Samo še to glede otrokovih pravic do stikov: če si jih zaželi zunaj sodne odredbe in skrbnik ni za to, se lahko meče na trepalnice. Če bi neskrbnik rad več stikov in skrbnik ni za to, mu ostane samo tožba. Ampak on ima vsaj to možnost, otrok pa še te ne. Toliko o pravici otroka do stikov z obema staršema.

Lena, moj post je bil večinoma namenjen “Vsi so isti”.
S tem pa da oče ne pride na dogovorjeni stik iz neopravičenega razloga, ker je enostavno pozabil pa se ne strinjam oz temu močno nasprotujem. Sem že enkrat napisala, da bi bilo treba take stvari tudi sankcionirati, saj so samo v škodo otroka. In edino prav je, da se gre na CSD in neizvrševanje stikov prijavi in se potem naj tak neodgovoren oče potem sam zagovarja ter na CSD ali celo na sodišču razloži zakaj ni prišel na stik. LP, J.

Po ZZZDR so stiki pravica otroka in pravica starša, s tem da s s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi (106.čl.). Če torej oče ne izvaja stikov s tem dela v škodo otroka. Po mnenju sodišč (sodna praksa) mati (ali oče), ki otrokom stikov z drugim staršem ne dovolijo, povzroča otroku “nepopravljivo škodo” in ji lahko zaradi tega otroka vzamejo. Če pa oče stikov izvaja pa otroku ne povzroča nepopravljive škode?

Jaz lahko rečem učiteljici, naj v sredo pokliče njega, vendar vem, da se on ob 16.30 ne bo odpravil po njih. Rekel bi, naj pokličejo mene, potem me pa še nadrl. Če bi bila jaz za učiteljico nedosegljiva, bi on prišel po otroke najhitreje ob 17h ali kasneje. Meni se smilijo otroci, zato tega ne naredim. Naj vejo, da imajo vsaj enega starša, na katerega se lahko zanesejo.

Meni osebno bi bilo najljubše, če tega norca nikoli več ne vidim, vendar pa želim delati v korist otrok. In meni včasih omenijo, da bi šli k ateju izven urnika stikov, vendar pa bi on imel kak popoldne otroke za dve uri izven urnika samo, če mu je slučajno dolgčas (kar pa je redko) in pod pogojem, da mu otroke pripeljem.
Za prvomajske praznike smo šli na dopust. Dva tedna prej ga pokličem, ga vprašam, če se strinja s tem, ker bi zaradi tega odpadel stik, mu povem, da gremo v soboto zjutraj in bomo tam en teden. Naslednji stik je bil planiran v nedeljo. En teden = 7 dni => prihod z dopusta v petek.
V nedeljo zjutraj otroci spakirani čakajo ateja, ki naj bi prišel ob 9h. Ob 9.15 že nestrpni, otrok pokliče ateja, kje je. On pa: Oooo, zdravo, kje pa si? Otrok: Kdaj prideš? On pa: ste že prišli z dopusta? Vzamem telefon v roke in mu povem, da je en teden dopusta minil v petek in da otroci čakajo pred vrati? On pa: Bi me pa poklicala, da ste že doma. Zdaj je pa še itak malo pozno, kaj naj zdaj…
Saj bi ga najraje poslal v p.m., pa so se otroci stika veselili, zato sem mu rekla, naj se takoj vsede v avto in pride po otroke. Ob 10h se je potem prikazal.

Saj je vedno isto. Ko sem malega prijavla za poleti v kolonijo sem mu celo dala prijavnico za podpisat, gor so bili vsi podatki. Pa se je potem drl name, ker mu nisem povedala, kdaj gre mali v kolonijo, pa kdaj je prišel nazaj (vsakič bi ga morala klicati). Mu povem, da gremo na morje, nazaj smo 14.8.. Pa se name dere 21.8., da mora od drugih zvedet, da smo doma.

Sicer pa mu jaz za vsako odpoved stika povem vsaj 1 teden prej, on zadnji dan ali pa še to ne.

Jalčur, poskušaj se skulirat. Če bi bil tip normalen ga najbrž ne bi želela prekvalificirat v bivšega, tko da… Se popolnoma strinjam s tabo da je popolnoma neodgovoren, glede sekiranja tebe pa še kontrolfrik zraven. Edino kar pomaga je, da poskušaš sama v sebi zapret vrata v preteklost in se ne pustit več iztirjat od njega. Nisi mu dolžna sporočat nič, pa tudi njega ne opominjat. Če ocenjuješ, da v dobro otrok to potrebuješ delat, delaj to zaradi njih. Pri vsakem nabijanju in sekiranju pa vklopi v možgančkih tipko “ignore”.

Moj pokojni oče je pred skoraj 60 leti pozabil mojega brata na nogometnem igrišču in ga je šele mama spomnila na to, ko je prišel domov. Pa je bil super oče, ene slabe besede ne najdem zanj.

jalur,ko pride sreda,boš mirna ali ga boš poklicala,če gre po otroka.Če bi ga meni pustil v vrtcu,ga bi imela pod kontrolo,kot otroka in to zaradi mojega otroka,da mu nebi bilo treba več čakat s čistilko.tko da vse kar piše anonimna se potem zgodi,da jih preverjamo,spomnimo.

Včasih so nas tudi vozili v avtih ko vreče krompirja, pa sami smo hodili v vrtec, pa nekateri otroci so pešačili po 5 in več km do šole. Pa so verjetno naši starši tudi bili super in nimamo ene slabe besede zanje, vseeno pa s svojimi ne delamo več tako.

Jaz pravim še vedno-če so očetje tako neodgovorni,nemarni z raznimi pozabljanji itd-smo me mame tiste,ki moramo biti odgovorne,saj vemo,da je oče pač neodgovoren do otroka in to stanje moramo preprečiti…..pa čeravno je to potrebno celo življenje,vendar bomo tako me mame mirne in posledično tudi otroci…če pa smo oboji neodgovorni(ne dobesedno),se pač posledica tega odraža na otroku-s tem,pa nas lahko ima oče za ogledalo…sedaj je pa od vsakega odvisno ali bomo lepo ogledalo ali pa grdo….

Jaz tega vasega materinstva do ex ODRASLIH moskih ne morem razumet in postekat.. Ajme, samo vprasanje, kako materinske boste do svojih odraslih sinov.. Zivele bodoce tasce !!! ;))))

Jaz pa čist razumem NoNi,to tako imenovano “materinstvo do ex”,ker z tem ker smo kao tako materinske,tako zaščitimo našega otroka.Dejstvo je,da je bil razlog,zakaj smo šli od ex stran,prav gotovo ne,ker smo želele biti same in tako postati matere samohranilke…..In dejstvo je,da mene,kljub temu,da stiki potekajo vredu,kljub temu,da nikoli ni pozabil ali karkoli,še vedno že zaradi lastnega miru in brezskrbnosti,da je z otrokoma vse okej,pokličem ali ali pa on mene in pove alli je bilo vse vredu.
Kaj pa me matere vemo,če ne pokličemo ali oče nas ali je bilo npr v šoli vse okej ali se ni mogoče med časom v šoli ali pa celo po zaključku pouka kaj zgodilo?Katera mati,pa je lahko tako sveto prepričana,da se otrok slučajno ne utrma,pa noče z očetom?Kdo pa nam bo te informacije dal,po šoli če ne oče,pri katerem so otroci na stiku?Ne vem,na te stvari je treba gledati malo bolj široko,ne samo na tako ozko-ima on otroke,torej je njegova briga kako pa kaj-ne tu se gre za to sodelovanje,katerega ves čas omenjam med staršema,da se otroci počutijo dobro…in posledično se tudi “pozabljanja” prekinejo-ampak prekinejo se zaradi dobrega sodelovanja med materjo in očetom….
Je pa res,da je težko pozabiti,da ni bil najboljši mož ali oče v zakonu,ne moremo pa trditi tega,da ni dober oče po razvezi(eni so dobri eni pa ne)…ampak vsak si zasluži novo priložnost,mogoče pa si tudi exi zaslužijo,da pokažejo,da znajo biti očetje,pa čeravno z našo majhno pomočjo-ki nas matere,glede na to,da imamo večina časa otroke pri sebi,čisto nič ne stane-s tem za nas res ne naredimo veliko-naredimo pa za otroke in otrok mora biti vodilo pri vseh reševanjih težav med bivšema partnerjema

Anonimna, lej tvoj prejsni sestavek, bom samo malo spremenila in se slisi, kot bi pisala o svojem sinu tascica, hihih:

Jezustana, tebe za tasco jaz ne bi imela, ti bos strupena ;)))

NoNi nikoli ne reci nikoli 😉 saj veš,da danes je v modi mlado meso,na starejša leta hihi malo heca pa mora biti :))))
Kakorkoli že,ali naj bom tako imenovana bodoča”strupena tašča” ali ne,sem še vedno prepričana,da me mame dajemo z dobrim odnosom do exa otroku vzgled,samo na ta način,da pokažemo otrokom,da smo sposobne z očetom (ki bo vsekakor trdil,da smo me krive za razpad zakona,da nismo dobre mame,da nismo znale v zakonu itd)kljub vsem tem težkim izgovorjenim besedam normalno funkcijonirati,imeti normalno komunikacijo itd…s tem pa otroku doprinašamo eno načelo,eno vzgojno taktiko,kajti otroci se na tem učijo in še kako hitro vsrkajo vase vsako informacijo,po večini veliko prej,kako slabo stvar kot pa dobro :)….Z takim načinom ravnanja,še kako lahko me mame učimo otroka,da ne glede na potek,njegovega prihodnjega življenja,bo vedel kako ravnati,kaj je prav in kaj ne…Saj veš,vzorec vedenja,se tako z lahkoto ponavlja,da še vemo ne,kako hitro lahko pride do tega….
az vem,da z mojim ravnanjem moji dve hčerki učim,da ne glede na vse je oče le vedno oče(pa kakršenkoli je že bil prej)in ga morata tako tudi spoštovati in razumeti…S tem jima posredujem življensko informacijo,da je potrebno dati človeku priložnost(seveda eno ne pa deset)da pokaže,da se res kesa in se za to,da to resnično dokaže,mora tudi potruditi…dejansko to dojemata,na tak način,da sicer nista naivni in ne nasedata takoj na prazne obljube,a vendar priložnost pa data :)..no mogoče,da moj način vzgoje ni pravilen,ne vem,mogoče jima ne razlagam prav,a zaenkrat se je to pokazalo za dobro..ne vem pa še,kako bo v prihodnje…Je pa tako,da ta moj odnos do mojih dveh hčera in njunega očeta,hkrati vpliva tudi malo na sina od mojega partnerja,kajti tudi njemu z mojim,dajeva življensko informacijo,da kljub temu,da je njen oče stran od njegove mame,očka na njega ni pozabil,da ga imamo kljub vsemu vsi radi,da on ni kriv za te zadeve-to pa pokažemo z tem,ko se skupaj družimo,brez nobenih težav,nestrinjanja v komunikaciji…skratka pred otrokom ne pokažemo,da se v kakšni stvari ne strinjamo,takrat ko smo skupaj,je ta čas namenjen samo in zgolj otrokom :).Je pa res,da prideš do takega odnosa,je potrebno res veliko,veliko truda,živcev in odrekanj,a vendar vse to je vredno,če vidiš,da je to za otroke najboljše.
Res pa je,da srčno upam,da bodo tudi moji otroci,tako dojemljivi,do takih zadev in če(upam res srčno upam da to tega nikoli ne pride)pride kje v prihodnosti,da ne bo druge rešitve,kot razhod z partnerjem,jim bo upam prioriteta počutje njunih otrok,ne pa počutje njih samih…Upam,da jim z mojim odnosom do mojega bivšega in z odnosom do bivše mojega partnerja,dajem pravo informacijo,da je potrebno vzgajati in ohranjati odnos na nivoju,ki je potreben za dobro skupnih otrok…..
Pa tudi upam,da ne bo potrebe,da bom “strupena tašča”,ampak samo tašča,ki zna kaj pametnega svetovati mlademu paru,upam da bom taka tašča(mislim da vsaj štirikrat bom),kateri bo samo srce igrala ob gledanju sreče otrok,katerim sem dala(upam da) čimveč pravilnih življenskih informacij,čimveč pravilne vzgoje,upam da jih bom čimveč naučila in jim dala odprt pogled na življenje,predvsem pa da jih bom naučila,da je življenje težko,a vendar hkrati lepo,za katerega se je potrebno potruditi,da nam ni vse kar dano iz neba,ampak da je potrebno tudi veliko našega truda vložiti,če želimo da se vse dobro obrne….”strupena tašča” oziroma ostra mama bom samo v dveh izjemah,tam pa zagotovo ne bom popuščala in dovolila,da bo moj otrok trpel….Mama si celo življenje in tako se moraš obnašati in kljub osamosvojitvi otroka na svoje,moraš še vedno otroka spodbujati,mu pomagati in stati ob strani do konca :)…Otroka nosiš,ga rodiš,vzgajaš,učiš….nimaš ga samo na posojo,dokler se ne osamosvoji ampak je otrok do konca življenja-brez izjem…Ampak sedaj sem itak že preveč zabluzila,se vidi,da je še zgodaj zjutraj in da me te khm slabosti utrujajo 🙂 no bo že bolje hehe..kakorkoli veliko raje sem “strupena tašča” kot pa “dobra tašča” in samo mirno gledam,kako se moj zakladek muči ob nečem,kar ni prav 🙂