Sem 40 letni oče treh otrok in poročen 20 let. V zakonu se ne počutim srečnega oziroma če pomislim se tudi nikoli nisem. Problem vidim v obnašanju žene, ki mi ne pusti nobene svobode, se ne zanima za moje interese in želje oziroma je do mojega dela in vsega kar me veseli zelo negativno usmerjena oziroma nezainteresirana. Sem zaposlen, žena pa je brezposelna. Živimo na podeželju v hiši mojih staršev skupaj z mojo mamo in sestro v ločeni etaži. Tu je prvi problem ker se žena ne razume z mojo sestro, ki skrbi za mamo in je odvisna od najine pomoči (nima osebnega prevoza). Žena sicer pomaga s tem da opravi nabavo in prevoz do zdravstvenih ustanov toda po mojem mnenju precenjuje to svojo pomoč. Žena od mene v bistvu zahteva da rešujem njene probleme ki jih ima z mojo sestro, tako da sem bil velikokrat med dvema ognjema. Glede na to da sem zaposlen in opravljam delo v turnusih, me ni motilo da je žena doma in skrbi za otroke kljub temu da imam skromno plačo. Zaradi tega opravljam občasna priložnostna dela, tako da nam ničesar ne primankuje toda to delo je večinoma zasmehovano z strani žene. Tako je moje edino veselje služba, kljub napornemu delu. Zasebnih prijateljev nimam, ker so že sodelavci in sosedje s katerimi sem občasno v stiku negativno ocenjeni s strani žene. Toda življenje je bilo znosno dokler sem popuščal v njenih zahtevah, govoril in delal kar je bilo njej všeč. Pred kratkim pa sem ji zaradi problemov, ki sem jih opisal zgoraj omenil ločitev in od takrat je postalo stanje nevzdržno, saj ona o tem noče niti slišati od mene pa pričakuje da bom ponovno v vsem popustil. Ker čustveno res ne čutim ničesar do nje saj sem bil že velikokrat prizadet ko sem moral opravičevati dejanja, ki so se njej zdela krivična – službeno kosilo, občasno, ampak res občasno kakšna pijača po službi, obletnice, v glavnem vse kjer nje ni zraven. Sam sem ji večkrat predlagal da naj kam gre, tudi avto ima svoj ima dostop do skupnega denarja, nikoli ji nisem ničesar prepovedoval glede nakupov. Je pa problem ko imam željo kaj kupiti zase – redko – oziroma vložiti kaj v hišo (je last mame) takrat pa po njenem mnenju “ni denarja”. Najhuje pa je trenutno z vzgojo otrok. Ker je bila žena doma je prevzemala skrb za vzgojo otrok tako da sam nisem bil veliko vključen v vzgojo sem pa poskušal napake, ki sem jih opazil pojasniti ženi. Toda dala je vedeti da dela vse prav. Ker je starejša hčerka že zdoma v srednji šoli in ker se ji sin ki hodi v sedmi razred upira je pritisk name postal večji. Čeprav je sin z uporništvom imel že pred nastalo situacijo (glede ločitve) probleme mi žena sedaj očita da je moja želja o ločitvi sina spodbudila k njegovemu obnašanju. Sigurno da je to pustilo posledice na njegovem obnašanju ampak v celoti pa ne. Mojo željo po ločitvi hoče reševati prek otrok tako da sedaj najbol trpijo oni. Primer: najmlajša hčerka hodi v prvi razred in ima željo da ji mamica zvečer prebere pravljico in ker žena seveda zavlačuje hčerka joka in to traja kar nekaj časa. Ne dovoli pa da bi hčerki prebral pravljico jaz. Tudi zbujanje žene ponoči, ko se odloči da ne bo nihče od naju spal, s tem ko hodi gor in dol po sobi, vleče odejo iz mene, da bi pridobila pozornost, kar povzroči zbujanje hčerke (je zelo navezana na mamico in spi poleg najine postelje zaradi prostorske stiske) in jok ker se pač jaz ne obnašam do žene tako kot ona hoče oz. ker sem se ji uprl in ji ponudil rešitev v razvezi. Naj povem da v 20 letih nisem niti enkrat udaril žene ali bil kakorkoli drugače nasilen, da sem se vsa leta trudil glede spolnosti med nama in čustvene navezanosti medtem ko se ona ni trudila za najin odnos. Odkar pa sem omenil ločitev želi popraviti vse napake, ki jih je delala 20 let neglede na opozorila in prošnje o spremembi in so pustile velike posledice na meni in misli da bo lahko to spremenila čez noč, hkrati pa otroke in mene ne pusti spati, reče da ne bo več gospodinjila in podobno. Povedati moram še to, da sem ji predlagal obisk pri družinskemu terapevtu a ona o tem noče nič slišati saj je prepričana da je najin odnos v najlepšem redu. Resnično bi vas prosil za nasvete in pomoč ker zelo trpijo tudi otroci, ko prenašajo njene izpade ter imajo zaradi tega tudi težave v šoli in se nezavedno učijo napačnih vedenjskih vzorcev. In tudi sam bi resnično rad začel početi stvari v življenju, ki me veselijo, ne da bi mi bilo potrebno komu opravičevat svoje želje. Najlepša hvala že v naprej! Lep pozdrav!

Spoštovani gospod,

kar mi najprej stopi v ospredje, je, da v vašem življenju primanjkuje vaše odločnosti in jeze, ki bi vam pomagali stvari razmejiti, umestiti in tudi bolje opredeliti vašo vlogo kot moža in očeta. Zakaj večkrat ostajate neodločni oz. se diplomatsko umaknete “težavi” in se ne soočite z njo, ter zakaj ne začutite jeze v primerih, ko bi jo morali, je tema, ki zadeva vaše odnose z materjo in očetom, kjer je bilo vzdušje verjetno zelo podobno in ste sledili navodilom drugih. Manjka vam zlasti zaupanja vase, saj je vse, kar ste navedli, precej krivično, pa hkrati boste morali začeti razmišljati o vaši odgovornosti oz. dejanjih, s katerimi lahko vplivate na to, da se vaši družinski odnosi spremenijo na bolje. Tudi sama bi vama takoj predlagala, da obiščeta zakonskega terapevta, saj bi tam vi slišali in začutili, kako se vaša žena počuti ob vas, kaj njo moti, česa jo je strah, kaj bi si želela…, ona pa bi imela priložnost slišati, kako vi njo doživljate, terapevt pa bi vaju vodil k razumevanju situacije in vzrokih, ki so pripeljali do trenutnih težav, ter vama pomagal na poti k drugačnim odnosom, k temu, da bi se znova povezala ter poiskala stik z vajinimi otroki, ki vaju še kako potrebujejo. Če ste, kot ste rekli, veliko odsotni iz navedenih razlogov, vas otroci zares pogrešajo (čeprav bodo morda rekli naprotno), nedvomno vas pogreša tudi žena (da bi bili morda bolj odločni, da bi se za nekatere stvari vi odločili, dali pobudo, saj verjetno čuti, kot da je vse na njej in da je za vse sama). Ne vem, kakšen je razlog njene brezposelnosti, a če je to njena lastna odločitev, potem je to njena odgovornost, res pa je, da ženskam, ki se ne zmorejo uresničiti preko dela in službe, manjka dodatne potrditve in so lahko zaradi tega bolj zagrenjene in jezne.

Vašo ženo doživljam kot zelo besno in jezno žensko, ki svojo jezo nevede izraža ob otrocih, tašči, sestri, ob vas, čeprav se tega ne zaveda in tega ne počne nalašč. Čutim tudi njeno rahlo ljubosumnost na vaše in uspehe drugih, ki jih ona ne dosega. Prav tako čutim njeno nezadovoljstvo z življenjem, ki si ga je ustvarila v smislu, da ni uresničena kot ženska – in to nezadovoljstvo vseposod po malem prihaja na dan. Trenutno je obupana in jo je strah prihodnosti, zato na momente “zagrozi”, da ne bo več gospodinjila. Vas pa doživljam kot prestrašenega, majhnega otroka, ki se trudi vsem ustreči (ne glede na to, kaj si dejansko vi želite in čutite), pa mu kljub trudu in naporu to ne uspe, ampak je druga stran še vedno prizadeta, razočarana in jezna. Lahko da ste enako počeli ob vaši materi ali očetu, kjer pohvale in ponosa niste doživeli, vseskozi pa ste imeli občutek, da karkoli naredite, ni v redu. Če pravite, da že od vsega začetka, odkar ženo poznate, do nje ne čutite ničesar, potem ima vajin odnos že od začetka slabo (lažno, neiskreno) podlago, ki je do danes nista dalje izgradila, saj se še vedno počutite enako. Če imate voljo in moč, da iz trenutne situacije nekaj potegnete in dojamete, bi vam kljub vaši ženi predlagala, da SAMI obiščete psihoterapevta in poskušate čimveč spoznati o sebi, svojih dejanjih ter razumeti, zakaj nekaj počnete, čeprav tega nočete, zakaj se ljudje odzivajo na vas tako, kot se, da poskušate utrditi vašo očetovsko vlogo idr. Morda se vam žena kasneje na srečanjih pridruži, morda ne, veliko pa lahko naredite zase. Ni nujno, da morata za zakonske težave na terapijo vedno oba, je to sicer boljše, vseeno pa lahko samo eden tudi vpliva na druge, predvsem tako, da jih bolje razume in zato drugače reagira. To se v odnosih takoj začuti. Prav tako bi bilo nujno, da se večkrat posvetite otrokom in z njimi kaj počnete, se pogovarjate z njimi in se zanimate zanje, dobro bi bilo, če bi si samo z ženo kdaj vzela prosti čas in šla na sprehod. Poskušajte na ženo gledati s stališča, da je v “tuji” hiši z vašo materjo in sestro, poleg tega pa ste vi, ki naj bi bili njen najbližji človek, dostikrat odsotni. Vsekakor ima vaša žena svoje razloge, zakaj je besna, to pa lahko odkrijete samo z iskrenim pogovorom ter z zaupanjem do vas. Če med vama ni zaupanja, se bo žena pred vami zaprla. Čutim, da vas tako, kot vi njo, pogreša ravno v čustvenem smislu, ker je med vama zid, odtujenost, zgolj navade, ki z leti postanejo enolične in prazne, ni pa občutka, da sta si blizu, da si zaupata, da sta rada skupaj, da sta lahko sproščena in takšna, kot sta. Praznino, ki je trenutno zazevala v vajinem zakonu, bosta morala zapolniti z nečim novim, česar še ne poznata, to pa so globlji pogovori o vama in vajini občutkih drug ob drugem. Če vi ženi iskreno priznate, da vas je strah, če bi vas zapustila, jo bo to z vami zbližalo in jo hkrati spodbudilo k resnici o njej. Skoraj zagotovo ne takoj, sčasoma pa, če se boste vi njej zadosti odprli in če vas bo res zanimalo, kako je ona.

Upam, da vam bodo navedene ideje kakorkoli pomagale, če ne pa vzemite v roke še kako Gostečnikovo knjigo, npr. Srečal sem svojo družino I in II. Srečno vam želim!

Spoštovani gospod, čeprav je odgovor terapevtke dovolj jasen, bi vam želela odgovoriti s svojo zgodbo, precej podobno vaši. K temu me je vzpodbudil vaš stavek da “problem vidite v obnašanju (vaše) žene….”

Tudi moj mož je imel troizmensko delo in pogosta dežurstva doma oziroma v bližini doma, se pravi na razpolago drugim ljudem, ne vedno službeno. Za razliko od vaše žene sem bila v službi. Si že na podlagi tega lahko ustvarite približno sliko odsotnega moškega (očeta, moža) oziroma moža in očeta ki lahko kadarkoli odide? Poleg službe podnevi, ponoči, vsak drugi vikend, mnogi prazniki. Moj mož ima v neposredni bližini našega doma svoje starše. Le-ti so kar naprej nekaj potrebovali od njega, čeprav velikokrat bi lahko sami vse uredili, ampak – želeli so sina, njegovo pozornost, hoteli so biti še naprej središče njegove pozornosti, da bi še naprej počeli dela na kmetiji skupaj,njegova nova familja (mi) pa smo bili za njih na drugem tiru.

Si sedaj lahko predstavljate mojo jezo in bes ko se je mož na poti iz službe najprej oglasil pri svojih starših in šele na to smo prišli na vrsto ostali.(žena, otroci)

Si sedaj lahko predstavljate kdo se je podnevi in ponoči ob vikendih in za praznike največ ukvarjal z otroci, z opravki, gospodinjstvom…?

Se vam sedaj zdi da smo se upravičeno počutili zapostavljeni?

In tako se oče počasi odtuji otrokom, mož ženi in obratno. Nastane praznina, vedno bolj mučna tišina, sodelujoči v tem špilu pa tujci.

Zadovoljni pa so bili edino njegovi starši. Imeli so veliko, hoteli so še več. Največkrat tudi dobili.

In kaj si je vsak od nas v naši družini najbolj želel pa tega ni znal dati niti ni dobil?

Razumevanje, sočutje, pozornost, čas, toplino, pogovor, občutek za skupnost, jasne meje kje imajo starši mesto in da je nova družina točka 1, ne primarna…

Situacija v kateri ste je lahko zanimiv izziv. Si upate prevzeti svoj del odgovornosti da je odnos tak kot je in da je stanje v družini tako kot je? Ste pripravljeni prisluhniti svoji ženi in spremeniti VAŠE obnašanje? Do sebe, nje, otrok, mame, sestre? Ja, dela je dosti. Pa srečno.

Spoštovani,

vau, izjemno zanimiv odgovor in iztočnica za nadaljnje razmišljanje! Se strinjate, gospod?

Lep pozdrav,

Približno ista situacija pri nas, s tem da smo se vmes preselili v svojo hišo.
Mož pogosto odsoten, najina družina mu je pomembna takrat, ko res nima česa drugega “pomembnejšega”.
In ja – jaz zagrenjena, ljubosumna na vse sem postajala vedno bolj nesramna do njega. Zakaj? Počutila sem se prizadeto, naj se še on malo. Vem da je to napačno, ampak…. vse sem mu zaupala, kaj me moti, zakaj. A ni nič spremenil. Trenutno se trudiva – oba. Vendar se bojim, da brez strokovne pomoči vseeno ne bo šlo.
Moški mislite da smo ženske zapletena bitja – nismo, samo malce pozornosti rabimo. Da nam daste vedet, da obstajamo. Če je neka natakarca deležna nasmeha, prijazne besede – zakaj ne tudi žena???
In ne, nisem med štirimi stenami – imam svojo svobodo, ne preverja me kam grem, kdaj, za kako dolgo,… Pa bi rada. Da se malo več zanima zame, da mi da občutek, da se boji, da bi me izgubil. Ne pa nek brezbrižen odnos – to ni prava svoboda!

Upam, da se zamislite nad vsem, kar ste dobili v odgovore do sedaj.

jaz vam ne bom niti pisala svojo zgodbo,ker boste jokali in me imeli za neumno. Tebi dragi avtor zgoraj napisane zgodbe pa predlagam,da daš prst na čelo in se globoko zamisliš nad sabo.

Res,da bi bilo fino, da bi tudi žena delala. Ker je brezposelna se počuti osamljena in potrebuje več pozornosti ne odsotnega moža. Razumem tudi Vas….ampak ali je res potrebno poleg službe opravljati še priložnostna dela? Mislim, da če si boste vzeli več časa za družino, se bo počutila mnogo boljše.

Nisem niti brala zgodbe, pa že zdej se mi zdi, da bi prst moral vtakniti ali položiti kam drugam!

Spoštovani!

Ja, res je, potrebujete pomoč! Če bi bila jaz vaša žena, bi jo potrebovala tudi jaz, saj bi ves čas imela občutek, da sem nečesa kriva, da se name kaže s prstom, da jaz (žena) ne morem dihati. Kdo mi je nazadnje rekel, da delam v redu, da sem v redu kot sem, kdo pa mi je med vrsticami rekel, da sem lahko srečna, da živim v vaši hiši, ob ljudeh, ki so s poroko prišli k meni in jih moram sprejeti, z njimi pa celo moram sama urejati stvari, ki jih mora sicer mož. Kot žena bi pričakovala, da mož ne bo med dvema ognjema, ko se bo potrebno postaviti na mojo stran, saj jaz od moža to pričakujem, zato ker me ima rad. Ali vi to pokažete, da bi kaj uredili, ali ste se samo umaknili pred ženo in problemi. Ja jaz kot žena jih moram sama reševat in to v vaši hiši, pa še vesela moram biti, ker se vi tako trudite in delate nadure, da ničesar ne primanjkuje , seveda zato, da se mi potem pokaže s prstom, koliko sem jaz naredil in mi mož reče “Ker je bila žena doma je prevzemala skrb za vzgojo otrok tako da sam nisem bil veliko vključen v vzgojo sem pa poskušal napake, ki sem jih opazil pojasniti ženi. Toda dala je vedeti da dela vse prav.” Napak se ne kaže s prstom, niti ne pojasnjuje, o njih se pogovori: iskreno, s poslušanjem, razumevanjem. Ta stavek namreč zame pomeni pritisk, kdaj se bom zmotila in mi bo mož povedal in pokazal: ŽE SPET si se zmotila, jaz vem bolje. Zakaj potem ne sodelujete in če znate bolje, ženi tega bremena ne vzamete? Kaj vam bo potem ostalo za pristop do žene in otrok, če se umakne to vašo “kritikarsko” držo. In razmišljanje žene: Kje je tu moj mož? Na kolesu, na službenem popivanju, na praznovanju?! Vse lepo in prav, tudi to navsezadnje spada k življenju, ampak kje je moj mož prisoten v NAJINEM življenju?! Ali vi slišite ženo, ko pridete domov “svobodni” po teh službenih obveznostih, da je jezna, da ji ni prav vaša odsotnost, da bi vam ona rada pojasnila, kako ji je, pa se – po mojem občutku – umaknete in jo s tem še bolj zapustite. Ali pa, kar se mi zdi še huje, če ona resnično izrazi svojo jezo, se vi “postavite” zase s tem, da ji boste že pokazali hudiča in se žena ne upa razjeziti na vas. Res niste bili nikoli nasilni? Kaj pa je to, če mora žena sama prenašati vašo svobodo, svoje jeze pa ne sme pokazati, ker jih bo v nasprotnem “kasirala”; pa morda ne z udarci, ampak s psihično agresijo, ki je še hujša. Je res ne izvajate? Se opravičite ženi, ko pridete prepozno domov, ji morda rečete, da je bilo tam lepo, da ste pozabili na čas: Morda nadomestite ta čas na kakšen drug način? Ne… Torej povsem razumem ženo in njen odboj do vas, čeprav je to njen del odgovornosti. Vaš je, kako boste do žene pristopili. Žene je treba poslušat, si za njih “vzeti” čas, prenesti tudi kakšno jezo, če se že gremo svobodo in predvsem ji stati ob strani pri vzgoji, stopiti skupaj pri vzgoji. Če zares želite karkoli spremeniti, vam svetujem knjigo Bogdana Žorža: Razvajenost – rak svobodne vzgoje, kjer boste med drugim našli tudi to, kako pomembna je povezanost staršev v vzgoji in kakšen vzgojni vpliv ima vsak starš posebej.

Še morda čisto moje osebno mnenje: če bi se meni kdo začel predstavljati kot 40 letnik s tremi otroci, ki ima probleme z ženo, ki je taka in taka, bi šla čim dalj od njega. Ob gornjem pisanju se počutim, kot da me je povozil kamion. Le kako se počuti vaša žena?!

vsaka čast za ta post. Že doooolgo nisem prebrala kaj lepšega.

villi,

če je vse res kar si zapisal, potem je bolje da spokaš in greš.
Kajti; če si ji predlagal da bi šla k družinskemu terapevtu in je pogovor odklonila, je to znak strahu, da bi ji terapevt povedal, da je tudi sama udeležena pri takem razmerju kot ga imata. Da te izsiljuje s otroki je mizerna poteza žene. Potegniti otroke v vajino prerekanje in nerazumevanje je katastrofa za otroške duše. da se izsiljuje partnerja z grožnjami in no še pred otroci je pa še večji škandal in nesposobnost bivanja v normalni družini.
Potrebujeta pomoč terapevta. Drugega izhoda zaenkrat ni videti. Le če bosta razumno pristopila do problema in se tudi razumsko pogovorila in sprevidila svoje napake je možnost se izvleči iz takega katastrofalnega razmerja in sama pričela reševati sebe.

LP, grafo

Berem te odgovore na pismo, pa imam občutek, da so se “samo ženske” sparvile na gospoda. Mogoče res ni najboljše, da je toliko odsoten od družine, pa si preberite pismo še enkrat, piše, da dela še dodatna dela ker je gospa brezposlena. Zgodba zgleda kot tipično zanemarjanje družine z njegove strani, pa ni tako. Kaj pa ona, se mi zdi da je ena zoprna babnica, ki ji nič ne zadošča. Če bi bila ona z njim tako nezadovoljna, bi že sama predlagala ločitev – SE VAM NE ZDI????
Narobe ste ga ocenile in skritizirale. Sem ženskega spola, da ne bo prišlo do kakega pomisleka o moški kolegialnosti. Preberite si še enkrat pismo, pa boste videle sliko drugače, pa ne videti samo tistih stavkov, ki govorijo njej v prid. toliko