Kar nekaj vas sprašuje, kako pomagati narkomanu, zato naj vam zaupam svojo izkušnjo.
V najstniških letih sem bila zaljubljena v fanta, s katerim potem deset let nisem imela stikov, zdaj pa sva spet pristala skupaj. On je med tem časom šel skozi vse možne droge in ko sva zdaj začela, je bil na heroinu (snifal, ne z iglo). Poleg tablet, trave, iksov,… tega seveda nisem vedela, mislila sem, da samo kadi, skratka, da ne pretirava. Ko mi je povedal, je bilo že prepozno-zaljubljena do ušes in čez. Seveda je moja naloga postala, da ga odvadim, s tem, da je on sam na začetku zveze dejal, da si ne želi drugačnega življenja, da pa me ne bi rad izgubil. Kako torej?
Niti enkrat mu nisem postavila ultimata. Vedno, ko si je vzel iz omare heroin, sem vstala in šla domov. Seveda me je takoj klical, odgovor je bil, če mu to paše, naj, ampak meni tega ni treba gledat. To je naredil trikrat, štirikrat, potem ne več. Spraševala sem ga, zakaj to počne, nikoli pa mu prepovedala. Poskušala sem vplivati nanj s primeri, npr. jaz enkrat na teden potegnem par dimov jointa, pa mi je ful fajn, ti jih skadiš vsak dan deset, pa nimaš več nič od tega, a ni to brez veze. S takimi in podobnimi sem mu poskušala prikazati nesmiselnost svojega početja. On mi je v tem času jasno dal vedeti, da me ima rad in da ne ve, kako bi lahko še živel brez mene. Seveda me je vmes parkrat zvilo, ko je prišel k meni totalno zadet, da je komaj stal, stoje je kinkal. Takrat sem mu v joku povedala, da tega ne bom zdržala, da pač ne bova morala ostati skupaj. Pa ves čas poudarek na tem, kako je življenje lepo brez droge.
Zaradi drog, predvsem zaradi apaurinov, je imel probleme s potenco, kar ga je seveda motilo, tako da je sam prišel na idejo, da bi se odvadil tablet. Potem smo nekaj časa telovadili-nič heroina, samo tablete, pa nič tablet, malo heroina, skratka, lovil se je. V vsem tem času sem bila potrpežljiva, ponavljala sem mu, da karkoli se bo odločil, mu bom pomagala vzdržati, da pa ga totalno zadetega res ne morem gledat, niti z njim živet, pa čeprav ga imam še tako rada. In potem je nekega dne, rahlo nakriziran, ker se je držal nazaj že nekaj dni, skoraj doživel živčni zlom, popolnoma se je zrušil, dva dni skupaj prejokal, ves čas sem bila ob njemu, vsaj po telefonu in sms-ih, rezultat pa je bil, da se je odločil, da bo povsem prenehal. Mislim, RES odločil, sam, konkretno mu je predelalo, kaj si dela, in da to ni v redu.
Potem pa – najprej k osebnemu zdravniku, pa k psihiatru, pa v LJ na Center za detoksikacijo, v čakalno vrsto, vmes pa na metadon – s pogojem, da pusti popolnoma vse, tudi travo. Nekaj časa se je glede trave še upiral, potem pa je spet eno popoldne izjavil, da je to njegov zadnji joint, in je res bil. Sama nisem mogla verjet, da bo res vse pustil, pa je. Ves čas sem mu pa seveda govorila, da verjamem vanj, da vem, da je tega zmožen in da verjamem, da mu bo uspelo.

Zdaj je samo na metadonu ( približno dober mesec), vendar ima kar resne probleme ( grozno se poti, ponoči je sploh kriza, posteljnino bi lahko ožel, pa hujšanje, kljub temu, da veliko poje, pa seveda potenca,…), tako da je že komaj čakal, da ga pokličejo na detoksikacijo. No, včeraj sva bila v LJ, bil je negativen na vse teste in konec tega tedna ali takoj na začetku naslednjega gre noter za šest tednov. Res trdno verjamem, da mu bo uspelo in da se tudi po vrnitvi ne bo vrnil na stara pota.

Tako, to je moja izkušnja. Če koga zanima kaj več, mi lahko piše na e-mail, upam pa, da sem vsaj komu dala kakšno idejo, kako pomagati. Pa veliko sreče vsem, ki imate take probleme in ne pozabite – VAŽEN JE POZITIVEN ODNOS DO ŽIVLJENJA IN VAŽNO JE VERJETI!

Hvala za delitev tvoje pozitivne izkušnje z nami. Pozitiven odnos do življenja, kot ga poudarjaš, je res bistven. Tudi vera v drugega je pomembna, ker se drugi ob tem lahko nauči verjeti vase. To pa je ena od bistvenih stvari pri spoprijemanju z življenjem brez droge.

Vesela sem, da se je tvoj fant odločil prekiniti zlorabljati drogo. Bi te pa opozorila, da za trajno vzpostavitev življenja brez droge samo program detoksikacije najbrž ne bo dovolj. Razmislita, kaj bosta v zvezi s tem storila potem, ko se bo fant vrnil iz detoksa. Možnosti imata več. Meni se zdita najbolj učinkoviti predvsem dve: ena je komuna, druga je družinska ali zakonska (partnerska) terapija. Obe možnosti zahtevata sodelovanje obeh, njun namen pa je neke vrste trening življenja brez droge. Ni dovolj drogo samo pustiti. Pomembno je, da skupaj ugotovita, kaj je tisto, kar je potrebno postaviti na mesto droge, kako to postaviti na to mesto (oz. v ta prazen prostor, ki nastane, ko drogo odvzamemo) in kako s tem živeti. Obema želim veliko modrosti!

Lep pozdrav še enkrat. Sporočam, da je fant sedaj že prišel z detoksikacije in je clean in ima namen tak tudi ostati. Pravi, da nima nobene želje oz. potrebe po drogi. So pa res drugi problemi. Nekako zgubljen je, brez prave volje, depresiven, to prenaša še name, tako da je vse skupaj precej drugače, kot sva si predstavljala. Ponoči ne spi, živčen je (zdaj si je kupil Persene), pije precej piva (ki ga prej sploh ni), skratka ena čudna situacija, počasi mi zmanjkuje potrpljenja. Družinska terapija, ki jo omenjate, bi bila verjetno dobra rešitev, ampak nimam časa (služba-dopusti-lastna firma) za kaj takega, že za DTO sem si komaj našla luknje, da sem lahko šla na sestanke, zdaj pa ne bi šlo več. Ali mi lahko priporočate kakšno knjigo s tega področja ali kaj podobnega?
Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Znaki, ki jih opisujete pri vašem fantu, so znaki krize po prekinitvi uživanja droge (zgubljenost, depresivnost, brezvoljnost, nespečnost, živčnost). Boj z drogami še zdaleč ni končan in to si je treba priznati. Ni dovolj nehati z drogo. Potrebno je odkriti, kaj postaviti na mesto droge! Pivo in persen, ki ju fant zdaj poskuša, sta drogi, ki poskušata nadomestiti prejšnje droge. Je vaš fant rešil problem odvisnosti? Ne. Še vedno išče drogo.

Branje knjig je slaba zamenjava za zdravljenje v komuni ali resno terapijo. Knjige nam lahko učinkovito pomagajo, ko so problemi majhni. Problem odvisnosti vašega fanta pa je precej resen problem, ki ga samo s knjigami verjetno ne boste rešili. Kaj, če bi vseeno tvegali komuno ali (partnersko) terapijo?