Praznina
Pozdravljeni,
sem 27 let stara ženska, ki ne ve kam in kako naprej v življenju.
V življenju nisem imela opore odrasle osebe. Za vse sem odgovarjala sama, starši so mi v ključnih trenutkih obrnili hrbet. Nekako si to poskušam razlagati s tem, da si še svojega življenja ne morejo urediti, kaj šele, da bi ga urejala komu drugemu. Oče je bil prisoten samo fizično, pri vzgoji ni naredil ravno veliko. Cel čas, ko sem še živela s staršema mi je govoril, da sem vzvišena, arogantna, polna sama sebe… Nič lepih in pohvalnih besed, samo graja. Mama je večna žrtev, kateri vedno vsi želimo samo slabo. To njeno mišljenje pa je boleče. Tudi z bratom se ne razumeva. Pri njem gre samo za tekmovanje. Moji uspehi ga ne zanimajo, neuspehi ga hranijo.
V otroštvu me je zlorabljala babica, ki me je poniževala na svoj način. Danes me je sram govoriti o tem. Toda jaz sem naredila kar je hotela, saj sem ji zaupala. Z mamo sva imeli spore že od ranega otroštva, vedno sem bila hinavska, pokvarjena… Ampak jaz takrat nisem razumela zakaj je šlo. Po vstopu v osnovno šolo sem se močno zredila, neprestano sem samo jedla in postala zelo debela. Vsi so se norčevali iz moje podobe, domači, tudi otroci mljajši od mene, samo jaz se nisem znala branit, samo grenak nasmeh in igra, da me to ne prizadene. Pri desetih letih me je starejši brat otipaval po spolovilu, jaz nisem imela pojma kaj se gre. Sicer sem povedala mami, ki pa je rekla, da to ni nič takega, saj ni naredil nič z lulčkom. To se je ponovilo še nekajkrat. Po vstopu v srednjo šolo sem močno shujšala. Jedla nisem nič, ampak vsi so bili navdušeni, ker sem bila »tko fajn«. Po stradanju je sledilo nažiranje in nato bruhanje. Bulimijo sem imela šest let. Ko sem povedala mami, da imam bulimijo je rekla: »Saj to ni nič takega«. Fantov tudi nisem imela, saj sem bila grda, debela in neumna. Če me je kateri fant povabil na zmenek, sem bila prepričana, da se norčuje iz mene.
Pred devetimi meseci sem spoznala nekoga v katerega sem se zaljubila. Prvič sem sploh začutila kaj pomeni biti zaljubljen. Ko si v devetih nebesih, ko razumeš vsa besedila prej pocukranih pesmi, ko jočeš ob gledanju romantičnih filmov… Toda z njim ne morem biti, ko sem mu povedala o svojih čustvih mi ni odgovoril. To se mi zdi nezrelo za tridesetletnika. Moški s katerim sem, s katerim živim, je neverjeten človek zmožen velike ljubezni, a jaz mu je ne morem vračati v enaki meri. Mogoče je to le obrambni mehanizem, da ne bom spet prizadeta.
Sem v situaciji iz katere ne znam ven. Vse me duši, nimam volje, cele dneve sem zaposlena z milijon opravili, energije mi zmanjkuje. Veliko sem bolna. Neprestano sem žalostna. Toda ko ljudem pravim, da imam v sebi občutek praznine me ne razumejo. Saj imam moškega, ki me ljubi, diplomo, delo… Ampak jaz imam v sebi veliko praznino. Ne vem načina kako jo zapolniti. Morda s strokovno pomočjo, s športom… Sama ne vem.
Hvala za kakšen nasvet.
Pozdravljena, draga Alica!
Iz vašega pisma slutim, da ste do sedanjih let vašega mladega življenja morali prestati hude, hude izkušnje. In zaradi tega ni niti čudno, da čutite v sebi zmedo in imate kot Alica v čudežni deželi občutek nesmiselnosti vsega, kar se vam dogaja. In sedaj iščete pot naprej v življenje.
Kljub vsem preteklim izkušnjam mislim, da ste ostala zelo pozitivna oseba, ki ne glede na vse, ne želite zavreči življenja, ampak iščete svetle točke, ki bi vas vodile naprej. V življenju iščete nekaj več, saj se nekje v sebi zavedate, da življenje ni zgolj vsakodnevno opravljanje poklica in potem skupni trenutki s partnerjem, ki vas ne napolnjujejo. Zakaj je temu tako, bo morda čas pokazal, sploh če se boste odpravili na popotovanje po svoji notranjosti, kjer so skriti odgovori na vaša vprašanja. Mislim, da so bile stvari, ki ste jih preživeli v otroštvu tako težke, da se jih niste upali sploh res zavedati, ker jih mogoče ne bi mogli prenesti. Zato ste jih nekoliko potlačili in ostajajo skrite v vaši notranjosti ter vam onemogočajo v polnosti zaživeti. Babica je s svojo zlorabo vas, svoje vnukinje, uničila vaše otroštvo. Zloraba zelo prizadene človekovo osebnost, vse obrne na glavo, razstavi na koščke. Vi pa se sedaj na novo sestavljate, da bi lahko zaživeli normalno življenje. Da pa bi to dosegli, morate v mozaiku vseh življenjskih izkušenj zlorabo postaviti na pravo mesto in jo tako na nek način pustiti za sabo. Zato vam za začetek predlagam, da si v knjižnici sposodite knjigo Pogum za okrevanje – Elen Bass in Laura Davies, ki vas bo po korakih vodila, da boste predelali izkušnjo zlorabe. Na babico ste lahko upravičeno jezni in besni in tudi sovražni, katerokoli izmed čustev se vam že prebudi, pa čeprav gre za vašo lastno babico, pravzaprav še toliko bolj ker gre za njo, ki ste ji kot svoji babici zaupali. Mogoče pa bi vam bolj kot branje knjige ustrezal pogovor s strokovnjakom ali osebami, ki so doživele podobno izkušnjo. V tem primeru se lahko obrnete na Združenje proti spolnemu zlorabljanju, na Društvo za nenasilno komunikacjo ali na Žensko svetovalnico. V kolikor vas to zanima povejte in vam lahko napišem naslove in telefonske številke. Če pa ste tovrstne pogovore že dali skozi in mislite, da je tisto poglavje vašega življenja že dovolj predelano, bi vam predlagala, da poiščete vsebino in smisel svojega življenja preko duhovnega poglabljanja. Pobrskajte po knjižnici in vzemite v roke knjigo, ki vas bo pritegnila, ki mislite, da vam bo pomagala najti odgovore na vaša vprašanja, najti pot do sebe, vas naučila končno zares živeti. Poskušajte se osvoboditi preteklosti in vpliva staršev, čeprav vam niso dali najlepše popotnice za življenje. Sedaj niste več odvisni od njih in od vas samih je odvisno, kakšno življenje in s kom si ga boste ustvarili.
Žal mi je, da so tako grdo ravnali z vami nemočno deklico, vesela pa sem, da sedaj niste več nemočna deklica, saj to pomeni, da je sedaj lepši in bolj svoboden del vašega življenja. Želim vam, da bi se naučili uživati v življenju. Če boste pa še kar naprej občutili praznino, pa se ponovno oglasite, da bomo naprej razmišljali, kako zapolniti praznino.
Draga Alica!
Kateri izmed obeh moških, ki ste ju zadnjič omenjali, pa je odšel: tisti v katerega ste se zaljubili ali tisti s katerim ste živeli? In kaj se je zgodilo, da je do tega prišlo?
Verjamem, da je bolečina, ki jo sedaj čutite, res boleča. Marsikomu je že poznana ta bolečina. Vam pa je mogoce še hujše, ker je to še en udarec za vaše že tako ranjeno srce.
Povejte nam malo več, da vam bomo lahko kaj odgovorili…
Joj Alica, žal mi je za vašega fanta. Kaj sedaj preživljate, lahko razume samo tisti, ki je tudi sam doživel takšno izgubo. Vzemite si čas za žalovanje. Počnite, kar vam najbolj ustreza, da boste izgubo lažje preboleli. Upam, da imate koga, ki vam v teh trenutkih stoji ob strani, lahko pa poiščete tolažbo tudi na forumu Bolečina ob izgubi bližnje osebe: , pa tudi na našem forumu se še kaj oglasite. Vašemu fantu sedaj gotovo ni hudega, vam pa tudi želim, da ostanete še naprej tako pogumni!
Stara sem 36 let in tudi jaz čutim hudo praznino..stisko.ko pridem iz službe nevem kako naj jo zapovnim.pred 2 leti smo imeli dva samomora v družini ( moj oče)..in bivši mož( hčerkin oče..) do danes nisem prišla k sebi. Hčer je stara 15 in se razumeva kot prijateljici..sicer se samo z njo lahko pogovorim ker se izogibam družbi..fantom..če me kdo povabi na pijačo mi je kot da bi se upekla..iščem izgovore.z mamo se dobro razumem.prosim vas pomagajte vsak dan sem uničena samo čakam da bi šla spat,vse mi je težko narest(sem tudi brez energije).začela sem telovadit po 30 min in po telovadbi se bolje počutim vendar ne za dolgo.Dobila sem antidepresive vendar sem jih opustila..sedaj jem helex da se saj malo pomirim.hvala vam za odgovor.
Spoštovana sabinaaa!
Žal mi je, da ste izgubili svojega očeta ter moža. In verjamem, da vam je zaradi tega, ker sta si življenje vzela sama, še težje znova najti svoj notranji mir. Potrebnega je mnogo poguma in notranje moči, da kot prvo to sploh preživiš in se kot drugo znova postaviš na noge.
Žalovanje poteka po določenih fazah, ki jih lahko imenujemo tudi 7 postaj žalosti:
1. Šok in zavrnitev
2. Bolečina in občutek krivde
3. Jeza in pogajanja
4. Depresija, refleksija, osamljenost
5. Pot navzgor
6. Rekonstrukcija
7. Sprejemanje
Vir: http://www.recover-from-grief.com/7-stages-of-grief.html
Kaže, da ste obtičali nekje na sredini tega procesa. Kot opisujete se še počutite depresivno, brez energije, brez prave volje…
Menim, da se boste sami težko izvlekli iz tega stanja, zato bi vam priporočila, da se vključite v kakšno skupino žalujočih. Podpora oseb, ki imajo za sabo podobno izkušnjo, veliko pomeni. Pa tudi uresničevanje ciljev, ki bi si jih zadali (npr. da bi se več gibali), je lažje, če imaš še koga ob sebi. Na spletni strani društva Hospic, si lahko preberete opise različnih skupin ter dejavnosti, ki jih organizirajo: http://drustvo-hospic.si/?page_id=188 Druga možnost pa je, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč, za kar vam tudi lahko posredujem kontakte, če bi želeli.
Da bi si poiskali pomoč in podporo pri drugih osebah, bi bilo dobro tudi zato, ker bi s tem tudi hčerko na nek način razbremenili. Lepo je, da se razumeta in da vam je v oporo, vendar je to, da se lahko pogovorite le z njo, zanjo lahko prehudo breme. Pomembno je, da ste za njo še vedno mama, prijateljice si lahko poišče zunaj družine…
Če še niste pripravljeni na novo zvezo, ni razloga da bi vanjo stopali. Glede na vaše počutje, bi rekla, da izgube moža še niste preboleli in dokler je tako, še ni čas za sklepanje novih ljubezenskih vezi.
Poskusite se toliko prisiliti, da se povežete s kako skupino ljudi ali se vključite v psihoterapijo, kar vam bo lahko pomagalo prebroditi te težke čase. Sporočite mi, če boste karkoli ukrenili, ker bom tega zelo vesela.
Vse dobro želim,
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Za vsako stvar je potreben čas in vsako obdobje žalovanja je posebno in težko.
Imam le pripombo okoli antidepresivov in Helexa. Od Helexa postanete odvisni in to je huda odvisnost, od antidepresivov pa ne. Če se le da ga zmanjšajte na minimum, kar pomeni le takrat, ko je res hudo, mogoče 1x na teden.
Pogumno naprej.
Hvala vam lepa za tako obširen odgovor ga Jana.Ker moje razpoloženje zelo niha mi je nekdo omenil da imam bipolarno motnjo,kja vi mislite o tem? rada bi pa kak podatek glede psihiatra ? ali je mogoče na polikliniki do njega brez napotnice?zdi se ki da mi antidepresivi ne pomagajo in moja zdravnica jih noče zamenjati..hvala lepa za vsak odgovor.
Resnično čutim spoštovanje do vseh vas, ki se po tej poti oglašate. Zdi se mi, da je najhujše spregovoriti. Vse tiste, ki spregovorite o stiskah, ki se vas dotikajo ste na dobri poti. Hudo je, ko si zatiskaš oči in si prepričan, da boš zmogel. Kako naj razočaram ljudi okoli sebe, kako naj naredim spremembo. Drugim sem v pomoč, moja služba je takšna…doma poniževanje…psihično nasilje…
Draga sabinaaa,
ne bi želela podajati mnenja o možnosti, da imate bipolarno motnjo, nisem namreč iz psihiatrične stroke. Pa tudi če bi bila, bi verjetno potrebovala več podatkov… Če niste zadovoljni s psihiatrinjo in ji zato tudi ne zaupate dovolj, bi bilo res smiselno, da jo zamenjate. Glede psihiatrov na Polikliniki predlagam, da pokličete tja in vprašate, če se je možno naročiti brez napotnice.
Koristne informacije o bipolarni motnji si lahko preberete tukaj: http://www.depra.si/clanek.php?vsebina=clanek&stran=stevdepri&podstran=8&clanek=1 in tukaj še nekaj konkretnih nasvetov za pomoč iz kriznih stanj: http://www.depra.si/hitrapomoc.php.
Morda bi stopili v kontakt s katerim od društev, ki pomagajo osebam s težavami v duševnem zdravju. Pri nekaterih je tudi možnost vključitve v samopomočno skupino. Zgubiti nimate kaj, prišli pa boste v stik z osebami s podobnimi težavami in z njimi delili izkušnje. Pristop zaposlenih pa je tudi zelo človeški, na osebo v težavah se gleda celostno, npr. vi sabinaaa niste le ta vaša diagnoza (kakršnakoli že je), ampak je v vas še vse kaj drugega kot te težave, s katerimi se soočate. Takšni društvi sta npr.: http://www.ozara.org/programi-in-projekti/nosilni-programi/mednarodno-sodelovanje/ ali http://www.altra.si/#!programi/vstc4=svetovalnica.
Kot ste lahko opazili, vas s svojimi odgovori predvsem napotujem na druge strokovnjake, ki so kompetentni za področje duševnega zdravja. Za kakršnokoli oporo ali napotitev pa se še kar oglasite in vam bom z veseljem odgovorila.
Naj sonce uspešno odganja mračno razpoloženje od vas v teh lepih dneh!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Draga matty!
Tudi vi ste se opogumili in na nek način spregovorili o vaši stiski. Niste napisali veliko, pa vendar lahko iz vašega sporočila začutimo vašo bolečino. Občutek imam, da se vaša situacija stopnjuje do te mere in traja že tako dolgo, da si težko še naprej zatiskate oči ter se prepričujete, da boste zmogli… Rekla bi tudi glede na izkušnje drugih, ki so bile v podobni situaciji kot vi, da ste v zmoti, če mislite, da boste razočarali druge, če se boste postavili za sebe, storili tisto, kar je prav. Ena od mater, ki je prišla v naš Materinski dom, pravi, da ji sedaj vsi rečejo, zakaj ni že prej šla, kaj je še čakala… Vem da ni enostavno odločiti se za spremembo, ko je človek nekako vpet v neko okolje, v neko družino. In vas povsem razumem, če enostavno niste pripravljeni storiti ta korak, ki bi prinesel spremembo ter neke vrste olajšanje, a tudi nove skrbi in strahove. Morda bi se poskušali soočiti s temi strahovi. Kaj vas najbolj skrbi, česa se najbolj bojite, če bi se odločili narediti spremembo? Kakšno spremembo mislite, da bi lahko storili: ali bi bila edina rešitev umik, ali pa bi bilo možno še kako drugače zaustaviti poniževanje in psihično nasilje? Strah pred neznanim, pred novim je vedno velik. Na nekatera vprašanja si lahko odgovorite sami, na kakšna druga pa vam lahko poskušamo odgovoriti tudi mi in vam tako poskušamo približati pogled na izhod iz stiske.
Dovolite, da enkrat drugi pomagajo vam, ne da vedno samo vi pomagate drugim…
Vse dobro vam želim,
Jana Metelko, dipl.soc.del.