Lep pozdrav,sem nov na tem forumu in še nikoli prej se nisem posluževal takšne oblike komuniciranja,rabim pomoč,vsaki komentarji bodo dobrodošli.
Star sem 31 let in za seboj imam 8 let zveze.s punco sva se spoznala v najinem domačem kraju,nakar sva se po dveh leti zaradi njenega študija preselila na drug konec slovenije.dejansko sva vse začela od začetka dom,prijatelji.ustalila sva se oba našla službe,razmišljala o družini,nakar me ona po 5 letih skupnega življenja zapusti.oba sva se v zvezi počutila dobro,se pogovarjala o problemih,jih poizkušala nekako skupaj reševati in tudi na sploh sva bila srečna skupaj.vsaj vse se je tako zdelo.letos marca pa mi ona reče da ima dovolj vsega in odide.odselila se je na drugi konec mesta v garsonjero,živi naprej življenje.prekinila je vse stike z mano,z najinimi skupnimi prijatelji,odrezala me je od svojega življenja.prve mesece se mi je še javljala na telefon,zadnje mesece pa niti to več.vem,da je tako boljše,vem da je treba prekiniti vse stike,ampak jaz enostavno ne morem.moja ljubezen do nje je ista kot prve mesece ko sva bila skupaj,vsaki dan se počutim kot na dan ko me je pustila.imam nekaj dobrih prijateljev,ki mi vedno stojijo ob strani,prebral se nekaj knjig na to temo,govoril z ljudmi usposobljenimi za to,poizkusil sem z različnimi metodami.človek bi mislil,da je s časoma boljše ampak jaz pa po devetih mesecih čedalje bolj tonem v neko stanje ki ga ne znam opisati.ne morem biti sam,niti v družbi.vse kar delam mislim na njo,vsaka stvar ki jo naredim podzavestno delam tako,kot da bi bila še skupaj.kamorkoli grem vedno jo iščem s pogledom,vsak moj trenutek v meni je namenjen njej.zdi se mi,da se moje stanje s časom slabša.vidim jo v samih superlativih.začel sem jo idealizirati.za vse prepire,za vse slabe stvari,ki so se nama dogajale krivim sebe.za vsako njeno slabo lastnost najdem nakakšno protiutež v sebi.zadnje čase se dogaja to,da ne morem spati.vsako noč sanjam o njej.sanje so polno lepega,lepih občutkov,občutkov kot da je z menoj.potem se zbudim,in zopet sem v kruti realnosti v kateri ne vidim nobene svetle točke.prvič v življenju imam take občutke,bojim se ji

Spoštovani “roju”,

nič ni narobe z vami, vse, kar doživljate že nekaj časa, je normalno. Že sami ste ugotovili, da “jo prebolevate”, da ste v fazi okrevanja od srčne bolečine, vaše ljubljene ženske, ki lahko traja pri nekaterih kratek čas, pri drugih daljši čas. Pomembno je le, da imate čustveno oporo v odrasli osebi, če so to prijatelji, ki jim zaupate, je v redu. V resni zvezi, ki je bila tudi resno osnovana, ste bili osem let, tako da je težko pričakovati, da boste nekdanjo partnerico kar na hitro pozabili in začeli novo življenje. Vi in vaše telo potrebujete čas zase, čas, da razmislite in začutite, kaj si sploh želite, kam greste in kako boste zasnovali življenje v bodoče. Potrebujete čas, da sprejmete resnico – da vas je zapustila. In ne iz neznanih razlogov.

Napisala vam bom, kako vas jaz doživljam: po občutku bi rekla, da ste precej vodljivi, naivni in neodločni. S tem je bil prežet tudi vajin odnos. Rekla bi, da so bile vse večje odločitve na vaši partnerici, da se je čutila odgovorno za več stvari, vi pa ste ji sledili, jo poslušali, se strinjali z njo, se ji prilagodili, kot je želela in ji na vse možne načine ustregli – samo, da bi bila ona srečna – in predvsem, da vas ne bi zapustila. V ozadju razlogov za vaše vedenje in funkcioniranje je bil torej strah pred tem, da bi ostali sami, strah, da niste v redu človek, da ste nepomembni. Ona pa je verjetno dostikrat čutila preveliko breme, ki ga ni zmogla in je obupala, da bo sploh kdaj drugače. Vse bi naredili zanjo, res vse, tudi to spoštujete, da je prekinila stike in je ne poiščete več. Sploh je ne iščete, ampak ubogate, v resnici pa ‘potiho’ še vedno čakate, da se bo morda premislila in se vrnila. Nočete sprejeti resnice, da je odšla, ker vam je težko, ker je težko sprejeti, da vas je zapustila, saj to avtomatsko povezujete s svojo vrednostjo in sposobnostjo. Očitate si “Nisem je mogel zadržati” “Kriv sem, da je odšla”, “Če bi bil še boljši, bi morda ostala…”, in tako naprej. Niste vi krivi, da je odšla, ker je odrasla oseba in se je sama tako odločila iz ne vem katerih razlogov. Oba pa sta zagotovo prispevala k medsebojnemu odnosu, k vzponom in padcem, ki sta jih doživljala, ko sta bila še skupaj, kar je morda privedlo do odtujitve, nezaupanja, morda obupa in razočaranj. To veste sami.

Ste v obdobju, ko vse podoživljate, ko se borite z resnico, ki je ne želite sprejeti. Nočete sprejeti, da ste ostali sami. Nočete začutiti, kako je, ko te nekdo zapusti. Morda že imate kakšno podobno izkušnjo iz otroštva, ko vas je zapustila vam zelo draga oseba, pa tega vse do danes niste razčistili ali sprejeli. Morda se vam nekaj znova ponavlja in čeprav bi se želeli izogniti temu, se ne da.

Če vam bo zelo težko, ne odrinite na stran možnosti, da si poiščete strokovno pomoč psihoterapevta, da boste v živem odnosu lahko predelali morebitne pretekle zavore in strahove. Knjige so vam lahko v pomoč kot dodatna osvetlitev in razumevanje naših odnosov, svoje občutke in čustvene zadeve pa se lahko zares predela le v varnem in zaupnem odnosu z osebo, ki ji posameznik zaupa. To potem ostane za skozi.

Želim vam pogumno pot naprej in vse dobro v življenju.