pravi prijatelj…

Pozdrav!
Pisala sem tudi na drug forum, pa sem se odločila, da pišem tudi vam, ker me zanima tudi vaše mnenje. Torej…
Imam veliko prijateljev, prijateljic in znancev, ampak PRAVEGA prijatelja-ice nimam. Z vsemi se lahko normalno pogovarjam, ampak to ni tisto, kar bi si morale zaupati najboljše prijateljice. V mojem kraju se veliko družim in nas je vedno veliko, ko gremo zvečer ven…, ampak da bi se s kakšno osebo res zaštekala, pa ne. Vedno se pogovarjamo le o “splošnih” stvareh, nikoli ne pride do kakšnega bolj resnega oz. zasebnega pogovora. Pri vsakemu od nas sem že poskusila, pa mi pri nobenmu ni uspelo več kot le normalen pogovor, kar lahko naredim tudi s človekom, ki ga prvič vidim.
Imela sem najboljšo prijateljico, ki pa se je preselila v kraj, ki je 200 km oddaljen, tako, da so se stiki zgubili (tudi če bi hotele ohranit, ne bi moglo bit tako, kot je bilo).
Nekatere punce pri nas pa imajo fanta in hodijo večinoma ven z njim. Tako, da sem v resnici res zelo osamljena in pogrešam nekoga ob meni, ki bi mu lahko vse povedala.
Verjemite, v naši družbi se res ne da več nič naredit, ker so vsi enaki in kot zgleda tudi zadovoljni, da je tako, kot je.
Ne vem kaj naj naredim…
Hvala!

Spoštovana Ally,ker ste v svoji sedanji družbi izčrpali vse možnosti, bo treba iskati novo.Ne morete sicer spremeniti svoje osebnoasti, ker ta je že formirana , lahko pa spremenite svoje vedenje in na podlagi ugodnejših izkušenj spremenite svoje življenjske poglede.Izrazito vam priporočam psihoterapijo , šele kot drugo možnost pa uporabo zdravil. Oboje vam lahko strokovno nudi usposobljen psihiater, ki redno s praktičnimi izkušnjami v psihoterapevtskih posegih.

Mislite, da sem potrebna strokovne pomoči?
Po mojem mnenju je danes veliko mladih, takih, ki imajo podoben problem, ampak ne najdejo pravega prijatelja. Je pa res, da je iz dneva v dan težje…

Ne razumite mojega komentarja kot nujno potrebo po zdravljenju, saj sem na prvem mestu napisal, da potrebujete nove družabne stike. S tem se bo namreč možnost, da dobite pravega prijatelja povečala. Psihoterapija ali druge oblike psihiatrične pomoči bi prišle v upoštev, šele če po več letnem prizadevanju ne bi dosegli niti malo uspeha, sedaj pa vsekakor še ne.

jaz se pa ne strinjam, da je Ally potrebna strokovne pomoci..
zakaj pa strokovne… problem cele generacije je da se ne znamo pogovarjat, da si ne znamo zaupat.. a naj to pomeni, da vsi potrebujemo strokovno pomoc..

Ally svetujem ti, da zamenjas druzbo (ce je manjsi kraj je to tezko), da si odprta do drugih ljudi, ter da poskusas ti drugim naredit, to kar bi ti rada od njih (da jih poslusas) in se bojo stvari spremenile 🙂)

Draga Ally,

Moram priznati, da imam ravno nasprotni problem. Imam ogromno prijateljev, sem zelo odprt in komunikativen človek in včasih kar malce preveč zaupljiv. Pa človek misli, da se uči vsaj iz lastnih napak, če ne že iz napak drugih. In tako prevečkrat zaupam napačnim ljudem. Nekje globoko v sebi pa vem, da je resnica ta, da imam zelo veliko znancev in le eno samo prijateljico. Skozi življenje sem se naučila, da ti je le redko (ni pa izključeno) lahko pravi prijatelj tisti, ki ga srečaš nekje na poti življenja. Pravi prijatelj je tisti, ki ga poznaš od malih nog, ki je s teboj preživel določene težave in srečo v življenju, ki se je s teboj jokal in smejal ter čutil s teboj. Taki prijatelji so ti pripravljeni spregledati marsikatero napako, ki ti jo drugi ne bi, kajti nihče ni brez napak. Jaz imam eno tako prijateljico. Poznava se od malih nog in ne boš verjela tudi jaz sem se odselila in nekako sva izgubile stike za 5 let. Vendar pravo prijateljstvo je nekaj, kar ne mine samo zato, ker človeka ne vidiš več vsak dan. Po 5 letih sva obnovili stike in bilo je kot da se ne bi nikoli razšli kot da je bila moja selitev včeraj in ne pred 5 leti. Ne vidim jo vsak dan, niti je ne slišim vsak dan, vendar vem, da če bi imela problem bi spustila vse iz rok in prihitela k meni. Isto bi jaz storila zanjo. V vsakdanjem življenju se s svojimi znanci pač pogovarjaš o splošnih stvareh, svoje problemčke in skrita veselja pa hraniš za pravo prijateljico in toplo ti je pri srcu, ko veš, da nekdo, pa čeprav 200 km, proč čuti s teboj in ti z njim. Pravo prijateljstvo se izgoblikuje tudi med partnerji. Moj mož je moj najboljši prijatelj in so stvari, ki jih lahko zaupam in povem le njemu. Tudi nekoč sem jaz obupavala, da nikoli v življenju ne bom srečala takega prijatelja in moža in vsi so mi govorili, da je to nekaj kar ne moreš poiskati in prisiliti da pride, to pride samo od sebe. In res srečala sem ga nekega dne, ko sem to najmanj pričakovala.

Menim tudi, da obstaja vsaj 20% misli, čustev in hotenj, želja, načrtov, ki jih nikoli nikomur ne poveš in so le tvoje, skrite globoko v tvojem srcu, zato tudi nikoli ne moreš trditi, da nekega človeka poznaš 100%, in tako je tudi prav.

Ally svetujem ti, da se odpreš in pričneš življenje sprejemati z odprtimi rokami. Tudi v tvoje življenje bodo stopili ljudje, ki bodo v tvojem srcu puščali svoje stopinje in ti v njihovem. Morda ne ravno danes ali jutri, nekoč pa zagotovo. Pojdi v družbo, zamenjaj jo, če ti ne odgovarja in verjemi na svetu je ogromno toplih in čutečih ljudi, ki slej ko prej stopijo v naša življenja.

Pa srečno,
Pia

Ally,

občutek imam, da si še dokaj mlada.
Ali je praznina nastala potem, ko so tvoje prijateljice dobile fante in se ne družite več toliko?? Ali ti nimaš fanta? Sorry, mogoče sem preveč direktna!
Veš, moja izkušnja je taka, da sem imela eno samo prijateljico in ko je dobila fanta – kot odrezano. Prej sva se videle vsak dan, ali vsaj slišale – potem pa NIČ.
Bila sem jezna, užaljena… A kaj naj?
Spoznala sem, da sploh ni bila moja prava prijateljica. Pa sva si zaupale dosti stvari. Prava prijateljica to ne bi naredila.
Pravega prijatelja je težko dobiti, verjetno še težje obdržati. Imamo tudi različna merila o tem. Imam kolegico, ki večkrat pravi, da sva prijateljice, a se druživa bolj zaradi otrok. Zanjo je ta odnos prijateljstvo, zame je kolegica.

LP, se še slišimo, Deja

Ally
Po mojem poslušaj našega dobrega nasvetnika strokovnjaka dr Rejc tako delaj pa bo o.k. verjami
Vso srečo ti želi marelica

Ja, res je, da sem še mlada- 18 let. In imela sem tudi eno prijateljico (4 leta), ki si je dobila fanta, od takrat pa ne duga ne sluha o njej. Nekajkrat sem jo poklicala, pa ni bilo nič kaj “pomembnega” za povedat. Čudno, saj sva si mele vsak dan kaj za povedat, kar na enkrat pa je bilo vsega konec. Pustila me je na cedilu. In zelo težko mi je bilo.
Fanta pa nimam. Ne vem- lahko bi mi bilo lažje, če bi ga imela, ampak tukaj je spet druga zgodba… Ker sem zelo zahtevna in nočem bit kar z nekom, ki slučajno pride “mimo”…
Imam pa res zelo veliko znancev (ki jim ne morem rečt, da so prijatelji). Dosti se pogovarjamo, ampak to ni to, kar si povejo pravi prijatelji…

New Report

Close