Pozdravljeni!
Oglašam se Vam že drugič. Že 21. 04. 2001 sem Vam postavila kar nekaj vprašanj v temi “želja po spolnosti”. Takrat ste mi pomirjujoče odgovorili in poskušala sem slediti Vašim napotkom. Vendar pa sem bila žal prepozna.
Moja bojazen, da si je mož poiskal zadovoljitve v spolnosti drugje, se je žal uresničila. Povedal mi je sam potem, ko sem ga že ničkolikokrat vprašala, kaj je narobe. S tem, ko sem ga začela bolj zapeljevati, se mu bolj posvečati, se mu je njegova slaba vest še bolj povečala in ni več mogel prikrivati resnice.
V tistem trenutku, ko mi je povedal, sem mu, kljub strašni bolečini, povedala, da ga ljubim in da želim, da poskusiva znova in da mu bom mogoče ne danes ampak na koncu le oprostila in odpustila. Za napake menim, da sta vedno potrebna dva. Želim si ga bolj kot kdajkoli prej, naj se sliši še tako čudno, sam pa se mi še ni pripravljen popolnoma predati (tudi telesno), čeprav mi je rekel, da me ljubi. Vem, da tudi on potrebuje čas, ne vem pa, kako ravnati, da ga v preveliki želji po njem ne odrinem od sebe, da bi se še bolj zaprl vase. Sam se boji, da bo slaba vest ob njegovi nezvestobi kot senca ostala med nama in da ne bodo stvari nikoli boljše. Jaz pa pravim, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha in da čas poceli vse, še tako hude rane. V upanju, da nasvet, ki ga bom dobila od Vas, tokrat ne bo prepozen, Vas lepo pozdravljam.

Klavdija

Spoštovana Klavdija,

postaviti morate jasno razliko med odpuščanjem in poskusom sprave na eni strani ter samoponiževanjem na drugi strani. Slednjega si nikakor ne smete dovoliti, saj vas nihče ne bo cenil, če se vi sami ne boste, vam pa je pomembno, da bi vas cenil vaš dosedanji parner. Enotnega recepta za vašo situacijo ni, če pa bi morali plačati za to, da ostaneta skupaj preveliko ceno, razmislite tudi o kakšni drugi varianti.

Spoštovani!
Nekaj dni po tistem, ko mi je mož zaupal, kaj je storil, je prišel do spoznanja, da mu ni nič lažje, le še težje mu postaja. Posebej, ko vidi mene, kako še zmeraj načrtujem našo skupno prihodnost. In v tistem trenutku je predlagal, da bi bilo zaenkrat najbolje, da se odseli in najde zopet samega sebe. Sama se bojim, da je to konec. Vsak večer ga čakam, ne morem se premagati, da ga včasih ne bi poklicala. Obljubil je, da bo prihajal vsak dan, ker je tu tudi otrok, ki ga pogreša, ne ve pa, da mi z vsakim odhodom še bolj stre srce. Iz dneva v dan sem bolj obupana, nobene volje nimam, nimam se komu zaupati, staršev, niti njegovih niti mojih pa s tem nočem obremenjevati. V vsem času, kar sva skupaj, sem se vedno posvečala le možu, službi in kasneje še otroku, tako da sem izgubila stike z vsemi prijatelji. Ne vem, kam se je odselil, imam občutek, da mi tega niti ne želi povedati, ker bi se mu zdelo, da ga na ta način lahko nadzorujem. Zdi se mi, da se njegova odsotnost pozna tudi otroku, ki je res še premajhen, da bi mu razložila, zakaj njegovega očka ni domov. Naj čakam in upam in s tem, ko ne vem točno, pri čem sem, mučim sebe in s tem še najinega otroka? Res ne vidim izhoda. Strah me je večerov, ko sem tako osamljena, da mi po glavi rojijo same neumnosti.
Pozdrav!
Klavdija

S svojim strahom in hrepenenjem, z zalostjo in bolecino moza ne boste dobili nazaj. Zdaj se morate predvsem osredotociti nase. Ceprav vam je druzina predstavljala velik del zivljenja, druge stike pa ste opustili, morate sedaj najti kaksne prijatelje, si vzeti cas zase itd. Ne utapljajte se v zalosti. Privoscite si kaj, skusajte se sprostiti, posvetite se predvsem sebi. Vasa “prenova” se bo gotovo zrcalila ze na vasem videzu, prav tako, ce boste bolj optimisticno gledali na vse skupaj. Ne glede na to, ali bo vas zakon prezivel, sklenite, da boste nekaj naredili iz sebe, ko pa boste pripravljeni, boste lahko nasli tudi ustreznega partnerja.

Moraš biti močna in ponosna. Dovoli možu, da v miru premisli kako in kaj, ne pritiskaj na njega in ga ne obremenjuj s prošnjami in ultimati. Daj mu sicer vedeti, da ga imaš še vedno rada, da boš v takem stanju vzdržala še par mesecev, vendar ne imej v tem času intimnih stikov z njim. Poiskusi za določen čas zmanjšati stike z njim na minimum, naj ne prestopa tvojega praga, dogovorita se kdaj naj pride po otroka in kdaj ga mora pripeljait nazaj. Pusti ga, da se “paca” v lastnem zosu. Morda bo po nekaj mesecih skesan prišel nazaj in prosil odpuščanja in postal zlat možiček. Morda ga pa več ne bo nazaj, v vsakem primeru narediš najbolje za oba, če si ponosna, korektna in odločna. Vem, da v tem trenutku težko najdeš notranjo moč zato, vendar jo MORAŠ najti. Kadar si prosta, si najdi kako staro prijateljico in pojdi z njo ven na pijačo, v naravo, na bazen, skušaj si najti neko sprostitev, aerobiko, hobi… Morda je sedaj pravi čas, da začneš požirati knjige na to tematiko. Zavedaj se, da če ga imaš res rada, da moraš ravnati tako, kot sem ti svetoval, vsak drug način obnašanja (da moleduješ za pozornost ali pa da ga zmerjaš in zaničuješ) kažeta na to, da ga ne spoštuješ dovolj in da tvoja ljubezen v resnici ni zrela ljubezen do moškega, ampak bolj odvisnost od vsega kar ti predstavlja (varnost, uteha, denar, …).
Zavedaj se, da MORAMO za RESNIČNO SREČO biti najprej sami za sebe srečni, šele potem lahko povečamo to srečo v odnosu z drugim. Tebi se sedaj zdi, kot da je tvoj mož pogoj za tvojo srečo, dokler tako misliš, nisi na pravi poti in bodi vesela da si s to preizkušnjo dobila priložnost, da nekaj narediš za sebe, za svojo osebnostno rast. Čeprav morda razmišljaš, da je taka situacija zelo neugodna, celo katastrofalna za otroka, boš prej ko slej spoznala, da je veliko bolje, če otrok živi z ločenimi starši, kjer so odnosi jasni in si starši kljub temu, da so ločeni med seboj pomagajo, kot pa v na zunaj idealni družini, kjer se najmanj eden partner čuti ujetega in nesrečnega. Pred otroci se ne da nič skriti, hitro prepoznajo negativne vzorce obnašanja, ki lahko pustijo na njih velike posledice, ko skušajo s svojimi otroškimi močmi posredovati v svetu odraslih in si podzavestno nalagajo nase huda bremena.

Pa veliko sreče!

New Report

Close