Prava ljubezen
Lepo pozdravljeni!
Ko se zaljubiš, to preprosto veš. Takrat se še noben mlad par ni spraševal, ali si ti pravi zame? Ta vprašanja se pojavijo, ko zaljubljenost mine in se začne odnos. Od tukaj naprej pa je vse vaša odločitev.
V odnosih vedno srečujemo ljudi, ki nas spominjajo na dom. Globlja kot je zaljubljenost, močnjša so čutenja, ki vežejo na čustveno dinamiko iz primarne družine.
Pravi je tisti, za katerega se odločiš, da je vredno z njim preživeti življenje, vse ostalo pride samo.
Imejte se lepo.
Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva- zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]
Zanimivo vprašanje! Prav takšno si zastavljam sama.
Pred dobrimi 20. leti sem bila v srednji šoli zaljubljena v sošolca. Naklonjenosti mi ni vračal…a kaj, ko ga še do danes nisem pozabila. Še mnogo, mnogo let po poroki mi je spomin nanj ali bežno srečanje z njim povzročalo srčne bolečine. Globoke srčne bolečine!!
Mlada sem se poročila, imava dva polnoletna otroka (dijaka). Doma je stvar taka, da je mož sicer odličen oče a mal slabši mož. V času, ko sva vzgajala otroka, sva vse moči usmerila vanju, sedaj, ko sta tako rekoč odrasla in sva ostala čez vikende več ali manj “sama”, nimava skupnih interesov. Kar bi počela jaz, on ne bi, kar je ljubo njemu, ni meni. In tako se enkrat en drugič drugi zaradi ljubega miru prilagodiva drug drugemu. Kregava se ne. Strasti iz moje strani pa ni več.
In naneslo je, da sem prišla zopet v stik z nekdanjim sošolcem, sedaj že moškim srednjih let, samskim, brez otrok. Na čase se slišiva, greva na kavo ali malico. Tudi profesionalno bi se lahko lepo dopolnjevala. Njegov odnos do mene je topel, čutim naklonjenost, čeprav o “najini” ljubezni, sexu… nisva govorila in nikoli tudi v preteklosti tega počela. Veliko (ob vsakem najinem srečanju) govori o tem, kakšno poroko je vedno sanjal, koliko otrok si je želel…meni pa pošteno bije biološka ura. Z možem si ne želim otrok, v vezi z njim pa bi iz srca rada imela otroka.
Za moja čustva do njega ve. Sem mu napisala mail. Vem, da bom morala o zadevi z njim spregovorit, ker bi končno rada zadevo enkrat za vselej zaključila. Je za mene preveč boleča, dolgotrajna. Kako naj se lotim zadeve? V življenju je imel slabo izkušnjo in očitno se boji nove veze, čeprav si je srčno želi in zasluži.
Jaz pa zopet čutim mehurčke v trebuhu kot pri 17ih. Vsa ta leta je nekje v podzavesti, včasih bolj včasih manj močno živel z menoj. Sedaj čutim, da je pred nama odločilni čas, ko bi se morala iskreno pogovoriti o najini “vezi”. Hkrati pa se bojim, da bom zopet razočarana, da je tip le prijazen in da nima z menoj nikakršnega namena. Sama pa bi v nasprotnem TAKOJ “zapustila” moža.
Težko je biti pameten in najti tistega “ta pravega”. Ima katera podobno izkušnjo?
Veter v laseh, me je kar zmrazilo, ko sem brala tvoj post. Pri meni je podobno, le da sem kakšnih 10 let mlajša, z majhnima otrokoma in z možem, za katerega lahko rečem, da je super v vseh pogledih, pa vendar me ogromno stvari moti na njem (npr. da je deloholik, pri komunikaciji se mi zdi, da nisva na isti valovni dolžini; sicer mu povem, da bi rada, da kdaj pa kdaj čisto izklopi službo in nam posveti tudi svoje misli, ne pa da je tudi ob fizični prisotnosti dejansko z mislimi pri delu- se parkrat potrudi, ampak potem je vse po starem, tako da se bom morala s tem očitno sprijazniti).
No, in tu nekje je že dobrih 10 let On. Nikoli čisto blizu, ampak ravno prav daleč, da se ohranja tista vznemirljivost, tisto večno vprašanje- kaj pa če je on pravi? Pri nama je stvar obojestranska- zelo očitno- čeprav zaradi spleta okoliščin kljub nekaj priložnostim (pred mojo poroko) nekako nisva prišla skupaj (se le od daleč gledava, pa se vseeno “začutiva” že samo s pogledi). Kratek čas sva še v najstniških letih sicer imela zelo intenziven odnos, vendar so bila vsa eksplozivna čutenja v tako rosni mladosti preveliko breme za naju. Me je pa strah, kaj bi se zgodilo, če naju bi življenje kdaj le ponovno pripeljalo skupaj. Kaj bi storila? Ne bi rada uničila svoje družine, po drugi strani pa me neka sila neustavljivo vleče k njemu, potem pa se spet ustrašim vse te dinamike, ki obstaja med nama in ki prebuja v meni najglobja čutenja, za katera nisem prepričana, da bi jih prenesla, znala obvladati. Pa sem zgradila nevidni zid pred seboj in si ne pustim blizu, pa mislim, da je za zdaj tako tudi najbolje. Se pa bojim, kako dolgo bo še trajalo in kaj se bo izcimilo iz vsega tega.
belmel
del mojega dolgoletnega bremena je odpadel, ko sem mu poslala mail. S tem sem mu ponudila novo priložnost za vezo… da me bolje spozna…ponovno je sledilo razočaranje…na mail ni odgovoril…glede na najin dogovor, da me pokliče za kavo se ni odzval…skratka tip ni vreden, da še sekundo mislim nanj!!
Prišel je čas, ko bom mislila (predvsem) nase.
Upam, da mu BO enkrat žal…samo takrat bo za tisto kar si želi in kar mu jaz ZDAJ lahko ponudim in dam…žal PREPOZNO.