na začetku prav lep pozdravček vsem forumovcem
že velikokrat smo podebatirali o kakšni temi skupaj, velikokrat sem dobila z vaše strani pametne nasvete, zato bi vas tudi danes prosila za vaše mnenje, nasvet, karkoli…rada bi mnenje koga drugega
da boste lahko svetovali, čisto na kratko…pred kratkim smo postali srečna družinica, kar meni pomeni res zelo veliko…prav zaradi tega, ker sama te sreče nisem nikoli občutila…po vsem kar sem morala v življenju pretrpeti (ločitev, cirkusi na sodišču, smrt matere, ostala čisto sama,….) nisem več upala da me bo kdaj doletela sreča…pa me je…zares sem srečna ob fantu ki ga ljubim iz vsega srca in ob najini punčki…tu pa se začne problem
fant je veliko v službi, delo pri privatniku pač zahteva svoje…torej nam med tednom ostanejo le skupni večeri tam nekje po sedmi uri…takrat se s punčko pocartata, nahranita in tudi uspava jo…kaj več pa med tednom ni mogoče, kar čisto razumem…za vse ostalo poskrbim jaz med dnevom…prav zaradi tega tako težko pričakujem vikende….na začetku sem ga morala prositi naj bo več z nama, ker bi on še kar hodil okrog, kot da ni zdaj punčka tista, ki je na prvem mestu….pa tudi jaz sem ga potrebovala…zjokala sem se, ker sem se počutila tako samo za vse, pogovorila sva se in je bilo dva vikenda…kot v mojih sanjah, res lepo…toda že prejšnji vikend ga je začelo zopet “nositi”…v soboto sem ga prosila naj ne dela, sem mislila da bomo lahko pač skupaj…saj je ostal doma, ampak zjutraj je vstal in se odpravil od doma in to v največji gneči v mestu, tako da je prišel domov tako kot če bi delal…popoldne smo potem res preživeli skupaj….v nedeljo zjutraj zopet vstane….reče da gre na kramarski sejem….ok, zopet se morava znajti same in skuhati, ter postoriti vse ostalo…punčka kot da bi čutila, je lepo pridna….popoldne nas odpelje na krajši izlet…potem začne jamrati o tekmi….priznam, sama sem mu ponudila naj gre, če ga vleče….ampak nisem pa pričakovala, da naju bo odpeljal domov in zopet šel, upala sem da bo ostal raje z nama in da mu to več pomeni…vprašal me je še samo, če bom jezna….jezna? zaka pa? zato, ker imam občutek da si ne vzame dovolj časa za naju? ne, to ni bila jeza, ampak žalost, tako zelo je bolelo….mogoče še bolj zaradi tega, ker vem kako je, ko ne dobiš toliko očetove naklonjenosti kot si je želiš…tako je bilo pri meni…pa čeprav je še punčka majhna….čutim, da nista dovolj skupaj…ali pa mogoče pretiravam? tako sva nedeljo zvečer preživeli sami, popoldne sva šli na sprehod, da sem se pomirila, priznam pa, da so tekle solze kot v potoku, tako zelo me je stiskalo pri srcu, zvečer sva se kopali in potem je prišel…nisem več zmogla, čeprav sem si obljubila prej, da mu ne bom pokazala kako mi je hudo…solze so zopet tekle…
ne vem…kolegica mi je svetovala, da naj še jaz grem kam…pa ne morem…za mene so trenutki, ko smo skupaj nekaj, kar ne bi zamenjala s čim drugim, uživam vsako sekundo posebej, tako lepo mi je…čutim pa, da mojemu fantu to ne pomeni toliko in zaradi tega sem žalostna…
povejte mi…ali je res gledanje nogometne tekme nekaj, kar je potrebno doživet?….in če je….ali ni družba z nama še nekaj več? ali se res obnašam preveč “strogo”? kaj mi svetujete? moje mnenje je, da se je v prvih mesecih potrebno marsičemu odrečt, če imaš malega otroka….se mu 100 % posvetit, saj ko je malo večji, pa lahko vse storimo skupaj…vem, da bomo prevozili in prehodili skupaj še veliko kilometrov, ker sma oba s fantom take narave…ampak zdaj sva se pač odločila za naraščaj in ….vse skupaj se je obrnilo na glavo…čutim pa, da samo pri meni, ker ne vidim stvari, ki bi se bila pri fantu po rojstvu spremenila…
naj pa povem da je drugače dober do mene in ga nikakor nočem črniti, le kar se tega tiče….
zares bom vesela vsakega nasveta, vsake vaše besede, ker zares tavam v temi…
lep dan vsem skupaj

Pogovarjajta se, pogovarjajta in še enkrat pogovarjajta. Pa brez očitajočega glasu in obtoževanj.

Upoštevaj, da te je imel tvoj fant še nedolgo nazaj samo zase, sedaj pa si te mora deliti še z nekom, proti kateremu se niti ne more enakovredno boriti. Vem, da boš rekla, da je to vendar njegova hči. Ampak postavi se v njegovo kožo. Ti ne delaš drugega, kot se posvečaš otroku in še od njega zahtevaš, da dela to. Jaz vem, da s tem, ko lepo skrbiš za njegovo hčerko, mu posredno izkazuješ ljubezen, ampak moški tega ne jemljejo tako.

Zato se več posvečaj tudi njemu, ga čimvečkrat pohvali, mu daj občutek, da ti je vsaj enako pomemben kot otrok, si vzemi čas samo zanj. Pojdi z njim na tekmo, sprehod, sama.

Veš pri tebi je mati narava poskrbela, da je vse tvoje bistvo usmerjeno k otroku, pri njem pa ne! Saj ima rad svojo hčerkico, samo žal je samo moški. S časoma se bo ujel, sploh ko bo mala večja in se bo z njo vedno več lahko igral. Tja do sedmega meseca ali celo malo dlje so dojenčki, razen za mamico dokaj dolgočasni in marsikdo ne ve kako zapolniti čas, če je sam z otrokom. In od tu beg od doma, ker se doma ne počuti dobro, zaželjeno.

Vse je v tvojih rokah. V bistvu imaš v vsem, kar si napisala prav: ni prav, da toliko časa preživi v službi, ni prav, da vaju pušča sami, ni prav… Ampak to so tvoji občutki, do katerih imaš vso pravico, ravno tako, kot on do svojih, ki mu pa verjetno pravijo: ni prav, da se posveča samo otroku, ni prav, da se vrti vse samo okoli otroka,… Razumi to, ne obsojaj, ampak skušaj sprejeti in se potrudi mu dajati vtis potrebnosti in pomembnosti. Predvsem pa ga pripravi, da se bosta o svojih občutkih pogovorila in ne obsojaj njegovih negativnih čustev, ampak jih sprejmi in skupaj skušajta ta njegova neg.čustva spremeniti v pozitivna!

Ljudje smo pač različni in zato imamo tudi različne interese. . S tem se je pač treba sprijazniti in včasih zna biti to celo zanimivo. Vedno bolj pa ugotavljam, da so si moški precej podobni. Tudi za mojega moža je idealna nedelja bolšji trg ter klepet s prijatelji in popoldne formula 1 na TV. Midva s sinom pa jo rada že zjutraj mahneva na izlet ali vsaj sprehod po okolici. Prav nič dolgčas nama ni. Zvečer se pogovorimo, kako se je kdo imel, odigramo kakšno družabno igro in smo vsi čisto zadovoljni. Kljub temu, da se drugače dobro razumemo, nam “nedeljski družinski izleti” nekako niso šli. Na teh najinih poteh srečujeva kar precej mamic z otroci, katerih očki so bolj zapečkarji, pa so se s tem večinoma sprijaznile oziroma jim to čisto ustreza.

Zivijo, Bojana,

Mi imamo pri hisi eno leto starega cipka, zato se se kar dobro spomnim, kako je bilo pred enim letom, ko se je cipek navajal, da je cipek, oci in mami pa, da sta oci in mami.

Tako kot tvoja kolegica tudi jaz mislim, da bi bilo zelo koristno, ce bi dojencico in ocka pustila malo sama, da se znajdeta. Ti si bos oddahnila, onadva se bosta pa lahko malo bolj spoznala, ko ne bosta mogla poklicat mame na pomoc vsakic, ko bo kateri od njiju zacmihal. Glede na to, da morajo moski v vecini primerov pac vsak dan v sluzbo, po moje rabijo malo vec casa, da se zacnejo pocutit varne s svojimi dojencki in da se navadijo, da se je zivljenje spremenilo.Ampak prej ali slej, se navadijo, govorim iz lastne izkusnje.

Mogoce bi bila dobra ideja tudi, ce bi se dogovorila, da imata obadva nekaj prostega casa – on gre v nedeljo na tekmo, ti pa v soboto, kam kamor bi ti rada sla. To da tebi malo casa, njemu pa obcutek za fairplay… Res je, da to malo skrajsa cas, ki ga prezivite skupaj kot druzina, ampak prepricana sem, da dete rabi tudi zasebni cas z vsakim od starsev in pri zaposlenih ocetih se mora to pac dogajati cez konec tedna, ni pomoci.

Crkljajte se,

Rozica

Draga Bojana,
Kot vidiš nisi edina s takšnimi problemi. Ko berem tvoje pismo, se mi zdi kot, da bi opisovala našo družino pred dvemi leti, ko se je rodil sin. Tudi jaz sem v začetku svojemu možu očitala vse o čemer pišeš, potem pa sva se enkrat temeljito pogovoroila in mi je iskreno priznal, da on ima naju z otrokom zelo rad, da bi vse naredil za naju, ampak morava pa mu dati tudi čas za njegove hobije, srečanja s prijatelji,…Tako smo zadevo kar dobro uredili. Jaz nisem več “tečnarila”, on pa je tudi poskrbel, da smo bili vsaj ob večerih in ob koncih tedna več skupaj. Saj še vedno veliko “laufa” okrog, ampak veš zdaj ko je sinko že malo večji gre kar sam k očiju in mu reče: “Oči, kaj delaš ? A mi boš ti danes povedal pravljico?” in verjemi še nikoli mu ni rekel ne.
No, se pa tudi strinjam s svojimi predhodicami – vidva si morata vzeti čas tudi zase. Zdaj ga bo sicer manj kot prej, pa vendar… Midva sva nekako od 8 meseca dalje, ko je sin že začel spati celo noč, začela uživati v najinih sobotnih večerih in nočeh ter nedeljskih jutrih. Takrat pridejo na vrsto babice in dedki. Moram reči, da se oba z možem teh trenutkov zelo veseliva in v njih uživava, pa tudi ta mali komaj čaka, da bo spal pri babi in dediju.
Pa še nekaj – tudi ti moraš kaj narediti zase. Jaz naprimer že od 6 meseca po porodu hodim na aerobiko 2x tedensko zvečer. Mož me pri tem podpira in si takrat res rezervira čas za varstvo najinega sinka. Tako tiste večere obvezno skupaj večerjata, se umivata, bereta pravljive in gresta spat.
Torej – da bo volk sit in koza cela – malo razumevanja in strpnosti, pa boste ena zadovoljna in srečna družina, kar ti tudi jaz iz srca želim.
Kim

Zivio Bojana,
bom pa jest kot moski in kot clan te skupine se kaj dodal.

Zakon je vecno prilagajanje. Zato se danes veliko ljudi loci, pa predvsem je to zaradi neprilagojenosti, zaradi vsiljevanja svojega ega drugemu. Vsi ostali vzroki zakaj gredo ljudje narazen so neomembe vredni.
Pred časom sem gledal tednik, kjer je bila res zgodba srca, zgodba človeka, ki mu dam kapo dol. V kratkem. S punco sta bila ene dve leti skupaj nakar jo je povozil avto. Seveda sta v tem času pričela zidati hišo, krediti itd. No potem pa ta nesreča. Dekle je resnično priklenjeno na posteljo, na cel kup dragih aparatov stalno potrebuje nego, nekega človeka ki naj bi bil ob njej. In tragičnost te zgodbe je v tem, da je ta njen fant pripravljen pustiti službo, vse, le da bi lahko bil ob njej. Itak mora nekdo skrbeti za dekle. In na kak NE-posluh je naletel na vseh državnih ustanovah-velika sramota. Jest pravim, velikan od človeka. Toda takih primerov je malo oz. izjemno izjemno malo. Zdej mislim, da je od njene nesreče že kar nekaj let. In sta še vedno skupaj, bere ji knjige, se pogovarja z njo ure in ure. Pa bi komot lahko reku, grem na pir s frendi, grem na tekmo, grem na sestanek…. Pa ne ostaja ob njej.

No pa da preidem na tvoj problem. Kar se tiče zgodb, da mora moški in enako ženska imeti hobi se čisto strinjam. In bolj ko je neodrasla, nezrela oseba bolj te hobije potrebuje. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da to presneto drži. Na tvojo žalost tvojega fanta ne zadrži doma ne ti ne sin. Zaenkrat je tako, jest globoko upam in želim vsem vam, da se to obrne.

Jest sem tudi v prejšnji vezi dobesedno bežal od doma. Pa niti ne da nebi imel rad punce, ampak očitno ne dovolj. Saj sva se sama imela tudi dobro, pa vendar sem moral na tekmo, gledati tekme šport po TV, iti na kak drink s frendi. Danes vem da je to posledica čiste nezrelosti, neodraslosti, ki se mora na nek način v moškemu zgoditi.

Kajti če pogledaš smisel, namen, ki ti ga da taka tekma, vidiš da to ni čisto nič. Tuljenje ene navijaške skupine preko druge. Iskanje svojih neizpolnjenih želja preko športnih junakov na igrišču. Vse dokler te to vleče v teh okvirih, da boš kaj zamudil če se ti mudi na tekmo, če je to za tebe tako ključnega pomena, dejansko kaže na nezrelost. Kajti pred seboj imaš ženo, ki te ljubi, otroka, ki te ima čisto neposredno rad, ali ni to dovolj?

Tako da danes (bojana, to je moja pamet, moje mnenje), gledam tako na vse skupaj. Če se odločiš za družino je prvo družina, potem dolgoooooo nič, potem služba, potem, pa skupni prijatelji, sorodniki, in šele tukaj so tekme, frendi, bifeji, …..
In če se že kam od doma gre, se gre skupaj z družino, čim večkrat.

Jest ti iskreno povem, da še vedno kdaj pa kdaj popijem kak drink, ampak če mi frendi rečejo:” Ti si pa en zapečkar postal” šele uvidim, da so v bistvu reveži oni (kamor sem spadal tudi sam). Ker jih ne vleče domov, ker raje dneve in dneve prebijejo za šankom. Saj je Bončina že ne vem kdaj pel:Vsak dan ob istem šanku…. (igrišču, TV programu, …..) Pri meni se je pač zgodil obrat, mene vleče domov. Pa mi lahko verjameš, da imam izkušenj toliko kot si le malokdo misli. Pa sem potreboval veliko veliko časa, da se mi je to zgodilo. Res, to se kar zgodi. Zavedati se začneš, da je otrok iz minute v minuto starejši. In tega nočem zamuditi. Kajti sama veš, da bi lahko za vse te trenutke, ki ti minevajo v teh prvih letih z otrokom napisala knjige, knjige. Itak pa otroci še prehitro gredo, in na koncu ostaneš sama z možem.

Kakega univerzalnega recepta niti ni. Človeka siliti v nekaj kar ne čuti, kar ga ne vleče je težko. Vendar veliko potrpljenja, veliko, veliko pogovora zna pomagati. In saj si sama ugotovila, da je bilo nekaj časa v redu. Le tako naprej, z nežnostjo, ljubeznijo in razumevanjem se da gore premikat. Jest vama dajem neskončno spodbudo, in želim vam da se imate ko ste skupaj lepo.

najprej hvala vsem, ki ste si vzeli čas…veliko mi pomeni vaše mnenje…ker je pač tako, da ti včasih lahko odpre oči nekdo, ki ga osebno ne poznaš, pa tudi on ne pozna tebe in ni obremenjen s tem, da se ti ja ne bo zameril….ponavadi potem nekdo poznani pove tisto, kar pač hočeš slišati….
torej, še enkrat najlepša hvala za vsako besedico….
….pogovarjanje, ja….priznam, tukaj jaz zaviram, ker se prevečkrat zaprem vase, ko mi kaj ne paše in ne povem tega….potem se mulim in v bistvu fant sploh ne ve zakaj….pač posledica tega, da nikoli nisem imela koga ki bi mu lahko povedala o svojih problemih…tega se šele učim…
….vem pa, da nama bo s fantom uspelo rešiti tudi tele “medsebojne nesporazumčke”…verjamem v to….ker se imava preveč rada, da bi pustila da se najina zveza skrha….bom pač dala času čas in upala, da se fant čimprej sprijazni s tem, da nisva več sama….ker drugače pa je čisto OK očka, že od samega začetka v porodnišnici…nikoli ne bom pozabila kako srčkano sta z najino punčko zgledala v tistih prvih njenih trenutkih…ne, nekako moram v njem zopet zbuditi tako močno željo, da bo več časa z nama….
lep dan vsem skupaj…se še slišimo