prepiri
Pozdravljeni,
Na Vas se obračam po nasvet oziroma mnenje, ker je čedalje težje…
Pred 3 leti sem se preselila k možu v hišo njegovih staršev. Čez leto dni sva si uredila stanovanje v mansardi, se poročila, sedaj po 3 letih pa sva dobila dojenčico, ki nama lepša življenje in nama pomeni vse na svetu…skratka najino življenje je skoraj popolno. Oba imava urejene službe, najin odnos je ljubeč in imava se nadvse rada. Mož je zelo dober po srcu, lepo vzgojen, skrben očka – skratka nimam nobenih pripomb, ker je najina zveza res lepa. Sva stara komaj 25 let in sva marsikomu za vzor, ker sva si ustvarila tako ljubeče gnezdece.
Težave oziroma mojo jezo in stres pa povzročajo njegovi starši. Problem je nečistoča. Sama sem bila vzgojena, da mora biti nek red, čistoča. Tako me je vzgojila mama in sem ji hvaležna za to. Pa ne me narobe razumeti, nisem nek obsedenec s čistočo, sem čisto normalna. Ne vrtim nonstop čistila za prah in metle, pospravljam in čistim sproti, da je čisto in urejeno. Sploh sedaj, ko imava 3 mesečno dojenčico menim, da to mora biti tako kot treba. Torej naj povem sedaj težavo… njegovi starši oz. moja tašča in tast, sta sicer dobra po duši, jih nadvse spoštujem, vem, da se lahko na njih obrnem kadarkoli bi potrebovala pomoč. Moti me le, da sta tako packasta. Sploh ne vem kako se naj izrazim. To me je motilo že na začetku, sedaj pa je čedalje hujše. Stanovanje imata res umazano. Tašče še nikdar nisem vidla, da bi pometla ali pobrisala prah. Imata 3 mačke, ki se sprehajajo v stanovanju in zunaj, po tleh puščajo ogromno dlake, kar v šopih. (ker so perzijske).Dlake so tudi pred najinimi vrati v stanovanje, ker po stopnicah poležavajo. Vse so zanemarjene, nikoli jih ne skopajo ali počešejo, zato ni čudno, da so take. Po tleh dostikrat ležijo klopi, ostanki hrane, je polito, mastno, smrdi od mačjega wc-ja… skratka meni se gabi… poleg tega sta oba strastna kadilca, stanovanje je zelo zakajeno, ker nikoli ne prezračita prostorov. Pa ne me narobe razumeti, nimam nič proti kadilcem, tudi moj mož kadi, ampak seveda ne v stanovanju. Seveda je to odločitev vsakega posameznika. Okoli hiše je tast začel z zbiranjem stvari…pri vhodnih vratih je začel nalagati ogromno gajbic, loncev, košar, palic, orodja,.. pa je hiša relativno mlada(5let), ampak zgleda kot bi bila 30 let… okoli hiše ležijo cigareti, smeti… ne pretiravam, res je neurejeno. Ko sem bila še brez hčerkice, sem večkrat popsravljala okoli hiše in tudi pri njima v stanovanju. Tašča se je zahvalila in vedno zraven pripomnila, češ, da ona nima časa kaj pospravit. Pa ni res. Oba sta v službi dopoldan, vse popoldneve pa igrata karte, pijeta kavice, gledata tv… torej se tašča zaveda, da imata umazano, a kaj ko ne postori ničesar..
Glede njihovega stanovanja, sem se sprijaznila, da taka pač sta. Navsezadnje je to njun dom in nimam pravice kaj spreminjat. Če pridejo najini obiski, jih čimprej vodim gor v najino stanovanje, ker mi je nerodno. Čeprav mi je že vsak od mojih pripomnil, češ kakšno je njihovo stanovanje.. glede okolice hiše pa je druga stvar. prej sem še lahko pospravljala, sedaj pa imam drugo delo. Imam majhno dojenčico, ki zahteva ogromno časa. Poleg tega sva večino sami, ker mož dela, in enostavno ne zmorem več pospravljati za njimi. Skrbim le za najino stanovanje da je čisto.Imamo skupni vhod in stopnišče, ki ga morem vsak dan pometati, ker je polno peska in dlak. Drugače se vse nanosi v najino stanovanje. Včasih sem tako izmučena, da samo padem v posteljo. In me res jezi, da če lahko jaz sama skrbim za dojenčka, imam čisto stanovanje, kuham, perem , likam…onadva pa še za osnovni red ne moreta skrbeti.
Drugo leto, ko bo hči shodila, sploh nevem kako se bova lahko igrale pred hišo. Toliko krame je, da še za peskovnik ne bo prostora. Če pa že bo, pa vprašanje kakšen bo naslednji dan, ko je tastu malo mar za vse in meče orodje vsepovsod.
Skrbi me, ker sva se začela zaradi tega prepirati z možem. Ko mu omenim, kako me to moti in da bi pospravli okoli hiše, mi pripomni, da je že velikokrat na to opomnil starše in da taki pač so.. mislim, da je on tega že navajen in da ga te stvari sploh ne motijo. Jaz pa tega ne razumem in sem res jezna. Prepirava se že skoraj vsak dan, ker sem utrujena, poleg tega pa še morem pometat njihov del in hodnik in mi gre že vse to grozno na živce. Pa naj omenim, da je sam zelo čist, pospravlja za sabo, ima rad čistočo..tako da se včasih sprašujem po komu ima to. 🙂 Na Vas se obračam zato, ker me zanima, kaj bi po Vašem še lahko storila. Ali se res nebojo nikoli spremenili? Sprva sem mislila, da jih bo vnukinja spremenila, ampak žal, raje imajo to kar imajo, kot pa da vidijo kdaj svojo vnukinjo dol. Namreč hčerke ne nosim k njim dol, ker je ne mislim izpostavljat cigaretni dimnici in ostali umazaniji. Če jo želijo videt, jo pridejo pogledat gor k nam. To se zgodi bolj redko. strah me je, da bo vse to prineslo do prepira med nami, ker jaz nebom več zdržala. Komaj se še zadržujem, ampak vem, da če jim bom to omenila, se bomo sprli in sploh tast me nebo hotel več pogledati, ker je zelo zamerljiv. Tega pa nočem, ker jih imam rada in se z njimi nočem skregati. Torej kaj še lahko storim? Če bi imela denar bi se seveda takoj preselili na svoje, a ker sva vse vložila v stanovanje to zaenkrata odpade.Mislite, da pretiravam??
Najlepša hvala za odgovor,
lp
Draga Naja1986,
Naj vam najprej odgovorim na vaše zadnje vprašanje – ne pretiravate. Nekaj vas je zmotilo, vzeli ste sebe in svoje počutje zares, mu poiskali izvor in se poglobili v morebitne rešitve. To, kar čutite je za vas pomembno in prav je, da želite, nekaj kar vas bremeni, urediti. Mogoče se nekomu drugemu, ki gleda iz drugega zornega kota, zdi, da bi se dalo opisano stisko zaobiti, vendar če vi tako čutite, doživljate in vidite, je prav da poskrbite zase. Čutiti je, da vam v zadovoljstvu manjka le pika na i, ki pušča hrepenenje po tem, da vaš (in možev) trud za odnos, za družino dobi pravo obliko in sproščenost, ki si jo zasluži.
Življenje v hiši staršev predstavlja poseben izziv. Po eni stran lahko pomeni olajšanje in pomoč, po drugi strani pa zahteva veliko mero medsebojne komunikacije, iskrenosti, spoštovanja dogovorov in pri določenih stvareh tudi iskanja skupne poti ter postavljanja razmejitev. Čutiti je, da ste vi razmejitve že postavila – njuno stanovanje je njuna odgovornost, vajino pa vajina. Pa vendar je ostalo še nekaj vmes, kar si delite in pri čemer je odgovornost od vseh. Nekaj, pri čemer se izraža potreba po komunikaciji. Ker ste vi »priseljena« v hišo moževih staršev, naj bi bil vaš mož glavni akter pri postavljanju meja in razmejitev. Sprašujem se, kako on gleda na vašo skrb za čistočo v stanovanju tašče in tasta? Pišete, da pravi, da »taki pač so« in da imate občutek, da je »sam tega že navajen«. Je bil pred leti tudi on na vašem mestu in je pospravljal in skrbel za hišo? Kako je bilo, ko je bil mlajši? Se mu zdi skrb za njuno stanovanje nekaj normalnega, samoumevnega? Občutek je, da se je njegova jeza že spremenila v obup. Kaj to zanj pomeni? Kako vidi vašo skrb glede prostora za igro z otročkom zunaj hiše? Skrb za razvoj in sproščenost vajine družine? Dileme, ki se vam porajajo so povsem upravičene in normalne, prebujajo pa osamljenost in žalost. Pišete, da sama skrbite za dojenčka. Kako se počutite ob tem? Kje vam mož pride nasproti? Koliko vas mož sliši v skrbeh, ki jih opisujete? Pogosto nam je lažje že, če nas naši najbližji začutijo, slišijo in poskušajo razumeti, če so tukaj za nas in zdržijo z nami v jezi, besu, sramu, žalosti, strahu. Rešitve se potem lahko pokažejo kar same od sebe.
So vajini prepiri le odraz tega, kar sam čuti in nosi v sebi? Verjamem, da lahko povezovanje primarne družine z vajino prebuja boleče spomine ali dogodke iz preteklosti. Pa vendar ima tudi sam možnost (pravite, da ima rad red in čistočo), da poskrbi zase in pove ter vztraja pri tem, kar misli in čuti.
Pišete, da tasta in taščo spoštujete in veste, da se lahko nanju obrnete po pomoč. In če bi jima mož povedal, da vaju skrbi za zdravje tako otročka kot tud vseh vas, da bi želela, da najdete skupno rešitev za nečistočo. Bil iskren do njiju in pripravljen sodelovati, hkrati pa dosledno vztrajal pri dogovoru. Ljudje imamo različne navade in razvade, ki nam nehote zlezejo pod kožo in nam niso vedno v korist. Tako jih posvojimo, da sploh že več ne vemo, da si lahko tudi škodujemo. Zato smo lahko zelo hvaležni, če nas nekdo, ki to navado vidi kot škodljivo na to iskreno in s skrbjo opozori ter nam ponudi pomoč pri soočenju in odpravi. Seveda pa moramo sprejeti odgovornost in biti se pripravljeni pogovarjat. Biti pripravljeni nekaj narediti drugače. Le tako lahko kaj spremenimo. Če pa nam nihče ne pokaže, kaj bi se dalo narediti, niti ne vemo, kje naj začnemo. In če želimo pri vsem tem, kar najbolje poskrbeti zase, za svoje počutje, je prav da rečemo in smo iskreni.
Sprašujete, kaj lahko še naredite. Pogovorite se z možem. Bodite iskreni do sebe in njega. Vztrajajte, da boste slišani. Skupaj dodajta vajinemu odnosu in bivanju še piko na i.
Pogumno.
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
tudi na facebook-u
Razumem tvoje nazadovoljstvo in skrb. Če se ne bo kaj hitro spremenilo, se bo tvoje nezadovoljstvo le še stopnjevalo in enkrat utegne izbruhniti na plano ob nepravi priliki in v pretirani jakosti. In to zagotovo ne bo dobro. Takrat pa bo res lahko prišlo do hude zamere s strani njegovih staršev!
In tudi vajin odnos z možem se utegne zaradi vsakodnevnega kreganja okoli staršev močno poslabšati…
Ti ne moreš več požirati takšne situacije, zato možne rešitve vidim v tem, da:
a) začnete čimprej šparati, da bi šli na svoje (kar povej možu, da tega nisi več pripravljena prenašati na dolgi rok – kako boš lahko prenesla tolikšno nehigieno, ko boš imela poleg malčice še službo, še več obveznosti in še kakšnega otroka??)
b) se dogovorite, na katerem delu vrta (ki naj se razmeji oz. ogradi) se bosta lahko igrali z malčico oz. bo od vas, mlade družine,
v vsakem primeru pa naj tvoj mož čimprej prevzame kompletno vsakodnevno skrb za čistočo zunaj vajinega stanovanja (stopnice, dvorišče, vrt) – šele v tem primeru mu bo najbrž kliknilo, kako naporno in moteče je vse skupaj!!
