Kmalu bom dopolnila 40 let. Sem srečno-normalno poročena imam dva otroka in materialno kolikor toliko priskrbljena.. Moji problemi se vlečejo že iz zgodnjega otroštva. Zloraba,psihični teror staršev, teška puberteta. Toda izplavala sem.Ves čas oz.zelo veliko energije porabim da skrijem strahove, želje,veselje, žalost…. Tako da mislim noben ne ve kaj se v meni dogaja v resnici. zadnje čase pa tega ne zdržim več. Služba me okopira(ali pa sem se podzavestno jaz tako odločila,) komaj podelam najnujneše doma , službi , delam obvezne obiske in vse tisto kar drugi pričakujejo. Ne upam se več pogledati v ogledalo, kajti strah me ja kaj bom videla v njem. (Zredila sem se–80 kg, ne skrbim več toliko za svojo zunajnost, tuširam se z odporom,more iz otroštva se vračajo)Pa pridejo boljši trenutki in nekako vse postavim na svoj tir. Toda mislim da to ni to. Energijo bi lahko veliko polje porabila. (idej imam veliko). Resno razmišljam, da si vzamem čas, spustim vajeti in se postavim na noge. Toda bojim se. Razmišljala sem že o obisku psihologa ali psihijatra. Po vaših nasvetih sem pregledala seznam specialistov pa kar odlašam. Je to kriza srednjih let. Lahko pred tem kaj sama naredim? Dvomim, saj sem že toliko poizkušala pa vedno po parih dneh pozabim ali obupam. Res pa je da se o teh strahovih ne upam z nikomer pogovoriti ker bi se potem pokazala svetu drugačno(ranjljivo) . Tega pa se bojim oz. ne želim.
Pa lepo pozdravljeni.

Spoštovana Mija,
slej ko prej se boste morali odločiti.Osebno srečanje s strokovnjakom bo vama obema z možem odprlo več pogledov na vajino situacijo in s tem pokazalo tudi možnost premagovanja težav.Zakaj pišem “vama obema”?, zato,ker je v srečnem zakonu nemogoče, da bi ženine tažave ne zanimale moža in ker je on med prvimi, ki vam jih bo pomagal reševati v vsakem primeru, pa če vam bo psihiater predpisal zdravila ali ne.