Pozdravljeni,

Nikoli si nisem mislil, da bom v taki situaciji, a lejga zlomka. Pišem pa zato, ker sem tako “zmeden”, da tudi ne vem, kam se lahko obrnem na pomoč.

Torej, da ne dolgovezim, uspelo mi je zanositi iz roditi v odnosu, ki je daleč od tistega, kar si želim. Da je situacija še bolj kompleksna, je bil otrok rojen v 26. tednu, ker je imela mamica hudo prometno nesrečo. Kaj in kako se dogaja z njima ne vem veliko, ker me mamica ne želi blizu. Ugaja ji sicer odnos preko smsjev, ampak v živo pa ne zmore/hoče/želi. Meni je pa preveč ponižujoče, da bi se trudil okoli nje brez, da bi mi pustila, da vidim v živo njo in otroka.

Vsa dejanja preteklosti v odnosu kažejo na to, da ima najin bolj slabo prihodnost. Ker pa je prišlo vse skupaj kot strela iz jasnega, pa niti ne vem na koga se lahko obrnem, da bi se lahko pogovoril o celotni situaciji. Da bi ugotovil kaj sem dolžan, kakšne pravice imam, kaj me čaka. A obstajajo kakšne institucije, kjer bi se lahko naprimer naročil za kakšno urico ali dve svetovanja, da mi bolj podrobno obrazložijo in usmerijo?

Hvala za odzive

Spoštovani,

iz vašega sporočila se da začutiti, da ste še vedno v šoku, zmedeni in negotovi ob tem, kar se vam je zgodilo, hkrati pa želite prevzeti odgovornost za svojega otroka. To lahko samo pozdravim, saj boste za vedno oče tega otroka, ne glede na to, v kakšnem odnosu je bil spočet, koliko je bil zaželjen in kaj je za vas in mamo otroka njegov prihod pomenil. To pa pomeni, da boste tako ali drugače igrali pomembno vlogo v njegovem življenju, ta otrok vas bo iskal, čakal na vaše sprejetje, potrditev, podporo in ovrednotenje, pa naj se bo tega zavedal ali ne. Zato vas želim spodbuditi, da po svojih najboljših močeh poskrbite za svoje očetovstvo. Otrokov prihod bo lahko za vas pomembna prelomnica v življenju, ob kateri si boste lahko zastavili marsikatero pomembno vprašanje o tem, kdo ste, kaj želite v svojem življenju, kaj za vas pomeni dejstvo, da ste postali oče in podobno.

Sprašujete, na katero inštitucijo se lahko obrnete, da se seznanite s svojimi očetovskimi dolžnostmi in pravicami. Za formalno urejanje stikov z otrokom se obrnite na lokalni Center za socialno delo, kjer vas bodo seznanili z vsemi pravicami, dolžnostmi in postopki, ki bodo potrebni, da uredite ustrezne stike z otrokom.

Če pa želite poskrbeti zase in za svoje očetovstvo tudi v čustvenem smislu, vam svetujem, da obiščete bližnjega zakonskega in družinskega terapevta. Ob njem boste lahko razvijali svoje očetovstvo, “urejali” zmedo, ki jo čutite, prevzemali odgovornost za to, kar se vam dogaja, predelovali tudi tista čutenja, ki so vašem sporočilu ostala neizgovorjena, se jih pa da zelo dobro čutiti.

Pogumen očetovski pozdrav!

Najprej seveda čestitke!

Nato pa: počasi. Če si že ti tako zmeden, kako mora biti šele mamici, ki ne samo, da verjetno še ni predelala vajine zveze oziroma nezveze, ampak se mora soočati s hudo stisko ob nedonošenčku, ima velike skrbi in mogoče nima energije še zate. Prepusti njej pobudo, vendar ji hkrati daj vedeti, da v tej stiski ni sama, saj je navsezadnje to tudi tvoj otrok in verjetno tudi tebe skrbi zanj. Kaj si pripravljen storiti zanjo in za otroka (iz tvojega zapisa niti ni jasno, kaj si želiš, kaj se ti plete po glavi, bi rad bil z njo …)? Poskusi ji to nekako povedati, pokazati. Pozabi na to, da je to morda ponižujoče, ker ni – da ne boš nekoč sam sebi očital, da si zaradi lastnega ponosa hudo zamočil vse skupaj.

Se lahko pogovoriš z njenimi starši ali kakim drugim sorodnikom, mogoče kako njeno prijateljico?

Držim pesti, da bo z otročkom vse v redu. Pa seveda z mamico tudi.

Najprej hvala za mnenja. Mislim, da mi bodo pomagala, kljub temu da izkušnje s csd-jem nimam ravno takih, kot bi si jih želel.

Verjamem, da ji je hudo, a žal je bil že prej najin odnos precej daleč od mojih vrednot in kljub vsemu imam neke svoje meje, pod katere nisem pripravljen it. Želim ji namreč stati ob strani, zadnje čase žal bolj še otroku predvsem zato, ker ni zaupanja med nama (mislim da neupravičeno in predvsem zaradi njene temne preteklosti). Njena želja je zgleda, da bi se večino stvari zmenila prek smsjev in si ne želi osebnega stika. Jaz pa tega ne enostavno ne morem sprejeti, ker sem enostavno ugotovil, da nekako brez tega, da se osebno vidiva in pogovoriva, ne gre. Mi je preponižujoče. Smsi so sicer dobra začimba k odnosu, ampak samo prek tega mi enostavno ne gre.

V bistvu je tako nezaupljiva, da vse kar poznam, je ona. Ne spusti me k svoji familiji, v svoje stanovanje me še ni povabila, ne poznam njenih prijateljev, uglavnem popolna izolacija. Najprej sem jemal celotno sliko kot nekaj prehodnega (tudi ona je govorila, da je prehodno), ampak potem sem ugotovil, da sem v odnosu bolj z njo kot tisto, ki pravi da hoče bit, kot pa s tisto, ki dejansko je. Žal.

Ampak ok, okoliščine so takšne kot so. Otrok je nastal prvič, kljub pravilno uporabljeni zaščiti. Odločila se je, da ne bo splavila in to spoštujem in jemljem kot njeno pravico. Enostavno pa ne morem sprejeti, da, grdo rečeno, njeno igranje žrtve preteklo leto in zavračanje priložnosti za to, da bi naredila kaj na odnosu. In vse zgleda da dejansko takšna je.

No kljub vsemu mi nekej notri ne pusti, da ne bi pustil vrata priprta za primer, če se le motim in če je res vse skupaj v prehodno obdobje, ampak pod to, da mi ne pusti videti ne njo in ne otroka, ne morem it. Zato sem tudi nekako presekal in se odločil, da se bom o resnih zadevah pogovarjal samo v živo. Ona tega ni sprejela.

No, zdaj pa ugotavljam kaj bi sploh rad. Nekako sem ugotavljam, da otrok rabi moško figuro v življenju, da rabi vzor dobrega partnerskega odnosa med moškim in žensko in da mu lahko veliko dam, predvsem čustveno. Po drugi strani sem se pa tudi pripravljen odmakniti in njegovega življenja, če bom videl, da živi v primernem okolju.

Mah… upam, da sem bil dovolj jasen in zbiram pogum za ponoven obisk csd-ja,

Pozdravljeni! Sem oče 5-letne hčerke in se dobro zavedam, kaj so moje dolžnosti, pri pravicah pa se zatakne. Prosil bi, če mi nekdo malce razloži očetovske pravice. Ker imam občutek, da nimam nobenih.Mama je svetnica pa čeprav izvaja nasilje na otroku, mi grozi, nekajkrat zahlini jok in potarna na CSD in je konec. Zakaj CSD vsakega primera ne pogleda objektivno, ne pa da takoj stopijo na stran mame? Zakaj ne pridejo nenapovedani k materi in očetu, da se prepričajo na lastne oči, v kakšnem okolju mora otrok živeti?

Jst sm se le opogumil in šel na CSD in izkušnje so bile veliko boljše, kot prvič. Res pa, da so me napotili k psihologinji in tam sem bil eno uro.

Se ti zdi, da si kaj odnesel od tega oziroma je bilo koristno?

Verjetno si želiš tudi konkretne pomoči pri stikih z otrokom? So ti v tem oziru kaj pametnega svetovali?

Da bi slovenski CSD šel na teren? Preveč gledaš ameriške filme.

V primeru nasilja se obrni na katero od nevladnih organizacij, ker so pri tej tematiki veliko učinkovitejše. Imaš SOS telefon za žrtve nasilja, telefon za otroke TOM, Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo … malo še poguglaj.
Glede nasilja na CSD nimajo nekih pristojnosti, sprejemajo pa prijave. Če je tvoj otrok ogrožen in žrtev nasilja, moraš začeti ukrepati.

Pozdravljeni,

Obvestil bi vas rad, da sem končno prišel zadevi do dna.

Najprej glede ugotavljanja starševstva. Po vseh pretegih sem ugotovil, da je praktično nemogoče ugotoviti oz. preveriti, da če ti nekdo pravi, da si oče. Vse uradne poti pravijo, da gre za varstvo podatkov in ne izdajo ničesar, razen čudne izraze na obrazih od pripovedovanjem zgodbe. Tudi če sem povedal vse njene podatke in svoje, je bil odgovor da gre za varstvo podatkov in da mi ne smejo povedati, če otrok sploh obstaja.

Po izčrpanju vseh znanih uradnih virov, sem se podal na malce bolj siva pota kjer sem z veliko veliko gotovostjo zvedel, da ta otrok sploh ne obstaja in da nikoli ni. To sem preveril še pri enem članu primarne familije (ki ga prej nisem poznal) in tudi ta oseba ni vedela nič, ne o nosečnosti, ne o porodu.

Svašta uglavnem. Enostavno si nisem mislil, da si to lahko to, še v tako črnem scenariju, izmisli.

Dobesedno svašta. Koliko sta pa vidva sicer stara?

32 in 29

Pa res svasta. Nekaj podobnega se je zgodilo prijatelju, precej podobna zgodba.
Tista zenska je bila iz postojne. Ne mors verjet no!
Ne stekam, kje se najdejo take pr* in kaj bi prazaprav rade dosegle.
Sem sama mamica, si ne predstavljam, da bi si bla sposobna kej tazga zmislit in nekoga nategovat na tak nacin!

Vse lepo, pa eno normalno zensko za naprej:))

Zadeva se kr ne zaključi.

Tale gospodična je drugače iz Ivančne Gorice.

Zadeva mi nikakor ne da miru. Bolj v smislu kako se sploh lahko to dogaja. V nedeljo sem namreč dobil klic od njenega prijatelja/znanca, ki jo skrbi zanjo. Lepo se je predstavil in me prosil, da je naj več ne nadlegujem po telefonu. Moj zadnji klic njej je bil pa tri tedne nazaj in še to odziv na njen sms. Slišat je bil fejst poba, razumen in in sočuten. Rekel je je tudi, da ne ve, kaj se dogaja med nama in da ga tudi ne zanima. Upam, da sem mu v pol ure razgovora vzbudil vsaj toliko dvoma, da bo preveril kako in kaj.

Ko sem poslušal tole govorjenje tega prijatelja, me je full name spominjal in kako sem ji jaz želel pomagati, ko je govorila, da ima probleme z bivšim, da jo zasleduje in sledi, jo kliče in tudi ko sem bil z njo, ko so bili klici, ni hotela dvigniti.

V stik sem prišel tudi z njeno prijateljico, za katero mi je govorila, da ji je posodila denar, a kasneje mi je taista prijateljica rekla, da je ona njej posodila denar in da se ji več ne oglasi na telefon.

Še v tistih časih, ko sem ji verjel, mi je rekla, da ne more it na policijo, ker je njen bivši policaj in ker ima povsod veze. Po vsem skupaj pa imam občutek, da je prej ona znanja policije in da je tudi bivši še en žrtev celotne situacije.

Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da je celotna stvar “uspela” predvsem zato, ker je bilo toliko skrivnostnosti, ki jo je dosegla z uspešnem izvajanjem paranoičnosti. Trenutno imam pa kr neko moralno družbeno odgovornost, da bi to naglas povedal okoli, a me je strah, da se ne bom mogel primerno zaščititi.

Tu je še en članek, kjer sem našel kar nekaj vzporednic. Sploh tam, kjer piše motive žensk.

http://www.branka.si/2007/03/intervju-miklavz-kusej-sodni-izvedenec-psihiatricne-stroke/[/url]

Glede na članek sem si vsaj malce opral vest glede tega, da sem si do dopustil, da se mi je zgodilo, saj sem zgleda imel kar velik izziv, da bi to pravočasno spoznal.

Ojoj. In tipom se zbudi nagon po reševanju princeske iz zagate in spletkarjenje je uspešno. To mi ni bilo nikoli jasno – ker se mi zdi, da se večinoma prepoznajo že na prvi pogled, fantje so pa kar rinili za njimi. Eh, kdo bi štekal.

Pozabi jo čim prej in pogumno dalje. Ni tvoja dolžnost ljudem odpirati oči. Kdor hoče res videti, ima čisto dovolj možnosti za to, kdor si pa hoče metati pesek v oči, mu pa težko kdorkoli pomaga. Sploh kak tujec.

Želim ti vse dobro, ker zveniš čisto spodoben poba. Upam, da boš imel z naslednjo žensko več sreče. Da bo uravnovešena, zrela, iskrena in dobra – in da bo tebi uspelo prepoznati vse dobre lastnosti v njej.

Ja seveda. V sebi imam neke zagone, da je treba pomagati ljudem v stiski. In mel sem voljo in sem se pač odločil zato. Ker konec koncev si tudi jaz želim, da bi mi kdo priskočil na pomoč, če oz ko to rabim. Taki so redki. Mogoče je to dobro, mogoče je to slabo.

Tudi “nasilja” glede odpiranja oči nisem izvajal. Zdej sem trenutno celo mnenja, da je to pri njej nemogoče. Moja težnja je bila samo k temu, da čim prej pride iz stiske, da se postavi na noge in začne živet. Ampak seveda, ko je prešla eno krizo, si je naredila novo. Tega na začetku pa nisem predvideval. Ko sem pa spoznal ta vzorec, sem se odmaknil. Čez dva tedna je prišla “nosečnost”, kar pa mislim, da je popolnoma drugačna zgodba, glede na to, da sem verjel vanjo.

Ampak ne očitam si tega v smislu, da sem ji pomagal, ampak si bolj to, da nisem dovolj poskrbel zase in že od začetka zahteval tudi prostor zame in ne da sem upal, da ko se bo postavila na noge, mi bo pa že nekako vrnila.

Po drugi strani pa si ne predstavljam, kako bi lahko namreč zahteval zase in da bi šlo to čez. Če pogledam sebe v tem obdobju, sem bil v ogromni stiski in vse, o čem sem razmišljal, je bil ta odnos. Koncetracija ostale interese se je pa merila v sekundah. In res si ne predstavljam kako bi zgledali odnosi, če bi folk zahteval od mene eno enakovrednost v tem obdobju. No, izgubil sem veliko stikov, ker nisem bil več enakovredna družba.

Drugače pa ločevalka… Tudi jaz mislim, da sem spodoben poba, kljub temu, da v marsičem odstopam od povprečij. Hvala za želje glede naslednje partnerke. Tudi to si jaz želim.