Zelo težko sem se spravila k temu, da napišem te vrstice. V začetku zveze in zakona je bilo vse OK. Kasneje je zaradi njegovega psihičnega nasilja (ki ga takrat nisem prepoznala) prišlo do tega da mi ni bilo več do spolnosti z njim. Zato se je nekajkrat zgodilo, da sva se takrat skregala in on se je na silo spravil name. Na začetku (nekajkrat) sem se delala mrtvo hladno in se niti nisem upirala. Kasneje pa sem se začela upirati. Zaradi tega je postal še bolj nasilen. Najhuje od vsega mi je to, da se ne morem z nikomer pogovoriti, tudi zato, ker sama sebi težko priznam, da sem to dopustila in da ga nisem zapustila že prej.

Sedaj se ločujeva in poskušam živeti naprej. Vendar imam občutek, da si tako možno želim biti ljubljena od nekoga, da sem pozabila na to kako spoštovati sebe. Mislim, da spolnost zame ni odnos z nekom, ki ga ljubiš, ampak zadovoljitev fizične potrebe.

Vem, da sem spoštovanja vredna in vem kaj je prav in kaj narobe. A moja dejanja so vedno nasprotna temu, ker mislim in vem, da je prav. Kako naj se spremenim?

Si na dobri poti
Odločila si se ločiti in nam zaupala svojo stisko. Naslednji korak je -priznam si!!!

Poišči si dobrega psihoterapevta in prepričana sem, da ti bo po nekaj obiskih bolje. Takrat se boš lažje odločila po kateri poti ti bo najlažje. Le korajžno naprej.

V hiši imam problem, ki je skupek hujših travm in počasi se leze iz njih. Le vztrajnost nekaj velja. Dobro premisli komu bi se lahko zaupala in bi ti v naslednjih mesecih zaupno stral ob strani.

srečno