Pozdravljeni!

Moja stiska traja približno tri leta. Pojavila se je kot kriza v službi, ki sem jo prej sicer z veseljem opravljala, danes po treh letih pa nisem več prepričana, da se tiče res samo službe. Vse bolj se mi zdi, da je povezana z mano kot osebnostjo, s stvarmi, ki se vlečejo še iz mladosti, pa morda nisem vedela, da jih je sploh potrebno rešiti. Stara sem 39 let in ne vem več kako naprej. Vsak dan me spremljajo tesnoba, nemir, občutek nemoči,slabo spim, ponoči se zbujam. Vsak dan ko moram v službo, se mi zdi strašno težek, čutim, da kmalu ne bom zmogla več, da se bom kar zlomila. Obiskala sem svojega zdravnika, dobila diagnozo – depresija in antidepresive. To jemljem tri mesece, morda še ne dovolj, ampak nič ni bolje in zdi se mi, da to ni rešitev. Želim si miru, da bi spet lahko prisluhnila svoji notranjosti, da bi to spet znala, ampak ob vsakodnevnem živciranju tega ne uspem doseči. Mislim pa, da potrebujem tudi dobrega psihoterapevta. Prav svojega zdravnika sem vprašala ali je možno ostati na bolniškem stažu eno leto in se spraviti k sebi, pa me je samo čudno pogledal, češ kaj pa bom delala doma, saj ljudje smo ustvarjeni, da delamo, potem ne mislimo na traparije. Ali je to res tako strašno biti doma eno leto in se spet sestaviti ob strokovni pomoči? Ali se mora človek totalno zrušiti, da mu prisluhnejo? Sram me je sploh komerkoli govoriti o svoji stiski! Moram pa reči, da nisem lenuh, ukvarjam se s športom – tečem, če se le da sem zunaj. Rada bi samo rešila svoje težave! Kakšno je vaše mnenje?
Zahvaljujem, se vam za odgovor.

Pozdravljeni,

če menite, da potrebujete eno leto časa, da se postavite na noge, posvetite svoji notranjosti imate več možnosti. Nič kar bom napisala vam ne bo všeč. Prva je, da obstajajo zdravstveni razlogi, ki morajo biti objektivno dokazljivi in jih sprejme tudi zdravniška komisija. Ta odloča o vseh staležih, ki trajajo več kot mesec dni. S tem seveda odločitev preseže odnos med osebnim zdravnikom in pacientom. Ob tem, povdarjam, je lahko subjektivno zaznavanje kako hudo je stanje, bistveno drugačno od objektivnega.
Druga možnost je, da se v službi dogovorite za neplačan dopust, če si to lahko privoščite in če vam delodajalec gre na roko.
Tretja je, da odhode v službo razumete v terapevtskem smislu. Da vztrajanje v službi samo po sebi deluje zdravilno. V prostem času pa je prav, da nadaljujete z vsemi aktivnostmi, ki ugodno vplivajo na vaše počutje.
Četrta je, da si krepko reorganizirate življenje, da boste poleg službe imeli dovolj časa tudi zase.

Izključite stanja, ki jih lahko zdravimo z zdravili. O tem se lahko za začetek pogovorite s svojim osebnim zdravnikom.

lp

New Report

Close