Potovanje s pol leta starim otrokom – ali, kam, izkušnje?
spet en kup pregovarjanja kam z dojenčki na dopust :)) vsak po svoje ane, kakor komu paše. Po mojih izkušnjah je tako, da tam kjer starši na veliko komplicirajo so otroc tečni, pa bolani in naveličani vsega.
mi smo veliko prepotovali z otrokoma, videli ogromno in se imeli čudovito, otroci si ful zapomnijo in ogromno odnesejo od potovanj, predvsem postanejo oni sami potepuhi, kar je za moje pojme super.
avtorica, kamorkoli boste šli, če boste v kolikor toliko civiliziranem svetu bo tam tudi zdravnik in prepričana sem da bo vse ok.
sabo vzameš osnovno potovalno lekarno, ostalo pa po potrebi.
če sta pred otrokom sama potovala itak ni panike, da se ne bi znašla tudi z otrokom …
Če pomislim na svoje otroke pri 6 mes – ni šans. Oba sta ponoči še veliko jokala, jamrala, vozila sta se sicer rada, vendar sta tudi oba striktno zahtevala svojo rutino, če si seveda hotel imeti zadovoljnega dojenčka. Da bi se s kobacajem šla transferje, pa čakanje itd – ni šans. Smo pa šli na malo drugačen dopust v terme v Avstriji oz. nenako v radiusu do 300 km od doma po vseh sosednjih državah. En teden je bilo tudi morja. Meni je zelo pomembno, da otrok na dopustu uživa in ne, da ga mrcvarim samo zato, da lahko rečem, da sem bila z otrokom nevemkje. Vse Turčije, Mauricijusi in vse druge ohinsploh destinacije bodo počakale, da bo tudi otrok nekaj imel od obiska določenih krajev. Itak pa je otroku d 3 let mar vode in kupa peska, pa se mu gladko fučka, a je tisti kup peska na Baliju, za Savo ali v Poreču. Preverjeno, pa ne enkrat!
Mi smo šli s trimesečnimkom v bungalov v južno Nemčijo. Pot je precej prespal, tam je bil pa tudi kar zadovoljen. Na isti kraj smo šli tudi pri njegovih 10 mesecih in je bilo prav ok. Edino pot je precej dolga in če ga ne dajem na kahlo kot je navajen po vsakem obroku, se mu red poruši in potem par dni spet kaka v plenico. Tako da smo ga na poti nazaj po vsakem obroku dali na kahlo. Novo okolje mu je bilo zelo zanimivo, toliko novih omar za prebrskati, pa tam je lahko gledal skozi okna, ki so bila do tal… Naša rutina je bila sicer podobna kot doma. Smo sicer šli v živalski vrt, ampak so ga itak najbolj impresionirali vrabci in golobi. No, na srečo je tudi za odrasle dovolj za videti.
Ko sva imela prvega otroka smo šli pri njenih 10 mesecih v Turčijo. Z letalom seveda. NI bilo nobenih težav.
Ko sva imela drugega otroka smo šli z letalom v Grčijo z 9 mesečnikom in 3,5 letnico.
Nismo imeli nobenih problemov in res ne razumem, zakaj kompliciranje. Do lepih plaž na hrvaškem je več vožnje kot do Grčije ali Turčije z letalom (ali še kam drugam seveda). Pa konec koncev ne greste v pragozd ampak v razvite dežeel, ki nimajo prav nič manj razvitega zdravstva kot recimo Hrvaška.
Zdaj sta pa oba že tako velika, da je na žalost letalska karta (in hotel) tako draga, da si trenutno ne moremo privoščiti takih počitnic.
Ne govorite o zdravstvu v tujini, če ga ne poznate.
V Turčiji smo bili z 8mesečnico. Najprej velja, da je bila na poti zastonj (letalo, takse, hotel), da smo zaradi nje imeli prednost pri vkrcanju, da je lahko imela voziček do letala, da je bila samo ena od 30 dojenćkov in 60 otrok do 6 let na letalu. V hotelu je dobila brezplačno otroško posteljico, v jedilnici je bilo vedno dovolj otroških sedežev, ko nama je med obrokom zaspala, so jo natakarji vozili okoli. Seveda je bila glavna atrakcija na plaži, ker je uživala v vodi. V jedilnici so imeli grelce za stekleničke, v baru si cel dan non stop lahko brez težav dobil vročo vodo ali pa mleko. Če med veliko izbiro hrane ni bilo ničesar pametnega, so nam zanjo nardili nekaj posebej. Brez vseh težav in doplačil. Seveda je dobila tudi svojo hotelsko brisačo.
V hotelu je bil preko dneva zdravnik, cel dan pa dosegljiva medicinska sestra. Po potrebi so poklicali tudi rešilca. Potem pa pozor. Turki so za vse goste na rivieri v okoli Antaliye zgradili sodobno bolnišnico. V njej imajo izobraženo osebje in vse, kar potrebujejo za dobro diagnostiko. V skupini je bila deklica, ki je padla in si prebila arkado. Z zavarovanjem, ki je bil del paketa (brez njega nikamor), so je večkrat odpeljali tja, jo pošivali, slikali s CT-jem (brez čakalne dobe)….. Stavba je bila klimatizirana, ljudje so dobro govorili angleško še boljše pa nemško. Ni da ni.
Oprosti, ampak ne vem, kako se ambulanta na Korčuli lahko primerja s tem? pa tudi urgenca v Izoli, kjer se čaka in čaka, da o diagnostiki ne zgubljam besed.
In ja, smo še šli. Z 3,5 letnico in 2 letnico, ki je kronični bolnik (dihala). Brez vseh težav.
Pa še glede Ibize. Iz lastne izskupnje z Mallorke in Teneriffov ti lahko povem, da je to EU. Plus to pa tam celo zimo preživljajo nemški turisti, ki se umaknejo iz hladne in sive Nemčije. Nemški zdravniki so na vsakem vogalu. Bodi pozorna samo, da bo rent-a-car dovolj varen. To je pa tudi vse.
Mi smo šli prvič z letalom v tujino ko je bila stara 22 mesecev. Leto pred tem smo bili na hrvaškem, samo mi ni bilo všeč.
Jaz poskušam misliti pozitivno in nekako odmislim, da bi zbolela ravno tisti teden na morju. Ampak ja, otrok zboli ravno dan pred odhodom, se zavedam tega. Tudi nam se je to zgodilo že drugič pred zimskimi počitnicami.
S 6 mesečnikom sicer ne bi šla nekam daleč, ker mi ni do tega. Naša je imela težave s spanjem, pa se mi res ne bi dalo s tem ukvarjat nekje tako daleč v hotelu, ko bi bila vsa znervirana – slab dopust.
Ko je to minilo, pa smo z veseljem šli. Prvič malo bližje v Grčijo, drugič na Menorco, zdaj pa iščemo ugodno varianto za Kanarce ali kaj podobnega (recimo Ciper, Madeira), samo bi res rada letela z Brnika, pa je tako težko dobitri kak arnažma v tem terminu…Na živce mi gre prekladanje po letališčih, pa Dunaj mi je daleč (za tja še gre, za nazaj mi pa res ni) z avtom ali vlakom – ne da se mi, ker bi si res rada malo odpočila, ne samo prelagala kufre. Tako da še iščemo.
Ibiza je menda ful fajna, tja bi tut bila opcija za it. Menorca je zato krasna, ker je res prilagojena za otroke, imajo ful igral in ko smo bili tam, so bili povsod sami vozičkarji.
Tako da, mi poskušamo čimmanj komplicirati in gremo kadar smo vsi za in nam vsem sede in imamo vsi kaj od tega. Naša že cel januar teži, da bi šla rada kam z avionom, kam kjer je bazen :)) Pa je komaj 3 leta stara.
Kolikor sem uspela na hitro preleteti komentarje, smo starši, ki male otroke vlačimo naokrog, brezsrčneži, ki zavoljo lastnih želja zavremo potrebe dojenčka, ki, roko na srce, potrebuje itak “le” varnost, mamo in … joško.
Mi smo taki “brezsrčneži”, ki smo otroka vlekli ne le na avion, ampak, o groza, celo v daljne ZDA. Seveda si to dovoliš ob predpostavki, da je otrok nezakompliciran, da ima zdravo zgodovino in je v svojem bistvu dobrovoljen in ne en mali nergaček.
Mi smo z 8-mesečnico leteli v Kalifornijo. Malo se je ona prilagajala nam, malo pa mi njej in smo se imeli super. Sicer je bilo drugače, kot smo si predstavljali, danes bi si pot splanirali malo drugače – ne zaradi male, ampak zaradi naju dveh. Ta mala je bila najbolj neobremenjen človek na tej poti, svojo “spremembo” je kazala le tako, da je zelo malo jedla (doma sva bili že kar pridno na zelenjavi in juhicah, na poti pa sem potem spet na polno “zalaufala” dojenje), a ker je bila cel čas dobrovoljna, sem se nekako sprijaznila, da ne bo nobenega konec, če bo izgubila kak gram na poti.
Izkušnja je bila neprecenljiva, zares marsičesa smo se naučili (ne le o pokrajni, ki smo jo raziskovali, ampak tudi o sebi, svojih mejah in še čem), vesela sem bila, da smo zbrali pogum in se kljub pomislekov mnogih podali na pot. Bilo je varno, Kalifornija je povsem obljudena dežela, ki bi tudi, če bi slučajno prišlo do česa, nudila zagotovo ustrezno kakovostno bolniško oskrbo.
Tega ne pišem, da bi se s komerkoli morala “prepirati” o odgovornosti svojega početja, se zagovarjati ali karkoli, ampak v spodbudo tistim, ki bi šli – pojdite, izkoristite to nezapletenost otroka (dejansko zdrav otrok potrebuje starše, hrano, spanje in suho rito; vsako kompliciranje in skrb se pozna tudi na otrokovem počutju – bolj ko kompliciraš, bolj tečen je otrok). Mi smo svojo pot po Kaliforniji začeli z nakupom otroškega avto-sedeža, ki smo ga že izbrali prek neta in pot za našo punco je bila v tem sedežu prava poezija.
Ne vem, če bi si upala z dvema na tako potovanje (to je bilo potovanje in ne dopust), na dopust pa zagotovo.
Kum-kum, le pogum! 🙂
Hojla!
Ko prebiram tele komentarje, izkušnje in mnenja si ne morem pomagati, da ne bi še jaz pristavila svojega lončka.
kot mnogi starši, sem bila tudi jaz pred prvim dopustom neobremenjena z vprašanji “kaj pa če”. S sedemmesečnim dojenčkom smo šli na Lošinj in je bilo super. V sosednji hišici pa je bila družinica z osemmesečnikom, ki so po dveh dneh spakirali, ker mali ni nič spal. Si ne predstavljam, da bi to storili na Ibizi ali v Turčiji.
Ker je blo fajn, mali je užival, smo čez en mesec šli še na Brač. V stanovanje (tastovo) in ne v hotel. Sredi dopusta sem se prebudila (verjetno imam angela varuha ali pa ga ima moj sinko) in mali, ki je ležal polega mene ni dihal. Lovil je zrak in bil bel kot stena. Vročinski krč. Ne vem, kaj bi storila, če ne bi bilo prisebnega tasta, ki je poklical rešilca. V zdr. domu so ga najprej ohladili in mu dali klizmo (kot pri epil. napadu), nato pa hidrogliserjem v bolnico v Splitu. Hvalabogu je bilo vse ok, tam smo ostali na opazovanju 3 dni, potem pa hitro domov. Celo pot sva se s partnerjem ozirala če mali diha in če je vse ok. Res si v tej zgodbi ne predstavljam tujine (ta prave – Hrvaško le poznam že od malih nog), pa potovanja z letalom s takim otrokom.
Saj se je vse dobro končalo, pot iz Splita se je sicer neskončno vlekla, ampak zaradi bližine, strokovnosti osebja v bolnici (ki je sicer precej siromašno opremljena), predvsem pa zaradi človeške topline vseh vpletenih, me ta spomin ne preganja v sanjah. Ko smo šli naslednje leto zopet na Brač, me je bilo zelo strah, ampak sem bila nekako pomirjena, ker sem vedela kako ravnati.
Z majhnim dojenčkom jaz nikakor ne bi potovala z letalom. Se mi zd, da bo za taka potovanja še čas, ko bodo otroci večji in bodo imeli tudi oni kaj od tega.
Lep dopust vsem, predvsem pa po pameti z dojenčki.
Glej, to se ti lahko zgodi tudi doma. In če bi se ti zgodilo v Turčiji, bi šla pač v bolnico, od koder te ne bi spustili domov, dokler mali ne bi bil pripravljen na polet. In ker takega potovanja ne moreš dobit brez zavarovanja (jaz prisegam pač na to, da se na taka potovanja vedno gre z dobrim zavarovanjem, ki ponavadi ne stane niti kaplje proti stroškom, ki bi lahko nastali), je to vse vključeno v ceno.
Očitno si zelo malo na letalu. Jaz sem službeno skoraj vsak mesec in ga skoraj ni poleta, da na njem ne bi bilo otrok. Ki ponavadi polet prenašajo precej boljše kot odrasli.
Ti boš pač ostala doma, mi bomo pa še naprej uživali okoli.
Preizkušeno, Santorini (5 mesecev), Mallorca (18 mesecev), Ciper (2,5 leti). Za dojenčke svetujem apartma, ali vsaj studio. Letalo iz Brnika, let je bolj enostaven in zanimiv kot avto. Nebi si upala iti v Turčijo, Egipt ali takšen kraj, kjer je bolj umazano. Nobena destinacija se ne da primerjat z Hrvaško, topla voda, pesek, veliko sadja, zelenjave, povsod se dajo dobiti otroške stvari, plenice, svetujem edino kahlo in igrače, knjigice s sabo. Sproščeni starši naredijo tudi otroka veselega in zadovoljnega, in posledično nepozaben dopust.
Otrok na potovanjih ni posebna ovira. Malo prilagoditve z obeh strani in je vse ok. Tako kot so že napisali. Otroke imajo po celem svetu in zdravnike tudi. Bog ne daj , da bi mogla čakat do otrokovega 10 leta. Pa pod potovanje ne mislim preživljanje časa v Tunizijskem hotelu.
Naša je od malega navajena, da se potepamo in komaj čaka, kdaj gremo spet. Trditve, da mali nič nima od tega so larifali. Čisto vse si zapomnijo in kar vpijajo nova doživetja!
Verjamem pa, da se tistim staršem, ki dlje od Hrvaške tudi sami ne grejo, zdi to blazno čudno in nevarno. Vsak po svoje. Če ste potovali preden so prišli otroci, ni posebnih ovir, da ne bi še naprej. Pač se prilagodi program in se imate vsi luštno!
Kar pogumno. Hvaležni vam bodo!
Meni se zdi najbolj pametno, da greš tudi z otrokom tja, kamor bi šel sicer brez otroka 🙂 – sploh z majhnim, ki je kot en paketek. Midva sva se zmeraj hecala, da je otroka, dokler ne hodi, s sabo vzet ravno tako, kot da bi še en kovček pripravil 🙂 Še bolje pa takega, ki se še vedno (samo) doji.
Ne razumem pa staršev, ki še nikoli niso šli z avionom, nikoli bili v “tujini”, nikoli kampirali… zdaj, ko je otrok tukaj, bi pa kar naenkrat radi vse to in še več. Saj če si enkrat že bil, videl, doživel… potem veš, kako je to. In znaš narediti tiste majhne prilagoditve, ki jih tvoj otrok potrebuje in je to to. Kar se pa zbolevanja in tega tiče pa – lej, povsod se ti lahko kaj zgodi. Pa greš na Triglav z otrokom v nahrbtniku in nisi nič bolj varen kot kje drugje…