Pozdravljeni,sin je star 5 let,oz.skoraj 6 let.
Je zelo sramežljiv in sploh ne želi govoriti z nikomer ki ga ne pozna oz.skoraj z nikomer.Drugače je klepetav,ima besedni zaklad,vemdar mi zadnje čase pogosto omenja da mu je nerodno v vrtcu,noče povedatri bralne značke ker mu je nerodno.
Vpisali smo ga k dejavnosti ki mu je sicer všeč vendar noče hodit ker pravi da mu je nerodno.Zdaj drugo leto gre v šolo in me zelo skrbi,kako bo v šoli,in kako mu pomagati.Škoda mi je da zaradi sramežljivosti ne bi hodil k dejavnosti ter da v šoli nebo komuniciral.Ali mislite da bi pomoč psihologa pripomogla?

Pozdravljena.
Očitno doživlja neko tesnobo, vendar pa vam jo lahko izrazi. Da petletnik takole pove sram me je, je pa že dobro definiran problem. Priporočam vam, da se poskušate z njim čim več pogovarjati, zakaj mu je tako nerodno, česa ga je sram, zakaj ga je strah, česa se boji. Poiščite slikanice na to temo, berite skupaj in se potem z njim pogovarjajte. Ne bodite vsiljivi in ne pritiskajte preveč. Pomagajte mu sestaviti zgodbo. Priporočam vam, da preberete knjigo Celostni razvoj otroških možganov.
Seveda imam pa kar nekaj vprašanja, koliko in na kakšen način se z njim ukvarja oče, kaj počneta skupaj, kakšen je njun odnos itd.? Mogoče bi se očka moral bolj intenzivno vključiti v ta njegov notranji čustveni svet. Govorim iz glave, upam da vas ne bom prizadela, če vse to morda že počne. Za tak problem je lahko več dejavnikov: od stila navezanosti otroka na vsakega od staršev, od družinske dinamike, lahko pa je tudi zaradi kakšne neprijetne izkušnje otroka, ki nekako ni predelana ali pa zanjo morda sploh ne veste.
Vsekakor je potrebno delati na čustvih.
Če vas zelo skrbi in se zadeve ne bodo izboljšale, se lahko obrnete na kakšnega kliničnega psihologa. Čeprav sama vzpodbujam, da se – če se le da – starši najprej sami usposobijo, da lahko pomagajo otroku. Lahko se obrnete tudi na kakšnega terapevta in tam malo predelate situacijo.
Vse dobro na vaši poti.