Ne, res ni bil pravi način, tudi jaz v nobenem primeru ne zagovarjam varanja in verjamem in VEM kako boli. Še vedno pa mislim, da ta ženska ne more nositi odgovornosti in krivde za tvojo nesrečo. Ona bo morala za svojo (ne)moralo odgovarjati samo sebi in svoji duši. In najbrž tudi bo, ker se v življenju vse povrne. Tvoj mož pa je popolnoma SAM odgovoren za svoja dejanja. Verjemi, da če ne bi bila ona, bi bila katera druga, če se je on odločil, da je to pravi način reševanja problemov zanj. Samo primer: moj mož je bil v svojem prvem zakonu grdo izigran in prevaran (ja tudi ženske to delajo:-(). Ko sem ga jaz spoznala je bil že dolgo ločen in v glavi je imel razčiščeno. Ampak njegova bivša žena, ki ga je zaradi ljubimca “nagnala”, pri dveh majhnih otrokih, si je čez dva meseca omislila drugega?!?!? Tako je to, žal.
Želim ti veliko sreče in da bi naslednji partner znal bolj zrelo reševati probleme, lp A.

Saj ne morem verjeti, koliko je varanja.
Ti Eva si lohko le srečna, ker si močna oseba, ker veš in se zavedaš, da se ti je podrl svet, vendar lahko še vedno zaživiš na novo, brez njega. Imaš največ, kar ima lahko ženska – si dobra mati tvojemu otroku.
Predvsem mi je všeč, ker se zavedaš, da mu nebi mogla več zaupat, in bi trpela tako ti kot on, ker ne bi bilo več isto, če bi ostala skupaj.

Verjemi, da si storila prav in da si lahko samo vesela, da je šel. Si se znebila velikega bremena. Poznam namreč tudi take, ki se zaljubijo, pa vendar potem kolebajo in ostajajo nekaj časa z ženo in otrokom, nekaj časa z ljubico in uničujejo eno in druga in še sebe. Pri tebi se je vsaj zjasnil.

Veliko sreče,

Ditka

In, se popolnoma strinjam s tabo. Narobe si razumela moj post. Varanje ni opravičljivo prav pod nobenim pogojem. Hotela sem povedat samo, da če se je njen mož tako nezrelo lotil reševanja problemov, zato ni kriva punca s katero jo vara. On bi si poiskal drugo, tretjo, xxy…, če se je pri sebi odločil tako podlo reševati probleme. In če vara, ker je “revček kao nesrečen”, zakon ne bi bil srečen, tudi če ne bi bilo nobene ljubice na svetu, ker je on tisti, ki se obnaša nezrelo in ne zmore prav reševati problemov.

Lp, A.

“Krive” so samo toliko, ker so naivne kot noč, ker mislijo da je to njihov princ in bo zdaj z njo vse drugače. Če še nimajo otrok in večjih obveznosti, niso v življenju probale še praktično NIČ. Seveda bodo nosile posledice svojih naivnih dejanj. Definitivno pa niso krive za varanje moških. Vsak normalen, zrel mož, oče… se zna upreti eni naivni mladenki, ljubici… vsaj moralo bi biti tako, ane? Ene res mislite, da jim ljubice s pištolo grozijo? One so v bistvu še večje “revce”, ker sploh ne vejo kaj jih čaka. Žene s(m)o ponavadi vsaj toliko izkušene, da vemo kako svet stoji, se poberemo in gremo dalje še bolj izkušene, trdne in na koncu srečne. Odkrito priznam: če ne bi bila prevarana in če ne bi bil prevaran moj zdajšni mož – nobeden od naju ne bi znal ustvariti tako harmoničnega in ljubečega partnerstva, kot ga imava zdaj! Čista resnica. Tudi jaz sem v prvem zakonu delala napake (pa ne varala), samo nisem vedela, da je za dobro partnerstvo potrebno veliko “garanja”. In v bistvu sem hvaležna svojemu prvemu možu za vse izkušnje, ki mi jih je dal, ker zaradi tega zdaj lahko uživam v čudovitem, pravem partnerstvu in sodelujem pri odraščanju in vzgoji mojih in njegovih otrok.

Lep dan, A.

Tebi AsTra
Moram priznat, da sem očitno res narobe razumela tvoj prvi odgovor. Res se mi je zdelo, da braniš ljubice in podpiraš varanje, zato sem ti napisala takšen odgovor. Je pa tudi res, da sem zdaj dosti bolj občutljiva na vsako besedo in da tudi bolj burno, pa tudi zaščitniško do sebe reagiram. Vsa ta leta sem bivšemu dovolila, da je z menoj manipuliral, ko pa sem izvedela za prevaro sem spoznala, da se vsakdo bori samo zase in da moram za svojega otoka in zase poskrbeti tudi jaz.

Sem pa zelo vesela, da si našla novega partnerja, da sta ustvarila zdravo razmerje in da spoštujeta drug drugega. Me res veseli, ko vidim, da so še vedno po taki bolečini možnosti za lepo življenje.

Pa veliko ljubezni in zakonske harmonije vama želim!

Bi te pa še vprašala, ali si bila po prevari dolgo sama? Si lahko spet zaupala, brez strahu?

Lep pozdrav bvn !

A veš, da sem tudi jaz razmišljala ali sploh je ustanovljeno društvo prevaranih. Pa ne toliko zaradi druženja, čeprav to niti ni slaba ideja, pač pa zaradi “prve pomoči”. Ko izveš, da te partner vara se ti podre svet, vsaj meni se je. Ampak, kot sem že napisala, sem jaz imela krog ljudi prijateljic in domačih, ki so mi veliko pomagali. Še najboljša pomoč, najbolj učinkovita pa je bila tista, ki je prišla s strani že prevaranih, takih, ki so to bolečino izkusile pred leti ali pred kratkim. Očitno je prevar res veliko, saj so moje znanke, oz. prijateljice kar 4 to že doživele. Nasvet, pogovor ali samo objem in ramena na katerih se izjočeš, z osebo, ki ve kaj doživljaš, ki ve kako boli,….ima prav terapevtski učinek.
Torej bi bilo društvo, kamor se prevarana/i lahko obrne po pomoč. prav dobrodošlo.

Pa lep sončen dan vsem na tem forumu želim!

za Evo,
ja tako je, ko je enkrat vse to za tabo, kaj hitro “pozabiš” kako je bolelo in kako brezizhodno je takrat izgledalo in zato je bil mogoče tudi moj post premalo sočuten, čeprav sem prestajala vse to in vem kako je.
Pri meni je bilo nekako takole: nekaj mesecev sem bila samo neskončno prizadeta, razočarana, žalostna, jezna … nanj, nase, na cel svet. Potem sem dojela da se moram “spravit k sebi”, že zaradi otroka, če ne drugače. Kar naenkrat sem začela opažati pozitivne strani ločitve. V bistvu sem ugotovila, da najino partnerstvo sploh ni bilo tako idealno, kot sem si ga risala. Potem sem zadihala s polnimi pljuči, uživala z malim, si privoščila mala razvajanja in večere zase. V bistvu prav lepo obdobje, ko sem se čisto umirila, veliko razmišljala, brala… Z bivšim partnjerjem sem se “ukvarjala” eno leto, da sem mu uspela razložiti, da sta partnerstvo in starševstvo dve popolnoma ločeni zadevi, in tako nam je uspelo vzpostaviti lep (izključno starševski) odnos.
Ko se je vse uredilo in umirilo, pa sem začela pogrešati odraslo osebo ob sebi, moškega, prijatelja…. in tako mi je prišel na pot zdaj mož, prav tako ločen, prevaran, z otroki… Tudi on je že “pospravil podstrešje” in v bistvu so nama bivši zakoni in izkušnje dejansko samo koristile pri graditvi pravega partnerstva. In odgovor na tvoje vprašanje: NE, niti za trenutek nisem dvomila in mu 100% zaupam, tako kot on meni. Preveč sva dala čez in oba veva, da preveč boli! En večer v tednu izklopiva vse moteče dejavnike (TV, mobi….) in se pogovarjava. O vsem, kaj naju moti en pri drugem, o strahovih, o problemih, dvomih….. ta večer si lahko poveva vse, kar naju “žuli” in stvari sproti razščiščujeva. Pri nama je to ključ za veselo in srečno partnerstvo. In ja, prepričana sem da se bo to zgodilo tudi tebi! Recept: ne pomiluj situacije, počasi vrži ven jezo, sovraštvo, žalost. Analiziraj dogodke toliko časa, da boš ugotovila, kaj ti je s tem hotelo življenje povedati, naučiti… katero izkušnjo si še potrebovala, da se ti je to zgodilo,

pa srečno, A.

bvn,
na forumu:Enostarševske družine se baje dobivajo na srečanjih, skupaj z otroci, če te kaj zanima, lp A.

Je to samo obdobje?

Ko ste prebrali moj prvi in drugi post, ste najbrž lahko sklepali, da sem odločna punca, ker sem rekla možu, da mu ne bom mogla prevare odpustiti, da mu nebi mogla več zaupati, da sem nanj jezna, da se moram borit za otroka in zase, naj se odseli,…

Ja, res sem bila oz. se mi je zdelo, da sem kar odločna in prepričana da delam prav.
Zdaj pa me že nekaj dni potihem, počasi gloda , da pa morda le nisem ravnala prav?!
Mogoče pa bi mu morala vsaj poskusiti oprostiti in mu dati še eno priložnost?! Naredil je napako, ampak morda bi mu lahko odpustila zavoljo otroka, nas vseh treh, najine ljubezni, ki je trajala celih 18 let in se je meni zdela posebna, močna,…POGREŠAM GA! Ko je z najinim otrokom (ki je mimogrede, strašno navezan na očka in seveda zelo srečen, ko sta skupaj ) in ko potem odhaja od naju, sva oba žalostna. Razmišljam o skupnih trenutkih in kako želim da se zvečer uleže k meni in me močno objame. Tako objeta zaspiva in vse je v redu. Potem spet sem prepričana, da nama nebi uspelo, ker mu res najbrž nebi zaupala, pa spet, da bi se lahko oba bolj potrudila in ostala skupaj,….mogoče pa bi nam le uspelo ali celo ojačalo najino zvezo,…….pa spet, da vem, da nama nebi šlo,…
Skratka, obdajajo me dvomi, nasprotujoče si misli,…ne znam ven iz te situacije. Boli me še vedno. Kakšen dan se mi zdi, da je celo težje in huje, kot je bilo takoj, ko sem izvedela, da me je varal ali, ko sem izvedela, da živi z njo.
Pa me zanima, kaj mi svetujete? Je katera/i imel podobne misli, dvome ?
Kdaj bom prepričana ali sem naredila prav? Sem se preveč hitro odločila in ga postavila pred dejstvo, da midva ne bova več skupaj ? Je zato povabil njo, naj živi z njim ? Sem res jaz pripomogla k temu ?Sem preveč neučakana, pa zato ne znam naprej ? Bo res čas tisti, ki bo prinesel vse odgovore ?

Kakšne so vaše izkušnje ? Je katera prevarana sprejela moža nazaj in je sedaj srečna ali pa ponovno razočarana ?
Kaj je prav in kaj ne ?

Hvala za vse odgovore in srečno !

Razumljivo in normalno je, da se ti porajajo vsa ta vprašanja. Iz lastne izkušnje (zelo podobne) vem, da je težko po tolikil letih ostati sam z otroci. Mene pa predvsem zanima, ali se ti je on opravičil za prevaro in te vprašal, ali želiš kljub vsemu še ostati z njim. In kaj bi on in vidva oba naredila za vajin odnos, če bi ostali skupaj. Če namreč samo ti razmišljaš o odpuščanju in o skupnem življenju, je to po moje premalo oziroma sploh nič.

LP in drži se!

Ja kaj naj ti rečem. Res, da nisem imela take izkušnje, kot jih imate ve ženske. Vendar, če pogledam iz moje strani bi bilo prav, da ga pokličeš, se vsedeta v en lokal in se v trezno pogovorita. Tam boš v pogovoru opazila kam se tvoj bivši nagiba.
Bi mu pa jaz dala vedet, (iz tvojega pisanja je razvidno), da bi bila ti pripravljena poskusit znova. Vendar pri takih odločitvah je vse še enkart težje.
Torej pogum v roke in pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. Saj je v končni fazi to lahko samo pozitivno.
Pa kaj sporoči. LP

Franka,
spet iz lastnih izkušenj: bila sem v zelo dolgi partnerski zvezi (kot poročena, le brez papirja), ugotovila njegovo varanje, ga nekaj časa jemala kot nepomembno, ker je deklice zelo hitro menjaval, ampak ne moreš tega gledati in tiho podpirati-ali pa včasih s prepiri, ki “oborodijo sad” za kakšno krajše obdobje, potem se pa zgodba ponovi…
Zato pravim, kar pravim: okej, varanje=skok čez plot se lahko zgodi, vsakemu, ampak ne more pa biti to nekaj trajnica odnosa, ki jo potem sprejmeš kot “božjo kazen” in se pač odločiš živeti za večno z moškim, ki se drugi ne odreka, tebi pa tudi ne. To dela ‘prevarana’ – pač, mož jo vara, ona to ve, ker pa ne odide k drugi, bo kar trpela in živel z njim in ob njem. To se mi enostavno ne zdi normalno. Če on/moški ni sposoben živeti z eno žensko, ampak vedno rabi dve, potem je treba končati. Saj tudi moj bivši ne bi nikoli končal in odšel, če ne bi črte potegnila jaz. Še danes bi živela tako dvojno življenje – on sicer z mano, tu in tam (za daljše ali krajše obdobje) pa bi si omislil eno drugo, ali pa morda kar vztrajal ob eni ljubici… Sem zelo tolerantna glede odnosov, vsakemu človeku se lahko vse zgodi, ampak vedno se je treba odločiti, kaj boš potem, ne pa kar vse težave prenesti na “božja ramena in božjo odgovornost”. To sem hotela povedati. In v tem kontekstu nikakor ne bom razumela nobene žene/partnerke, ki je pripravljena v nedogled prenašati varanje partnerja z upanjem v božjo pomoč, da enkrat pa bo mogoče že uvidel napako…saj jo bo, na smrtni postelji, verjetno. In zato tudi pravim: če je moški takšen, je žena tista (ali pa ljuica, saj je vseeno), ki mora zadevo zaključiti. Če je ne more, ne zna ali noče, potem je enak slabič, ali pa še slabša od njega!

EVA,kater konc slovenije si????
lp

Draga Eva!

Jaz sicer nisem bila v enaki situaciji kot ti, saj s fantom, s katerim sva se po dolgih letih razšla, nisva imela otrok. Je pa na začetku bolelo kot hudič, ampak veš kaj, nekoč ti bo zanj vseeno. Vem, da se ti morda danes zdi neverjetno, ampak verjemi, prišel bo trenutek, ko ga boš pogledala in te bo prešinila misel: “z njim sem bila toliko let? In se ne boš mogla spomnit, kaj je bilo tako posebnega na njem 🙂)” In mogoče se sliši zlajnano kot reklama za poceni pralni prašek, ampak je pa res; vsaka takšna izkušnja te naredi močnejšo in ti nekaj da. Kaj veš mogoče te pa življenje šele pripravlja na trenutek, ko boš srečala pravega. Jaz namreč razmišljam tako, če se ne bi razšla s svojim fantom, se sigurno ne bi poročila z mojim možem, ki mi stokrat bolj ustreza. Ker verjamem v zvestobo, ga najbrž ne bi dvakrat pogledala, če bi bila še vedno v vezi s prejšnjjim. Draga Eva, lahko si samo zamišljam, kako se počutiš, ampak verjemi, minilo bo!

Srečno!

Priporočam, da se vključiš v kak program in kaj narediš na svoji samozavesti. Ti ne moreš biti preveč neučakana. Ti si ti, taka kot si. Če te ne ljubi take, nista za skupaj. Ko boš to sprevidela, se več ne boš krivila. Po moje.

Draga Eva,

naj ti opišem svojo zgodbo. Pred dvemi tedni me je po 16 letih skupnega zakona in dveh otrocih že drugič zapustil mož. Prvič se je to zgodilo pred petimi leti. Takrat se mi je podrl svet in želela sem si tudi umreti. A mogoče na srečo imam dva zelo pridna otroka, za katere vem, da je vredno da vztrajam. Takratni njegov razlog zaradi katerega me je zapustil je bil, da sem preveč ljubosumna, preveč stroga do otrok,….a kako naj ne bom ljubosumna, saj je nekomu kupoval rože, darila, nočni klici,….Čutila sem vedno večje njegovo oddaljevanje tako od mene kot tudi do otrok, moja želja po pogovorih pa ni uspela v nobenem primeru (ne na lep način, kot tudi ne na grob.) Večni vzrok pa je bila njegova služba, da ima preveč dela, strogo zaupnega in da o tem ne sme govorit. Takrat je bila moja velika napaka, ki sem si jo dovolila, da sem šla ob eni taki “službeni zadevi” za njim, a seveda njega ni bilo tam. S tem dejanjem sem seveda presegla vsa zaupanja. A kaj ko je bila bolečina tisti trenutek prevelika, do pogovorov pa nikoli ni prišlo. Moram še povedat, da se je ob rojstru drugega otroka mož vpisal v šolo, ki je zahtevala ves njegov prosti čas vklučno z sobotami in nedeljami. Tako rekoč sem bila sama za vse in sem komaj čakala da se to konča. A se ni, ker je svoje šolanje po končani diplomi nadaljeval še isto leto. Mi trije pa smo bili zopet prepuščeni sami sebi, saj za nas ni bilo časa.
Mož se je po odhodu večkrat vrnil in tudi odšel še predno sem prišla iz službe je bilo stanovanje zopet prazno. To je storil kar nekajkrat, a jaz sem še kar upala, da bo moja ljubezen do njega uspela. Res se je vrnil po šestih mesecih in mislila sem, da je to zdaj za “vse življenje”. Pa sem se spet zmotila. Trudila sem se, a trud enega samega človeka v skupnem osnosu ne pomeni veliko. Bilo je prelepo cca. 3 leta, potem pa se je ponovno začel oddaljevat. Moral je obvezno dokončat svoje novo šolanje, za nas pa je bilo vse manj časa. Pa tudi služba ga je vedno bolj obremenjevala, tako je po službi ponavadi utrujen odšel spat in se zbudil, ko je bilo že večer. Bila sem osamljena in tudi če sem mu to razložila ni poslušaal mojih besed.
Očitno sem bila zelo slepa, ker nisem videla kaj se dogaja okoli mene.
Pred dobrim mesecem pa sploh ni več prihajal domov iz službe. Poklical ni niti mene, niti otrok, da ga pač ne bo. Včasih se je prišel samo preoblečt in rekel, da se mu mudi nazaj. Vračal pa se je od 23 do 1 ure zjutraj. Zaradi prejšnjih izkušenj si ga nisem upala vprašati, za kaj se pravzaprav gre, saj so bile ob vsakem vprašanju skoraj službene tajne zadeve. Vsak dan je bilo bolj mučno, saj sem kar predvidevala da ga ne bo domov. Še bolj jezna pa sem bila, ker so me otroci tudi spraševali kje je oče, jaz pa jim nisem znala razložit. Nekaj v meni je pravilo, da to ni v redu in da so posredi laži. Začele so se dogajati podobne stvari, kot pred petimi leti in tako sem mogla vprašati po resnici. Odgovor je bil samo, da se bo v enem tednu odselil od nas. To je tudi storil ,a na skrivaj ko nas treh ni bilo doma. V dveh tednih odkar je odšel ni poklical niti otrok, niti se z njimi še ni pogovoril. To mu zamerim iz dna srca, saj moja otroka zelo trpita, čeprav tega navzven ne pokažeta. Moj mož pravi, da če sem dobra mati jim bom jaz prenesla njegov pozdrav. Boli, ker ga imam še vedno rada, a obenem vem, da nas tak ni vreden.
Komaj se prebijam iz dneva v dan, trudim se da bi bilo otrokoma najbolje in se poskušamo zaposliti z raznimi stvarmi. Moje misli pa so vedno pri njem in pri tem kaj sem naredila narobe, da sedaj tako trpimo. Tudi jaz si še vedno želim njegovega objema, a vem, da sedaj to ni več mogoče.
Pravega razloga zakaj nase je zapustil pa do danes še ni povedal (vedno je nekaj drugaga), ne vem niti ali ima drugo (ali jo je imel tudi takrat). Takrat sem mu odpustila karkoli je pač že bilo, saj nikoli ni hotel o tem govoriti, jaz pa sem na to hotela pozabiti. Verjela sem, da bomo srečna družina.

Sedaj pa lahko upam le na to, da bo bolečina čimpreje izginila in bomo lahko žaživeli tudi brez njega, ki ga že tako nismo imeli. A vseeno je praznina in strah me je samote. Srčno upam, da kot pravijo vsi, bo to za nekaj dobro. Trenutno pa tega ne vidim, ker se težko prebijam iz ure v uro in ne samo iz dneva v dan.

lp

Janja,
se strinjam s tabo. Tokrat popolnoma. Ce moz ni zmozen oziroma taksen slabic, mora res to storiti zena. Na zalost, se njegovo breme prenese na njo. Tudi jaz sem tako storila. Verjetno pa vse nimajo toliko moci oziroma nimajo kam iti. Jaz sem cez noc , brez vsega odsla iz skupne hise. Na sreco sem imela kam in na veliko sreco mi tudi financno pomagajo, ker bi drugace “zmrznila”. Ze skoraj pol leta je mimo, pa mi za otroke ni nakazal niti centa. Uradne locitve pa se ni. Tako, da ga niti z izvrsbo ne morem “prisilit” v plačilo. Zalostno ne?

Pa mi ni niti malo zal, da sem koncala bedno laznjivo zivljenje. Ves, Janja, ce bi vse vedele, kako postanes samozavesten, kako se znas cenit, kako enostavno lahko zadihas….. ko se zavedas, da si vec kot le smet….

Lep dan in se lepse zivljenje ti zelim….

Franka

sabina,
imam primer kot ti pred 5 leti (oziroma po 11 letih vajine veze) – moj mož mi je pred 14 dnevi povedal, da ga midve s hčerko (8 let) utesnjujeva, da potrebuje svobodo (pri 45 letih), da se mora odseliti za 1 mesec, da ugovi ali še lahko ostanemo skupaj.
Kako je pri tebi potekala prva ločitev- oziroma njegova vrnitev.
jaz sem namreč ta trenutek tako prizadeta, da mi ni do njegove vrnitve. Da mi po 11 letih pove, da ga jaz in hči utesnjujeva, da ne more živeti z nama, da rabi svobodo….

Zate :tudi sama mami

Zakaj te zanima ? Si tudi ti doživela kaj podobnega ? S katerega konca pa si ti ? Sporoči, pa če sva kje blizu, se mogoče kaj dogovoriva.

Pa lepa doživetja v teh sončnih dneh ti želim !

Najbrž je bilo res iz mojega posta razbrati, kot da si ga želim nazaj. Pa ne, oz. vsaj nisem o tem prepričana. SEM SAMO NAGLAS RAZMIŠLJALA.
Takšne mešane občutke imam. Zakaj ne vem, najbrž zato, ker ga imam še vedno rada in ga, na mojo žalost pogrešam. Tudi meni bi bilo veliko lažje če bi ga vsaj prezirala ali karkoli takšnega, da bi vse to, kar mi je naredil lažje prebolela. Pa žal ne morem. Očitno je bila moja ljubezen močna in iskrena in noče popustiti niti zdaj, ko me je tako prizadel.
Kar pa se pogovorov tiče, pa sem že navedla v enem od mojih prejšnjih postov, da je možen samo enostranski. On se namreč ne želi pogovarjat. Bi šel z mano na kavo, pa bi se pogovarjal o čem drugem. Nikoli pa o čustvih, ali o tem kaj je storil, kaj bi se dogovorila za naprej,… Skratka odločil se je da je vse to zaprta tema.
Kako naj se potem kaj pogovoriva ?

Pa tudi ne morem trditi, da si pa jaz njega zagotovo želim nazaj, ker kot sem tudi že navedla nebi več zaupala. Njemu sigurno ne. Ne vem, če sploh še kdaj komu.
Sploh pa ne morem verjet, da sem ljubila 18 let nekoga, ki ga sploh ne poznam. Zaupala nekomu 18 let, pa sem zdaj ugotovila, da je velikokrat samo dobro odigral določeno vlogo. Jezna sem sama nase, ker sem bila tako naivna. Kako sem lahko tako brezpogojno ljubila ?

Zanima pa me še tole:
Med tednom si vsak drug teden popoldne še vzame čas za otroka. Ko pa je pred vrati praznik ali sobota in nedelja, pa je njegov telefon nedosegljiv in nič ne pride. Med prostimi dnevi je rezerviran samo za svojo novo ljubezen. Na naju pozabi. Kaj naj storim? Sinček ga pogreša in sprašuje po očku. Ko mu rečem, da bi bilo prav, da preživi nekaj časa z njim tudi ob vikendih, pa je spet vse narobe. Imam občutek, da mu njegova mlada ljubica tega ne dovoli ali pa se vede užaljeno. Pa od samega začetka varanja, je vedela, da ima on družino, otroka, zato mislim, da naj se punca kar sprijazni s tem, da ima on otroka vsak dan, ne samo med tednom. Stara je dovolj, da bi se lahko obnašala bolj pametno. Sicer vem, da si ne more niti predstavljati kako otrok trpi ob ločitvi staršev in ko očka nekaj dni ne vidi in kot je tudi sama meni rekla, je ne gane če je nama hudo. sem pa vseeno pričakovala vsaj nekaj več volje in razumevanja z njene in več odgovornosti z njegove strani. Zdaj pa vidim, da sem se spet zmotila, ko sem še vedno verjela v dobroto.
Kaj mislite vi? Kakšne izkušnje oz. dogovore obiskov imate ve ? Tudi med vikendi ?

Hvala in lep pozdrav !

New Report

Close