Ne vem, ali delam prav ali ne.
Z bivšim partnerjem imava otroka. Razšla sva se pred slabima dvema letoma. Zdaj sva oba samska. On je začel iskati vezo nazaj do mene, čeprav je bil on najbolj kriv za razpad zveze.
Sem slaba oseba, ker se niti ne počutim slabo v njegovi družbi?? Ampak mi celo paše, da z njim spet poklepetam? Kot v starih časih. Vedno vsa imela veliko skupnih točk in zanimanj.
Ali je to predolgo obdobje, ko sva bila narazen- on v drugi zvezi, ki je sedaj nima več?
Se to dogaja tudi drugim?
Po drugi strani pa se hudo bojim, da bi se lahko zgodba ponovila. In zato tudi oklevam ali je sploh prav, da mu spet pustim tako blizu v moj krog!
Enostavno ne vem, kaj je prav in kaj ne in se pač prepuščam toku življenja.
Ali je kdo dal skozi kaj podobnega??

Spoštovana Tonja,

vaše pisanje razkriva le malo, na vprašanja človek kar ne ve, kaj bi odgovoril; zdi se mi, da niste napisali bistvenih dejstev in vprašanj, ki vas zares tarejo. Bojim se, da bi tudi jaz z odgovorom postregla z nečim zelo splošnim.

Prava sreča se mi zdi, da ste že na začetku ponovnega približevanja z bivšim partnerjem začutili strah, češ, kaj če se bo vse ponovilo. Ta strah je svarilni zvonec in opozorilo, da morate tokrat ravnati drugače. Samo predstavljam si lahko, koliko bolečine ste že doživeli, ko je zveza razpadla, in posebej zato, ker je dal pobudo za to bolj on kot vi. Kako ste se počutili sami in zapuščeni, ko nekdo kar odide. In potem pride nazaj in vi ste lačni pozornosti, bližine, občutka, da ste si z nekom zelo blizu, saj sta se nekoč vendar v marsičem lepo ujemala.

Če se boste toku življenja prepuščali še naprej, se bo res vse ponovilo. Lahko pa marsikaj spremenite. Najprej se učite postavljati jasne meje (kar vam bo prišlo prav na vseh področjih, tako da je to zelo dobra investicija vase). Do kod je vajin odnos samo prijateljski (kar je čisto v redu glede na to, da sta starša), od kod naprej pa čutite, da sega na vaš teritorij, medtem ko vi na njegovega nimate dostopa. Ali bosta na novo vzpostavila partnerski odnos, toda na novih temeljih, ne tako, da bo lahko spet odšel, ko mu bo dovolj – ali pa boste postavili mejo, do koder si boste dovolili, da stopa v vaše življenje. Za vse tisto vmes pa boste plačali previsoko ceno, da bi se splačala: občutek lastnega jaza, svobodnega odločanja za partnerstvo, navsezadnje pa tudi otrokovi občutki ob tem, da ne bo vedel, ali sta starša skupaj ali narazen. In to bo čutil, tudi če ne bo ničesar videl niti slišal.

Ste torej pred pomembno odločitvijo in verjamem, da ste jo sposobni dobro speljati.