poroka?
Ljubis me, srecen si z mano, ne ves pa, kaj bova zdaj?
Za spontanost v kakrsnikoli obliki si imel vec let casa in je s tvoje strani se nisem dozivela. A pravijo, da kdor caka, docaka!
Iz mene ni treba delati spodobne zenske, ker to sem ze. Teater si zagnal ti, jaz sem se zelela mirno pogovoriti o vsem tem. Reagiral pa si z jezo in sedaj, ko sva drug drugemu pojasnila svoje zelje, cutis odpor.
No, mene pa vse bolj mineva, da bi se se kaj naucila o tebi.
Vem, kaj bova zdaj: stagnirala bova na tej neznosno mrtvi točki do usrane smrti najinega razmerja, kajti če je poroka končna dovršitev partnerskega odnosa (in otroci edini plod), potem naj si kreator vse skupaj nekam vtakne.
Mislil sem, da je z nama drugače in da si lahko predstavljava življenje mimo stereotipov. Moja jeza izhaja iz spoznanja, da sem se motil. In moja jeza je povsem spontana.
Irena, tole pisanje me je rahlo streslo. Ravno tako kot ce bi se pogovarjala z mojim “mozem” doma. S to razliko, da imam ze otroka. O poroki sva govorila vedno kakor o necem neobveznem, vendar mi je ob neki priliki rekel, da se bova porocila, ne sicer s pompom in ne vem kaksnim zurom vendar se je strinjal. Tudi priblizno sva se zmenila kdaj naj bi to bilo. In ravno tako kot ti, tudi jaz ne docakam poroke. Pa ni toliko v tem, da se hocem 100% porociti, gre predvsem za to da imam obcutek, da me noce za zeno – in to boli. Dovolj bi bilo, da mi rece, da bi se porocil z mano, tudi ce do tega nikoli ne bi prislo, ne pa, da je sedaj 100% proti in se o tem noce pogovarjat. Sedaj sem tudi jaz prisla do tega, da se nocem, tudi ce me prosi…
Nesojeni mož-Cmokl…..tebi namenjam tole pismo, najprej pa nekaj odlomkov iz debate…..
Bila sem kar dobre volje, ko sem odkrila, da se hoče poročiti in nekoč imeti tudi otroke. Bila sva na isti valovni dolžini. V šali mi je tudi rekel, da naj ga nikar ne zaprosim, da bo to že on storil, “ko bo čas”…….
Sicer pa v razmerju nič ne škripa! Se imava zelo rada ……
Tak napol “plemenski” obred med nama se mi ne zdi resen. Konec koncev ga tudi ne potrebujem. Saj vem, da se imava rada, o tem ni dvoma………
Z izvenzakonsko skupnostjo je namreč vse v redu, dokler se enega od partnerjev ne loti takšen dvom. …….
Ne, Živa, ne gre za takšen dvom. VEM, da me ljubi. …..
Najino razmerje sicer ni idealno, ker takega pač ni, ampak oba v tem partnerstvu zelo uživava in nimava kakšnih pomislekov. …..
Veliko bolj se pogovarjava verjetno, kot je to običajno med pari, tako da bi silno težko kakršnokoli željo “kar omenila”, ne da bi se midva o tem že prej temeljito pogovarjala. :)……..
No, njemu je itak že jasno, da bova skupaj in je glede tega resen in se nič ne izmika……..
Potem sem spoznala svojega sedanjega in ugotovila, da je to točno to in tudi on je prišel do enakih zaključkov. Najina značaja se dobro ujemata, čeprav včasih pride do silovitega trčenja, samo nikakor ne obupavava pred težavami in imava pravilo, da je stvari treba razčistiti do konca. Po vseh letih, kar sva skupaj, tudi strast ni minila in res mislim, da sva globoko zaljubljena. Najino ujemanje in razumevanje je večplastno, tudi privlačiva se zelo. Imela sva že nešteto razgovorov o prihodnosti in vidiva se skupaj v njej……..
Ne vidiva skupne poti “skoraj” do konca življenja, ampak jo kar vidiva do konca življenja. 🙂 Zdi se nama čudež, da sva se našla, tako se ujemava. Pa vendar……..
Ob misli na to, da bi me lahko izgubil, cuti enako kot jaz do njega: mu je grozno! Glede na to, kako dobro pa se ujemava, pa pravzaprav nihce izmed naju ne verjame, da bi nasel kaksnega boljsega ali bolj zanimivega partnerja. No, okej, racionalno gledano – nihce ni nadomestljiv, ampak vsi moski osebki, ki jih poznam, se dalec ne dosegajo ranga njega… (pa ne mu povedat, saj jaz mu tudi redko!) :)……………………………………če je vse tole res, potem bosta itak živela do konca skupaj in ne razumem, zakaj se pogovarjata tukaj na forumu….pejta na večerjo nekam ob svečke,odprita buteljko najboljšega in se pogovorita sama, saj Irena je rekla:imava pravilo, da je stvari treba razčistiti do konca…….
Cmokl, tebi pa vseeno eno vprašanje, PA KAJ HUDIČA SI TOLIKO PROTI TEJ KUR*EVI POROKI, saj te ne bo konec………kaj res ne vidiš, kako zelo si želi biti tudi uradno tvoja do konca……kaj res ne vidiš, da bi rada v družbi ponosno rekla:to pa je MOJ MOŽ…..ne pa to je khm,khm……m..o..j……….mmmmmm…….o..žžžžž…
A vidva sploh vesta kako težko je danes najti primernega partnerja? Ko je vse polno alkoholikov, zadrogirancev, materialistov, propadlih brezdelnežev itd. In pol se vidva, izobražena, zdrava, mlada človeka gresta okrog take stvari kregat. Pa sej ne morem verjet!
Irena, če dobro premisliš je vseeno veliko pomembnejši karakter človeka, kot pa to, ali se hoče poročiti s tabo ali ne. Ne vem kaj bi rada še več kot to, da ti tip reče, da te ima rad in da hoče biti s tabo do konca življenja. Z njim se imaš fino, lepo , srečna si, veselijo vaju enake stvari… Glede na to, da sta skupaj že tako dolgo je verjetno tudi on že milijonkrat pokazal, kako zelo srečen je s tabo in kako zelo fino se mu zdi, da sta se našla. Res ne vem kaj bi rada še več!!
Skratka ne vem kako naj ti razložim, da je veliko pomembnejši značaj človeka, kot pa vse ostalo. Kajti vse ostalo se da nekako spremeniti (npr. poroka, denar, videz, zamenjaš službo, dokončaš šolo itd.), karakterja pa ne moreš kaj bistveno spreminjati. In če ti on ustreza in si srečna z njim, prosim ne ga izgubiti zaradi take stvari kot je POROČNI LIST. Verjamem, da ti to veliko pomeni in bi rada ponosno rekla to je moj MOŽ. Jaz sem poročena 6 let in najprej mi je bilo čudno reči to je pa moj mož, potem sem se navadila, sedaj pa moža vedno raje omenjam z imenom. Se mi zdi nekako bolj osebno in bolj toplo, kot pa mož.
Dragi nesojeni mož, ti se pa prosim malo manj oziraj na okolico (kao: nočem živeti tako kot ostali, stereotipi so bedni, to je za tiste, ki ne mislijo s svojo glavo itd. Se opravičujem, če sem ti pripisala kaj takega kar ne drži!) in misli predvsem na svojo Ireno, ki je zate (če si mogoče za sekundico pozabil) nekaj najdragocenejšega na svetu. Če si nakaj zares močno želi (pa ne samo poroke, tudi kaj drugega v življenju) in ti zaradi tega ne boš trpel, recimo, da bi bilo zdravju škodljivo, ali nimaš denarja, ali pa bi se moral skregati s svojimi prijatelji, domačimi itd…. Torej take želje, ki so odvisne samo od tvoje DOBRE VOLJE, ji moraš izpolniti, in sicer zato, ker jo imaš rad, ker jih bo drugič ona tebi in predvsem zato, ker bo zaradi takih stvari vajino življenje lepo, srečno, nekaj posebnega, predvsem pa daleč stran od stereotipov današnjih slovenskih družin (žena naj bo doma, kuha naj za oba, mož pa …!?).
Lep pozdrav obema!
Rada bi dodala svoje skromno mnenje. Irena, kot si sama ugotovila sta v debati pred enim letom imela s partnerjem dokaj podobne poglede na zakon, otroke.
Po enem letu ugotavljaš, da so se vajini pogledi spremenili. Tvoji v desno, njegovi v levo.
Podobno sem jaz že doživela. Pri mojih 30 tih mi je dal upanje, da bova nekoč imela otročička. Dala sem mu vedeti, da si otročička želim in potrpežljivo sem čakala. Ker se ni nič zgodilo v naslednjih 2 letih sem ga zaprosila, da najin odnos kronava z otročičkom. Takrat, pa se je tako kot tvoj izkazal za bojazljivca. Naj ne pritiskam nanj, da mora priti želja spontano, itd……………
Vedno sva se dobro razumela, veliko pogovarjala, imela iste prijatelje in hobije, najine debate so bile intelektualno razgibane. Skratka imela sva se super.
Ker pa mi želje po otročku ni mogel ali želel realizirati, sem se začela od njega čustveno umikati. Danes sem stara 34,5 let in mu zamerim da me je pravzaprav zavajal.
Irena, tudi pri vama imam občutek, da se intelektualno izredno dobro ujemata in dopolnujejeta. Vendar pa je vajin odnos tudi precej racionalen in preračunljiv. Če praviš, da že sedaj določita kaj je od koga in da bosta položnice plačevala vsak pol. KAj pa če pride eden od vaju v situacijo, ko bo morda za določen čas brezposselen?????? Ali bosta naredila aneks k pogodbi????? Ali pa da bosta imela enega otroka? KAKO ga bosta dala na pol?????
Lahko, da se super ujemata intelektualno, seksualno ampak če bosta imela različne interese vaju to kaj lahko loči, saj se bo eden od vaju čutil čustveno prevaranega ali izsiljenega.
lep pozdrav Nina
Sem zdaj prvič odprla to temo, ker je nanjo opozoril Sašo na temi Varanje.
Ne ljubi se mi brat, prebrala sem le zadnje dialoge med Ireno in “nesojenim možem” ter post od Ule.
Moj prispevek: Kaj hudiča tako prosjačite za to k****** poroko? Saj s tem ne boste nič dosegle. Če tip nima te želje, je pač nima. Najdite drugega.
Allegra!
Najde naj si drugega? Samo zato, ker se noče poročit? Meni se to ne zdi ne vem kako hudo. A če hoče on letos silvestrovo praznovat doma, Irena pa bi rada šla v Ameriko, ji boš svetovala, naj si najde drugega?
Iz tega je res nesmisleno delati tak velik preplah.
Mislim, da se je Irena že odločila.
HEJ
Pa ne vem kaj sploh še delaš v tej zvezi…beži…že na začetku sem ti rekla, da iz te moke ne bo kruha,,,,res ga ne bo…če pa že bo, pa bo tvoj kruh črn, brez okusa, njegov pa bel….beži, kolikor daleč lahko…ker on očitno ne čuti, da bi se poročil s teboj….torej ne more biti spontan..sam ti je to priznal!!! Kaj bi še rada v dokazilo…če ne čuti spontanosti potem ne ČUTI NIČ….
Moje skromno mnenje
Sandra S.
Jaz pa se strinjam z alegro….ne moreš primerjati silvestrovanja, ali pa nakup avtomobila s poroko……., sej je sam priznal, da ne čuti spontanosti…., kaj ženske res ne prepoznate te razlike?????
Če ne čuti pač ne čuti…..v tem partnerstvu mu je lepo, se ujemata, se družita skupaj…., kje so kle čustva dragi moji? To lahko počneš tudi s prijateljem , mar ne?
Sandra S.
Midva nisva poročena in verjetno ne bova prav kmalu. Ne bom na dolgo in široko o razlogih. Tudi mene je pogrizel črviček radovednosti in sem začela v stilu: “Jaz bi pa tako obleko” in pa “Zakaj se ne bi še midva”, sorodniki pritiskajo z vseh strani naj se že enkrat poročiva, da bo fešta. Njegove reakcije so nedvomno pokazale, da si poroke želi. Ampak midva “sva pročena”. Res, tako čutiva in dejansko nimava potrebe po poroki. Fora je v tem, da imava glede poroke eno samo željo, da se poročiva….., ne povem kje. Do tja morava pridet, pot je dolga in stane. Zaradi vsega neštetega se nama ne mudi. Nedvomno se strinjava, da če zanosim otroci bodo, še več, želiva si jih in skupne prihodnosti tudi.
O.K. vidva sta trmasta. Pa bodita. Ireno razumem, ker se želi poročiti, ne razumem je, ker je to kar naenkrat postalo tako odločujočega pomena v smislu grajenja veze. Fanta razumem, da ne želi ponavljati stereotipov. Niti jaz. Veliko bolj svobodno se počutim neporočeno. Po drugi strani si pa želim tisti prstan in ko bo čas, ga bom dobila, ampak si ga želim na svojstven način. Prepričana sem, da si tega želi tudi Irenin fant in včasih se ne da točno določit, kdaj bo moškega pičilo, da te bo zaprosil. Če si stvar močno želiš, pride. Ej, če bi jaz začela na mojega pritiskat z definicijami in roki verjamem, da bi zgubil voljo do poroke. Vsekakor pa ne bi na vajinem mestu postavlljala pod vprašaj veze zaradi poroke. Pa saj nismo v srednjem veku, halooo! Zato se dejta pogovrjat al pa kričat, sam ne zdej veze razdirat, ker se eden ne želi še čisto takoj poročit. Irena, ne išči dlake v jajcu. Ženske znamo včasih res kakšno stvar zakomplicirat, ampak nesojeni, en teater še ni razlog za dvome in upad volje za nadgradnjo vajine ljubezni. Dejta se vidva lepo vkup vzet in s poroko mal počakat. Pa še kej napišta.
Dragi nesojeni mož
Nehaj se jeziti na Ireno. Iz vsega, kar je tu napisala je čutiti veliko ljubezen do tebe in raje v vsem pisanju začuti, kar je hotela povedati in kar čuti, ne pa, da se ukvarjaš s stereotipom in narediš blokado pred njenimi čustvi… Povedala je le, da bi bila poroka s tabo vrhunec vajine ljubezni. Ženske pač čutimo drugače in si želimo tudi romantičnega trenutka, ko te nekdo vpraša, ali bi se poročila. Tu smo mogoče drugačne od moških, vendar ne razumem dejstva, zakaj me nekdo tega ne bi vprašal, če pa trdi, da želi z mano preživeti ostanek svojega življenja in ve, koliko mi to pomeni.Obenem sem gotova, da tudi tebi občutek, da želi biti tvoja vse življenje in enkrat imeti tvojega otroka, godi.
Torej obema predlagam, da si vzameta čas. Imejta se rada, kot doslej. Tema poroka ni tabu. Veliko Valentinov in obletnic še pride, veliko lepih dni … Ne sprejemajta sklepa sedaj, ne prepirajta se brez veze. Objem, poljub in romantičen večer vama kažejo pravo pot.
Dan Irena…lepo ime! Ti bi ne želela napisati noben nasvet…ker ga ne vem…sem na istem kot ti, žal. Imam nekoga…rečem mu zaklad, ker je zaklad v pravem pomenu besede. Me prosi ON že vrsto let, naj se poročim z njim…jaz pa ne, pa ne, pa ne…ne želim se poročiti več z nikomur…se še ni rodil, večkrat rečem v šali. Imela sem moža, dolgo let nazaj…ga je “cetsa vzela”…po letih vdovstva, sem našla zaklad…ampak, poroka…ne to pa na. Si gledala film Štiri poroke in pogreb?…meni je bil všeč zaradi sporočila, ki ga je pustil za seboj…recimo, moški, ki se ne želi poročiti in je vedno vsem frendom poročna priča…hodi na poroke in pogrebe…dokler ne sreča taprave…pa se na koncu z njo ne poroči..
Lep dan, vsem na forumu kljub dežju…naj vas sonce greje!
Angel
Bolj kot berem vajin forum, ki je postal že kar precej utrujajoč, bolj sem mnenja, da bi vaju oba poslal, ne na večerjico ob svečah, ampak kam precej dlje.
Poznam vaju že dve ali tri leta in do sedaj sem bil prepričan, da sta idealen par za tisto, kar jaz smatram za idealno zvezo. Par torej, kjer eden drugega intelektualno oplajata in se tudi na drugih področjih dopolnjuje. Praktično bolje ne gre.
Drugi se matramo in nekaj krpamo zato, da bi se s tem kolesom peljali še malce dlje. Kljub temu pa se vseeno na nek način na nekaterih področjih vseeno pokrivamo in živimo. V posameznih obdobjih celo uživamo.
Zavedam se , da to ni polno življenje, kot si bi ga želeli, ampak vseeno nekako gre. Vidva pa se gresta kresanje mnenj, kot v drugih stvareh o katerih sta navajena plodno razpravljati in v katerih se tudi velikokrat ne strinjata. Mar ne? Ne strinjata se tudi v zadevah, ki so morda precej trivialne in sploh ne vsebujejo čustev. Na področjih, kjer pa so vključena čustva pa nalaganje na eno ali drugo stran tehtnice ne vodi nikamor, ker nimamo poenotenih uteži. Prav nihče!
Ker ima tako eden kot drugi svoje lastne uteži, vama nikoli ne bo uspelo prepričati drugega, da so njegove uteži “bolj prave” od partnerjevih. Preprosto so vse prave, tudi od ljudi, ki se nam zdijo totalni kreteni. Človek ne more biti užaljen ali kako drugače prizadet zaradi tega , ker imajo drugi “nepravilne uteži”.
Mislim, da gre v principu vseeno za intelektualno dokazovanje na čustvenem področju, ki pa nikoli ne bo uspelo, ker ima tako prvo kot drugo področje različne enote!
Kaj je več? 1 Newton ali 1Lux? Pri odgovarjanju ne pomaga niti polovička, niti pomoč občinstva, niti klic prijatelja! Raje odstopita od te igre, poberita denar in uživajta! Ne izplača se, ker lahko padeta in ostaneta brez dobitka, ki je tokrat srečna zveza!