Noseča sem, čisto na začetku, prvi otrok. Sploh se ne morem veselit, ker razmišljam samo o tem kaj je lahko z otrokom narobe….pravkar sem prebrala temo “ste se sprijaznile”

Vem da sem smotana, pa si ne morem pomagat. Namen imam opraviti vse preglede, pa še to ni garancija, kajti vseh napak se niti ne da odkriti……
Mene bo v teh preostalih osmih mesecih pobralo……

Razmišljam,

čim bolj boste o tem razmišljala, tem več črnih oblakov se utegne nabrati.
Potrebno je bolj živeti za TA trneutek. Kaj bo pa, ko bo – pa se še vedno lahko ukvarjamo takrat, ko to tega pride.

Če ne bo pomagal pogovor s sorodniki, partnerjem in če “mira” ne boste našli, si poiščite pomoč.

Bolj pozitivno razmišljajte. Lahko tudi tako: Tudi če bo z mojim otrokom kaj narobe, bo to še vedno moj otrok in ga bom vseeno imela rada.

Le ca 2% otrok je otrok s posebnim potrebami (če še drži podatek, ki so ga učili na faxu – 10 let nazaj). Malo možnosti je, da bo tvoj med njimi. In če že bo, se boš obremenjevala z njim takrat, ne zdaj.

Se strinjam s Petro, če ti ne bo uspelo odgnati črnih misli, si poišči pomoč. V času nosečnosti pa raje obiskuj kakšne druge forume – npr. nosečnost, starši in otroci, pediatrija…

LP