Pozdravljeni,

zanima me kako vi vidite mojo situacijo. Partner me prepričuje, da sem jaz tista, ki sem nerazumska, ki dela probleme. Jaz seveda vidim drugače.
Že od samega začetka veze imava probleme, ker je partner za moje pojme preveč podrejen svoji mami, tudi sestri, očetu niti ne. Do svojega 38 leta je živel z njimi. Še ko sva se le videvala je njegova mama prišla v sobo in mu rekla, da je dovolj telefonskega pogovora, sestra je prišla preveriti na najin zmenek kje hodi in če je vse ok, vtikala se je v tel. pogovore. Na vsakem zmenku mi je pripovedoval o njej kaj rada kuha, je, gleda, kdaj gre spat, kdaj joče, zakaj joče (mlajša je 2 leti od njega), bila sta tudi sodelavca … na vsakem koraku je bila beseda o njej. Počasi sem postajala skorajda ljubosumna (!!??!), saj je bila le ona tema pogovora . Ima sicer še eno sestro a ona živi drugje. Med nosečnostjo me je pustil dvakrat po štirinajst dni pustil zaradi zaščite njegove sestre.
Nato smo se preselili v prizidek hiše pri njegovih starših. Še danes po 3 letih skupnega življenja mu mama kuha med tednom, včasih ga povabi tudi med vikendom, pa potem ne gre, ker se jaz razburim, saj nočem jesti sama z otrokom. Pošto še vedno skriva pred mano in jo pregleduje pri svojih starših. Ogorčen je, ker ju lahko obošče le dvakrat na teden po par uric , takrat ko sem jaz popoldne v službi. To da je vsak dan kosilo tam očitno ne šteje. Mesečne stroške katere si delimo, plačujem samo jaz. On jih je mogoče poravnal za 2 meseca v vsem življenju, a ga mama opravičuje češ, da jo kdaj pelje k zdravniku. Ogromno sta mu že pomagala tako finančno kot fizično pri gradnji in tudi sedaj. Večina naših rednih stroškov je pa na meni.
Ker sva imela veliko konfliktov zaradi za moje pojme nesprejemanja nas kot družine in vtikanja njegove mame v naše zadeve, sva se razšla za nekaj mesecev. Nato sem se vrnila, kar sedaj žal večkrat obžalujem. V tistem času sem postala samohranilka, saj si nisem predstavljala, da bi se kdaj vrnila. No, to stanje je sedaj še vedno isto, meni to ni všče, njemu odgovarja zaradi zmanjšanega plačila vrtca.!!! Kljub temu da ve, kako nesigurna sem v najino veze, ga ne gane, da bi rekel, naj spremenim naslov. Njemu odgovarja tako kot je.

Najin odnos je trenutno zelo hladen, z moje strani zelo sumničav in prizadet. Pred mano skriva telefon, računalnik. Vse ima zaklenjeno pod vrsto varnostnih kod, pravi da njegova služba ni za moja ušesa. Je vse to normalno, običajno??
Če vprašate mene, lahko pregleda moj računalnik, telefon, pregleda pošto kadarkoli. Nimam kaj skrivati pred njim. Ne vem več kaj je prav in kaj narobe. Bi res morala vse to prezreti in biti čisto srečna, tako kot pričakuje on?

Hvala.

Spoštovana maja16,

Hvala za zaupanje vaše zgodbe. Najprej bi rekel, da je na temo, ki jo živite, na forumu že veliko napisanega, toplo priporočam v branje, morda se najdete tudi v kakšni od teh tem s foruma.

Sicer se mi vprašanje kdo je razumen ne zdi ključno, temveč kako je z odgovornostjo in vlogami v vaših odnosih. Iz opisa se čuti partnerjeva (zlasti čustvena) odvisnost od primarnega družinskega sistema odnosov v kateri je očitno naslovnik težkih čutenj za probleme v družini. Kar družini predstavlja težavo ali izziv, zlasti soočanje s tem, se projicira nanj, s čimer se je on kot sin/brat očitno vajen poistovetiti in se v skladu s tem tudi odzove – je vedno na razpolago, ali z drugimi besedami, primarna družina – karkoli se že tam dogaja – je zanj vedno na 1. mestu, vse ostalo lahko počaka.

V tem čakanju je žal predvsem njegovo osebno življenje, njegove lastne želje, potrebe. Pomeni, da se osebnostno (še) ni postavil na lastne temelje, da sledi sebi, na samozaupanje in nadzor nad svojim telesom, čustvi, mišljenjem in seveda vsakodnevnim vedenjem. Zato ni čutiti nikakršne odgovornosti, s čimer je seveda ta, ki je v partnerstvu z njim, lahko ogorčen. Saj se iz opisa sodeč tudi počutite izkoriščena, jezna, razočarana in predvsem, kar šele zares boli, vselej na drugem mestu. Zgleda kakor da ima partner »afero« s primarno družino, poleg tega skrivalnice in prikrivanja, ki jih čutite in vidite, to nezaupanje le še potrjujejo.

Ampak, to je ena plat te dinamike. Tu ste še vi in vaš prispevek k partnerskem odnosu. Zakaj si dovolite biti na drugem mestu? Kdo ste zanj, kako se ob njem počutite, ali si lahko dovolite jemati resno to, kar čutite in da je to za vas (boleča) resnica? Kako boste poskrbela za sebe, da ne boste spregledana, zavržena? In seveda, kako je s tem bilo že nekoč doma? Običajno so razlogi za to v primarnih odnosih: kako ste doživljali odnos med očetom in mamo, kakšna sta (bila) do vas vsak posebej in kako ste se vi v teh odnosih pretežno počutili? So vas starši čutili?

Skratka, partnerstvo je oder družinske dramatike, ki jo vsak posebej čisto svoji zapletenosti prinese v intimni odnos, kjer se preigravajo težka čutenja … vse dokler ne preskoči iskra varne povezave med starimi vzorci in novim zavedanjem. Seveda je razumljivo, kar si želite: da bi partner odšel dokončno od doma, se osamosvojil in pričel slediti sebi in vam ter da pri tem prevzema polno odgovornost. Da se lahko končno fajn razjezi in postavi zdrave meje in se končno poslovi od doma. Da se od-loči. In vi, da bi končno enkrat lahko zaupala le sebi, svojim čutenjem in si dala sočutje in priznanje, da ste čisto ok kot ste in imate vso pravico do samospoštovanja – da ste si lahko VI SEBI na 1. mestu.

Toda za to so potrebne odločitve in prevzemanje odgovornosti. Partnerja ne moremo spreminjati, lahko spremenimo sebe. Odrasli v resnici nismo žrtve, čeprav se lahko tako počutimo, saj imamo moč v sebi in svobodno izbiro. Le dovoliti si moramo začutiti in priznati najprej nemoč in vsa težka čutenja ter s tem nekaj narediti, da pridemo do potrebne moči. Ko pogovor v dvoje ne zaleže več, lahko vedno poiščemo strokovno pomoč (na različne načine), karkoli pomaga, važno je, da nekaj ukrenemo v skladu z nami in našimi potrebami, ne v skladu s tam kar pravi okolica, tradicija, mediji, knjige itd.

V praksi je tako, da ko pričnemo res verjeti vase, stvari postanejo bolj preproste, vendar to še ne izključuje določene bolečine, ki je potrebna da zrastemo. Razvoj brez teh ni možen, je pa res, da sčasoma izzvenijo in smo lažji, bolj zadovoljni, smo preprosto mi. Pripravljeni na soočanje z večjimi izzivi…