšel tako kot je prišel.

Čez mesec dni pa me torej čaka še selitev (deložacija) bivšega – do takrat pa se bo verjetno že izkazalo, kam se bo odselil – ali res v stanovanje staršev ali na kakšen drug naslov.

Nisva imela kakšnih posebnih nesoglasij, res sva se včasih kaj sporekla, on je bil veliko v službi (ja, verjetno so bili vse to znaki, da ni želel biti doma), toda bila sem čisto presenečena, da odhaja.

Mi vsaj materialno ni kaj hudega, ko berem druge primerke tipov, kako so se odselili, kako plačujejo za otroka po 60-120 EUR, me kar vse mine.
Kako so ti otroci prikrajšani, to res ni pošteno.

So prevelike reve,ti naši ex partnerji,da bi nam v obraz povedali,da so se naše poti začele razhajat.In čisto vsi imajo enake izgovore…Ma,ko bi bili vsaj malo bolj domiselni.
Pa še to-najbrž se ne bo takoj vselil z novo;ne zgleda…
Drži se.Še vse smo preživele in se potem celo smejale.
Lp

Pozdravljena Eva!
Bila sem na iste.Skupaj sva bila 10 let(od mojega 15.in njegovega 20.leta)
Dobila sva otroka,mislila sem,da sva srečna,kos se je začel čudno obnašat,vedno več je “delal”…,
In na sinov 2 roj.dan,mi je povedal,da se je zaljubil v drugo.Obup,ki me je takrat prevzel,mislim,da ti tega ne rabim pisati.
Ni vedel,kaj želi storiti,vendar sem vedela jaz.Po 3 tednih po priznanju,sem mu rekla naj se odseli.
Ni želel,zato sem mu spakirala stvari in jih enostavno postavila pred vrata,zamenjala ključavnico(stanovanje je bilo moje-podedovano po babici).
Šel je k staršem.Varal me je s takrat 18 letno punco.
Mene je srce bolelo še dolgo časa,vendar sem nekega dne rekla sebi,da je dovolj,da me ni bil vreden,niti mojih solza…
Po 4 letih samskosti,sem spoznala sedanjega moža,ki je sprejel mojega sina in sedaj sva srečna 3 leta(skupaj pa živimo 2 leti)
Bivši se je po 2 letih,ko sva šla narazen želel vrniti,ampak jaz ga nisem želela.
Ta punca,ga pa je prevarala.Tako,da vse se vrne.

Verjemi mi,da bo posijalo sonce tudi za vaju,pa vem,kako je hudo,ko otrok pogreša očeta,on pa nima časa,ker je s svojo “deklico”

Sabina, oprosti, ker bom takole rekla, ampak tvoj mož je gnoj od gnoja! Ob ženi in dveh otrokih se je, kot vidim, ves čas šel samsko življenje. Na koncu pa še takole izgine. Vsak dan posebej bodi vesela, da ga je odneslo. Prebolela pa ga tudi boš.

Leja,
želim si, da bi bila vsa moja žalost in bolečina kmalu za menoj. Trenutno mi ne gre še ravno najbolje, a se trudim iz dneva v dan. Občudujem Evo in dekleta podobna njej, ki so bolj odločne in samozavestnejše od mene, čeprav vidim, da tudi njim včasih ni lahko.
Skoraj vsak dan imam podobne občutke kot Eva, toda globoko v sebi vem, da vrnitve nazaj ni.

Evi pa želim veliko sreče v nadaljnem življenju in naj ji bodo dnevi vedno obsijani s sončkom.
S.

Draga Sabina!

Moje želje so enake, kot tvoje. Ampak očitno je res, da samo čas celi vse rane in zato bova najbrž obe morali še malo počakati, da bo vse skupaj lažje. Hvala za občudovanje, ampak verjemi tudi jaz doživljam katastrofalne dneve, pa je spet malo boljše, pa spet,…
Ni lahko ! Bolečina pa ne mine kar tako.Zgled so mi nekatere znanke, ki so vse to že prebolele, ki so se trdno postavile na svoje noge in uživajo življenje.
Tudi najin čas še prihaja, verjemi. Poglej sporočilo od “bila sem na istem”, pa boš ugotovila, da je še upanje za srečno ljubezen, iskrenost in dober odnos med partnerjema in srečno družino. Zate na istem, pa sem resnično vesela, da si našla ponovno srečo !

Sabina,lahko pa mi sporočiš oz. pustiš svoj mail, pa se kaj pogovoriva. Mogoče lahko pomagava ena drugi.

Pa veliko dobre volje in sreče ti želim !

Eva,

bilo bi mi v veselje! Povej kam ti lahko pišem.

Pozdrav Sabina

Varanje izgleda,da je nacionalni šport.Koliko bolečine in gorja varanje naredi,se pa tisti,ki to vežbajo niti ne zavedajo ali pa se nočejo,ker si s tem lajšajo svojo vest.
Bolje preboleti,kot stalno z varanjem živeti.
Življenje pa gre vedno dalje svojo pot in samo želimo si lahko,da bo vse dobro.

Eva čestitke za tvoj pogum in upaj,da ti ne bo v bližnji prihodnosti trkal na vrata,kako je osamljen in kako se je zmotil!

Kako lahko nekateri ljubezen doživljajo tako plitvo? Zame je bilo sveto, da sem se odločila imeti otroka z njim, živeti z njim, ljubiti se z njim … Pa kaj, če so bile težave? Te lahko dva prebrodita, če se imata rada! Toda eni ne razmišljajo na ta način in se ne želijo truditi. Dajmo jim svobodno pot, čeprav boli. Naj se učijo na svojih izkušnjah. Mi se moramo dovolj spoštovati, da oddidemo iz odnosa, v katerem nismo srečni. Iz odnosa, ki je v nasprotju z našimi vrednotami.

Še vedno, po dobrem letu, pridejo dnevi, ko rabim dneve zase, da se lahko zjokam, da lahko jokam … Imela sem ga zelo, zelo rada … Seveda se postavljajo vprašanja ali (sem) smo storila(i) prav … To je bistveni del procesa razveze. Ne glede na vse, je moje mnenje: varanje ni opravičljivo! Ni, ni in pika! Kakorkoli, odločati se je potrebno, ko nas preplavljajo pozitivna čustva, ne v trenutkih žalosti, bolečine …

Drage žene in dekleta !
Prav v veselje mi je prebirati vaše nasvete, zgodbe in prijazne besede.
Privoščim vsem tistim, ki ste že uspele preboleti partnerja s katerim sta se razšla iz takih ali drugačnih razlogov, da ste resnično srečne, vsem nam, ki se stem še spopadamo pa veliko volje, lepih dni in mirnih prespanih noči !

Prav vsem skupaj pa želim lepe praznike, pestre, zanimive in v krogu poštenih ljudi !

Pa srečno !

Draga Sabina!
Evo, končno sem tudi jaz uspela najti nekaj časa in se malo sprehoditi po tem novem sistemu.
Mimogrede, da te pohvalim Primož, za ves trud in navodila. Mi je čedalje bolj všeč, samo malo je treba vztrajat, pa je vse lažje.

Tako sem se uspela tudi končno registrirati. Sabina, Če si še vedno za in boš kaj pokukala na tole stran, ti puščam e-naslov, kamor mi lahko pišeš.

[email protected]

Pa lep nov teden !

EVA

Tudi mene je zapustil ker ga utesnjujem, ker preveč zahtevam, ker želi narediti kariero. Ja je zdaj boljši očka najinim trem otrokom, toda jaz sem tako sama.

Te čisto razumem.Tale osamljnost je najhujša zvečer, ko se vse umiri, ko vsi zaspijo, ko je tišina,…takrat, ko bi se človek stisnil k ljubljeni osebi in se pocrkljal, pogovoril,…Jaz nikakor ne morem zaspat, potem pa se sprehajam po forumih,pospravljam, gledam tv,…ko pa je ura polnoč, ena, dve,…pa od utrujenosti zaspim vsaj za kakšno uro.
Ampak me tolaži to, da vem,da bo sčasoma lažje,…da lahko upam na boljši jutri. Verjemi, tudi za nas vse, ki smo zdaj osamljeni, še pride novo obdobje, lepše, boljše, bolj polno, iskreno, ljubezni polno,…Čas prinese vse, tudi celi rane.
Ti pa imaš tri sreče, tri sončke, ki ti svetijo vsak dan.Ukvarjaj se z njimi, čimveč počnite skupaj, da boš čim manj razmišljala o svoji bolečini.

Oglasi se še kaj, sporoči kako si/ste.

Pa veliko sreče ti želim !!!

Zdaj sem komaj našla ta forum in sem ful vesela, ker sem ena izmed vas.

Še enkrat bom poskusila poslati sporočilo.
Zdaj sem komaj našla ta forum in sem ful vesela, ker sem tudi jaz ena izmed vas.
Na hitro se javljam samo, da povem, da sem tudi sama že razmišljala in se že dogovarjala za druženja- lahko tedenska nas zapuščenih, prevaranih, ločenih. Sem iz Kopra.Drugič pa kaj več.
Pozdrav in pogum!

Nekomu moram povedat.
Danes je spet eden tistih dni, ko mi je še posebej hudo.
Danes sem s pomočjo mojega brata prebelila stanovanje. Že med pripravami, so mi kar pritekle solze in se nekako niso hotele ustaviti do tega trenutka.
Kar lile so, same od sebe.
Sinčka je čuval njegov očka, moj bivši. Jaz pa sem čistila stanovanje, a izgleda, da se je obenem čistila tudi moja duša,če seveda drži tisto, ko pravijo da se duša čisti z jokom.
Sama sebe sem spraševala, kaj mi je, saj sem imela že nekaj dobrih dni, pa občutek, da gre na bolje, da bo lažje.
Danes pa je spet porazno, hudo, žalostno,…

Pa sem ugotovila, da sem tako zelo žalostna, ker sem s temeljitim čiščenjem, beljenjem in menjavo skoraj vsega pohištva naredila vse nekako dokončno. Zavrgla sem skupne stvari, očistila stene,…izbrisala sledi po njem.
Po njem, ki sem ga imela in ga imam kljub vsemu še vedno zelo rada.
Po njem, ki ga kljub prevari zeeeelo pogrešam.
Po njem, ki mi je zlezel pod kožo in noče ven.
Po njem, ki me je tako zelo prizadel.

Še nekaj dni nazaj sem bila prepričana, da bom s temi spremembami izboljšala stanje,……..da mi bo lažje, da me ne bo več vse tako spominjalo nanj, da se bom v stanovanju boljše počutila,….
Mogoče sem celo potihem pričakovala, da bom zaživela na novo.

Pa kje so zdaj ti lepši občutki? Jih ni.
Še vedno pa je prisotna bolečina. Žalost. Razočaranje. Nemoč. Osamljenost. Solze.

Zakaj to tako boli? Kdaj bo vsaj znosno postalo?

Ker nočem, da me tako boli. Ni pošteno. Ne zmorem več in zelo sem že utrujena.

Rada bi bila spet srečna. Pa nisem, ne zmorem, ne znam,…

PROSIM te sreča, potrkaj še na moja vrata!!!!

EVA

Zdravo Eva,

še kako dobro te razumem.
Če želiš, si preko emaila lahko kaj napiševa, tukaj ne bi rada, ker vem, da moj zaenkrat še mož spremlja te strani.
Sem iste starosti kot ti, situacija podobna tvoji, le da otrok še ni, je pa na poti.

Drži se!

Lp,

Sabina

New Report

Close